zamejstvo / Pero za klobukom

Prejšnji konec tedna je tržaške ulice dobesedno preplavila množica sedanjih in nekdanjih alpincev, ki naj bi jih bilo po besedah tržaškega dnevnika Il Piccolo skupaj z družinskimi člani več kot 400.000, kar je za Trst nedvomno zelo velika številka. Pomislimo le, da je v celotni tržaški pokrajini po zadnjem popisu prebivalstva iz leta 2001 stalnih prebivalcev nekaj več kot 240.000. Vsedržavno združenje alpincev ANA (Associazione nazionale alpini) je shod priredilo ob praznovanju 50. obletnice vrnitve Italije v Trst. Vrhunec so prireditve dosegle v nedeljo, ko je po mestnih ulicah potekal mimohod 100.000 alpincev.

Štirinajst dni po tem, ko sta tržaški župan Roberto Dipiazza in njegov sežanski kolega Miroslav Klun na openski Škavenci skupaj proslavljala vstop Slovenije v EU, so isto naselje, Opčine pri Trstu, preplavile italijanske zastave. Ob prvem maju smo na Opčinah našteli vsega skupaj štiri slovenske zastave, ki so bile seveda izobešene v družbi prav toliko italijanskih trobojnic in evropskih zvezdic na modrem polju. V tistih dneh je vsakega mimoidočega močno bodla v oči razlika med Opčinami in Trstom. V Trstu je bilo že od konca aprila, torej prav v času, ko je Slovenija vstopala v EU, polno italijanskih zastav. Občinska uprava se je pohvalila, da je mesto okrasila s kar 42.000 zastavami.

Razpoloženje na Opčinah je bilo v dneh sredi maja precej raznoliko. Italijanski trgovci in gostinci v središču vasi so hiteli svoje izložbe okraševati z italijanskimi trobojnicami in napisi v znak dobrodošlice alpincem, Slovenci pa so bili do shoda precej ravnodušni, saj je imel shod v Trstu zaradi krajevnih zdrah malce nacionalističen pridih.

Tudi na balkonih stanovanj in hiš so se pojavile italijanske trikolore. Šolarjem in dijakom so zastave razdelili po šolah. Marsikdo se je vprašal, koliko je v izobešanju zastav resničnega domoljubja in ponosa zaradi pripadnosti italijanskemu narodu. Slovenski gostinec na Opčinah je o alpincih dejal: “Alpinci so čisto v redu, tisto, kar ne gre, so politiki, ki shod izrabljajo v svoje namene in zganjajo nacionalizem.” Čeprav na njegovi gostilni ni bilo italijanskih zastav, so alpinci njegovo gostišče radi obiskovali. Iz ust nekega drugega Openca pa je bilo slišati: “Alpincev ne maram, ker so fašisti.”

Tudi tokrat so se nekateri potrudili z zvrhano mero dobre volje in skušali preseči kulturno ločitev med openskimi Slovenci in Italijani. Verniki, ki se zbirajo pri nedeljski maši v cerkvi Marije Kraljice sveta v italijanskem delu vasi, so medse povabili slovenske vernike iz župnije svetega Jerneja na skupen koncert alpinskega zbora. Škoda le, da so kljub zvrhani meri dobre volje na dvojezičnih italijansko-slovenskih vabilih manjkale strešice. “Praznujmo skupaj 77. vsedrzavni shod nasih alpincev,” so klicala vabila.

Dan pred prihodom alpincev na Opčine je skupina mladeničev glavno cesto v vasi odela v italijanske zastave. Fantje naj bi zastave kupili z lastnimi sredstvi, kot piše časnik Trieste oggi. V noči na petek pa so neznanci na Opčinah, Repnu in Nabrežini odnesli okrog sto zastav. Predstavnik skupinice Giovanni di Meo je za časnik Trieste oggi dejanje označil za izraz protiitalijanske nestrpnosti, hkrati pa pripomnil, da se tako širi nestrpnost do slovenske manjšine v Italiji. Za zdaj openski karabinjerji storilcev še niso odkrili.

Alpinci so se na Opčinah utaborili tudi v zelenem parku Finžgarjevega doma in Marijanišča. Šotore in tovornjake, v katerih so spali, so sicer postavili ali pripeljali že dan prej. Ob prihodu v park v petek dopoldne sem na drevesnih vejah ob vhodu zagledal obešene nahrbtnike in spalne vreče, kar se mi je na prvi pogled zdelo precej nenavadno. Na vprašanje, zakaj nahrbtniki in spalne vreče kot hruške visijo z dreves, je starejši gospod hudomušno odvrnil: “Veš, ponoči jih je močna burja odpihala v krošnje.” Potem pa dodal: “Ne, ne, to so šale, s katerimi radi ponagajamo tovarišem.” Ravno v trenutku, ko so na veje drevesa obešali pisan nahrbtnik, je iz zelenega šotora prihitel njegov lastnik, saj se je zavedel, da mu je nahrbtnik nekdo sunil. Ko ga je naposled zagledal na drevesu, je zastal kot vkopan, njegovi tovariši pa so planili v bučen smeh.

Ko si krajši čas med alpinci, hitro spoznaš, da tem možakarjem in fantom, ki se vsako leto zbirajo na tradicionalnem shodu, za tržaško politiko in krajevne zdrahe ni prav nič mar. Starejši gospodje v zrelih letih, pa tudi tisti, ki so bili alpinci še do včeraj, se shodov udeležujejo, da se srečajo s tovariši in ob kozarčku skupaj zapojejo. Poleg tega je to odlična priložnost za obujanje spominov na čase, ko so skupaj spali na vojaških pogradih in bili na straži v mrzlih zimskih nočeh.

Hrano, pijačo in vse potrebno prinesejo s seboj, pri kuhanju pa so zelo spretni, tako da niso od nikogar odvisni. Ko prideš mednje, ti brez pomisleka ponudijo kozarec vina ali piva. Ko sem jim povedal, da pripadam slovenski manjšini v Italiji in da o njih pišem za slovenski tednik, me zaradi tega ni nihče začel gledati postrani.

“Naša skupina prihaja iz kraja Malonno v dolini Valle Camonica v pokrajini Brescia v Lombardiji, z nami pa so tudi prijatelji iz kraja Costigliole d'Asti v istoimenski pokrajini Asti v Piemontu,” je povedal gospod srednjih let. Iz njihovih pogovorov ni bilo mogoče veliko razumeti, saj so se dosledno pogovarjali v svojem, lombardskem narečju.

“Pri nas je še nekaj takih, ki so se udeležili druge svetovne vojne, a jim starost in onemoglost preprečujeta, da bi bili danes tukaj, med nami. Pred letom pa je umrl še zadnji alpinec, ki se je bojeval v prvi svetovni vojni,” so razložili.

Srhljiva so njihova pričevanja o najdbi človeških kosti na ledeniku Adamello na meji med Lombardijo in pokrajino Trento: “Na ledeniku Adamello so med prvo svetovno vojno potekali srditi spopadi med našimi in Avstrijci. Danes se ledenik počasi tali in na dan prihajajo ostanki trupel vojakov, ki so takrat padli in jih ni nihče pokopal, ali zarjavelega orožja, ki je tam ostalo po vojni.”

Alpinci slovijo po tem, da zelo radi in lepo pojejo. Najbolj priljubljena med pesmimi je seveda znana La montanara, pesem z otožno in počasno melodijo. Če med poslušanjem zamižiš, ti misli v hipu uidejo “na gore, v gozdove in doline ter med strme skale, kjer se sliši pesem ljubezni”, kot pravi njeno besedilo.