Novi hipiji

Pred nekaj leti mi je rdečelasi flavtist Andi s Čopove pripovedoval o festivalu, imenovanem Mavrica, kjer živiš pod milim nebom v objemu neokrnjene narave, prežet z glasbo, ki jo lahko poslušaš ali igraš ob kateremkoli dnevnem ali nočnem času, spoznavaš pisane ljudi z vseh koncev sveta, vseh barv, jezikovnih skupin, ver ali prepričanj, različnih spretnosti in znanj ... Slišati je bilo mikavno. Še isto poletje sem se z dolgolasimi prijatelji odpravila na Češko, v narodni park, poln gozdov, na jugu države. Lokacija je bila dostopna le 'izbranim', saj so se informacije o državi festivala in ročno narisani zemljevidki lokalnih kolovozov širili z ustnim izročilom med tistimi, ki so festival obiskovali že nekaj let. Vedelo se je le to, da se Mavrica začne kakšne tri tedne pred avgustovsko polno luno in traja navadno še dva tedna po njej. O internetu ni bilo govora. Pa vendarle nam je, potem ko smo nekajkrat na brezpotjih z avtomobilom zabredli v blato, le uspelo najti 'skrivno' lokacijo festivala.