avantura / Če bi vsak pojedel vse, kar je pobil, na svetu verjetno na bi bilo nobenih vojn

Prmejduš, danes bomo pa spregovorili o neki taki malo bolj čudni temi, dandanašnji že skoraj popolnoma sterilni meščani bi jo bržčas označili kar za okrutno in krvavo, skratka, rad bi predstavil v tem trenutku najznamenitejši slovenski pustolovski par, prekaljena džungelska lovca iz zelenega pekla Amazonije, Dušana in Leo.

Toda pojdimo lepo po vrsti. Nekoč, že pred mnogimi leti, sem se po nekem naključju, katerega vzrok mi je že izhlapel iz glave, znašel na nekakšnem sprejemu pri tovarišu Stanetu Dolancu. To je bil obilen, rekel bi celo precej masten možak, obložen s tistim trdim in kompaktnim salom, ki je lasten hlastnim jedcem, na videz preprostega in klenega značaja, torej mož, ki se zna s slehernim podeželskim očancem pogovoriti odkrito in v njegovem jeziku, a brez dvoma jako prebrisan in bržčas celo nevaren tič, saj je bil med kupi vse mogočih visokih političnih funkcij tudi osebni tajnik našega najznamenitejšega oblastnika, samega maršala Josipa Broza, in celo notranji (policajski) minister bivše Juge. Bil pa je tudi strasten lovec in gobar. In tako sem na tistem sprejemu osamljen skromno ždel v nekem kotičku in srkal žganjico, tu pa tam pa mi je celo uspelo, da sem s kakšnega pladnja piknil kolešček merjaščeve suhe salame ali medvedove gnjati. Tam na sredi pa je veliki lovec, obkrožen s svojimi očaranimi političnimi lakaji, sesljajoče in nekako cmokljajoče (baje je imel manjšo govorno napako ali nekega podobnega hudiča) obujal svoje lovske dogodivščine. Včasih je zašel tudi v teorijo zelene bratovščine ter se lotil celo etičnih vprašanj. Približno takole je razpredal: "Ha, ljudje menijo, da naj bi bilo bistvo lovstva v tem, da samo skrbimo za nesrečno, vsepovsod ogroženo divjad, recimo, da ji v trdi zimi nosimo na krmišča seno in koruzo ali jo varujemo pred ubijalskimi raubšicarji in tolpami pobesnelih klateških psov. Toda prava srž je drugje. Mi smo namreč ljudje, v katerih še ni zamrl progon prvinskega lovca, ki se v borbi za preživetje vedno znova podaja v sovražno mu naravo." Tod sem se debelo zazrl v njegovo sodčku podobno vampasto postavo, kratke nožice in trdo poškrobljen ovratnik, učvrščen še z debelo kravato, ki mu je tako nemilostno stiskala tolsti vrat, da je mož sem pa tja le še sikljavo hlipal, ter si ga, pri vsej božji milosti, nikakor nisem mogel predstavljati niti kot bledikasto senco kamenodobnega pralovca. "Strast in sla," je navdušeno fefljal, "ki nezaustavljivo vlečeta lovca v objem host in gmajn, sta pač v prežanju na žival, ki ji pozorno slediš, jo nekajkrat ukaniš in končno U ... u ... u ..." Tu se mu je ta prvi, v navdušenju poneseni odločno in gromko izgovorjeni U nekako zataknil v grlu, zato je preostala dva le neprepričljivo odjecljal, a ker je vedel, da mora stavek vendarle nekako končati, je ponovno poskusil s tremi jecljavo odkokodakanimi u-ji, dokler ga končno ni prešinila rešitev in je s še vedno rahlo zmedenim globokim glasom odstokal "upleniš". Toda vsi smo vedeli, v katero besedo je vodil tisti prvi veliki U in kje je naš takratni prvi mož zelene bratovščine iskal katarzično srž na videz povsem ljubiteljsko nedolžnega pohajkovanja po zelenem raju.

Vendar se tod pojavi neprijetna zagata, kajti kdorsibodi pač ne more kar takole odvihrati v gmajno in tam vsevprek uplenjati gozdni živelj, pa naj mu po žilah še tako vrelo brbotajo prvinski nagoni pračloveka plenilca. Tedaj divja živad kaj kmalu ne bi več s svojimi plahimi koraki škrebljala po hostah in logih, saj bi jo pohlep lovcev po trofejah v celoti ugonobil. Iz tega seveda sledi vsa tista kolobocija včasih smiselnih, a pogosto tudi butastih pravil, kdo, kdaj in kako sme divjad uplenjati, posledično pa tisto leglo najbolj pozelenele zavisti in žgoče zlobe, ki je tako bohotno razpasena med člani zelene bratovščine. (Nekoč sem na televiziji gledal neki presunljiv prizor, kako je na nekem razpotju gozdnih cest dvema "bratoma" iz iste lovske družine tako globoko prekipelo, da sta si najprej, iz od togotljive sline zalitih grl, drug drugemu v obraz vreščala razne pljunkaste packarije, zraven pa kmetiško rjovela, ha, ta medved je bil moj, in, zakaj ga pa potem nisi ti počil, saj te je bilo premalo v hlačah, ha! Nato sta se še malo zbunkala in v ravs so iz mirovniških moralnih razlogov, da pač ne bi drek lezel na plano prav pred kamero, vskočili še drugi "sobratje", dokler se niso vsi prerivali po tistem prašnem makadamu kot na kakšnem vročem pregonu divjih pujsov. Le vzrok tega neokusnega pehanja je mirno ležal široko razkrečenih nog na odprti prikolici tam zadaj za nekim terenskim avtom, s praznim pogledom svojih že steklenih oči blodil po težkih krošnjah, ki so se bočile nad njim, pa že osušen jezik mu je visel iz priprtega kotička ust, pri tem pa se mu je že nekaj ur povsem jebalo, kdo ga je pravzaprav ubil.)

Zato je razumljivo, da se kakšnemu takemu jagru, ki mu lovski kotiček krasi le krmežljavo srnjakovo rogovje, našopan fazan in morda še preparirana lisica, kadar čuje o tem, kaj vse in koliko tega je obležalo pred Dušanovimi in Leinimi cevmi, grenko kolcne in da v želji obvarovati ugled svojega zanikrnega prgišča trofej z narejeno vzvišenostjo kislo zamrmra, ma, pa saj to ni več lov, ampak navadna morija. Kajti ta dva nenavadneža sta, vsaj kolikor je meni znano (pa nisem včeraj priplaval po slani župi), poslednja slovenska klasična pustolovca iz tistih že pozabljenih časov romantičnega raziskovalstva. Ob njunih dogodivščinah pa bi v otroškem vznemirjenju vzdrhtelo srce vsakomur, ki je mladost preživel v brskanju po knjigah Karla Maya, Julesa Verna, Svena Hedina, Tiborja Sekelja in podobnih ptičev. Saj, bognedaj, nič ne rečem, da niso kakšni Zvoneti Šeruge ali Benke Pulko frajerji, nasprotno, celo zavidam jim njihova neskončna romanja, toda zdi se, kot da bi njihove pustolovščine organizirala kakšna dobro utečena potovalna agencija. Dušan in Lea pa zabrozdata v res pravo jebo.

Tako smo, na primer, pred dvema, morda tremi tedni sedeli pred lovsko kočico v gozdovih nekje tam nad Golim, sonček je bil prijetno topel in polna steklenica cvička na mizi, po majhni livadici pred hiško je razigrano skakljala psička Daša, mi pa smo z neizmerno slastjo ropkali pravkar spečene potočne postrvice. Madona, pa res ne vem, ali sem sploh kdaj že jedel kakšne boljše ribice, sem zacmokal proti prijateljčku Borutu, s pogledom sem blodil po mirnih hostah tam naokoli in se počutil neizmerno ugodno. (Ha, pa še izjemno fin divjačinski golaž iz jelenovih rebrc, srnjakovega srca in stegna je brbotal na šporgertu v koči.) A vidiš tisto jasico tam zgoraj, mi je Dušan z roko pokazal na svetlo zaplato tik pod vrhom sicer gosto poraslega grebena, ki se je izjemno strmo bočil nad parobkom, kjer smo sedeli. No, od tam je pa s tega mesta lani Lea sklatila jelena, je pojasnil, pozno popoldne je bilo, midva sva sedela tule pred kočo, ko se je izmotal iz gošče, nič hudega sluteč malo pošnofal po zraku, takrat pa bum in zgrmel je po strmem bregu, da se je lomljenje vej slišalo še vsaj kakšnih sto petdeset metrov. Našla mi ga je pa Daša, je dodala Lea in mehko potrepljala malo terierčico, ki se je hvaležno zazrla vanjo. Ampak tista čistina tam zgoraj je bila neznansko daleč, pravzaprav sem jo, morda tudi zaradi cvička, komaj videl. Strel, pa naj ga odobravamo ali ne, je moral biti izvrsten, prav tako tudi puška. Da bi pokazal, s kakšno pozornostjo sem prebral Dušanovo knjigo o njunih džungelskih lovskih doživetjih, sem jo pobaral, ali ga je ruknila s tisto mogočno rusko flinto. Oh, ne, je pojamral Dušan, tista je pa potrebna resnega popravila, saj sem jo tam spodaj v Boliviji skoraj uničil. Potem je pričel praviti, kako sta se v nekem gostem ščavju zravsala z nekim obstreljenim pekarijem. Ga pač ni položil s prvim strelom, ti mali pragozdni divji prašiči pa so izjemno jeznorite narave, njihovi okli pa ostri kakor britvica. Ko ga je razbesnjena žival naskočila, jo je najprej sunil s cevjo v glavo in jo pri tem štoknil naravnost v oko, da je ostalo v njej. Vendar prase kljub temu ni popustilo in sta se butala še naprej in pri tem je Dušan zlomil še kopito. No, potem ga je vendarle ubil s pištolo. Izbrskati sluzasto oko iz cevi pač ni bilo pretirano težko, s kopitom pa je bila v brezkončni samoti pragozda večja jeba. Sicer ga je prešponal z neko žico, vendar to ni bilo več tisto pravo.

Ampak, sem malo povrtal vanj, koliko si pa potolkel, denimo, jaguarjev? Eh, je bolj odmrmral kot pa zmagoslavno dvignil glas, šest, kajti te zverine se običajno ne jedo. Čeprav so, pravilno pripravljene, pravzaprav zelo okusne, je dodal po krajšem premisleku. Je bilo pa precej več tapirjev, marimonov, manečijev, raznih opic, pekarijev, ozelotov, krokodilov, kajmanov, želv pa razne pragozdne perjadi in rib. Vendar je vsa ta neizmerna eksotična menažerija zanesljivo in zares obležala na vlažnih džungelskih tleh in to niso nikakršne "lovske" zgodbe ali dogodbe, o čemer nas prepriča tudi Dušanova knjiga Selva, ki je izšla pred dobrim letom in v kateri pravzaprav prav vsaka stran otožno vonja po sladkasti krvi divjadi, pa naj ta teče iz žil mastnega dvestopetdesetkilskega tapirja ali drobne nočne opice. Vse to je podkrepljeno še s premnogimi fotografijami, na katerih je ovekovečen, na primer, kako odira nekaj metrov dolgo anakondo ali seka krokodilu za odraslega možaka dolg in težak rep ali pa kako v majavem deblaku po blatnih pritokih zgornje Amazonke prevaža v svoj tabor uplenjenega jaguarja, končno pa tudi na videz krhko Leo, kako se krivi pod bremenom čez noč nalovljenih rdečih vriskačev ali pa se v improvizirani gozdni kuhinjici sklanja nad na žaru cvrčečo želvo.

Vendar je tu potrebno še drobno, a nadvse pomembno pojasnilo. Vse to eksotično zoološko čudo, med katerim je bilo tudi kar nekaj strogo zaščitenih živali, sta popokala povsem legalno, saj sta bila precej dolgo poklicna pragozdna lovca in čuvaja pri lesarskem podjetju Bolital, ki v Bolivijskih pragozdovih izsekava dragocen mahagonijev in cedrin les, ter sta imela tudi dolžnost, da v odmaknjenosti brezpotij džungle oskrbujeta drvarje s svežim mesom. Še pomembneje pa je, da sta kaj kmalu zaslovela kot izjemno spretna lovca in sta bila zato naprošena, da s posebnim dovoljenjem dostavljata vzorce tkiv prav vseh pragozdnih prebivalcev Inštitutu za patologijo Biotehniške fakultete v La Pazu, kjer so ugotavljali možne prenašalce raznih zavratnih tropskih bolezni.

Seveda bi bilo licemersko, če bi skušal trditi, da sta čepela v tisti razne zverjadi, golazni in mrgolazni polni blatni mezgi zgolj zaradi nekaj, večinoma neizplačanih, bednih beličev trgovcev z lesom ali morda zgolj s humanitarnimi nameni. V one mračne pragozdove ju je zvabil grob, a svoboden način življenja, sicer poln raznih nevarnosti in zagat, da ne rečem celo gnusob, toda tudi nabrekel od takih specifičnih "divjaških" užitkov, kakršnih v "civilizaciji" živeči ljudje že davno ne razumejo več. Denimo, če bi takole kje v mestu zasačil Leo, kako v kakšnem bistrojčku srka kavico, bi ob njenem nežnem in krhkem liku pravzaprav pomislil, da imaš opravka le s plaho študentko ali morda z marljivo in urejeno tajnico. In nikomur še na misel ne bi padlo, kaj vse se kuha v tem ljubeznivem bitju in česa je sposobna. Enkrat sta tam na reki Enapureri pred dolgimi prsti tatinskih mesticev in domorodcev čuvala tisoč petsto dragocenih debel mahagonija, ko je nastopila deževna doba. Vso selvo je zalila do pasu segajoča žolta kužna voda, ki je dolge tedne preteče klokotala le decimeter pod njunima glavama na sicer privzdignjenih posteljah ter pregnala vso užitno divjad daleč proč na bolj vzvišene predele. Zaloge hrane je počasi jemal hudič, a pri njihovi firmi so to stisko jemali z ležerno latinoameriško ignoranco in že nekaj mesecev se v njunem taboru ni pojavila živa duša, ki bi jima vsaj malo dopolnila proviant. Zato je Dušan zagazil v blato, po katerem je potem med stalnim izsekavanjem gošče brozdal ves teden, dokler se ni končno prebil do mesteca Rurrenabaqueja. In tako je Lea celih petnajst dni ostala v razbohoteni polmračni džungli popolnoma sama, le še s prgiščem riža. In cele noči so tam zraven ob reki rjovele kače velikanke (anakonde se oglašajo izredno bobneče in čuje se jih silno daleč), v mlakužah so stokali kajmani in visoko v krošnjah prodorno vreščale nevidne opice, izsesavali so jo klopi in komarji in morda so bile še najbolj zabavne gostje neke gozdne podgane, ki so se pred poplavo zatekle v kočico. Preživljala se je z ribolovom in nabiranjem gozdnih sadežev, jedilni list pa si je popestrila še z nekim manjšim jaguarjem, ki se je kar nekaj noči motal tam naokrog in "težil". A vse to, ta moča, mrčes, vsiljiva zverjad in samota, Lee sploh ni dušilo in morilo, ob spominih na tiste čase se le vdano nasmehne in bolj dahne kot spregovori, pa saj sem se takrat v džungli imela pravzaprav še najlepše.

Ta želja, da bi postal del narave in da bi se vanjo vključil povsem organsko, ne kot "civiliziranec", ki v tak svet vstopa le občasno na nekakšne načrtovane sprostitvene izlete, temveč kot pravi "divjak", ki z njo in od nje živi, pa je skoraj popolnoma izražena pri Dušanu. Če bi njega zasačil v kakšni krčmi, kako lagodno srka svoja dva deci črnega, bi menil, da imam pred sabo že rahlo ostarelega hipija, ki razmišlja o naslednjem koncertu Deep Purplov ali morda o sobotnem zboru motoristov. A v gozdu se popolnoma spremeni. Ko smo zadnjič ždeli pred tisto lovsko kočuro, smo takole malce klepetali tudi o medvedih. Ja, ravno včeraj sem srečal enega, je navrgel. Prva ga je začutila psička Daša, hip zatem pa sem ga zapazil še jaz, tam zgoraj v ščavju je čepel in naju bolščeče zamišljeno opazoval. Potem je neslišno izginil. In koliko izletnikov in pohodnikov takole dobesedno trči ob to zver, ne da bi se tega kdo, razen medveda, sploh kakorkoli zavedal. Življenje v naravi in z njo pa človeku izostri čute in tako sva se nekako dokopala do sklepa, da če so moji na stopnji ene osnovne enote, je Dašinih za deset, Dušanovih pa za pet. Da pri tem dodeljevanju do njega nisva bila preveč razkošna, priča tudi dogodek izpod velikega drevesa "kokina" tam ob reki Enapureri. Takrat so v krošnji ravno zoreli slastni plodovi in tla pod njo so bila polna svežih, a tudi že obžrtih sadežev, kar je pričalo, da se tja prihaja mastit veliko živali. Dušan si je, potem ko so v prihajajočem mraku potihnile zadnje ptice, med koreninami ob deblu uredil nekakšno udobno gnezdece, s puško, nabito z debelimi šibrami, z mačeto, baterijo in okrepčili (listki koke ter zraven obvezno spadajočimi močnimi cigaretami Casino in njegovim znamenitim koktejlom) na dosegu roke. Potem je pragozd objela gluha nepredirna tema in le opice so šuštele in cmokale zgoraj v krošnji ter odmetavale obgrizene plodove na tla. Včasih je mimo prežečega Dušana pristopicala podgana, vendar se temu jalovemu plenu ni dal premamiti, saj je poznal njihove skakljajoče korake. Potem je zaslišal prihajati hočija, tam nekje zraven v temi je malo zaropotalo, zašumelo ter spet potihnilo, in to nekajkrat zapored, kajti to so zelo previdne in premetene živali. Vendar se mu je šušt vztrajno približeval in kmalu se je glodanje in cmokljanje oglašalo že tik pred njegovimi nogami. Še bolj se je potuhnil ob deblo z mačeto v desni roki visoko dvignjeno, z baterijo v levi pa pripravljeno. (Strel s šibrovko bi bil v tistem trenutku prava malenkost, a to takrat sploh ne bi bil štos.) Potem je hočija začutil, kako se mu mota tam okrog čevljev, obraz se mu je razlezel v širok nasmeh, prižgal je svetilko, žival se mu je v šoku zgrbila ob desno nogo in pogledala stran, on pa je bliskovito zamahnil proti njeni glavi. A tudi zverinica je bila neizmerno hitra, tako da jo je treščil še ravno prek hrbta in hudo ranjeni hoči se mu je zgrudil na nogo. To je moral čim hitreje izvleči, saj so te živali neizmerno popadljive, kadar so ranjene. Hoči je podivjano grizel okoli sebe, a zaradi razbite hrbtenice ni mogel pobegniti nikamor. Zato ga je še enkrat butnil po glavi in si ga ob čestitki samemu sebi položil za hrbet na drugo stran drevesa. Sicer je tisto noč "položil na dlako" še enega hočija, se zapletel v ravs z nekim jaguarjem, od katerega pa mu je ostal le šop dlak, in nazadnje z mačeto še usodno kresnil po glavi neko gromozansko žabo, katere izjemno krepki kraki so mu baje po vrnitvi v tabor neizmerno teknili za zajtrk. (Sploh pa je Dušan že enkrat prej, tu nekje v naših gozdovih, kar s kamnom ubil srno in v lovski koči, kamor jo je prinesel, mirno izjavil, da se je zaletela v drevo, kar so mu seveda vsi drugi jagri slepo verjeli, saj ni bilo slišati nobenega strela, na truplu pa tudi ni bilo mogoče odkriti strelne rane.)

Sicer je bila to le ena od premnogih na lovu preždetih noči, toda kadar je po bolivijski selvi grmela Dušanova puška, je bilo zjutraj plena navadno veliko več. Tako mi je v skoraj malce grozljivem spominu ostalo poglavje njegove knjige, v katerem opisuje, kako se je pridružil skupinici sedmih lovcev, ki so se na jago podali neke noči v deževni dobi, da bi si nabavili zalog mesa za sušne dni, jaga pa se je potem sprevrgla kar v nekakšno klavsko veselico. Med poplavami, ki zajamejo vso džunglo, se namreč vsa štirinožna divjad zateče na redke privzdignjene otočke, ki štrlijo iz blatne vode. In tisto noč je na nekem takem zatočišču ta druščina potolkla kar tri tapirje (ma, to so take živali kot dobro rejene krave), štiri gvase, sedem hočijev, tri pasavce in več kot dvajset pragozdnih divjih prašičev pekarijev. Sicer si je Dušan velikodušno dodelil le tapirjevo srce in stegno gvasa, no, pa še enega malega pasavca si je že prej stlačil v nahrbtnik, drugo je prepustil domačinom, za katere je tak lov pravzaprav življenjskega pomena, čeprav je bila njegova puška med najbolj glasnimi. Toda nekajkrat je tudi njegova puška ostala tiha. Denimo ... "Po prvih desetih metrih naletimo na tapirja in gvasa. Še ko smo v strnjeni vrsti, naenkrat obsvetimo obe živali. Vseh osem svetlečih se pik zapleše od ene do druge živali. V trenutku zaprasketajo vse malokalibrske puške. Kar vidim, kako se pojavljajo rdeče pike na tapirju. Zruši se brez glasu; prav tako gvaso. Nastane smrtna tišina. Crisanto, vodja lovcev, me od strani pogleda, kot bi hotel reči, zakaj pa nisi streljal tudi ti. Nič ne rečem, nočem priznati, da sploh nisem napel petelinov na ruski petelinki. Prizor, ki sem ga videl, me je osupnil in užalostil. Živali sta bili tako osvetljeni, da je bilo mogoče videti vsak udarec krogle ob telo in teh udarcev je bilo veliko. Najbolj me je presunilo to, da se niti ena od živali ni premaknila ali trznila pri udarcu krogle, dokler se ni zrušila." Ta čustva so ga preplavila, čeprav se je še nekaj trenutkov prej, potem ko je zadal milostni strel v glavo nekemu tapirju, ki se je še prerešetan od strelov iz avtomatskih malokalibrskih pušk priplazil mimo njega, zgodilo tole: "... ko se sklonim k tapirju, me skoraj zrušita dva bežeča tatuje. Streljam nanju od zadaj. Enega zadenem v zadnjo plat. Ko se jezno obrne, ga z drugim strelom v glavo položim na dlako." Ali: "... tudi sosed zraven mene začne prazniti svoj šaržer v trop pekarijev, ki se prebijajo po vodi v goščavi. Posvetim v ta direndaj in izpraznim obe cevi v čofotajoče živali. Hitro zamenjam prazne naboje in položim na dlako gvasa, ki me je kljub pokanju pušk nepremično opazoval." Toda naj te štorije končam še z enim njegovim citatom: "Nemilostno je življenje tukaj. Za vsak košček mesa se moraš sam potruditi. Drugače ostaneš lačen. Možnosti nakupa tu ni. Po drugi strani pa tudi živali, zaprte na farmah, nimajo nobene druge možnosti. Vsak dan jih v klavnicah brez milosti pobijajo. S to tolažbo v sebi mirno oddam strel na plavajočega pekarija. Po vodi se prevrača kot delfin. Ko se mi približa na meter, ga s strelom iz pištole umirim. Še eden za prašičja nebesa ..." No, zdaj pa po vsem tem res krepko premislimo, kdo je bolj licemerski, "divjaki" ali "civiliziranci", ampak jasno je, da sta Lea in Dušan res poslednja slovenska klasična avanturista.

Torej glavni namen tega lova je predvsem nuja preživetja v divjini. To pa ne pomeni, da v tistih letih selve nista izbrusila zgolj golega polnjenja vampa v že kar vrhunsko gastronomsko veščino.

P. S.: No, na koncu samo še to: Dušan mi je zabičal, da moram v tem spisu obvezno, obvezno in obvezno navesti, da ga boli, besni in se mu zdi neskončno trapasto, da država vrača gozdove cerkvi, in da ga prav enaka občutja prevevajo ob tem, ko so mu policaji, sam bog ve zakaj, zasegli legalno uvožene lovske trofeje, pravzaprav spominke iz Bolivije.