nogomet / Male reprezentance in veliki igralci

Verjetno je bil Euro 2004 za večino športne javnosti letos največji športni dogodek na svetu. Tudi za Grke, ki bodo čez nekaj tednov sicer gostili olimpijado, vendar bodo to počeli pod vtisom silnih zmag na Portugalskem. Po nekaterih podatkih je samo tekmo med Nemčijo in Nizozemsko videlo več ljudi po svetu kot zadnje finalno srečanje na svetovnem prvenstvu med Brazilijo in Nemčijo na Japonskem. Menda bomo Slovenci eni redkih, ki bodo dali prednost olimpijadi. Veslanje, streljanje, jadranje, atletika in judo ... Mogoče nas bodo vseeno presenetili rokometaši. Sicer pa smo imeli tudi mi svojo nogometno ero, ki se je klavrno končala po obdobju Srečka Katanca z dobo Bojana Prašnikarja.

Nekaj slovenskih nogometnih novinarjev smo povprašali, kako so videli pravkar končano prvenstvo, in dobili kopico strokovnih odgovorov. Tistih, ki so si prvenstvo ogledali na kraju samem, pa tudi tistih, ki so si pomagali s televizijo.

Male reprezentance?

Na vprašanje, ali je šlo za prvenstvo malih reprezentanc, so tako rekoč vsi odgovori nikalno, res pa je, da prav nobeden od vprašanih ni napovedal finala med Grčijo in Portugalsko, tekme, ki se je prvič odigrala na sami otvoritvi. Morda je bil še najbližji Andrej Stare z nacionalne televizije, ki pa je s finalnim parom Latvija : Grčija bolj namigoval na dva outsiderja.

Po mnenju večine slovenskih novinarjev malih in velikih reprezentanc ni več. Tako Gorazd Nejedly z Dela pravi, da so bile v polfinalu tri od štirih reprezentanc z dolgo tradicijo. Igor E. Bergant z nacionalne televizije pa meni, da gre samo za dobre reprezentance iz večjih in manjših držav. Tomažu Klemenčiču s POP TV se zdi, da se je to zgodilo, ker so bili "majhni" bolj željni uspeha kot veliki. Za igralci "velikih" reprezentanc pa so morda tudi bolj naporne sezone. Misli seveda na Italijane, Francoze, Angleže in Špance, katerih ligaške sezone so za zvezdnike izjemno naporne, saj igrajo v sezoni tako rekoč dve tekmi ali včasih celo tri tekme na teden. Razlik pač ne gre več delati, Andrej Stare, komentator RTVS: "Mislim, da ni šlo za prvenstvo malih reprezentanc. Reprezentanca, ki se uvršča na velika tekmovanja, kot sta EP in SP, pač ni majhna reprezentanca. Takšno ločevanje na velikih tekmovanjih ne vzdrži več, saj so danes vse reprezentance na velikih tekmovanjih dobre." Pravih komentatorjev nič ne preseneti. Čeprav Marko Miklavič z dnevnika Ekipa ugotavlja, da so Grki eksoti. "Po izpadu Francije, Italije, Španije, Anglije in Nemčije je navzven res videti tako, kot da so se tokrat bolj odrezale druge, 'manjše' ekipe," meni Miklavič. Francija Božiča z Dela pa je po igri med presenečenji celo bolj navdušila Latvija kot Grčija.

Branko Vekič, član uredništva Sportskih novosti, misli, da je trend zadnjega desetletja v nogometu tako ali tako to, da se "male" reprezentance prebijajo v vrh: "Igralci 'malih' reprezentanc igrajo v najmočnejših ligah in največjih klubih. Za velike reprezentance pa je vedno večja težava v tem, da so njihove domače lige polne vrhunskih tujih igralcev in domači igralci ne dobijo prave priložnosti. Sicer pa so 'male' reprezentance tudi veliko bolj motivirane." Po drugi strani ni dvoma, da so male reprezentance igrale bolje od velikih in tako trdi tudi Željko Latin z Večera. Razočarali so ga nekateri selektorji, ki jim igralcev ni uspelo osvežiti po naporni klubski sezoni. "Tako smo ostali prikrajšani za boljše predstave Raula, Vierija, Henryja ..." Pravi sklep o nogometnem prvenstvu in malih državah pa lahko ponudi le komentator Dela in nogometni trener Milovan Tarbuk: "Velikih in malih v sodobnem nogometu ni. So le bogati in slabo plačani, kar je krivično, saj se s tem zavira nogometna ustvarjalnost."

Presenečenja in razočaranja

Presenečenje so seveda lahko Grki, saj domača reprezentanca nikoli ni presenečenje. Portugalci so igrali doma in so se na prvenstvo uvrstili neposredno, pa tudi kar se sojenja tiče nimajo velikih pripomb. Naše strokovnjake pa so presenečale tudi druge stvari. Berganta in še nekaj novinarjev recimo slaba igra Francozov in izpad Italijanov, športnega urednika TVS pa še posebej grdo vedenje italijanskega zvezdnika Francesca Tottija in žvižganje navijačev ob predvajanju državnih himn. Miklavič misli, da je divjanje navijačev folklora, ki sama po sebi ne preseneča, bolj ga je presenetilo, da smo dobili prvenstvo, ki je propagiralo napadalen nogomet. Dejan Obrez, naš najboljši TV-komentator, specialist za otoški nogomet, recimo misli, da je največje presenečenje prvenstva osemnajstletni Wayne Rooney, ki je kljub mladosti zadel štirikrat in prenesel velik pritisk zahtevne angleške javnosti. Iva Milovanoviča, ki si je tekmovanje ogledal v živo, je med drugim presenetilo zvišanje cen hrane in pijače v Lizboni za skoraj 30 odstotkov, kljub obljubam, da se to ne bo zgodilo. Milovan Tarbuk pa meni, da vsako razočaranje izvira iz presenečenja. "Znano je, da zmagovalci radi dremajo v senci slave. Čehi, ki niso igrali na prejšnjem EP, pa presenečajo s suvereno igro. Presenečenje in razočaranje sta pač povezana s popkovino." Dnevnikov kolumnist Borut Mehle misli, da so bili navijači tokrat najmanj nasilni. "Morda gre za policijsko delo - ukrepe, morda za to, da se je nogomet res že tako deproletariziral, da gre že za čisti turizem, morda pa je vzrok zgolj dostopnost hašiša na Portugalskem ..." Trend sta torej poceni hašiš in draga pijača. To pomeni umirjene navijače. Trend so tudi mladi in lepi nogometaši. To pomeni lepa dekleta na stadionih in pred TV-zasloni.

Kaj bi lahko naredili naši?

Igro naših zelenih smo lahko primerjali na tekmah Hrvaške. Hrvati so nas v dodatnih kvalifikacijah izločili, in to res za las, po mnenju mnogih predvsem zaradi slabe izbire taktike in slabe izbire vratarja. Kakor koli že, Hrvati se na Portugalskem niso izkazali, čeprav so jih, to je treba priznati, oškodovali tudi sodniki.

Kaj bi se zgodilo, če bi se naši v sedanjem stanju uvrstili na prvenstvo: "Lahko bi morda igrali bunker kot Latvija, toda zagotovo ne bi vzdržali takega tempa kot Latvijci," pravi Gorazd Nejedly. Igor Bergant se še enkrat spominja, da nas je od nastopa na Portugalskem ločilo le 20 minut, da pa je celo bolje, da se v sedanjem stanju nismo uvrstili na prvenstvo, kjer bi doživeli podobne izide kot Švica ali celo Bolgarija. Miklavič trdi, da s Prašnikarjem več od znosnih porazov niti ne bi pričakoval: "Z Brankom Oblakom ali kakšnim drugim selektorjem bi lahko računali tudi na kakšno točko." Večina novinarjev pa le misli, da bi bil naš nastop popolna blamaža, predvsem Franci Božič, Željko Latin in Janoš Zore s Slovenskih novic. Boštjan Janežič, reporter Radia Slovenija, pa meni, da bi se nekdanja Katančeva četa iz leta 2000 lahko uvrstila celo v četrtfinale. Podobno razmišlja Mehle. Trdi, da je igra Grkov v marsičem spominjala na igro (Katančeve) slovenske reprezentance. Predvsem zato, ker so oboji znali iz sebe iztisniti maksimum. Za konec pa kakopak mnenje Milovana Tarbuka: "Slovenija z zastarelim predpotopnim modelom igre z liberom ne ponuja veliko, da o taktiki in tempu igre niti ne govorimo. Po modnih pistah Pariza in Milana se pač ne more hoditi v gojzarjih."

Sodniki

Kar nekaj tekem je bilo, med katerimi smo gledalci pred TV-zasloni ugotovili, da so sodniki napravili hude napake. Motiti se je človeško, res pa je, da so se, vsaj na začetku, motili vedno v korist favoriziranih reprezentanc. Recimo, ko je bil izključen ruski vratar Sergej Ovčinikov zaradi (ne)igranja z roko zunaj kazenskega prostora na tekmi s Portugalci ali ko so spregledali očitno roko Francoza Davida Trezegueta, ki je zabil gol Hrvatom ... Sodniki na takšnih tekmovanjih seveda nimajo možnosti, da bi odločitve preverjali z videoposnetki, kot je to v navadi pri nekaterih ameriških športih. Krovne nogometne organizacije naj tega ne bi dopuščale niti v prihodnosti, zato se bodo takšne napake verjetno še dogajale. Namigovanja na sodnike, ki jih je mogoče kupiti, pa že nekaj časa niso aktualna, saj so plače oziroma dnevnice sodnikov tako visoke, da se jim ne izplača tvegati. Slovenski mednarodni sodniki recimo prinesejo samo z ene tekme najnižjega evropskega razreda po 300.000 tolarjev dnevnic, tarife na prvenstvih, kakršno je bilo na Portugalskem, pa so nekajkrat višje. Po drugi strani zna kaka nedosojena enajstmetrovka ali razveljavljen zadetek strniti ves narod, kot zdaj recimo Angleže, in tako so slabi sodniki lahko pravzaprav koristna stvar.

Gorazd Nejedly predvsem hvali odločitev, da igre ne "sekajo" več, da puščajo prednost. Igor Bergant ugotavlja, da se sodniške napake hitro pozabijo, moti pa ga, da na finalni tekmi ni sodil najboljši sodnik Pierluigi Collina. Tomaž Klemenčič meni, da je bilo v začetku veliko sodniških napak, potem pa vse manj. Po mnenju Iva Milovanoviča in Andreja Stareta sojenje ni vplivalo na izide. Miklavič pa trdi, da se je zgodilo nekaj velikih napak, tako da bodo pri evropski nogometni organizaciji težko razlagali javnosti, da je bilo sojenje na Portugalskem vrhunsko. Dejan Obrez trdi, da se bodo morali predvsem mlajši sodniki še marsičesa naučiti, so pa nekateri sodniki dokazali, da v Evropi res nimajo konkurence, in tem so bile nazadnje zaupane odločilne tekme za najvišja mesta. Postalo pa je očitno tudi to, kar trdi Franci Božič, da sodniške napake veliko bolj opazimo zdaj, ko so razlike med reprezentancami zelo majhne. Njegov kolega z Dela Milovan Tarbuk misli, da je sojenje počasi zrelo za nove prijeme. Najbolj natančen je Večerov Željko Latin: "Sojenje ocenjujem s prehodno oceno. Sodniki so naredili manj napak kot denimo na svetovnem prvenstvu v Aziji pred dvema letoma, vendar še vedno niso brezhibno opravili naloge. Nekajkrat so 'pozabili' dosoditi enajstmetrovko (za Latvijo, Nizozemsko, Italijo, Dansko ...), Trezeguetu so priznali zadetek, čeprav si je pomagal z roko, ruski vratar Ovčinikov je po nepotrebnem dobil rdeči karton, tisti, ki bi ga morali, pa ga niso (Totti). Na tem EP je spodbudno predvsem spoznanje, da so si malo napak privoščili stranski sodniki."

Sicer pa, kot pravi Janoš Zore: "Sodniki se lahko včasih tudi zmotijo, o naslovu prvaka pa ne odločajo." O tem odločajo veliki selektorji in igralci, ki so ob pravem času v pravi formi. Med trenerji si bomo gotovo za vse večne čase zapomnili grškega trenerja Nemca Otta Rehhagla; še najbolj si ga bodo zapomnili Nemci, ki so z Rudijem Voellerjem na čelu izpadli že v predtekmovanju. In jasno med nogometaši poleg prelepih Portugalcev mladega Angleža Rooneyja. Ko je poškodovan odšel iz igre, so domov odšli tudi Angleži.