partizani / Levi, sredinski in desni fašizem

Italijanske oblasti so v t. i. posebne bataljone vključevale slovenske fante iz Primorske iz strahu, da se ti ne bi pridružili partizanom. So tudi vas vključili v te enote?

Ne, ker sem bil takrat premlad. V posebne bataljone so mobilizirali letnike 1924, 1925 in 1926. Nihče iz naše družine ni bil mobiliziran v posebne bataljone. Verjetno bi poklicali starejšega brata, a je bil že od leta 1942 v partizanih. Drugi brat, ki je bil letnik 1927, je bil zaprt v Koronejskem zaporu v Trstu, potem v Forliju in Mantovi, nato so ga deportirali v Nemčijo.

Kako se je začela vaša partizanska pot?

Naša družina je že od leta 1941 sodelovala z Osvobodilno fronto. Oče in starejši brat sta organizirala skupino partizanov, ki je na miklavževo 1942 šla v partizane. Takrat so karabinjerji aretirali našo družino in še devet drugih družin iz Trebč ter dve družini iz Gropade. Odpeljali so nas na karabinjersko postajo na Opčine, druge vaščane pa na karabinjersko postajo v Bazovico. Tam so karabinjerji nas otroke mučili pred starši in starše pred nami otroki. Mojega brata so trikrat obesili z verigo na vešalo in zraven še oklofutali, ker je spregovoril par besed po domače, v slovenščini. Mama je po tem presedela še štiri mesece v zaporih pri jezuitih v Trstu. Ko so mene in brata po štirih dneh osvobodili, je nono hotel, da greva z bratom zopet v šolo. Ko pa nas je zagledal učitelj, fašistični "tenente" in "segretario" Fornari z Opčin, nas je zbrcal iz šole in nas zaničevalno označil za upornike.

Ob razpadu Italije 8. septembra 1943 so se zaporniki z zunanjo pomočjo osvobodili iz Koronejskih zaporov. Večina jih je zbežala domov. Naslednji dan so Nemci s pomočjo domačih izdajalcev po okoliških vaseh iskali pobegle ljudi. Pri nas v Trebčah so vse polovili. Vaščani so bili skriti v gmajni nad vasjo, gotovo pa jih je takrat kdo izdal. Edino moj oče ni prišel domov. Nemški oficir je mami zagrozil, da če očeta ne bo nazaj do sedmih naslednje jutro, bodo zaprli vso našo družino. Navaden vojak, verjetno koroški ali gorenjski Slovenec, ki je prisluškoval pogovorom med nemškimi oficirji, nam je svetoval, naj pobegnemo. Zjutraj smo odvezali živino, pod pazduho smo vzeli rjuho za seno in grablje. Oče nas je čakal na hribu in vsi skupaj smo odšli v partizane.

Ste takrat poznali kakega pomembnejšega političnega ali vojaškega voditelja?

Najbolj se spominjam članov družine Maslo iz Ostrožnega Brda. Za Karla sem slišal že prej, bodisi na Opčinah ali v Sežani. Italijanske oblasti so ponujale petdeset tisoč lir tistemu, ki bi jim pomagal ujeti "il bandito Karlo Maslo". Podobna tiralica je bila razpisana na glavo Janka Premrla "Vojka". Kasneje sem se v partizanih seznanil še z nekaterimi člani družine Maslo, in sicer z Lojzetom, Pavlom, Kristino in Marico. Slednja je bila z mojo mamo v zaporih pri jezuitih v Trstu.

Kako ste med vojno gledali na Tita in Stalina?

Prvič sem za Tita slišal leta 1943 na Mašunu, kjer smo taborili. Tam sem videl ciklostirane letake s Titovo podobo in z napisom "Naš vrhovni komandant Josip Broz Tito". Za Stalina sem slišal že pred vojno. Takrat se mi je zdelo zelo imenitno, da se je pri nas po domače reklo "pri Štavalinih". Naše hišno ime sem vzporejal s Stalinovim. Danes se mi to zdi smešno, v tistih otroških letih pa sem bil na to zelo ponosen. Moj starejši brat je sodeloval z znanim komunistom Pinkom Tomažičem, kasnejšim obsojencem na 2. tržaškem procesu. Ko sem nekoč z bratom srečal Tomažiča, mi je ta pokazal ruske rublje z Leninovo podobo.

Kako pa doživljate Titovo in Stalinovo osebnost danes?

Tita osebno doživljam kot največjega državnika dvajsetega stoletja, ker je znal združiti jugoslovanske narode. Evropa je Balkan vedno imela za evropski sod smodnika, še posebno zaradi tega, ker na tem območju živijo pripadniki veliko narodov in veroizpovedi. Titova nedvomna zasluga je, da je ves ta mozaik narodov in veroizpovedi več kot štirideset let obdržal v miru in svobodi. Žal so se po njegovi smrti v Jugoslaviji pojavili razni nacionalizmi in ideje velike Srbije in velike Hrvaške. Zaradi tega Titova državna tvorba ni zdržala in sta v devetdesetih letih izbruhnila prelivanje krvi in bratomorna vojna.

Ko je leta 1948 nastal spor med Titom in Stalinom, sem bil v oficirski šoli v Zrenjaninu v Vojvodini. Velika večina kadetov ali slušateljev se je opredelila za Tita in Jugoslavijo, nikakor ne za Sovjetsko zvezo. Osebno sem bil prepričan, da ne smemo pasti pod pritiskom tretjega tirana, čeprav je bil to Stalin, ker smo se malo prej komaj rešili Hitlerja in Mussolinija. Tito se je uprl vsem trem. S tem dejanjem je postal tovariš Tito svetovni velikan.

Kakšni so bili vaši občutki ob priključitvi Trsta k Italiji?

Priključitev Trsta k Italiji sem pričakoval, saj svoje usode Slovenci nismo krojili sami. Za nas so odločale zmagovite velesile, veliko vlogo pa je pri tem igrala razdeljenost Evrope in sveta nasploh na zahodni in vzhodni blok.

Po mojem mnenju bi morali na drugem zasedanju AVNOJ-a v Jajcu konec novembra 1943 Italiji postaviti veliko večje zahteve po načelu "več zahtevaš, več dobiš". Če bi tedaj zahtevali mejo na reki Piavi in petdeset kilometrov demilitariziranega pasu, bi nam v pogajanjih verjetno uspelo iztržiti za Jugoslavijo vse slovensko narodno ozemlje od Trbiža do Trsta. Zaradi načela internacionalizma pa teh zahtev nismo postavili. Veliko smo torej Slovenci izgubili po lastni krivdi oziroma zaradi svoje nespretnosti.

Po kapitulaciji Italije so se vrhovni italijanski politiki kot Bonomi ali grof Sforza zelo bali, da bodo Italijo, ker je bila med poraženimi državami, zavezniki razkosali, kot se je zgodilo z Nemčijo in Avstrijo. Tito je takrat osebno posredoval pri Stalinu, naj ne zahteva razkosanja Italije, češ da je tudi italijanski narod žrtev fašizma. Danes je očitno, da se je Tito tedaj zmotil.

Ste po vojni politično sodelovali v katerem izmed združenj ali v kaki stranki?

Po vrnitvi iz Jugoslavije januarja 1951 sem se vpisal v Avtonomno federacijo Komunistične partije Svobodnega tržaškega ozemlja. Njen tajnik je bil Vittorio Vidali. Spominjam se, da smo nekoč imeli sestanek v Ljudskem domu v Trebčah. V tistem času je Primorski dnevnik agitiral, naj bi slovenski starši vpisali otroke v slovensko šolo. To Vidaliju ni šlo v račun, tako da nas je v imenu nekega internacionalizma skušal prepričati, da je treba slovenske otroke vpisati v italijanske šole. Takrat sem ogorčen vrnil partijsko izkaznico, ker česa takega nisem mogel sprejeti. Veliko ljudi je takrat vpisalo svoje otroke v italijanske šole. To je bila tragedija za našo manjšino, ker so se v nekaterih krajih na Tržaškem, na primer v Križu ali Škednju, slovenske šole izpraznile.

Kasneje sem se včlanil v Komunistično partijo Italije, iz nje pa sem izstopil zaradi nestrinjanja s stališči vodstva tržaške KPI, ki je zagovarjala tezo o jugoslovanski okupaciji Trsta maja 1945.

Kako gledate na sedanje politične razmere v Italiji?

Ta vlada in še posebno nastopi njenega predsednika Silvia Berlusconija me močno spominjajo na fašistično dvajsetletje. Želim si, da bi se politične razmere čim prej spremenile. Če pozitivnih sprememb ne bo, se bojim, da bo sedanja vlada končala nedaleč od Mussolinijeve na Piazzale Loreto v Milanu. Seveda si tega ne želim, ker sem proti vsakemu nasilju. Žalostno pa je predvsem to, da danes v Italiji ni več antifašizma. Danes imamo levi fašizem, sredinski fašizem in desni fašizem.

Kako pa gledate na sedanje politične razmere v Sloveniji?

Glede odnosov Slovenije s sosedami prevečkrat opažam pomanjkanje smisla za državnost, ker slovenska država po mojem mnenju na nekaterih področjih preveč popušča. Slovenija se nikakor ne sme strinjati z revizijo mednarodnih sporazumov, kot so mirovna pogodba, londonski memorandum ali osimski sporazum, ker je dedič teh po SFR Jugoslaviji. To bi morali slovenski politiki italijanskim jasno povedati.

Kaj menite o tem, da je italijanski senat pred kratkim odobril zakon, ki 10. februar določa za dan spomina na žrtve iz fojb in odhoda Italijanov iz Istre? Se vam ne zdi, da hoče s tem italijanska stran s prstom kazati na krivdo drugih, o svoji pa molči?

To brez dvoma. Zdi se mi tudi, da je vse to nekako zrežirano. Odstop Roberta Battellija s položaja predsednika komisije državnega zbora za narodnosti, izjave italijanskega ministra za odnose s parlamentom Carla Giovanardija in omenjeni spominski dan. S tem hoče italijanska stran očrniti nas Slovence in našo domovino Slovenijo ob njenem vstopu v EU. Po mojem mnenju je to dan brisanja italijanskega kolektivnega spomina, ker hočejo s tem vse grehe italijanskega fašizma nad Slovenci skriti za dimno zaveso. Evropo hočejo prepričati, da je Italija žrtev druge svetovne vojne in "slovanskega ekspanzionizma". S to lažjo so žal uspeli.

Zgodovina se ni začela 8. septembra 1943 s kapitulacijo Italije ali 1. maja 1945 s prihodom partizanskih čet v Trst. Do 8. septembra 1943 je v vojni umrlo že pol milijona pripadnikov jugoslovanskih narodov in več kot deset milijonov sovjetskih državljanov. Za te žrtve Italija nosi enako krivdo kakor Nemčija.

Se bi vam zdelo primerno, da bi slovenski državni zbor izglasoval razglasitev podobnega dne spomina na žrtve fašizma in trpljenje primorskih Slovencev?

Zdelo bi se mi primerno, ampak ne v tem trenutku. Drugače bi bilo to videti samo kot nekakšen povračilni ukrep zoper Italijo. V Sloveniji se že sedaj vsako leto praznuje 15. september - priključitev Primorske k matični domovini.

Kateri datum bi predlagali za ta dan?

Predlagal bi 13. julij, ko so fašisti leta 1920 požgali slovenski Narodni dom v Trstu. Pogrom proti Slovencem in Hrvatom se je sicer začel že prej, tržaški pisatelj Giani Stuparich in slovenski pesnik Srečko Kosovel sta v zubljih Narodnega doma videla slutnjo evropskega ali svetovnega spopada, kar se je kasneje tudi zgodilo.