rumsfeldizmi / Rummy Show

Namesto da se muči z mučenjem in Irakom, bi se lahko ameriški obrambni minister Donald Rumsfeld že zdavnaj preselil na Tahiti in živel srečno do konca svojih dni. Le zakaj ne? Rummy, ki je za vojaško poročilo o mučenju iraških zapornikov izvedel šele, ko so ga povzeli mediji, je bil namreč še včeraj tak rock star, da so floridske upokojenke verjetno kar tekmovale, katera bo spala z njim. Danes je drugače - zaradi Abu Grajba in zaradi vse bolj izgubljenega Iraka ga hočejo vsi sestreliti. Zgodilo se mu je pač to, kar se vedno zgodi pop zvezdnikom - nacija jih najprej dvigne na nebo, potem pa jih hoče za vsako ceno poslati v pekel. In tudi Rummy bo, kot kaže, spal sam.

New York Times ni puščal nobenega dvoma: Donald Rumsfeld should go! Rumsfeld naj gre! Da je New York Times "sredi vojne" pozval k odstrelu obrambnega ministra, je vsekakor presenetljivo, toda ni bil edini - s podobnim pozivom so sledili tudi drugi ameriški paradni mediji. Ne, niso uporabili izraza fired, ki v angleščini pomeni "odpustiti" in "ustreliti" - če bi rekli, da naj bo Rumsfeld "fired", bi bilo to preveč abu-grajbovsko. Toda besedo "fired" so imeli verjetno na koncu jeziku. Tako kot štab Kerryjeve predvolilne kampanje, ki je Rumsfelda pozval, da naj odstopi. Rumsfeld shoud resign! V obtok so poslali celo peticijo. Do Rummyja očitno ne čutijo več tega, kar so čutili. Konec je romance z Bradom Pittom iz Pentagona.

Da se je začela antiromanca, je dovolj plastično pokazal že predvolilni oglas, ki ga je sredi aprila - ergo, še pred objavo posnetkov ameriškega mučenja iraških zapornikov - v floridski tednik The Gabber plasiral Demokratski klub St. Petersburga. Najbolj pikantni pasus je šel takole: "Tega pasjega sina bi morali postaviti ob steno, reči 'To je eden izmed naših slabih dnevov' in pritisniti na petelina." Oglas - očitno parafrazo Rumsfeldove izjave, da imajo Američani v Iraku "dobre in slabe dneve" - so sicer obsodili tudi demokrati, toda hej - to je bilo pred Abu Grajbom. Ko je Rummy potem v enem izmed svojih absurdnih, sofističnih napletanj, ob katerem bi zardevali celo mrtvi gangsterji, rekel, da pri tem, kar so ameriški vojaki počeli iraškim zapornikom, ni šlo za "torturo", ampak kvečjemu za "zlorabo", magari "gnusno" zlorabo, so uredniki Buzz.Flasha, uglednega, udarnega, zelo klikanega portala, zapisali: "Okej, Donald - tole bomo naredili. Čez glavo ti bomo poveznili kapuco, te priključili na električne kable in ti grozili, da te bomo scvrli... ali pa te bomo vrgli na grmado golih moških in te prisilili, da fafaš... ali pa te bomo zvezali in potem sedli nate... ali pa si bomo vzeli čas za raziskovanje tvoje votline... saj veš, z zelenimi gumijastimi rokavicami... ali pa te bomo tako pretepli, da boš umrl. In potem bomo svetu rekli, da te nismo mučili, toda obenem bomo tudi povedali, da se je tebi to zdelo 'gnusno'!" Auč!

Oh, my goodness gracious!

Donaldu Rumsfeldu se je v Taosu zgodilo to, kar se je v Bagdadu zgodilo Sadamu Huseinu - njegov kip so simbolično zrušili. Rummy je, kot veste, rezident Taosa. In njegovi protivojni rojaki so mu ob prvi obletnici napada na Irak ad hoc postavili orjaški kip, toda le zato, da so ga lahko divje, bučno, jezno sesuli. V znak protesta. In iz prezira do človeka, ki ima v Iraku "dobre in slabe dneve". Rummy se je zavalil navzdol.

Samo pomislite - še pred nekaj meseci ga je revija Time razglasila celo za "Osebnost leta 2003". Bolje rečeno - za osebnost leta ga je in ni razglasila. Ko je namreč Rummy izvedel, da ga kanijo razglasiti za osebnost leta, je urednikom predlagal, da naj za osebnost leta raje razglasijo ameriške vojake oz. "ameriške prostovoljce", kot jih je sam imenoval. Jasno, uredniki revije Time so mu z veseljem ustregli - in ga razglasili za "briljantnega arhitekta iraške vojne". Mediji so mu jedli z roke. Jebeš neodvisnost - vsi so bili po malem odvisni od njega. Rummy, obraz vojne, je bil njihov dnevni fiks. Vojno je zdizajniral in zapakiral - in jim jo prodal. Ja, medijem je pot v Irak asfaltiral. Na tiskovnih konferencah je izgledal kot motivacijski guru z absolutnim posluhom - kot ajatola največjega mrežnega marketinga na svetu.

Bush je bil preveč bos - ko je odprl usta, je bil od smeha do posmeha le korak. Vedno je udaril mimo - bodisi geografsko, zgodovinsko, statistično, pojmovno ali pa slovnično. Zato so se mediji raje zaljubili v Rumsfelda, ki je tako postal njihov poster boy, njihov afrodiziak, zrel za malikovanje in poveličevanje. Za medije a la New York Times, National Review, CNN, Newsweek in Wall Street Journal je bil "žrebec", "novi pin-up", "rock star", "seks simbol" in "novi Gary Cooper" - oh, "novi moški", nezmotljiv in kulten kot katerikoli kult osebnosti. Novinarje na tiskovnih konferencah, ki so jih kmalu preimenovali v "Rummy Shows", je zabaval z vojnimi zgodbami, ob tem pa vedno rad poudaril, da kljub starosti še vedno naredi 25 enoročnih sklec. Ne da se je komu zdel star - ne, maneken vojne si lahko tudi pri sedemdesetih.

Toda te veseljaške tiskovne konference so bile v resnici srhljive, obscene in skrajno morbidne - Rummy, mojster spina in ustanovitelj "Urada za strateški vpliv", ki naj bi ameriški vpliv širil z dezinformacijami, neresnicami, polresnicami in drugimi pollažmi (ko je javnost ponorela, je spremenil le ime), je namreč znova in znova izkazoval popolno brezbrižnost do civilnih žrtev iraške vojne. Bolje rečeno, težko boste našli človeka, ki bi o mrtvih sovražnikih in mrtvih civilistih govoril s tako lahkoto, takim užitkom, tako aroganco in takim prezirom kot Rummy. Ko je kdo navedel podatke o civilnih žrtvah, je to takoj zanikal. Ali pa rekel, da gre za "sovražno propagando". Ali pa dahnil: "Nič nismo storili narobe - nedolžni civilisti včasih padejo v navzkrižni ogenj." Ali pa dodal: "Ne pozabite, da bi imeli v Washingtonu 215 umorov na mesec, če bi bil tako velik kot Bagdad." Opravičiti se ni hotel. Nikoli. Nekega generala je mirno vprašal: "Ste že koga ubili?" Ali pa je stoično pribil: "Upam, da se jih bo nekaj vdalo. Domnevam, da se nekateri ne bodo vdali, in domnevam, da jih bodo potem pobile enote opozicije." Besedo "kill" je izgovarjal tako entuziastično, kot da jo je sam izumil. Medijem je vsilil celo brezosebni novorek, tako da civilne žrtve niso bile več civilne žrtve, ampak "kolateralna škoda". In seveda - to, da inšpektorji v Iraku niso našli orožja za množično uničevanje, je bil dokaz, da Iračani nekaj skrivajo: "To bi lahko rekli tudi drugače - odsotnost dokaza ni dokaz odsotnosti. Če nimaš dokaza, da neka reč obstaja, še ne pomeni, da je to dokaz, da ta reč ne obstaja."

Medije je pital z izreki, ki so hitro postali urbane legende zase. Včasih je bil brez dlake na jeziku: "Kasetne bombe uporabljamo zato, da bi pobili al-Kajdo in Talibane, če naj povem odkrito." Ali: "Ne zmanjkuje nam tarč - Afganistanu pač." Ali pa: "Najhuje bi bilo, da bi nam koalicija določala, kaj naj počnemo." Včasih je redefiniral jezik: "Ko rečete Evropa, pomislite na Nemčijo in Francijo. Jaz ne. Mislim, da je to stara Evropa." Včasih je nadgradil logiko bušizma: "Iz določenih virov vemo, da je Osama bin Laden ali v Afganistanu ali v kaki drugi deželi ali pa je mrtev." Skratka - nimamo pojma, kje je bin Laden. Le zakaj? "Ne zanimajo me detajli - sem bolj konceptualist." Aha. Včasih je bil poetičen: "Ko tu stojim in govorim, se sem ter tja vprašam: Kaj zaboga sploh tu počnem? To me zelo preseneti." Včasih je bil svetovljanski: "Še trenirana opica lahko zelo veliko izve o tem, kar se dogaja v svetu, če le pritisne na miško." Včasih je bil šekspirjanski: "No, reči niso dobre ali slabe - take jih naredijo naše misli, kot je rekel, domnevam, Shakespeare." Včasih je bil filozofski: "Zgodile se bodo reči, ki jih bodo ljudje videli, in zgodile se bodo reči, ki jih ljudje ne bodo videli. In življenje gre dalje." Toda vedno je dal jasno vedeti, kdo je boss: "Z zunanjim ministrom Colinom Powellem se strinjava o vseh rečeh, ki so prišle na mizo te administracije, razen v tistih primerih, ko se Colin še uči." In ko so ga vprašali, kaj misli o tem, da ga imajo za hardlinerja, je z nasmeškom dahnil: "Poglejte me! Ljubek sem in ljubezniv." Novinarjevo vprašanje je vedno pričakal z nasmeškom, toda novinarja je potem z odgovorom poslal domov - ob hihitanju ali pa režanju ostalih novinarjev, se razume.

Ob Rummyju, intelektualistični verziji Busha, specialistu za meglo, zvijanje smisla in vrtinčenje nesmisla, se celo TV serija Star Trek ni več zdela tak science-fiction: "Verjamem to, kar sem rekel včeraj. Ne vem sicer, kaj sem rekel, toda vem, kaj mislim, in domnevam, da sem to rekel." Dalje: "Ne bi rekel, da je prihodnost nujno manj predvidljiva od preteklosti. Menim, da preteklost tudi ni bila predvidljiva, ko se je začela." In končno: "Poročila, ki pravijo, da se kaj ni zgodilo, se mi zdijo vedno zanimiva, kajti kot vemo, obstajajo znane znane reči - torej reči, za katere vemo, da jih poznamo. Vemo pa tudi, da obstajajo znane neznane reči - reči, za katere vemo, da jih ne poznamo. Toda obstajajo tudi neznane neznane reči - reči, za katere ne vemo, da jih ne poznamo." Klasika, ki jo moraš brati z meglenkami. Ni čudno, da so jo uglasbili. Pa ne le te. Pianist in komponist Bryant Kong je namreč mnoge rumsfeldizme prelevil v songe, ki jih izvaja Elender Wall. Ja, dobite jih tudi na cedejki The Poetry of Donald Rumsfeld. Če bi mu jo zavrteli, bi plesal. Rummy je pač poskrbel, da je bombariranje Afganistana in Iraka izgledalo kot zabava. Zaradi njega so bili ljudje manj nervozni - kri jim ni udarila na želodec. Bil je neke sorte tampon, nadrealistični ekran med vojno in mediji. "To, kar vidimo, ni iraška vojna - to, kar vidimo, so le delčki iraške vojne."

Najmlajši obrambni minister

Rummy se je rodil leta 1932 v Chicagu, hodil na isto gimnazijo kot Rock Hudson, Ann-Margret in Charlton Heston, slovel kot rokoborec, ki nasprotnika tušira z "gasilskim prijemom", služil pa v mornarici - kot pilot (1954-57). Študiral je na Princetonu, kjer je še vedno blestel kot rokoborec, toda po poškodbi je raje prešaltal na politiko, tako da je šestdeseta preživel v kongresu, v katerega je kapnil pri tridesetih. Vztrajal je štiri mandate in veljal za dokaj liberalnega republikanca, ki nima nič proti boju za državljanske pravice.

Ko ga je Richard Nixon leta 1969 potegnil v svojo administracijo, je menda zunanji minister Henry Kissinger hitro oznanil, da "tako brezobzirnega človeka še ni srečal". Watergate se ga kljub temu ni niti dotaknil - ko je Nixon padal, je bil že ameriški ambasador v NATU (1973-74), ko pa je Nixon padel, je postal šef kabineta Geralda Forda, novega predsednika, ki ga je kmalu zatem povišal v obrambnega ministra, s čimer je - pri triinštiridesetih! - postal najmlajši obrambni minister v zgodovini Amerike.

In ko je Ford odšel, je Rummy, hardcore šarmer, šele začel prihajati, bolje rečeno, prešel je v naslednjo fazo - politiko in biznis je spremenil v koktajl. Hja, začel ju je miksati. Z bajno profitno margino, se razume - in s pogledom jastreba. Po eni strani je ves čas šotoril na visokih vladnih "svetovalnih" položajih, po drugi strani pa je fural velike korporacije a la G.D. Searle, Gulfstream Aerospace, General Instrument in Gilead Sciences, običajno hkrati.

Ronald Reagan ga je leta 1983 med iraško-iransko vojno kot svojega posebnega odposlanca poslal k Sadamu Huseinu, ki je tedaj Perzijce redno zasuval z biokemičnim orožjem - Rummy ni niti trznil. Ko se je vrnil, je rekel le: Sadam ne sme izgubiti! In res, Reaganovi možje so potem naredili vse, da Sadam ne bi izgubil - lifrali so mu kredite, logistiko, hardware, helikopterje, biokemično orožje, tudi antraks in sarin, pa nuklearne komponente in recepte za zmago, obenem pa so ga snubili, da naj koncesijo za izgradnjo naftovoda od Bagdada do Jordanije prepusti ameriški korporaciji Bechtel, ki jo je še malo prej vodil novi zunanji minister, George Shultz.

A po drugi strani - Rumsfeld je diktatorjem vedno rad lifral orožje za množično uničevanje: pred leti je sedel v upravi švicarske firme ABB, ki je Severni Koreji prodala ključne komponente za jedrske reaktorje. In dobro veste, kje leži Severna Koreja - na "osi zla".

Leta 2001 ga je vpoklical mali Bush, tako da je postal najstarejši obrambni minister v zgodovini Amerike. Ni prišel zato, da bi ga citirali, toda njegova misija je bila jasna - ameriško vojsko je moral pripraviti za 21. stoletje. In medtem ko se je pripravljal na prihodnost, mu je na glavo padla preteklost, ki je bila - ko se je začela - očitno bolj nepredvidljiva, kot je mislil. Specifično: ko se je 11. septembra na Pentagon zrušilo teroristično letalo, je planil iz svoje pisarne in začudeno bolščal v dim. Ni imel pojma, da ga je zadelo letalo - in ni imel pojma, da sta bila Twin Towers medtem že lep čas v ognju. Vsaj tako je pripovedoval. Ameriški obrambni minister! Potem je kriknil: "To je Pearl Harbor!" In to je kričal vse do Afganistana in Iraka.

Začel se je rimejk Bližnjega Vzhoda - Imperij se je razširil, toda obtičal v Abu Grajbu. In ko je Rummy nedavno obiskal Irak, je manjkalo le še to, da bi izvlekel videokamero. Le zakaj ne? Donalda Rumsfelda, ki se je ves čas obnašal kot filmski zvezdnik, utegnejo pokopati prav filmi.