Novi hipiji

Pred nekaj leti mi je rdečelasi flavtist Andi s Čopove pripovedoval o festivalu, imenovanem Mavrica, kjer živiš pod milim nebom v objemu neokrnjene narave, prežet z glasbo, ki jo lahko poslušaš ali igraš ob kateremkoli dnevnem ali nočnem času, spoznavaš pisane ljudi z vseh koncev sveta, vseh barv, jezikovnih skupin, ver ali prepričanj, različnih spretnosti in znanj ... Slišati je bilo mikavno. Še isto poletje sem se z dolgolasimi prijatelji odpravila na Češko, v narodni park, poln gozdov, na jugu države. Lokacija je bila dostopna le 'izbranim', saj so se informacije o državi festivala in ročno narisani zemljevidki lokalnih kolovozov širili z ustnim izročilom med tistimi, ki so festival obiskovali že nekaj let. Vedelo se je le to, da se Mavrica začne kakšne tri tedne pred avgustovsko polno luno in traja navadno še dva tedna po njej. O internetu ni bilo govora. Pa vendarle nam je, potem ko smo nekajkrat na brezpotjih z avtomobilom zabredli v blato, le uspelo najti 'skrivno' lokacijo festivala.

V 'posvečeni' kraj smo vstopili skozi Center za dobrodošlico, kjer so se s kakim novodošlecem še posebej potrudili in ga porisali po obrazu, predvsem pa predstavili pravila Mavrice. Ta niso ravno zahtevna, saj so le povzetek celotnega namena mavričnega gibanja: spoštuj naravo, ločuj organske odpadke od anorganskih, spoštuj druge v tem, kar so, kakaj v posebne luknje, izkopane v zemljo, in se po opravilu (po možnosti) umij z vodo ter 'pridelek' zasuj s pepelom ali z zemljo, pripravljeno ob 'straniščni školjki'. Ne prinašaj s seboj alkohola in drog ... in podobne moralno-ekološke zapovedi, ki se seveda tudi kršijo.

Teorij o izvoru Mavrice je nešteto. Začetki naj bi segali seveda na konec šestdesetih in v začetek sedemdesetih let. Nekateri prisegajo na rojstvo mavričnega gibanja v Woodstocku, drugi trdijo, da je bilo to t. i. Srečanje svetovne družine leta 1972 v Koloradu. Temu srečanju so sledila vsakoletna v gozdovih Severne Amerike in kasneje po vsem svetu. Prvo evropsko srečanje je bilo na severu Italije leta 1983, potem se je selilo po skoraj vseh evropskih državah. Otroke narave je Slovenija prvič gostila v Kočevskem rogu leta 1994. Nekateri celo trdijo, da je bilo rojstvo mavrične družine napovedano že pred mnogimi leti med severnoameriškimi domorodci. Pričevanja o teh napovedih govorijo o 'mavričnem bojevniku', ki bo rešil Zemljo pred hitrim uničevanjem narave, in o prerokbah Hopijev, ki govore o dobi očiščenja, ki bo prinesla s seboj veliko mladih dolgolasih ljudi, pridruženih plemenom, z željo učiti se njihove poti in modrosti.

Kaj je torej prinesla praksa v odgovor vsem tem lepim idejam? Z nostalgijo se spominjam Mavrice s konca osemdesetih in z začetka devetdesetih let. Festival je trajal le kakšen mesec, vendar je bil ta v polnosti prežet z barvami, s spoštovanjem, z idejami in ustvarjalnostjo. Vsak se je lahko priglasil za šefa kuhinje, varuško otrok ali ekonoma in je pešačil ali organiziral prevoz do bližnjih vasi ali kmetij po hrano, lahko si tudi vodil zborovsko petje ali pa si se samo pustil streči in ležal v mehki travi ter poslušal ptičje žvrgolenje. Včasih se je le malce zalomilo pri kakšnem govorniškem krogu, torej krogu prostovoljcev, ki so govornika spoštovali, saj je v roki držal govorniško palico in jo podal tistemu sogovorniku, ki je želel nadaljevati govor. Takšni 'debatni krožki' so bili ustvarjeni v vse mogoče namene: od izmenjavanja misli o smislu bivanja do konkretnejših, npr. zeliščarstvo, psihedelija, aids, vojne, ali še konkretnejših, kot je npr. izdelava načrta o postavitvi kuhinje, čajnice ali glavnega tipija. Debatnim krogom se lahko pridružiš, kadarkoli kak navdušenec oznani, da bi se o čem razpravljalo.

Tudi drugi dogodki potekajo spontano: pridružiš se lahko likovni delavnici, plesnim skupinicam, duhovnim delavnicam vseh mogočih imen, družiš se ob jogi, taj čiju, delavnici izdelovanja lutk in igranja z njimi, priključiš se krogu zeliščarjev, ki po bližnjih gozdovih iščejo zelišča - zelo zaželene so nore gobice -, improvizacijskemu teatru, bobnarjem, potopiscem ali pa kar sam ustanoviš svojo 'sekto'. Ure in ure lahko posedaš v Ottmarjevi knjižnici. Ottmar je star mavričar iz Koelna, ki vsako leto s kombijem pritovori goro knjig in stripov najbolj nenavadnih vsebin. Sebe imenuje člana deviantov in predava širom po Evropi o temah, ki sprožajo večne polemike in goreča nasprotja. O modrosti in učenosti srednjeevropskih čarovnic, o tem, da aids nikakor ni nalezljiva bolezen, temveč bolezen zaradi vse bolj nenaravnega načina življenja, o naravni kontracepciji ali o pretkanosti in zahrbtnosti nastajanja EU. Vse 'delavnice' na festivalu so brezplačne. Nihče ne računa za svoje storitve, ne za duhovne ne za zobozdravstvene. Če imaš težave z zobmi ali jetri, se samo zglasiš v medicinskem tipiju, kjer dežurajo alternativni ali klasični zdravniki. Nekoč sem bila prisotna pri zobozdravstvenem posegu, ki je potekal z improviziranimi skalpelčki, zeliščnim zvarkom namesto razkužila in smolo namesto plombe. Težko je verjeti, vendar je 'operacija' uspela, pacientka pa je že isto noč veselo skakala ob središčnem ognju.

Ena največjih znamenitosti so že omenjena 'stranišča' - luknje, izkopane v zemljo nekje med grmičevjem ali kar na planem, vendar na diskretni razdalji. Čeznje poteka prečna deska ali dve, tako da si lahko hkrati dva mavričarja med opravilom globoko zreta v oči ali mirno debatirata o angelih. In navsezadnje - čeprav bi to morala omeniti že pred straniščem - hranilni krog (food circle). Skliče se dvakrat na dan: prvič za 'zajtrk' okrog dveh ali treh popoldne, ko se krmežljavi nočni plesalci in glasbeniki privalijo iz svojih šotorčkov in spalnih vreč in se v 'kuhinji' nabere dovolj nadobudnežev, ki se po dolgih debatah uskladijo o meniju in poteku kuhe (najraje se to prepusti Italijanom), drugič za 'kosilo' okrog devetih ali desetih zvečer. Ko rog trikrat zadoni čez dolino in zelene planjave, se ljudje začno zbirati v velikanskem krogu, sklenejo roke, zapojejo nekaj mavričnih melodij, po krogu zadoni neubrani OM in obed se začne. Kuharji in drugi prostovoljci delijo hrano iz ogromnih kotlov, polnih zelenjavnih omakic, kašic, kosmičev, sadja in čapatijev. Čakajoči s praznimi želodci in potrpežljivimi obrazi sedijo na svojem koščku zemljice in podajajo improvizirane skledice (od frizbijev do strtih kokosovih orehov ali odrezanih plastenk), iz katerih najpogosteje jedo z rokami, včasih tudi z vejicami bližnjih grmičev. Ob koncu obeda priroma mimo kroga čarobni klobuk, ki ga navadno nosijo otroci v dolgem sprevodu glasbenikov, pevcev in plesalcev, ki vsak dan sestavijo ali si kar na kraju samem izmišljujejo novo pesmico o tem čarobnem pisanem klobuku, ki ga je treba napolniti z drobižem, da bomo naslednji dan spet imeli kaj za pod zob.

Krona dogajanja je zame glasba. Tisti redki trenutki, ko se ob kakšnem odmaknjenem ognjičku srečajo Irci, Grki, ruske pevke v angelsko zvenečem zborčku, Izraelci, Hrvati, Italijani in drugi, za katerih izvor niti ne veš, saj njih obrazi skrivajo poteze Vietnamcev, Francozov in Kolumbijcev. Improvizacije se takrat pletejo na vse mogoče in nemogoče glasbene instrumente. Od tistih najbolj znanih (kitar, orglic, klarinetov, saksofonov, violin, harmonik, bobnov, flavt) do malo bolj eksotičnih (drumlic, šejkerjev vseh mogočih oblik, kalimb, dud, sitarjev, didžeridujev, harmonijev, bansuri flavt, med njimi je celo kakšen ud ali kena) in najbolj eksotičnih, doma sestavljenih kreaturic.

Vendar je, tako kot hitro tečejo poletja in prinašajo vse mogoče spremembe, s prihodom tehno generacije tudi Mavrica začela dobivati vse bolj plastično in fluorescenčno podobo. Sentimentalne instrumente so zamenjali bobni tisočev nadobudnih bobnarjev, ki so vse prepogosto 'zasedali' ob glavnem ognju in noč za nočjo tolkli iste ritme ter preglasili nežne zvoke mandolin in violin. Nedolžne zvitke 'pojoče travice' so zamenjali raznobarvni plastični E-ji, rastafarjanci so se stepli zaradi pločevinke, vržene v sveti ogenj, 'meditativci' so vreščali na bobnarje, ki niso dopuščali dovolj zbranosti in vzvišenih stanj zavesti, 'pravoverni' mavričar si je vzel pravico skakati po avtomobilu nekega domačina, ki ni vedel, da se z avtomobilom ne sme pripeljati na prizorišče, ker smo vsi ekološko osveščeni ... Vseh mogočih obiskovalcev pa je kljub temu vsako leto več. Še pred kratkim je Mavrica na vrhuncu (na noč avgustovske polne lune) štela okrog 1000 udeležencev, zadnja leta jih šteje najbrž že trikrat toliko.