bušiji / Predsednik mešetarjev

Z bušizmi je tako, kot je bilo med II. svetovno vojno z najstnicami, ki so se onesveščale na koncertih Franka Sinatre - najprej so jim pokazali, kako naj se onesvestijo, potem pa so se onesveščale kar same od sebe. Ne da bi jim kdo kaj rekel. Tako je zadnjih 9 mesecev funkcioniral George Bush. Pridelal je toliko bušizmov, da bi z njimi lahko tlakovali pot od Kaspijskega bazena do teksaških rafinerij. Če bi za vsak bušizem dobil dolar, se mu ne bi bilo treba več ukvarjati z nafto. Toda šel je tako daleč, da zdaj za bušizem sploh ne potrebujemo več njegovih ust - bušizmi se namreč rojevajo kar sami od sebe. Bush je pokazal, kako se to naredi - ostali sledijo. Bušizmi tako prihajajo z vseh strani. Se še spomnite, kako je pravosodni minister John Ashcroft, razvpiti hardliner, pred kratkim napihnil aretacijo in pomen onega "umazanega radioaktivnega bombaša"? Točno, tako je pretiraval, da je bilo nerodno celo Beli hiši. Bušizem je bil očitno preveč forsiran... ee, premalo spontan. No, še za bolj epski in še bolj avtentičen bušizem je na začetku julija poskrbel neki drugi hardliner - Paul Wolfowitz, namestnik obrambnega ministra, znan po tem, da je hotel leta 1992 baltske države osvoboditi s frontalnim napadom na SZ. V intervjuju na TV mreži NBC je razodel: "Celice al-Kajde so se zakopale v kakih 60 držav. Štaba nimajo le v Afganistanu, ampak tudi v nemškem Hamburgu in floridskem Jacksonvilleu, tako da bo vzelo kar nekaj časa, da jih bomo izbezali." Bamf! Predstavljajte si šerifa in župana Jacksonvillea, ki sta gledala TV in na lepem - kot strela z jasnega! - izvedela, da je v njunem mestu štab al-Kajde. Hja, verjetno sta se onesvestila. Na licu mesta. Saj veste, kot bi se jima zataknila slana prestica. In ko sta ležala na tleh, ju je verjetno tlačila mora, huh, saj veste - Jacksonville naskočijo komandosi, rendžerji, tanki, letalonosilke in daisy-cutterji. Ko sta pogledala skozi okno, sta si oddahnila - nič se ni zgodilo. Nobenih helikopterjev, nobenih aretacij.

S to sliko je bilo očitno nekaj hudo narobe. Kaj? Nič, le Paul Wolfowitz je šel čez Busha. In čez Ashcrofta. Bolje rečeno - udaril je mimo. In to tako, kot zna mimo udariti le Bush. Vse je namreč pomešal. Stare, nepreverjene, že preklicane, mitske podatke je javnosti prodal kot svež fakt, kot srhljivo, šokantno, alarmantno resnico. Kot veste, so takoj po 11. septembru "razkrili", da je al-Kajda bazirana tudi na Floridi, a se je kmalu izkazalo, da je bilo to "razkritje" pretirano in v principu za lase privlečeno - na floridski letalski šoli je treniral le eden izmed terorističnih ugrabiteljev. To je bilo vse. Kakšen štab al-Kajde neki! Wolfowitz je zaplaval v prazno. In da bi bila mera, je zgrešil tudi mesto - ta letalska šola ni v Jacksonvilleu, ampak v Daytona Beachu! Aha. Florida ni gostiteljica al-Kajde, je pa gostiteljica drugih teroristov, recimo Orlanda Boscha, proti-castrovskega fundamentalista, ki je leta 1976 razstrelil kubansko potniško letalo s 73 potniki, toda bushijev ne-islamski teroristi očitno ne zanimajo. Kaj torej - je Wolfowitz tak amater ali pa je hotel le zvišati napetost in prestrašiti Ameriko? Morda prvo, morda drugo, hej, morda oboje, toda nekaj je gotovo: ta bušizem je vrhovni dokaz, da je vse, kar počne in govori Busheva administracija, pretirano, napihnjeno in ekstremno nesorazmerno.

Nič nam ne morejo!

Kar potrjuje tudi nedavna kolonoskopija, ki je doletela Busha - zelo kratek medicinski poseg, med katerim pacienta za nekaj minut "uspavajo", da ne bi preveč čutil neprijetne penetracije v rektum, so tako silovito napihnili, kot da gre za izredno stanje. Da bi bilo vse skupaj še bolj pompozno, je Bush pred narkozo zrecitiral 25. amandma ameriške ustave in vso predsedniško, izvršno oblast svečano predal podpredsedniku Cheneyju, ki je tako postal predsednik. Magari le za nekaj trenutkov. Kar je seveda absurdno, že kar groteskno, zlasti če pomislimo, da so Američani 25. amandma sprejeli po atentatu na Johna F. Kennedyja, to pa zato, da bi lahko oblast v bodoče z nepričakovano onesposobljenega predsednika mirno in nemoteno prenesli na podpredsednika. Ja, JFK je bil zelo onesposobljen. In ja, prenos oblasti na podpredsednika Lyndona Johnsona je bil nujen in utemeljen. Pri Bushu pa razloga za prenos izvršne oblasti ni bilo. Nak, nobene potrebe ni bilo - Bush je le za nekaj minut zaspal. To je bilo vse. Vsak dan spi, ne. In znano je, da veliko spi. Tudi popoldne. Včasih se tudi onesvesti. Kaj to pomeni? Da bi moral vsak dan oblast predati Cheneyju? Vau! No, glede na težo, ki jo je Bush pripisal svojemu kolonoskopskemu spancu, in glede na to, da nenormalno veliko spi, potem bi bilo nemara res najbolje, da bi bil ameriški predsednik kar Dick Cheney.

Ergo: Bushevo kolonoskopijo so dvignili na raven ustavnega spektakla... kar pomeni, da je bila nekaj med strateškim pretiravanjem, lažnim alarmom in bušizmom. Ja, bila bi lahko odličen in odločen material za mnoge vice in karikature (Bush, rektum, ustava, Cheney - hu-a!). V nekem smislu je bila karikatura. In vendar je bila več kot vse to. Kot rečeno, za prenos oblasti v realnosti resda ni bilo nobene osnove, toda po drugi strani ne bi mogli reči, da ni šlo za simulacijo realnosti: ko je namreč Bush oblast preventivno predal Cheneyju, je le potrdil to, kar čivkajo že tudi vrabci - da je sam le statist in da igro iz ozadja dejansko vodi izkušeni, prevejani, inkorporirani Cheney, sel kapitalske elite, direktor korporativne Amerike. Bush se je hotel Cheneyju oddolžiti za vse, kar je storil zanj. Bolje rečeno - moral se mu je oddolžiti. Kdo ve, morda mu je to ukazal sam Cheney. V tem smislu je bilo napihovanje Bushevega rektuma ena sama realnost. Še več, ko sta se tam igrala in si kot dva odbojkarja - okej, kot dva naftarja na razgibavanju - podajala oblast, nista hotela reči, hej, lahko se kaj zgodi, treba je izvesti prenos oblasti, ampak, glejte, nič se nam ne more zgoditi, lahko počnemo, kar hočemo!

Njuno napihnjeno žongliranje z oblastjo - njuno trobentanje "pa saj nam nič ne morejo" - je kakopak v popolni rimi s trenutno kondicijo njunega imidža, bolje rečeno, s trenutnim "izrednim stanjem" njune sprege: nad oba so se namreč masovno in ostro zgrnili mediji in demokratski veljaki, ki jima očitajo, da sta v preteklosti, ko sta bila še direktorja naftnih družb, poslovala skrajno sumljivo, umazano, računovodsko sporno, če ne kar ilegalno, heh, zelo podobno kot WorldCom, Enron, Arthur Andersen, Tyco, Adelphia, Xerox, ImClone, Dynegy, Qwest in drugi paradni konji korporativne Amerike, ki so se nedavno zaradi brutalnih računovodskih mahinacij znašli v bankrotu, tik pred njim in v žrelu razno raznih zveznih in kongresnih preiskav. Poanta je preprosta: Bush je v osemdesetih svoje propadle naftne družbe (Spectrum 7, Harken itd.) vodil tako, kot so direktorji vodili WorldCom, Enron, Tyco in Xerox - in tako kot je Cheney med letoma 1995 in 2000 vodil mogočno naftno družbo Halliburton, eno izmed največjih sploh. Ko sta prišla v Belo hišo, sta korporativni miš-maš, recimo napihovanje vrednosti delnic, insajdersko trgovanje z delnicami, fiktivno profitabilnost, prikrivanje izgub, prirejanje bilanc ter zavajanje investitorjev, delničarjev in zaposlenih, poznala iz prve roke, toda kljub temu sta forsirala zakonodajo, ki je mahinacijam teh korporacij gledala skozi prste: saj veste, korporativno brezpravje je drugo ime za deregulacijo trga. Ista reč. Ustvarila sta klimo, ki je legalizirala računovodski hokus-pokus. Ni čudno, huh - v Belo hišo so ju pripeljale prav te deregulirane korporacije, ki zdaj druga za drugo tonejo. Bush in Cheney z razlogom pojeta "nič nam ne morejo" - odgovorna nista ljudstvu, ki ju je izvolilo, ampak korporativni eliti, ki ju je izbrala.

Lepo prosim - le zakaj ne bi pela "nič nam ne morejo"? Kdo jima pa kaj more? Dobro vesta, da je sistem naštelan tako, da jima nihče nič ne more. Recimo: katera revizijska hiša je nadzorovala finančno poslovanje Enrona? Arthur Andersen. Pa WorldComa? Arthur Andersen. Pa Cheneyjevega Halliburtona? Arthur Andersen. In Bushevega Harkena? Točno, Arthur Andersen. Ki je zdaj potonil tudi sam. Kljub temu, da je Cheney leta 1996 zanj posnel himnični promocijski video - za firmo, ki dela vrhunsko in še čez! Dalje: leta 1991 je Busheve poslovne mahinacije pod drobnogled vzel SEC (The Securities and Exchange Commission), zvezna komisija, ki nadzoruje trgovanje z vrednostnimi papirji in ki je Bushu pogledala skozi prste, pa četudi je štirikrat "zamujal" z oddajo poročila o svojih finančnih transakcijah. Kdo je bil tedaj ameriški predsednik, veste - Bush starejši. Nič nam ne morejo! Zato ne preseneča, da sta se tedaj brez prask izmazala tudi druga Busheva sinova, Jeb in Neil, prav tako direktorja zavoženih, propadlih firm in projektov. Recimo: ko je Jeb s partnerjema najel kredit v vrednosti 4,5 milijona dolarjev, s katerim je na Floridi kupil poslovno stavbo in ki ga potem ni mogel odplačati (s poslovno stavbo ni bilo nič), je zvezna komisija, ki regulira tovrstno poslovanje, ugotovila, da ta poslovna stavba sploh ni vredna 4,5 milijona dolarjev, ampak le pol milijona - in da zato tudi dolg treh partnerjev znaša le pol milijona. Aja. Nič nam ne morejo! Še bolje: kdo je leta 1991 predsedoval zvezni komisiji, ki nadzoruje trgovanje z vrednostnimi papirji? Richard Breeden. Kdo ga je nastavil? Bush starejši. Nič nam ne morejo! In kdo je bil tedaj glavni pravnik te komisije? James R. Doty, ki je pravno vodil Bushev nakup športne ekipe Texas Rangers - jasno, Bush je ekipo kupil z denarjem, ki ga je dobil od sporne prodaje delnic družbe Harken. Kdo je bil tedaj Bushev odvetnik - kdo ga je zagovarjal pred zvezno komisijo? Robert Jordan, partner Jamesa R. Dotyja v odvetniški firmi Baker Botts. In kje je zdaj Jordan? Bush ga je takoj po prihodu v Belo hišo poslal za ambasadorja. Kam? V Savdsko Arabijo! Kam pa!! Nič nam ne morejo! Busheva administracija je en sam konflikt interesov - korporativni kvisling. In končno: kdo zdaj predseduje oni nenadjebljivi zvezni komisiji? Harvey Pitt. Kaj je počel prej? Lobiral je za firmo Arthur Andersen. Aha. In kje je lobiral? Pri zvezni komisiji, ki nadzoruje trgovanje z vrednostnimi papirji! Res, nič nam ne morejo! Nič!

Za vse je kriv Clinton!

Toda to, da so ameriški mediji, tudi tisti najbolj paradni in najbolj vplivni, zgodbo o Bushevi poslovni preteklosti na lepem pograbili, je očitno presenetilo tudi samega Busha, še toliko bolj, ker ta zgodba ni nič novega, saj so alternativni mediji - predvsem tisti, ki delo združujejo na internetu - z njo rožljali že vse od predvolilne kampanje. Veliki mediji se je niso niti dotaknili, ker da gre le za natolcevanje. Zdaj so jo drug za drugim agresivno in s fanfarami povzeli - in to verbatim. Da bi bilo vse skupaj še bolj zoprno, je do novega medijskega napada na Busha prišlo le malo po medijskem razkritju, da so Bush in bushiji pred 11. septembrom vendarle nekaj vedeli. Uf, too much. Vem, kaj ste si rekli: če bo hotel Bush tokrat speljati pozornost drugam in ojačati svoj položaj, ne bo zadostovala le serija terorističnih alarmov, ampak bo moral - hja, tokrat zares! - napasti Irak! In to frontalno! Le to ga lahko reši. In glej, no, glej - te dni je iz Bele hiše kot po naključju "pricurljalo", da Bush res pripravlja invazijo na Irak in da bo procesija - kakih 250.000 vojakov! - nad Sadama krenila iz Jordanije (oh, in Turčije, Kuvajta in Katarja). Kar je noro: Bush bi moral tako procesijo - mislim, da bi 250.000 vojakov zadoščalo - poslati nad direktorje WorldComa, Enrona, Arthurja Andersena, Tyca, Adelphie in Xeroxa.

Toda ne - Bush je nad korporativno Ameriko raje poslal samega sebe. V torek je krenil na Wall Street in v svojem populističnem govoru, naslovljenem "Korporativna odgovornost", poudaril, da človek ne more biti bogat, če nima karakterja (oh!)... da kapitalizem ni kapitalizem, če nima vesti (uh!)... da bo korporativni Ameriki vrnil integriteto (ah!)... da bo dvignil standarde (bo odstopil?)... da bo promoviral transparentnost (šur!)... da bo dvignil budžet SECu (that's my Bush!)... in da je treba vse tiste, ki bodo zlorabili zaupanje ljudi, v bodoče kaznovati. Juhej, vrzite kamen! V bodoče! Ne retroaktivno, se razume. Direktorjem Enrona in Arthurja Andersena, ki so hudo zlorabili zaupanje ljudi (za nekaj milijard!), se ni do sedaj še nič zgodilo. Čisto nič! Zero! In se jim očitno tudi ne bo. Nič nam ne morejo! Je pa Bush krivdo za vse te korporativne disfunkcije naprtil Billu Clintonu, ki je tako postal strelovod Busheve administracije - češ da se je vsa ta korporativna logika pohlepa in ekscesa začela ob koncu devetdesetih. Pod Clintonom. Bush ni nič kriv. Razumete, ne - vso to svinjarijo je le podedoval. Kar me spomni na to, da je te dni vso krivdo za svoje poslovne mahinacije v firmi Harken naprtil svojim tedanjim odvetnikom, ki da so vse "zameštrali" - no, pred osmimi leti, ko je kandidiral za teksaškega guvernerja, je trdil, da je vse "zameštral" SEC. SIC! In kar me spomni na propadlega Michaela Ovitza, nekoč "najmočnejšega človeka v Hollywoodu", eks šefa CAA, najmogočnejše h'woodske agencije, ki v avgustovski številki revije Vanity Fair zagotavlja, da je za njegov propad kriva "gejevska mafija", ki da obvladuje ameriško kulturo. Aleluja!

Dan po Bushevem govoru je Judicial Watch, vplivna, zelo konservativna aktivistična skupina, v Dallasu vložila tožbo proti Dicku Cheneyju in Halliburtonu, medtem ko so začeli na kablih vrteti 30-sekundne proti-bushevske spote, ki jih financira dokaj skrivnostna organizacija American Family Voices. Ljudstvo je Busheve besede vzelo zares.