profil / Tito je bil zadovoljen

V zamejstvu ni prireditve, ki je ne bi s fotoaparatom, od katerega se nikoli ne loči, ovekovečil dolgoletni fotograf Primorskega dnevnika Mario Magajna (oziroma Maganja, kot se je pisal pred fašizmom, danes pa ga vsi poznajo s priimkom Magajna). Ta neutrudni in dosledni pričevalec tržaške povojne zgodovine je star 87 let, a je kljub temu ostal nekak "večni mladenič", saj še danes rad pritisne na sprožilec fotoaparata. Magajna je več desetletij kot fotoreporter ustvarjal kroniko Trsta in okolice, v prostem času pa slikal utrinke iz vsakdanjega življenja svojih ljudi.

Fotografiral je vse najpomembnejše zgodovinske trenutke Trsta od bombardiranja med drugo svetovno vojno in osvoboditve 1. maja 1945 naprej. Zanimal pa ga je tudi preprost vsakdanjik navadnih ljudi. Fotografiral je vsak dan in tako ustvaril bogat arhiv; zdaj ga hrani Odsek za zgodovino pri Narodni in študijski knjižnici, šteje pa več kot 300 tisoč negativov. Nikoli se ni omejil le na slovenski del Trsta, fotografiral je tudi italijanski del in sodeloval s tržaškim dnevnikom Il Piccolo. Skratka, bil je fotograf vseh, prijatelj vseh. Razstavljal je po slovenskih društvih v okoliških vaseh in Trstu, pa tudi v Sloveniji. V Poštni palači v Trstu se je ravno končala razstava njegovih slik Barve otroštva v črno-belem, na kateri je bilo na ogled približno 60 fotografij iz obdobja 1945-1955. "Naši so večkrat vprašali, ker bi radi priredili razstavo, ampak tisti, ki so upravljali mesto, niso dovolili, saj je bilo ozračje na žalost protislovensko. Zdaj končno razstavljam v mestnem središču. Tudi Italijani imajo tako možnost spoznati moje delo. Zadovoljen sem z razstavo, nekatere fotografije so res lepe," pravi gospod Mario.

Otroci so bili za Magajno vedno priljubljen objekt. Kot je zapisano v katalogu, ki je izšel ob razstavi, je to "kategorija na robu zaradi svoje pasivnosti v dogajanju, zaradi svoje zgodovinske ne-biti". Prav zaradi tega imajo te fotografije otrok v povojnem Trstu in okolici še poseben čar, saj iz njih izžareva neke vrste pristnost, ki se kaže v igri na ulici, pri delu v družini, pri obedu, v šoli. Fotografije otrok so bile izbrane tudi zaradi tega, ker otroški obrazi niso nikakor politično ali etnično zaznamovani. "Ko sem delal slike, ki so na razstavi, sem hodil okoli po mestu in vaseh ter opazoval mularijo, kako se igra, pa sem jo ujel v objektiv. Mulci so se mi radi nastavljali, hoteli so se celo slikati z mano."

Gospod Mario je še vedno priljubljen med mladimi. V anketi Primorskega psa (strani za mlade v Primorskem dnevniku) so ga izbrali za zamejca prejšnjega stoletja. Torej ga pozna tudi današnja mladina. "Ja, vsi me poznajo in tudi jaz poznam naše ljudi. Poznal sem jih že, ko so bili majhni in so hodili v osnovno šolo, potem na višjo in na univerzo. Vsa dekleta in fante poznam, saj sem bil vedno povsod, na vseh prireditvah in manifestacijah. Niti kosil nisem, včasih sem prišel domov celo ob enih ponoči. Hodil sem tudi po feštah, kjer sem vse fotografiral. Nikoli nisem rad plesal. Dosti deklet je bilo zaljubljenih vame, a jaz nisem nobene izbral, da mi ne bi kaka izmed njih zamerila."

S fotoaparatom v vojsko

Mario Magajna se je rodil v Trstu leta 1916. Prva otroška leta je preživel pri stari mami v Križu, kjer je naredil tudi prva dva razreda slovenske osnovne šole. Nato se je družina preselila v Trst in tam je zaradi fašizma šolanje nadaljeval v italijanščini. Najprej so stanovali na Školjetu, nato so dobili lepšo in večjo hišo pri Sv. Ivanu. Tam je bilo prijetneje tudi zaradi tega, ker je bilo bolj slovensko okolje. Vmes so nekaj mesecev prebili v ulici Giulia, vendar je blizu njih živela neka fašistka. Spominja se, ko je oče rekel mami: "Marija, prosim, pojdimo od tod, drugače jo bom ubil, nočem pa v zapor zaradi te babe." Ko so stanovali na Školjetu, je neka gospa iz Amerike prejela škatlo za slikanje. Ker sama ni vedela, kaj bi z njo, jo je dala Mariu in tako je začel fotografirati. "Takrat mi je bilo 14 let. Fotografije so prišle precej lepe in rekli so mi, da bi lahko šel za fotografa. Tako se je tudi zgodilo."

Ko se je začela vojna, so se preselili v stanovanje v ulici Manzoni, kjer živi še danes. Administrator te hiše je bil njihov prijatelj, Žid, ki je moral zbežati pred Nemci. Ko je končal šolanje, se je zaposlil pri fotografu, ki je imel trgovino blizu Oberdankovega trga. "Moji gospodarji so bili iz Firenc, vendar so bili levičarji in antifašisti. Tu so me izučili fotografije. Nekaj let sem tam delal, kopiral, razvijal filme, ki so bili takrat le črno-beli. Gospodarji so bili zadovoljni z mano," je razložil. Ko je delal pri fotografu, si je kupil svoj prvi Rolleiflex. Aparat je nesel s seboj tudi, ko je šel služit vojaščino v Neapelj in na Sicilijo. "Uspelo mi je celo fotografirati Mussolinija. Ko sem bil v severni Afriki, sem pri nekem italijanskem fotografu razvil film. Nato me je ta povabil, da bi delal v njegovem studiu. Tako sem tudi med vojaščino delal kot fotograf. Tam sem obolel na ušesih, ker smo se veliko kopali. Tako me je komandant poslal spet v Italijo k specialistu, kjer so me pozdravili in me poslali domov."

V Trstu se je znova lotil svojega starega dela, potem pa so ga povabili v bolnišnico. "Nekega dne je vstopil zdravnik in me vprašal, ali bi bil pripravljen delati kot fotograf na rentgenskem oddelku tržaške bolnišnice. Posvetoval sem se doma in se odločil, da bom razvijal radiografije v bolnišnici."

Med vojno ga je direktor bolnišnice poslal s kolegom v Milano po radiografije. Nazaj grede sta se ustavila v Desenzanu, kjer sta se kopala. Ker je bil šele maj, je bila voda še mrzla in v Trst se je vrnil z vročino. Primarij ga je pregledal, mu rekel, da ima nekaj na pljučih, in ga za nekaj tednov poslal v Križ. "Ravno takrat so bombardirali Trst, kar sem tudi posnel. Prvega maja 1945, ko so se bili zadnji boji za osvoboditev Trsta, me je primarij bolnišnice poslal na teren, da bi dokumentiral dogodke tega dne. Ko sem prinesel slike v bolnišnico, so bili zelo zadovoljni."

Danes smo priča poskusom ponarejanja zgodovine, češ da so v Trst pred jugoslovansko armado vkorakali Anglo-Američani. Gospod Mario se tega dne spominja, kot bi bilo včeraj: "Na dan 1. maja so proti večeru v Trst prišli partizani, Anglo-Američani pa so prispeli šele dan kasneje, saj so bili ustavljeni nekje pri Tržiču. Jaz bom vedno trdil, da je bilo tako. Na mojih slikah sicer ni datuma, vendar je bilo to 1. maja. Iz fotografij je jasno: prvi dan so bili tu samo partizani. Nemci pa se jim niso hoteli vdati, saj so se bali, da jih bodo pobili ali poslali neznano kam. Vdali so se šele drugega dne, ko so prišli Anglo-Američani."

Proti koncu leta 1945 so ga povabili k Primorskemu dnevniku. Prvega januarja 1946 se je dokončno zaposlil pri tem časopisu, kjer je ostal do pred kratkim. "Tudi ko sem se upokojil, sem še vedno rad fotografiral za Primorski dnevnik, dokler mi je zdravje pač dopuščalo."

Za Primorski dnevnik je dolgo let delal sam, nato so vzeli še enega fotografa. Delal je veliko, med dopusti pa je potoval po vsem svetu. Videl je vseh pet celin in od povsod prinesel številne fotografije. Zdaj vsak dan hodi na Odsek za zgodovino, kjer je njegov fotografski arhiv. Nekaj negativov se je sicer v vseh teh letih izgubilo. Ko je prišla Italija zopet v Trst, so negative iz prostorov Primorskega dnevnika odnesli v Koper, saj so se bali morebitnih napadov. Takrat jih je nekaj izginilo, med njimi tudi posnetki maršala Tita in Istre. Pa ravno Tita je rad fotografiral. "Tito je bil zadovoljen, ko sem ga slikal. Enkrat sem mu tudi dal fotografije. Nekoč je prišla Jovanka v Trst po nakupih, pa sem jo hotel skrivaj fotografirati. Ko je stopila iz trgovine, me je zagledala in se obrnila. Slika ni bila dobra. Nekaj pozneje je Tito z vlakom potoval proti Berlinu in se je ustavil v Sežani. Jaz sem seveda šel takoj tja, ampak me niso pustili blizu. Nato je Tito odprl okno in me poklical. Vprašal me je, od kod sem in za kateri časopis delam. Ko sem mu odgovoril, da delam za Primorski dnevnik, je odvrnil: 'Torej ste naši!' Nato me je vprašal, ali sem jaz tisti fotograf, ki je slikal Jovanko v Trstu. Rekel je, da je bila slika grda. 'Seveda,' sem odgovoril, 'saj se je skrila in ni bilo videti obraza.' Poklical je Jovanko in oba sta se nastavila mojemu objektivu. Ponovno sem ga slikal tudi na prazniku v Postojni. Znanec mu je nato posredoval slike in Tito je rekel: 'Ove su lijepe.' Tako sem mu dokazal, da sem dober fotograf."

Zdaj pa fotografira le še zase. Pred kratkim je slikal proslavo domačega društva v Dolini, na kateri sta bila prisotna tudi nekdanji predsednik Republike Slovenije Milan Kučan in konzulka Jadranka Šturm Kocjan, ki mu je letos izročila častni znak Republike Slovenije. Za svoje delo je prejel že več nagrad. Leta 1990 mu je nekdanji italijanski predsednik Cossiga podelil naslov viteza republike. "Največje, najlepše priznanje je delo. Človek mora delati, potem ga vsi spoštujejo," je prepričan gospod Mario.