aktivizem / Bratska avtonomna cona
Petletnica delovanja zagrebškega kluba Močvara
Sebastijan Ozmec
MLADINA, št. 17, 2. 5. 2004

Ponoči
© Borut Krajnc
Ena izmed največjih urbanih pridobitev Ljubljane v samostojni državi je nedvomno Metelkova, ki je s svojim delovanjem že davno postala stalnica v kulturni ponudbi. Od zasedbe praznih vojaških prostorov, ki jih je mestna oblast kanila zrušiti in na njihovem mestu postaviti kaj bolj donosnega, je preteklo že toliko časa, da se zdi kot večnost, prav tako se zdi, kot da nič ne more ogroziti njenega obstoja. Vseeno pa se morajo metelkovci vsak dan boriti za to, da bo ta svobodni prostor, država znotraj države, sploh obstal. Še veliko bolj na začetku boja za zagotovitev prostora pod soncem so hrvaški kolegi. V Zagrebu si pot počasi utira Močvara, ki bi bila lahko nekakšna vzporednica Metelkove. Vendar ji za kaj takšnega manjka predvsem pomembna okoliščina - zasedba prostora, kajti mladi hrvaški aktivisti so do svojega objekta prišli po legalni poti, zato jim ni bilo treba plezati čez ograjo.
Sebastijan Ozmec
MLADINA, št. 17, 2. 5. 2004

Ponoči
© Borut Krajnc
Ena izmed največjih urbanih pridobitev Ljubljane v samostojni državi je nedvomno Metelkova, ki je s svojim delovanjem že davno postala stalnica v kulturni ponudbi. Od zasedbe praznih vojaških prostorov, ki jih je mestna oblast kanila zrušiti in na njihovem mestu postaviti kaj bolj donosnega, je preteklo že toliko časa, da se zdi kot večnost, prav tako se zdi, kot da nič ne more ogroziti njenega obstoja. Vseeno pa se morajo metelkovci vsak dan boriti za to, da bo ta svobodni prostor, država znotraj države, sploh obstal. Še veliko bolj na začetku boja za zagotovitev prostora pod soncem so hrvaški kolegi. V Zagrebu si pot počasi utira Močvara, ki bi bila lahko nekakšna vzporednica Metelkove. Vendar ji za kaj takšnega manjka predvsem pomembna okoliščina - zasedba prostora, kajti mladi hrvaški aktivisti so do svojega objekta prišli po legalni poti, zato jim ni bilo treba plezati čez ograjo.
Močvara je za Zagreb velika pridobitev, saj je bila tam alternativna kultura med vojno in po njej na ničelni točki. Pred vojno znano rokersko mesto kar nekaj sušnih let ni imelo niti enega kluba, kjer bi slišali še kaj drugega kot domoljubne in narodnobuditeljske pesmi. Bendi niso imeli kje igrati ali pa so razpadli zaradi vojaških obveznosti članov in zaradi drugih okoliščin. Danijel Sikora, eden izmed aktivistov, ki pri projektu Močvara sodelujejo že od začetka, se spominja časov, ko so policisti po direktivi konservativnih politikov tako ali drugače prepovedovali zabave: "S prihodom HDZ na oblast je vse ugasnilo. Pet ali šest let ni bilo ničesar, niti koncertov niti česarkoli drugega. Nič se ni dogajalo. Mi pa smo nekako ravno v tem času odraščali. Počutili smo se grozno, saj smo imeli svoje bende in druge projekte, ki smo jih hoteli uresničiti." Zato so se odločili, da bodo stvari vzeli v svoje roke, saj so se zavedali, da jim nič ne bo samo padlo v naročje. Kot združba državljanov so se pred osmimi leti združili v nevladni organizaciji Udruženje za razvoj kulture. Brez strehe nad glavo je društvo najemalo prostore za performanse, koncerte in druge dogodke po vseh možnih lokacijah. Vendar so bili to večinoma neprimerni prostori, kot so kinodvorane, kjer so se morali pred koncerti ubadati z nepredvidenimi težavami, kakršne so stoli, ki jih je treba vse odnesti in pospraviti. Tako so minila prva tri leta, potem so imeli tega zadosti in so se odločili s svojimi finančnimi sredstvi najeti lasten klub. Na Hrvaškem namreč ni možnosti skvotiranja praznih in zapuščenih objektov kot v vseh demokratičnih državah. Vsak poskus zasedbe prostorov v kulturne namene se je do sedaj končal v enem dnevu, saj policisti ne pokažejo niti trohice razumevanja za alternativno umetnost. "Zato pri nas ni skvotov, kot jih poznamo po Evropi. Ne upamo si vdreti v zgradbo, saj bi se to lahko končalo z nasiljem. Ko smo začenjali, smo sicer vedeli za Metelkovo, ampak za nas je bilo to nekaj nedosegljivega, science fiction. Celoten kompleks, kjer lahko počneš, kar hočeš ..."
Čeprav so do prostora pri botaničnem vrtu v središču mesta prišli z najemom nekdanjega diskonta pijač, to ne pomeni, da je bil program kaj manj kakovosten ali undergroundovski. Že takrat so klub poimenovali Močvara. "Našli smo prazen prostor in telefonirali gazdi; ta nam ga je dal v najem. V desetih dneh smo že usposobili klub in začeli prirejati koncerte. Nismo razmišljali, kako bomo to naredili, ampak smo se enostavno lotili dela." Že na začetku so naleteli na pozitiven odziv, saj je Zagrebčanom manjkalo nekaj podobnega. Idila je trajala zgolj šest mesecev, potem se je lastnik odločil nadaljevati stari posel preprodaje alkoholnih pijač. Malo obupani, ker niso našli prave nadomestne lokacije, so slišali, da ima mesto Zagreb v lasti nekdanjo tovarno ob Savi. Prvotni namen občinarjev je bil, da bi v njej nastal nekakšen kulturni center. Niso si sicer predstavljali, da bo takšen, kakršen je danes, saj je bil projekt mišljen resno in naj bi zanj porabili nekaj milijonov evrov. Ob Savi naj bi namesto podrtije nastala sodobna koncertna dvorana. Preobširno zastavljen projekt ni doživel uresničitve in je brez denarja hitro klavrno propadel. To je bila dobra novica za člane združbe, ki se zavzema za razvoj kulture. Stavba je bila v tako slabem stanju, da se ni dalo nikomur ubadati z ureditvijo, zato so zanjo zaprosili mladci. Celo sami so bili presenečeni, ko so dobili pozitiven odgovor občine, in po šestih mesecih jim je uspelo usposobiti center, ki bi jim ga zavidalo katerokoli mesto, predvsem pa Ljubljana, kjer se že leta išče primerna koncertna dvorana za okoli tisoč obiskovalcev.
Non stop akcija
Od uradnega odprtja marca 2000 do danes so pripravili že več kot sedemsto koncertov glasbenikov, kakršni so UK Subs in Christian Death pa Mad professor in Tindersticks, dvesto petdeset filmskih projekcij, osemdeset gledaliških predstav in številne okrogle mize in debate. Anarhistična in "antiglobalistična" scena v Zagrebu je sicer maloštevilna, vseeno pa svoje redke akcije načrtuje tudi v močvirskih prostorih. "Pri nas se malo govori o Natu, ker niti Nato noče nas niti mi nočemo v Nato. Zato pa se pripravljajo akcije zaradi vojne v Iraku." Tudi podnevi Močvara deluje. Že eno leto imajo dnevni projekt Močvarni laboratorij, v sklopu katerega je deset delavnic, kot so filmska, stripovska, dramska, delavnica zvoka in plesa ter podobno. Za to, da program nemoteno teče, skrbi okoli štirideset najbolj zagrizenih aktivistov. Med drugimi je na terenu še vedno dejaven tudi Hogar, legendarni zagrebški panker iz osemdesetih let. Čeprav je pri naših sosedih prav tako znan kot pri nas Igor Vidmar, sta po načinu delovanja daleč narazen ali kar na nasprotnih koncih. Eden razmišlja o donosnih dvoranskih koncertnih zaslužkih, drugi še vedno živi punk v praksi, na kraju samem. Hogar pa ne opravlja le vsakovrstnih del v klubu, ampak s svojo znano zasedbo Motus ponovno pripravlja mini mednarodno turnejo.
Kot vsak podoben prostor, ki ni čisto v skladu z ustaljenimi družbenimi predstavami o tem, kako bi morala izgledati kultura, je imela tudi Močvara na začetku težave z maloštevilnimi sosedi iz bližnjih hiš, ki niso razumeli drugačnosti. Vendar so se čez čas, ko so se navadili na prišleke, sprijaznili z usodo in jih sprejeli. Veliko več težav so imeli s športnikom, ki že ima lokal nedaleč stran, vanj pa zahajajo pošlihtane damice v mini krilih in na visokih petah lovit sinove kakšnih privatnikov ob živi terasni glasbi. "Veslač, ki nikoli ni bil uspešen, je hotel tu postaviti veslaški klub. Zato je zbiral podpise proti nam pri okoliških stanovalcih. Lepil je tudi plakate in letake, na katerih sta bila narisana nabildan veslač in panker z iglo v roki, zraven pa je pisalo: izberite, kaj želite imeti v sosedstvu." Vseeno pa je bolje, da jim na poti stoji športni podjetnik kot represivni organ. S policijo nimajo negativnih izkušenj, saj so že od prvega dneva v stikih in policiste sproti obveščajo o vseh dogodkih. "Očitno so policijski šefi dokaj razumni ljudje in vedo, da nekaj takšnega mora biti, zato smo v nekakšnih normalnih odnosih. Oni vedo, kaj delamo, mi pa vemo, kaj lahko pričakujemo od njih." Težav z varuhi reda in miru ni tudi zato, ker vse skupaj posluje legalno ob finančni pomoči mesta in kulturnega ministrstva. "Na začetku, ko še nismo imeli vsega urejenega, so prihajale različne inšpekcije in nam grozile z zaprtjem, zdaj pa so težave le s konservativnimi politiki v mestnem svetu." Edini resen incident v klubu se je dogodil ob projekciji slovenskega filma o makedonskem nogometašu Milku Djurovskem, ki je zaslovel z igranjem za Partizana in Crveno zvezdo, ko je nad obiskovalce projekcije prihrumelo petdeset nazi skinheadov oziroma militantnih Bad Blue Boysov, začeli so pretepati ljudi in uničevati inventar. Ista ekipa je po klubu lovila in mikastila tudi udeležence prvega zagrebškega gej prajda. "Vseeno so to samo posamični incidenti. Obtožbe so ponavadi zgolj verbalne."
Otokultivator
Petletnica obratovanja aktivistov ni uspavala, ampak nameravajo nadaljevati po začrtani poti. Medtem so se tudi razmere v Zagrebu popolnoma spremenile. Odprlo se je še nekaj drugih klubov, zaradi česar je konkurenca velika, vse več je različnih prireditev, kar obiskovalcem dovoljuje izbiro boljšega dogodka. Zato si prizadevajo za še kakovostnejši program, čeprav so že doslej imeli pestro izbiro, zaradi katere v klub ob Savi ne zahaja le ena vrsta ljudi. Dratarski koncerti, reggae veselice in elektronske zabave pritegnejo različne profile in poskrbijo za fluktuacijo vsakovrstne zabave željne množice. Vseeno samo prihodek od šanka ne zadostuje, finančna injekcija ne zaleže za vse želje in potrebe. "Če se primerjamo s Slovenci, me je sram povedati, koliko dobimo na razpisih. Tudi mladinski centri po manjših vaseh pri vas dobijo dvakrat več kot mi. Zato ni čudno, da Hrvaška ni po vsem ozemlju posejana z mladinskimi centri ali klubi kot Slovenija." Svojo ideologijo zato skupaj z multimedijskim inštitutom iz Zagreba in z združenjem zagrebških študentov arhitekture poleti širijo z vsakoletnim tritedenskim projektom Otokultivator. Poleg druženja na morju je namen te poletne šole kulture pripraviti okoli tristo obiskovalcev nekdanje vojašnice na otoku Visu k sodelovanju v različnih delavnicah in uživanju kakovostnih večernih prireditev. "Za tri tedne preselimo tako rekoč vso Močvaro in vedno pripravimo pester program. Vedno je kaj posebnega."
Doslej so imeli veliko srečo, da so se lahko posvečali zgolj svoji dejavnosti. Vendar se lahko odnos z mestnimi oziroma državnimi institucijami v trenutku spremeni. Zadnja štiri leta so se že navadili na liberalno oblast, ki je še kazala malo posluha za takšno kulturo, s prihodom nove stare vlade pa se vse lahko vrne v prejšnje stanje. To se je tako rekoč že zgodilo. Po prihodu HDZ na oblast in po ustoličenju novega kulturnega ministrstva je alternativna kultura na Hrvaškem skoraj doživela zlom. Minister je hotel zapreti urad, ki je skrbel za nemoteno delovanje takšnih organizacij in klubov po državi, to pa bi bil hud udarec za undergroundovske ustvarjalce. "Vsi, ki nas je to prizadelo, smo se združili in pripravili akcijo. Uspelo nam je celo izposlovati amandma, po katerem naj bi se stvari celo izboljšale ..."
povezava