zgodovina / Viri osamosvojitve

"Ja, kaj pa je danes toliko zanimanja?" so se vsled prisotnosti presenetljivo pestre zasedbe glasnih in vice pokajočih fotoobjektivov zbegano spraševali nekateri neobveščeni uslužbenci Arhiva Republike Slovenije. Na odgovor ni bilo treba čakati dolgo, saj sta se proti glavnemu vhodu kaj kmalu prismejala prvoborska tigra Janez in Dimitrij, v avli pa je ob pokanju običajnih, še kar kvalitetnih dovtipov z novinarji že dalj časa čakala dostojanstvena figurica nekdanjega večnega predsednika. Redke so priložnosti, ki združijo do te mere sprte pasme, tokratna pa se je vrtela okrog objave niti ne debele, zato pa kot svinec težke publikacije Osamosvojitev in mednarodno priznanje.

Gre za tretji del sage s krovnim naslovom Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije, v kateri zgodovinar Božo Repe zbira, ureja in objavlja številne temeljne dokumente s preloma federativnih osemdesetih let v samostojna devetdeseta. Konkretno gre za eklektičen, seveda tudi nekoliko pust katalog zapisnikov najrazličnejših sej, odlokov, ustavnih amandmajev, deklaracij, govorov, vabil, ukazov zveznega izvršnega sveta, pisem, magnetogramov, izjav, poročil tiskovnih agencij in člankov - drobnih prodnikov v celostnem mozaiku karantanske avtonomizacije. Seveda je primerno, da se na splavitev tovrstnega zgodovinskega kolaža povabijo vsaj nekateri starešine, ki so takrat pritiskali gumbe.

Trem medijsko najmarkantnejšim likom so se kot častni gosti prireditve pridružili še France Bučar, Ciril Zlobec in Matjaž Kmecl, Ivan Oman je bil ravno na dopustu. Tik pred tiskovno konferenco so jih organizatorji posedli okrog posebne mize v ločeni sobi: ker vse skupaj ni trajalo dlje kot deset minut, je bil ta intervalček očitno insceniran predvsem v dobro fotografov, morda z namenom ustvarjanja neke vrste prisrčne iluzije, da zopet zaseda stari komandni center. Čeprav se kaj preveč očitno grdo niso gledali, ni atmosfera niti za hipec spominjala na pravo omizje, saj se je vsak od gospodov pogovarjal predvsem s svojim neposrednim sosedom, ki si ga je poprej verjetno tudi precej skrbno izbral. Še najbližje skupni deklaraciji so prišli, ko so se nekako okrog ovinkov strinjali, da bi lahko prednje namesto pomarančnega soka postavili tudi kaj močnejšega, saj ministra Kebra vendar ni bilo zraven.

Takoj za zadnjim umetnim bliskom so jih potem odpeljali v glavno sobano, kjer so posedli v prvo vrsto, in sicer - glede na razpored sedežev - ločeno, dvakrat po trije (Zlobec/Kučan/Bučar in Kmecl/Rupel/Janša). Ko jih je voditeljica Ljerka Bizilj poimensko predstavila, so nekateri člani publike hoteli ploskati, pa jih je bilo premalo, zato je vse skupaj zamrlo, dokler se ni celota opravičila s toliko toplejšim aplavzom, konec koncev se vendarle spodobi. Biziljeva je v uvodu omenila tudi anekdoto, kako je bivši predsednik Kučan v tistih časih nekaterim urednikom naročil, naj bodo glede predstavljanja nekaterih tem "previdni", kar so potem gospodje razumeli kot neposreden ukaz, da se o teh rečeh pač ne sme pisati; bivši predsednik Kučan je ob tej anekdotici naredil velikanske zlovoljne modre oči, ki so dajale vedeti, da se sam ne spominja ničesar niti približno podobnega in da bi gospa moderatorka vseeno lahko malce bolj pazila, kaj blebeta.

V sklopu govorov raznih direktorjev in zgodovinarjev je seveda spregovoril tudi dr. Repe in požugal, da bi morala biti objava tako temeljnih dokumentov predvsem stvar države, ne pa skoraj v celoti prepuščena pobudi posameznikov in dobri volji društev. Glavna beseda je bila potem namenjena šestim zaslužnežem. Kdo bo prvi? Ker je zevajoča tišina z raztezanjem počasi grozila, da bi lahko postala res neprijetna, je zadevo še enkrat rešil med vsemi najsijajnejši diplomat, kdo drug kot bivši zunanji minister. "Če mora kdo led prebit, ga bom pa jaz!" je pogumno zastavil doktor Dim in izrazil navdušenje nad publikacijo, ki kaže predvsem eno stvar: kako enotna je bila v času osamosvajanja slovenska politika, kar je še posebej pomembno v tem času, ko vsi dopovedujejo, da se je treba tudi konfrontirati in polarizirati, sam pa je bil vedno prepričan, da nam polarizacija samo škodi, tako v ključnih zgodovinskih trenutkih kot tudi v tem današnjem. Bi pa imel eno pripombico, vprašanje, pravzaprav opazko, in sicer v zvezi s samimi viri, ki so bili uporabljeni pri nastajanju publikacije ... Rečeno je bilo, da jih je večina iz arhiva predsednika republike, in jasno je videti, da so nekateri bili korigirani in dopolnjeni z raznimi oklepaji, sam pa recimo ni imel nobene možnosti prispevati k jasnejšim formulacijam nekaterih objavljenih izjav. "V nekaterih sem našel celo nekatere besede, ki jih celo sam ne razumem - predvsem take geografske -, tako da v bistvu še sam ne vem, kaj naj bi bil takrat sploh rekel!"

France Bučar je spregovoril o tem, da je bila osamosvojitev samo neko okostje, a da potem kot narod svoje države sploh nismo internalizirali in tako do nje še danes prepogosto nimamo pravega odnosa. Matjaž Kmecl se je spominjal, kako smo bili leta 1992 vsi prepričani, da bo v novi državi bistveno več denarja za kulturo in podobne reči, danes pa človek zopet posluša, kako mačehovska je bila država tudi do tako temeljne in tehtne publikacije, kot je ta pred nami (velika večina sredstev za objavo je bila v resnici zbrana od najrazličnejših sponzorjev, med njimi najdemo tudi Mercator in Krko). Milan Kučan se je pohecal, da je težko govoriti v takem trenutku, ko postaja očitno, da so takratni akterji zdaj dokončno uvrščeni v arhive, nekoliko manj pa se je pohecal, ko je repliciral na navedbe zunanjega ministra, naj bi bili uporabljeni samo arhivi predsednika republike, saj so bili menda uporabljeni tudi nekateri drugi arhivi, pa tudi arhiva predsednika republike, veste, sam predsednik ne upravlja neposredno.

Ciril Zlobec ni, zanimivo, rekel prav nič, pa tudi Janez Janša je nameraval ostati tiho, a ga je Ljerka Bizilj spodbodla z vprašanjem, kaj je zdaj to, da Slobodan Milošević na sojenju razlaga o tem, kako so Slovenci po mejah na veliko streljali vojake JLA, ona pa o tem nič ne ve. "No, se vidi, da ste bili novinarka," je posmrknil bivši prvi obrambnik in se pridružil sentimentom Matjaža Kmecla glede hladnega odnosa države. Navsezadnje nimamo še niti muzeja lastne državnosti in osamosvojitve, kamor te v normalnih državah ponavadi peljejo takoj, tako da smo še popolnoma neprimerljivi z državami, ki dejansko kaj dajo nase in na svojo tradicijo. Tudi sam je omenil domnevno selektivne dopolnitvene oklepaje ("nekateri so imeli možnost, drugi nismo ..."), nakar sta se z moderatorko malce udarila glede tega, ali ji je med vojno v studiu med nekim omizjem v vojaški uniformi dejansko (v mobilizacijsko dobro naroda, seveda) lagal, da je bilo pobitih že sto Slovencev. Kar pa se tiče Miloševićevih blodenj: "Slovenija ni streljala nikogar, Slovenija se je samo branila - in to relativno pozno, ko so bili tanki že na ulicah. Če se ne bi branili, bi lahko te dokumente, ki so pred nami, danes listali v cirilici."