zda / H'woodski kandidat

Ko gledate ameriško predvolilno bitko, ni nobenega dvoma, da je Hollywood proti Bushu. Če odštejete governatorja Arnija, nima Bush na svoji strani nobenega h'woodskega zvezdnika. Še huje - na svoji strani ima le propadle, napol anonimne h'woodske banane. Stephena Baldwina. Rona Silverja. Bo Derek. Angie Harmon. Laro Flynn Boyle. Shannen Doherty. Chucka Norrisa. In Ricka Schroderja. Koga? Ja, prepoznal jih ne bi niti Bush. Toda ni bilo vedno tako - Hollywood je bil najprej republikanski.

Ko je Louis B. Mayer, mogočni šef studia Metro-Goldwyn-Mayer, videl, kako triumfalno so broadwayski zvezdniki leta 1920 in 1924 podprli republikanska predsedniška kandidata, Warrena G. Hardinga in Calvina Coolidga, je sklenil, da bo tudi sam našel svojega kandidata. In res, leta 1924 je začel pecati Herberta Hooverja, zelo konzervativnega in zelo perspektivnega republikanca. Snubil ga je, hvalil in mu laskal, zanj lobiral in agitiral ter ga gostil v svojem studiu, na katerega je bilo z dolgoletnimi pogodbami prikovanih "več zvezd, kot jih je na nebu". Ko pa je Hoover leta 1928 najavil svojo predsedniško kandidaturo, je Mayer naredil vse, da bi bil izvoljen. Najprej je Hooverja intimno povezal s svojim velikim prijateljem, Randolphom Hearstom, mogočnim medijskim magnatom, čigar časopisi so takoj navdušeno podprli Hooverja. Da pa ne bi česa prepustil naključju, se je tudi sam aktivno vključil v predvolilno kampanjo - na republikansko konvencijo je prišel 10 dni pred začetkom, da bi lahko izdelal "strategijo", zbiral je predvolilni denar in za potrebe kampanje rekrutiral h'woodske velikane (Cecile B. DeMille, D.W. Griffith ipd.). Hooverju je po zmagi v časopisih čestital z oglasom: "Zvezde napovedujejo blaginjo!"

Mayer je bil v sedmih nebesih - če je zdaj odpotoval v Washington, je spal v Beli hiši. Če je v kakem svojem filmu potreboval floto ameriške mornarice, jo je dobil. In če je pri prevzemu kake korporacije potreboval zeleno luč pravosodnega ministrstva, jo je dobil. Toda štiri leta kasneje z blaginjo ni bilo nič - Ameriko je podolgem in počez ubijala apokaliptična gospodarska kriza. Vsem je bilo jasno, da Hoover nima nobenih šans, le Mayer je hotel še naprej spati v Beli hiši: na republikanski konvenciji je zrežiral vse ključne točke, vključno z nenadnim "prihodom" orjaškega Hooverjevega portreta in prohooverjevskimi demonstracijami, pripeljal kopico svojih zvezd (Ethel Barrymore, Lewis Stone, Wallace Beery, Conrad Nagel), nacijo pa elektril z dolgimi radijskimi nagovori, v katerih je psoval demokratskega kandidata, Franklina D. Roosevelta. Okej, studio MGM mu je uspelo republikanizirati - vsi njegovi uslužbenci, vključno z zvezdami, režiserji in statisti, so morali biti vedno na voljo republikanski stranki. In ker je bil zelo vpliven, mu je uspelo republikanizirati tudi kompleten Hollywood - ja, Hollywood je spremenil v predvolilno orodje republikanske stranke. Toda Amerike mu ni uspelo republikanizirati - ameriški predsednik je postal Roosevelt.

Mayer je izgubil Belo hišo, toda v rokah mu je ostal Hollywood, predvolilno orodje republikanske stranke, ki ga je dve leti kasneje, leta 1934, spremenil v orožje za množično uničevanje. In ker je bil po naturi bombast, je to atomsko bombo usmeril proti enemu samemu človeku, pisatelju Uptonu Sinclairju, presenetljivemu demokratskemu kandidatu za guvernerja Kalifornije, ki je imel široko javno podporo in ki je napovedal, da bo v primeru izvolitve filmski industriji dvignil davke. Ne brez razloga - leta 1932, ko je šlo tedensko v kino 85 milijonov Američanov, je kalifornijska davkarija h'woodskim studiem pobrala le 3.142 dolarjev! Mayer se je takoj vrnil z evropske turneje ter poskrbel za do tedaj največjo in najhujšo demonstracijo h'woodske predvolilne moči: mobiliziral je uspavane republikance, prirejal skrajno populistične shode, h'woodske uslužbence, tudi zvezdnike, prisilil, da so enodnevni zaslužek darovali republikanskemu kandidatu, in lansiral serijo lažnih, fiktivnih, sfabriciranih dokumentarcev (eh, tedaj še ni bilo televizije), ki so Sinclairjeve volilce prikazovali kot umazane, razcapane klošarje s tujim akcentom. Da bi bila poanta še bolj jasna, je Hollywood zagrozil, da se bo v primeru Sinclairjeve izvolitve preselil na Florido. Sinclair ni bil izvoljen - Hollywood je ostal v Kaliforniji.

Rdeči vihar

Da je bil Hollywood v tem zgodnjem obdobju bolj prorepublikanski kot prodemokratski, pa ni bila zasluga republikanske stranke, ampak skoraj izključno Louisa Mayerja. To mu je uspelo predvsem iz dveh razlogov. Prvič, Hollywoodčani so bili politično povsem apatični, neosveščeni in neopredeljeni - od sveta in zgodovine so bili tako odrezani, da jih politika ni zanimala, bolje rečeno, v njej niso videli nič pomembnega ali pa usodnega, tako da so v svoji politični nepismenosti le sledili direktivam velikega bossa, ki je znal svoje ideološke in poslovne kaprice vedno prikazati kot "ameriške interese". In drugič, nobena izmed največjih strank, niti republikanska niti demokratska, se še ni zavedala političnega potenciala, ki ga predstavlja Hollywood, bolje rečeno, nobeni stranki še ni kapnilo, da je lahko Hollywood zelo učinkovit komunikacijski most med politiko in volilci. Do kopernikanskega preobrata - okej, do demokratskega prevzema Hollywooda - je prišlo šele v tridesetih. Iz več razlogov.

* Prisilno, vsiljeno podpiranje republikanskih kandidatov in republikansko-h'woodski linč Uptona Sinclairja sta mnoge Hollywoodčane odvrnila od republikancev.

* Igralci, scenaristi in režiserji, ki so bili prepuščeni na milost in nemilost studijskih šefov (hja, tudi politično), so začutili potrebo po sindikatih, ki bi ščitili njihove interese, tako da so začele hitro nastajati "gilde", ki so Hollywood socialno naostrile in politično osvestile.

* Amerika je bila v globoki gospodarski krizi, v Kalifornijo so se valile neprekinjene kolone agoničnih, obubožanih delavcev in kmetov, kapitalizem je povsem očitno odpovedal - in mnogi so rešitev videli v New Dealu, socialnih reformah, pač tem, kar je obljubljal Roosevelt, ki se je vedno rad obdajal s filmskimi zvezdami.

* Filmi niso bili več nemi, zato so potrebovali ljudi, ki znajo dobro pisati - iz New Yorka so tako pripeljali kopico intelektualcev, dramatikov in pisateljev, ki so bili liberalno, progresivno, "disidentsko" nastrojeni in socialno osveščeni.

* V Nemčiji je prišel na oblast Hitler, ki je s svojim antisemitizmom in totalitarizmom zrevoltiral Hollywood, v katerem je bilo - tudi med studijskimi šefi - veliko Judov.

* Komunistična partija je izkoristila pasivnost obeh največjih strank in po Hollywoodu razpredla svoje lovke - dobila je mnogo novih članov, simpatizerjev in aktivistov, ki so med drugim organizirali tudi protifašistično Ljudsko fronto.

Hollywood je v dvajsetih zaspal desno od centra - v tridesetih se je prebudil levo od centra. Pod vplivom komunistične partije, ki je Hollywood "odkrila" pred demokratsko stranko, so mnogi Hollywoodčani, od Jamesa Cagneyja do Fredrica Marcha, od Humphreyja Bogarta do Henryja Fonde, od Groucha Marxa do Lucille Ball, od Orsona Wellesa do Franka Sinatre, prestopili na levico - ali pa vsaj med demokrate. Apatije je bilo konec. Hollywood je bil na lepem prodemokratski, tako da je leta 1938 za novega guvernerja Kalifornije brez problema "izvolil" demokrata, Culberta L. Olsona. Prorepublikanski del Hollywooda, v katerem so samevali Gary Cooper, Irene Dunne, Robert Montgomery, Ginger Rogers, Walt Disney in še nekateri, je bil le še fusnota, ki je tu in tam pozvala k "ohranjanju ameriških vrednot". Prevzem je uspel. Republikanci so skušali reagirati, toda tudi njihova svarila, da se po Hollywoodu širi komunizem, so obvisela v zraku - med II. svetovno vojno je Amerika pač postala zaveznica in prijateljica komunistične SZ. V predvolilni kampanji med II. svetovno vojno so se h'woodski republikanci sicer metali za republikanskim predsedniškim kandidatom Tomasom Deweyjem, ki je Rooseveltu očital, da je ujetnik komunistične partije, toda izgledali so tako patetično in tako neprepričljivo kot tisti h'woodski republikanci, ki se danes, med iraško vojno, mečejo za Bushem.

Potem pa se je vse spremenilo - vojne je bilo konec, Roosevelt je umrl, Ljudska fronta je razpadla, odnosi med Ameriko in SZ so se zaostrili, začela se je hladna vojna, komunisti so postali "zlo". Republikanci, ki so leta 1946 dobili večino v kongresu, so začutili, da je napočil čas za maščevanje - za prevzgojo in ponovni prevzem Hollywooda. Ko so leta 1947 pod histerično taktirko J. Parnella Thomasa obudili Kongresno komisijo za protiameriške dejavnosti (HUAC), so začeli najprej čistiti Hollywood, ki da je metropola komunistične zarote. H'woodski republikanci, ki jih je spet vodil Louis B. Mayer, so komisiji z veseljem pričali o h'woodski "peti koloni, skupini kvislingov, ki so v službi tuje ideologije in ki hočejo zrušiti našo vlado". Pred komisijo so prišli tudi h'woodski "kvislingi" - tiste, ki niso hoteli odgovarjati na njena absurdna vprašanja, so vrgli v arest. H'woodski liberalni blok, tedaj že vidno zdesetkan, je sicer protestiral (Bogart, Welles, Sinatra, Marx, Gene Kelly, Judy Garland, Katharine Hepburn, Rita Hayworth, John Huston), toda vse je bilo zaman - po začetku korejske vojne, prijetju zakoncev Rosenberg in vse hujših hladnovojnih napetostih je izraz liberalec postal sinonim za komunista, prevratnika, izdajalca in protiameriškega agenta, tako da se je lahko zastraševanje oz. inkvizicijsko čiščenje Hollywooda pod krinko "vojne proti komunizmu" le še stopnjevalo. Pred komisijo so stopali zvezdniki, režiserji in scenaristi, priznavali in se kesali, podpisovali izjave in ovajali druge. Morali so se "očistiti" - če se niso hoteli, so jih studijski šefi, voljni kolaboranti komisije, vrgli na črne spiske. V Hollywoodu niso dobili več niti kosila. H'woodski liberalni blok je obmolknil - demokratska stranka je s tem izgubila motor, želo in sidro. Hollywoodčani se niso več razglašali niti za demokrate - to je bilo preveč sumljivo. Niso hoteli tvegati etikete "protiameriški". Hollywood se je bal demokratov - in demokrati so se bali Hollywooda.

Ponovni prevzem

Še več, ker je hotel Hollywood za vsako ceno pokazati, da je čist in proameriški, je leta 1952, ko je bila "čistka" na vrhuncu, navdušeno in tako rekoč enoglasno podprl predsedniško kandidaturo generala Dwighta D. Eisenhowerja - republikanca! Hej, če je dobil vojno proti fašizmu, bo dobil tudi vojno proti komunizmu! Republikanski prevzem Hollywooda je uspel. Hollywood je bil utišan, ustavljen, ustrahovan, razorožen. Bolje rečeno - spet je bil apolitičen, predpolitičen. Šele leta 1960, ko je v Belo hišo po osmih letih republikanske vladavine prišel demokrat, John F. Kennedy, je začel Hollywood spet kazati politične, aktivistične, prodemokratske znake, toda do tedaj se je itak vse spremenilo - h'woodski tajkuni, tudi Mayer, so pomrli, stari studijski sistem je razpadel, tako da zvezdniki, režiserji in scenaristi niso bili več uslužbenci oz. talci studijske politike, lov na komuniste je presahnil, HUAC so razpustili, črne spiske so opustili, motečih radikalcev ni bilo več, pa tudi politika ni bila več to, kar je bila. Meja med politiko in entertainmentom se je namreč zabrisala - televizija je politike prisilila, da so se prelevili v igralce. Imidž je bil pomembnejši od sporočila - in ker je JFK izgledal kot filmski zvezdnik, je bilo povsem logično, da je spal z Marilyn Monroe, prototipom nove h'woodske zvezde. Da je šlo za "fuk stoletja", ni dvoma - Hollywood in demokratska stranka sta drug na drugega čakala 15 let!

Ker so politiki mutirali v igralce in ker je politika mutirala v show, je Hollywood avtomatično izgledal politično - politik, ki se gre igralca, je bil tako samoumeven kot igralec, ki se gre politika. In seveda - igralec, ki je hotel svojo slavo spremeniti v politični vpliv, je bil tako naraven kot politik, ki se je hotel spremeniti v lik. Toda JFK Hollywooda v resnici ni potreboval - imel je dovolj denarja, karizme, glamurja in seksapila. Hja, sam po sebi je bil dovolj velik pritegovalec pozornosti. JFK je odrešil Hollywood, ne pa obratno. Ne, ni bil h'woodski kandidat, še manj pa je bil to njegov naslednik, Lyndon Johnson, teksaški demokrat, ki zvezd absolutno ni prenašal. Šele ob koncu šestdesetih, v času največjih znotrajameriških napetosti (protivojno gibanje), so se začeli demokratski predsedniški kandidati obdajati z zvezdniki. Zvezdniki so leta 1968 množično, sistematično in fanatično podprli Eugena McCarthyja, štiri leta kasneje pa Georga McGoverna - da bi bila mera polna, je bil Warren Beatty celo eden izmed glavnih McGovernovih strategov. Oba sta bila h'woodska kandidata. In oba sta izgubila.

Toda nekaj je bilo jasno: zvezdniki imajo tak vpliv, da lahko minornega, povsem marginalnega, praktično neznanega politika prelevijo v kredibilnega predsedniškega kandidata. Še več - najbolj angažirani prodemokratski filmski zvezdniki, recimo Robert Redford, Robert Ryan, Gregory Peck, James Garner, Paul Newman, Jane Fonda, Beatty, Shirley MacLaine, John Forsythe, Leonard Nimoy in Robert Vaughn, so tudi sami izgledali kot predsedniški kandidati. Republikancem, ki so lahko le nemočno in obupano gledali, kako Hollywood postaja prodemokratski in militantno protirepublikanski, ni preostalo drugega, kot da so v Belo hišo pripeljali filmskega zvezdnika - Ronalda Reagana, ki je znal isti stavek povedati na 110 načinov. Ni pomagalo - Hollywood njegove kandidature ni podprl. Reagan se je leta 1980 s prošnjo za podporo obrnil na 2.000 h'woodskih naslovov, toda dobil je le 100 pisem - v devetdesetih je pisalo "jebi se". Ni čudno, da je potem na Japonskem rekel, da bo Sonyjev prevzem studia Columbia pripomogel k čiščenju Hollywooda. In ni čudno, da so republikanci 20 let kasneje v Belo hišo pripeljali malega Busha - prazen list papirja, ki so ga hoteli spremeniti v igralca.