Todd Robinson / Morilca osamljenih src

Kako prepoznate absolutno filmsko klasiko? Po tem, da slej ko prej dobi rimejk. Leta 1970 je Leonard Kastle posnel črno-beli psihotriler Morilca osamljenih src (The Honeymoon Killers), v katerem latinski žigolo Raymond Fernandez (Tony LoBianco) in njegova groteskna asistenka Martha Beck (Shirley Stoler), debelušna zdravniška sestra, pobijata osamljene ženske, lonely hearts. Jasno, pobijata jih brez razloga, brez emocij in brez obžalovanja - po vojaško. Če je treba, pobijata tudi otroke. In ko ubijata, se zabavata. Tragično je komično. Od užitka jima pride. Ray in Martha izgledata kot dementna kontrakulturna outsiderja, ki sta našla svoj Vietnam. Hja, film Morilca osamljenih src je bil posnet v času, ko je Amerika “osvobajala” Vietnam, ko je bilo že jasno, da je Vietnam klavnica, poligon ameriške psihopatologije, in ko je bila, kot je nekoč rekel scenarist Steven Shagan, “vsa senzualnost ameriških filmov v nasilju”. Ray in Martha, ubijalska avtomata, sta bila - tako kot Charles Manson - produkta vietnamizacije Amerike. Film, ki je bil preveč srhljivo nehumoren in sadistično morbiden, da bi postal hit, in ki se je potem zlagoma prelevil v kult, je bil posnet po resnični zgodbi s konca štiridesetih (primer “Lonely Hearts Killers”). Martha je bila tako debela, da so morali njeno eksekucijo prestaviti, ker je v Sing Singu niso mogli spraviti na električni stol.