okolje / Smetiščarski golf

Prihodnji teden bodo po štirih letih načrtovanja in gradnje ter štirinajst dni po tem, ko so tam palice zavihteli prvi gostje, uradno odprli prvo golfišče v Ljubljani. V bližini ljubljanske južne obvoznice in nasproti avtosejma je trnovsko igrišče za golf zgrajeno na presenetljivo neugledni lokaciji, spremljevalni objekti pa so bolj podobni zabojnikom kot urejenim klubskim hišam. Ob stalno prisotnem vonju, ki je menda še posebno neprijeten v vlažnih jutrih, seveda ni mogoče skriti tega, da bodo ljubljanski golfisti igrali kar na smeteh.

"Gradnja golfišč na deponijah je v tujini že desetletja nekaj povsem vsakdanjega, pri nas pa, ker je država majhna, ni kakih večjih smetišč, kjer bi jih lahko gradili. Sam sem na Dunaju videl takšno igrišče, zato sem se poučil o zgodovini in pri nas preveril, ali je na voljo kakšno smetišče, ki bi bilo primerno za rekreacijo," pravi Aleš Babnik, čigar podjetje ima v najemu Snagino deponijo. V najem jo je dobilo kot edino, ki se je prijavilo na Snagin javni razpis za oddajo zemljišč, namenjenih za šport in rekreacijo.

S postavitvijo igrišča za golf na tej lokaciji je poskrbljeno predvsem za ljubljanske ljubitelje golfa. Kljub neprijetnemu vonju Babnik pravi, da bi debela plast smeti pod urejenimi zelenicami lahko ostala skrivnost: "Če bi bila to zasebna deponija, ne bi povedali, da so tu spodaj smeti, in tega ne bi nihče vedel. Tu pa je Snaga pač tako ponosna, da se to na veliko razglaša." Trnovska revitalizirana deponija bo tudi edino golfišče v Sloveniji, kjer bo mogoče igrati brez dovoljenja oziroma izpita za golf. "Igrišče je odprtega tipa, zgrajeno tako, da je zelo lahko dostopno v smislu fizične bližine Ljubljančanom, lahko dostopno je tudi finančno, zanj porabite manj časa, glavni namen pa je seveda popularizacija golfa," o načrtovanju pove arhitekt Peter Škofic. Z mobilnimi objekti so po Babnikovih besedah pripravljeni na vse: "Vprašanje je, kako bi tu sploh lahko gradili, zaradi smeti in barja. Že v industrijski coni Rudnik imajo težave, tu pa so vmes še smeti. Zato je vse bolj mobilno, objekte lahko pospravimo v kratkem času, če bi se na primer kdo odločil, da želi tu imeti njivo in pridelovati, kot so med drugo svetovno vojno storili na blejskem igrišču za golf, kjer so pridelovali krompir."

Prvo igrišče, ki je stalo na deponiji, so zgradili v začetku 60. let v Združenih državah Amerike, do danes so jih tam zgradili približno 70. Nekoliko manj pogosta so v Evropi, kjer so jih kot način revitalizacije odsluženih deponij sprejeli na primer v Avstriji, Nemčiji in Veliki Britaniji. Z gradnjo na deponijah so investitorji našli zanimiv način revitalizacije degradiranih površin. Zaprte deponije, ki jih je na primer v Združenih državah Amerike približno 17.000, so nehvaležna lastnina, saj so stroški vzdrževanja in okoljsko tveganje visoki, možnosti prodaje ali spreminjanja uporabe pa majhne. S postavitvijo igrišča za golf se lahko krajina delno obnovi, dvigne se cena sosednjih zemljišč, zagotovljeni so redni dohodki, hkrati pa je rešeno vprašanje iskanja primernih lokacij za golfišča. To povzroča precej težav tudi v Sloveniji, predvsem zaradi lastniško razdrobljenih zemljišč. Preureditev deponije v igrišče za golf je kljub pogosto nižjim cenam zemljišča dražja od gradnje na klasičnih površinah, saj je potrebnih precej prilagoditev, a pomeni cenejšo rešitev od popolne sanacije deponije. "Gre za razmeroma velike površine in navadno so popolne sanacije takih površin zelo drage. V tem smislu je pametno, da je na taki površini tudi kaj takega, kar bi bilo ekonomsko donosno," pravi Peter Škofic, arhitekt trnovskega golfišča. V gradnjo je Babnikovo podjetje Tonik vložilo 1,7 milijona evrov. Kljub navdušenju investitorjev pa takšna gradnja še ne pomeni rešitve vprašanja kopičenja odpadkov. "Naš cilj je, da pridemo v zgornjih pet odstotkov najboljših možnih rešitev," dodaja Škofic.

Čeprav investitorji radi govorijo o sanaciji, gre pri gradnji na deponijah predvsem za pokrivanje in s tem skrivanje smeti. Tako so na devet metrov debelo plast smeti ljubljanske deponije navozili 60 centimetrov gline in jo po utrditvi z valjanjem zasuli še z 90 centimetri zmletega laporja in zemlje, na zgornjih 20 centimetrih zemlje pa so zasadili travo. To, da je bilo strupene snovi treba ločiti od površine igrišča, so v Trnovem racionalno izkoristili. Ker ima deponija obliko hriba, se ob vznožjih v zbiralnih jezerih zaradi neprepustne plasti gline lahko zbira voda, ki jo je mogoče uporabiti za dodatno zalivanje. Trnovsko golfišče tako zalivajo izključno z deževnico, dodatne vode naj ne bi uporabljali. Gorazd Nastran, predsednik Evropskega združenja vzdrževalcev igrišč za golf, pri zalivanju celo nasprotuje uporabi pitne vode: "Zavedam se, da čez nekaj desetletij vprašanje pitne vode lahko postane veliko resnejše, poleg tega pa za travo, odkrito povedano, naša pitna voda z vsemi klori in drugimi dodatki ni nič kaj prida." Prav negospodarnost pri rabi vode je eden od pogostejših argumentov proti gradnji igrišč za golf in proti golfu nasploh. Nastran, ki je včasih delal v Lipici, priznava, da je negospodarnega zalivanja pri nas kar nekaj: "Lipica na primer je včasih zalivala izključno udarjališča in zelenice, pred nekaj leti so začeli zalivati prvih sto metrov okoli udarjališča, potem pa še celotne čistine." Dejansko naj bi bilo na povprečnem igrišču za golf treba stalno zalivati in gnojiti le dva odstotka površin. Sicer pa na trnovskem igrišču redno spremljajo dnevne podatke o izhlapevanju vode, ki so dostopni na spletu. „Princip zalivanja je, da samo nadomeščaš izgubljeno vodo, ne pa da zalivaš na rezervo. Tako travo lahko uničiš, saj zgnije. Na podlagi dnevnih podatkov le preračunaš, koliko vode si izgubil, in to količino nadomestiš z zalivanjem,“ o trnovskem režimu zalivanja pravi Babnik.

S plastjo gline, ki pokriva smeti, je po besedah arhitekta Petra Škofica rešeno tudi pronicanje vode s površin za golf skozi telo deponije v tla in podtalnico. "Dejstvo pa je, da ima podtalnica svoj tok in teče v določeni smeri, zato ta voda še vedno prehaja pod deponijo in kar je še nevarnih snovi v deponiji, se še vedno spirajo v tla." Ljubljanska deponija je namreč stara več kot 20 let, tako da še nima tamponsko zaščitenega dna, ki bi preprečevalo stik s podtalnico.

Ekološke nevarnosti

Eden glasnejših kritikov vzdrževanja igrišč za golf in golfa nasploh, neodvisni raziskovalec Anton Komat, je do takšnih gradenj skrajno zadržan. Če bi želeli govoriti o sanaciji deponije, bi to morali povsem izprazniti, smeti pa prenesti na sodobnejšo, urejeno deponijo z zaščitenim dnom, kar bi bilo seveda veliko dražje od pokritja z golfiščem. Le popolna sanacija bi bila tudi v skladu s stockholmsko konvencijo, ki naj bi jo Slovenija, ena od podpisnic, po Komatovih besedah s projekti, kakršno je trnovsko igrišče za golf, celo kršila. Komat poleg tega poudarja: "Geološke plasti Ljubljanskega barja imajo obliko bikonkavnih leč, zaradi česar je neposrednega vertikalnega pronicanja celo manj od bočnega. Bočnega pronicanja pa ta plast gline seveda ne more preprečiti."

A onesnaževanje podtalnice na Barju, ki je eno večjih zbirališč vode, ni edini „greh“, ki ga poudarja Komat. Opozarja tudi na ameriške meritve, ki so pokazale, da je obremenitev s kemikalijami na igriščih za golf do petkrat večja kot pri intenzivnem kmetijstvu. "Četudi so z glino omejili spiranje v podtalnico, se okolica zastruplja s kemikalijami, predvsem aerosoli, ki jih uporabljajo za vzdrževanje. S tem pa škodujejo veliko širši okolici, celotnemu Barju in bližnjim naseljem." Hkrati opozarja na primer Zupančičeve jame, kjer so stanovanjske bloke zgradili na železniški deponiji, zaradi česar je vsebnost radona v tamkajšnjih stanovanjih visoko nad normalno ravnijo. Kaj vse preži na nič hudega sluteče golfiste, lahko samo ugibamo, saj pravih raziskav o količinah kemikalij na igriščih za golf po Komatovih besedah v Evropi ne opravljajo.

Gradnja na deponijah je lahko tvegana tudi zaradi nepredvidljivosti materiala, ki ga prekriva. Tako se zaradi razpadajočih smeti pogosto zgodi, da se del igrišča enostavno ugrezne, nekaj težav pa so v ZDA imeli tudi z drsenjem zgornjih plasti zemlje. Od zaprtja ljubljanske deponije je minilo že 20 let, zato se obravnava kot stabilizirana in s tega vidika manj tvegana. Tudi za toplogredni plin metan, ki se izloča pri razgradnji smeti in ob neurejenih razmerah lahko celo eksplodira, je že pred leti Snaga poskrbela z omrežjem 50 plinjakov, s katerimi lahko zbrani metan spreminjajo v električno energijo. Veliko metana se v ozračje sprošča pri novih deponijah, prav vzhodna Evropa je med štirimi območji, ki v ozračje prispevajo največ metana. Čeprav naj bi se izločanje z leti zmanjševalo, ga po Babnikovih besedah Snaga sedaj zaradi prekritja načrpa celo več, saj ga manj uide v ozračje.

Pokrivanje deponij z igrišči za golf torej ni nikakršen ekološki deus ex machina, a za to, kot pravi arhitekt Škofic, ne smemo kriviti golfa: "Tu gre za neko nepoštenost, kot da je golf kriv, da je spodaj deponija." Razlog za to nepoštenost vidi predvsem v negativnem odnosu večine Slovencev do golfa kot dragega športa elit. "Karkoli bi na deponiji zgradili, bi bile težave enake. Ne gre za to, da bi bil golf neprimeren, ampak je neprimerna deponija sama, golf nima zveze s tem. Lahko bi bila tu proga za kros, steza za gokart ali poligon varne vožnje." Vprašanje je, ali bi kakšen drug način pokritja degradiranega območja ob ljubljanski južni obvoznici prav tako sprožil dvome o smotrnosti takšnih naložb. Res pa je, da so pritisk in zahteve javnosti po bolj zelenem gospodarjenju z igrišči za golf vedno večji in da jim vzdrževalci le stežka sledijo.