smrt / Pogreb po slovensko

"Smrti se bojijo vsi. Bogati zato, ker jim je tudi tukaj fino. Revni, ker nimajo s čim plačati pogreba," je melanholično dejal eden od poklicnih pogrebnikov v ohlajeni vežici vaškega pokopališča. "Da, danes tudi umreti ni poceni," smo nadaljevali godrnjanje. Takole, luksuzni pogreb olajša denarnice svojcev za več kot 300 tisoč tolarjev. Skromnejši se lahko omejijo na 130 tisočakov. In tisti, ki dobivate kot spomin na svoje najbližje položnice s pokopališča, veste tudi, da vzdrževanje grobov ni ravno poceni. Seveda je na vseh teh vencih, znamenjih, svečah in celo izvajanju Tišine med pogrebom zrasla posebna pogrebna stroka, ki se je po osamosvojitvi Slovenije osamosvojila od državnih komunalnih podjetij in se neverjetno hitro razrasla. Da o sivi ekonomiji in o tem, koliko in komu moraš plačati, da prideš do stranke, niti ne govorimo. Sami pogrebniki trdijo, da jih je "ta pravih privatnikov", ki "vedo, kaj delajo", kakšnih pet ali šest. Toda majhnih pogrebnih podjetij, ki so navadno poimenovana kar z imenom in priimkom lastnika (seveda so tukaj še izvirni Ave, s. p., Solza, s. p., Help, d. o. o., Mir, d. o. o., ter pogrebne službe Raj, Spomin in Tišina itd.), je veliko več. Kaj so in kako delujejo pogrebniki, smo se trudili poizvedeti na različnih koncih Slovenije.

Vse, razen župnika

"V to dejavnost sva šla s kolegom. Ampak on ni mogel zdržati. Tako smo v firmi štirje, jaz kot direktor in še trije zaposleni," je dejal Otmar Plohl, lastnik Spomina, d. o. o. Da si boste lahko predstavljali, zakaj v tem poslu marsikdo odneha že na začetku, je treba povedati, da pogrebnih služb ne pokličejo le domov, kjer skrbni sorodniki že opravijo del pogrebnikovega dela, dobrodošle so tudi na krajih prometnih nesreč ali samomorov, kjer se z "najsočnejšimi" malenkostmi najbrž ne ukvarja policija. Spomin, d. o. o., ponuja, kakor vsaka spodobna pogrebna služba, ki na leto pospremi na oni svet od 150 do 220 pokojnikov, celovito storitev: od urejanja mrliških listov, pokojnine, ureditve pogrebnine, objave osmrtnice v časopisu do Marša na Drini, ki so ga na željo svojcev poiskali na radiu.

Želje sorodnikov, pa tudi samih umrlih, so najpogosteje enolične kakor nagrobniki na vaških pokopališčih - če si eden omisli marmorno ploščo s kičasto risbico, mu na tej pokopališčni modni reviji hitro sledijo še drugi. Zato marsikateri pogrebnik potoži, da mu nič kaj dosti ne koristijo kupi tujih (domačih sploh ni) katalogov pogrebne opreme - pomanjkanje izvirnosti in premajhno povpraševanje zavirata tudi večjo mehanizacijo in modernizacijo pogreba. Recimo Damir Banfi, lastnik družinskega podjetja iz Murske Sobote, ki se lahko pohvali s 600 pogrebi na leto, redno obiskuje pogrebne sejme v tujini. A kaj mu bodo velika dvigala za grandiozen slavnostni pokop in svetovni modni trendi v pogrebništvu, če v Prekmurju po nekaterih vaseh še zmeraj uporabljajo vence iz starih časov, ki so značilni le za te kraje?

Največ se jih odloči za cerkveni pogreb (civilnih skoraj ni) in upepelitev. Franc Zrimšek, skromni grobar iz Dolenje vasi pri Cerknici, je dejal, da si želijo biti upepeljeni - ker v njihovem kraju ni morskih globin - raztreseni v naravi. "Toda ko bodo rakete pogosteje letele v vesolje, bomo tudi mi kaj izstrelili," je še dodal. Če si zaželite biti raztreseni v morju ali zakopani pod domačo jablano, še ne pomeni, da vam bodo željo tudi izpolnili. Celo po smrti in upepelitvi ste še zmeraj državljan in tako rekoč nimate popolne svobode gibanja. Predvsem mariborski pogrebniki, ki imajo urejeno raztresanje na pokopališču, so se pritoževali zoper nerazumljive zaplete zaradi želja po raztresanju na morju. Profesor etnologije in kulturne antropologije Janez Bogataj pa v čedalje popularnejši upepelitvi vidi ponavljanje zgodovine - žarni grobovi so bili "in" pred davnimi leti; kakor rečeno: "Prah si bil, v prah se povrneš."

Zasebnih krematorijev v Sloveniji še ni, saj pravijo, da že dva delujoča, novejši v Mariboru (dve peči) in starejši v Ljubljani (tri peči), več kot zadostujeta. Na tej točki pogrebne industrije kajpak ne gre brez anekdot. Tako so v Mariboru, kakor je razložila predstavnica enega od številnih tamkajšnjih pogrebnih podjetij, na patologiji izdali napačnega pokojnika. Potem ko so ga na Žalah uspešno upepelili, se je izkazalo, da rajnik, za katerega naj bi poskrbela konkurenčna ustanova, ni želel upepelitve, temveč klasičen pogreb v krsti. Na srečo so sorodniki, preden so se odločili za kremacijo, omahovali in ni bilo težko stvari sporazumno urediti. No, če bi bila oba pokojna za upepelitev, menda pomote nobeden še opazil ne bi.

Boj za mrliče

Opisana zgodbica skriva še eno zanimivost: pokojnik iz Maribora potuje na upepelitev v Ljubljano in potem nazaj (!) v rodno štajersko prestolnico na pokopališče. In to kljub mariborskemu krematoriju. Direktor pogrebne dejavnosti legendarnih Žal, rdečelični Janez Pozderec, pravi, da je to zaradi kakovostnejše ponudbe, tj. hitrosti upepelitve. V mariborskem Yamacu stvar razlagajo podobno: "Mariborčani vsi vozimo svoje v Ljubljano. Nekaj časa smo sodelovali z mariborskim krematorijem, toda nismo bili zadovoljni z njihovim načinom dela. Celo ceneje je tako." Pri tem naletimo še na zaostreno razmerje med koncesionarji, tj. zasebniki, in javnimi službami. Predstavljajte si, da ob neljubem dogodku v imeniku najdete pogrebno podjetje, ki je najbližje vašemu domu. To prevzame posel, toda na pokopališču imate opravka z lastnikom, ki je pogosto javno podjetje in hoče biti na svoji zemlji absolutni gospodar. Zato s tolmačenjem ohlapno sestavljenih zakonskih aktov sebi v prid ne spusti zasebnika do groba. Zasebniki se tožijo in izboljšujejo ponudbo, komunala pa ne namerava popustiti. Največji frajer, ki ga marsikateri pogrebnik omenja z veliko spoštovanja in hkratne žalosti, je zaradi izgubljene bitke z Žalami že postal mit. "O, Večnost je imela svojo izposojevalnico žalnih oblek," vzklikajo kolegi. "Večnost je imela svoje hladilnike, prvo podjetje, ki je imelo mercedese, toda Žale so ga pokopale. Verjetno v Ljubljani nikoli ne bo nobenega zasebnika," še dodajajo. Zaradi izgubljanja dobička so med seboj skregani tudi sami zasebniki. Pritožujejo se zaradi preširoko določenih meril glede izbire, kdo lahko opravlja pogrebno dejavnost ("'solo' pogrebniki nam odžirajo kruh, čeprav za to sploh niso usposobljeni"), zaradi neorganiziranosti pogrebništva, navkljub visokim članarinam pri obrtni zbornici, zaradi nemoralnosti oziroma nesramnosti konkurence itd. Zgodbice, če vam uspe sogovornika pripraviti do tega, da se razgovori, so popestrene s sočnimi podrobnostmi o tem, kako ima konkurenca mrliče kar v garaži ipd.

In kaj potemtakem odlikuje dobrega pogrebnika? Franc Tršar z Vrhnike, ki se je pred dvanajstimi leti odločil oditi na svoje iz službe v Žalah, se je pohvalil s tem, da ni razrezal še nobene obleke. Saj veste, manj marljivi oblačilo zadaj s škarjami razrežejo na pol - saj pokojni tako ali tako v njem ne bo zaplesal. "Od mene zahtevajo, naj umrlemu pobarvam lase, postrižem nohte, ga napudram." Zahtev po make upu je po pričevanju profesionalcev z leti vse več, toda zanimanje je še zmeraj premajhno. Ali kakor je rekla izredno dobro razpoložena gospa iz domžalskega družinskega podjetja: "Takrat se mažejo 'žalujoči', da se jim ne vidi preveč, kako so veseli." Če se ob kaki pogrebni ceremoniji (posebej na vasi) postavite v zadnje vrste, boste zvedeli ne samo, zakaj so svojci tako veseli, temveč tudi vse najintimnejše podrobnosti iz pokojnikovega življenja. Pogrebniki so navadno, ko govorijo o vedenju sorodnikov, redkobesedni: menda jih zavezujejo nenapisana pravila poklicne etike. Poudarijo le, da je na pogrebih mladih, tako kot na vaških pogrebih, več ljudi. Pogrebi starejših so slabše obiskani, pa tudi meščanski pogrebi čedalje manj priljubljeni. Eden največjih pogrebnikov je povedal tudi to, kako ga je neka gospa v rosnih tridesetih letih med naročanjem pogreba v pisarni med venci začela brez slabe vesti zapeljevati. "Bila je tako zavzeta, da sploh ni opazila, da je zraven moja žena," se je nasmehnil v brk.

Posebna umetnost je po mnenju Tršarja z Vrhnike, ki poskuša pripraviti vedno malo drugačen, menda ne tako mračen pogreb, pisanje pogrebnih govorov. "Svojci nekako pričakujejo, da bo besedilo napisal nekdo drug, in to zastonj," je pojasnil največjo nerodnost pri svojem delu. Žal, danes ni nič zastonj - tudi če želite imeti otroka, ki bi nesel sveče ali žar, mu morate za to plačati. Za dober govor se mora pogrebnik najprej pogovoriti s svojci, kajti šablone ne obstajajo. "Sam bi pričakoval, da govore pišejo za dodaten zaslužek študentje, a verjetno bi ti težko prišli zraven ..." Govor mora biti krajši od petih minut, kajti poleg zdolgočasenih sorodnikov so še najbolj nestrpni ti, ki morajo zakopati jamo in odigrati glasbo. Daljši ko je govor, bolj so jezni in manjša je verjetnost, da vas naslednjič promovirajo kot pisca. Kot je zatrdil etnolog Janez Bogataj, seže tradicija govorov, ki se je s stoletji preoblikovala, daleč v zgodovino. Nekoč je živi govoril v imenu mrtvega, kar je imelo isti namen kot glasno objokovanje - da se mrtvi ne bi vrnil nazaj med žive. Zato so mrliča na pokopališče obvezno nesli po daljši poti (saj naj bi se umrli vračal po pogrebni poti), pred tem so ritualno zabili krsto z žeblji, še preden so ga z nogami naprej odnesli iz hiše, pa je tri dni ležal na parah. "Pozimi, ko je bilo težko kopati, so mrliče dajali tudi v skrinjo ali zmrznit na sneg. Najsrhljivejše zgodbe pa so v zvezi s tem nastajale v vinorodnih pokrajinah." Danes se lahko od pokojnega v skladu z zakonom poslovite le v mrliški vežici. "Ljudje so bili navajeni, da pokojni leži doma. Nekatere je prav težko prepričati, da je bolje, če to prepustijo ustreznim službam," je dejala podjetnica, katere pogrebna služba deluje predvsem v Loški dolini. Največji premik v zgodovini pogrebništva je bil narejen približno v 18. stoletju. Pred tem so bila pokopališča zelo priljubljena shajališča, velika večina grobov pa je bila zaznamovana le z lesenimi križi. "V 14. stoletju so na pokopališčih prirejali sejme. Kasneje so bile podobne dejavnosti prepovedane. Pokopališča pa so se s pridobitvijo statusa 'zdravstvene naprave' začela seliti iz naselij. V Ljubljani je bilo leta 1780 pokopališče preseljeno iz Šempetra (območje Kliničnega centra) in z Navja (Gospodarsko razstavišče)," je pojasnil Bogataj. S selitvijo pokopališč na obrobje se je spremenil tudi odnos do grobov: postal je spoštljivejši. Zaradi razdalj so se pojavili prvi pogrebni vozovi, lopate pa so iz rok svojcev in znancev prevzeli grobarji in cerkovniki. Grobovi so postali kazalec ekonomske moči - ob smrti se je rodil nov poklic. Ta ima, kot kaže naša skromna raziskavica, v Sloveniji predvsem družinske razsežnosti. Že omenjeni samostojni podjetnik Franc Tršar z Vrhnike deluje v družinski zasedbi z ženo in otroki. "Vendar so moji otroci pridni. Upam, da jim ne bo treba delati istega kot meni," je dejal oče. "To počnem od svojega 13. leta in nimam nobenih težav," je zatrdil Franc Jerič, predstavnik Pogrebnika, d. o. o., ki ima koncesijo za občino Cerklje. "Dober želodec in jekleni živci so pa vsekakor obvezna stvar v našem poslu, kajti seveda je razlika, če greš na mlado živo punco ali imaš opravka s staro mamo, ki je že mrtva," se je začel smejati. Nasploh so, razen redkih izjem, pogrebniki ljudje vesele narave. Tu in tam si privoščijo kakšen vic v svojem neponovljivem pogrebniškem slogu: "Kako v krematoriju, ko telo že gori, ločiti žensko od moškega? Ženske imajo noge narazen." In tako naprej, vse do starih devic, ki jih posebej radi jedo črvički. Ob koncu pogovora pa vam morda poklonijo miniaturno krsto, češ naj krasi vašo pisalno mizo kot nekakšna puščica za pisala. Poklicna deformacija ima lahko najrazličnejše meje, pri pogrebnikih so te še posebej zabavne.