Maja Novak
-
Ne, sem si rekla, letos novoletnih voščilnic ne bom pošiljala svojim dragim, s katerimi sem v stiku vsak dan, saj tem novo leto, malce manj grozljivo od letošnjega, lahko zaželim na štiri oči. Namesto tega bom pisala ljudem, o katerih razmišljam od jutra do večera in tako rekoč z njimi živim, ker njihova imena odmevajo z radia in se jarko bleščijo z računalniškega zaslona, kadarkoli preklopim na FB: svojim, khm, najljubšim politikom skratka. V ta namen sem segla po knjigi, ki sem si jo pred davnimi leti omislila pri založbi Modrijan in ki nosi obetaven naslov: Kako užaliti, ozmerjati ali namigniti v klasični latinščini. Več
-
Zazoril je nov ponedeljek, zazorili so novi vladni ukrepi za preprečevanje širjenja virusa. Odpravim se k Jelki na malico: malice pri Jelki pojesti ne morem. Njena okrepčevalnica znotraj meri le kakih 30 kvadratnih metrov, kar pomeni, da bi smela po novem udomiti le tri sedeče goste. Torej ne bo nobenega, ker se ne splača. V redu, globok zavzdih, saj razumem: piščančji pariški pač vzamem »za szi seboj«, kot piše pred vrati primorskih gostilnic, in ga pet minut pozneje snem doma. Ampak ni bilo isto. Več
-
Nekoč pred davnimi časi je za devetimi gorami in devetimi vodami mačjemu kraljestvu zavladal tiran, Žak imenovan, ki je pripadal pasmi sfinks, ali drugače povedano, ni imel dlake in je bil zategadelj prav beden na pogled. Same gube pa siva koža. Obdal se je s kamarilo napadalnih siamk in prepričan je bil, da bo vladal do konca svojega veka kot njegov vzornik, ruski maček, ki se ga je v vojnah z mački iz španske restavracije konec ulice prijelo ime Josipito. Ali povprečni mački, tisti tigrasti iz reklam za Whiskas, so negodovali, rekoč: Ne bode nam veleval, naj se brijemo, da bodemo taki kot on. In začeli so sleherni petek z mačjim urinom označevati vogale Žakove hiše inu volitve zahtevati. Več
-
Nespodobno povabilo k branju kolumne
Derem se. Ali me slišite? Derem se! DEREM! Po drugem odstavku 7. člena. Ob tem mi tako odleže, da bi bilo skoraj vredno jurja. Takole se derem: »Ti zabušantski lenuh! Politikant prevarantski! Ti z inteligenčnim kvocientom, ki ne presega stotice! Res ne moreš premakniti riti, če te kdo ne podkupi? Ali se zavedaš, koliko me staneš? Da o tvojem subvencioniranem stanovanju sploh ne govorim! Ves dan se samo poigravaš z mojimi živci, počivaš, žreš in paziš na svojo medijsko podobo. Sem se za to borila? Parazit si, hujši od kulturnikov! Zaverovan vase! Samo nase misliš in pričakuješ, da te bom vzdrževala še naslednja štiri leta! Slikaj se, lučka! Samo še enkrat naj te zalotim s šapo v marmeladi, samo še ena izpričana kraja, pa ti bom izrekla nezaupnico!« Črni maček me prezirljivo pogleda in gre mačkovat tja, kjer je manj hrupa. Več
-
Razumem, razumeš, naj razume, kdor more
V redu, miški iz vlade, z zunanjega ministrstva in ministrstva za raziskovanje rud ter izgubljanje časa, razumem. Kdaj pa še česa nisem? Neki Peter iz Zelene Jame me vleče na pivo, kadarkoli potrebuje zastonj psihoterapevtko, zatorej vem, kako se tem stvarem streže. Razumem, da se želite maščevati za vsa tista desetletja, ko ste že pred Nipkejem prepevali: »Zakaj nihče me ne razume?« in ko niste mogli krasti, ker se je takrat kradlo le v partiji, tam pa niste bili ali pa so vas od tam celo nagnali, ker so bile vaše ideje preveč radikalne za svinčene čase brez sadnih jogurtov. Razumem. Ampak kje, hudiča, ste našli ravno Iran? Več
-
Miško, ki si dešifriral naslov (v transkripciji, da me ne bi kdo tožil za avtorske pravice), veseli se, kajti jutri bo praznik, katerega imena si sicer nihče ne more zapomniti, vseeno pa nam prsi pojejo od ponosa ob spominu na vse tiste tanke, ki smo jih lastnoročno zvrnili v jarek, in vse tiste mige, ki smo jih samo grdo pogledali, pa so padli z neba kot užaljeni vrabci. Veseli se, kajti prazniku sledi precedovanje EU z visokim C, samo tega je človeku žal, da ablast ni pred vsako hišo montirala drogov, kakršni se pnejo pred parlamentom, da bi vsakomur na pragu plapolala ne ena, temveč mali milijavžent zastav. Ampak kaj, življenje ni delovni dan, ko bi vse teklo po logiki, življenje je praznik. Več
-
O, terasa, srečna, draga betonirana površina, velika 50 kvadratnih metrov, med zadnjimi vrati gostilne in plotom nad Ljubljanico, domača! Kjer mizica in stol stojita, čakajoča name kakor hiša mojega očeta! Kjer spodaj plavajo nutrije. Če b’ uka žeja me iz moj’ga sveta nikoli ne zvabila drugam, bi me zvabila nate: ti si bila moja gimnazija, moj faks, moja najvišja bolonjska stopnja, ti si moje poklicno izpopolnjevanje, na tebi, o, terasa, sem ob pivu prebrala nešteto kriminalk, ljubičev in romanov kar tako ter v 15 zaporednih dopoldnevih celo malce zahtevnejše delo Davida Graeberja Dolg. O, kindle, ki mi ga je posodila prijateljica, da mi ni bilo treba pestovati tistega špeha v papirnati obliki! Ampak zlasti, o, terasa, in, o, natakarice, ki me po treh urah branja in treh pivih še niso spodile domov. Več
-
AstraZeneca je podivjan tramvaj
Naj še moja malenkost pristavi lonček k procepilskim in proticepilskim debatam, zaradi katerih bo Facebook pregorel, Bill Gates pa si bo populil lase, ker ne bo mogel prek čipa, vstavljenega z injekcijsko iglo, prisluškovati intimnim mislim Johance Podlogar iz Spodnje Rupe pri Malem Potoku, po domače Hribovčeve mamke, gorečne nasprotnice cepljenja. Več
-
Hvala bogu, praznično obdobje – za nas osamljene, ki praznikov ne moremo preživljati z ljubljenimi osebami, najmučnejše v vsem letu – je mimo. Do velike noči bomo imeli bolj ali manj mir pred zaukazano praznično radostjo. V osami tri dni brez trgovin še nekako preneseš, čeprav sicer rad klepetaš s prodajalkami. Trije dnevi brez radijskih novic ob urah, ki si jih vajen, pa so kratko malo nevzdržni. Več
-
Leta 1978 smo. Osemnajst jih štejem in sama se potikam po Parizu. V žepu imam 20 frankov, ki mi jih je odštel oče, preden me je, da bi lahko v miru delal, zjutraj nagnal raziskovat. Dvajset frankov ni bogastvo, z njimi je mogoče kupiti le vstopnico za kino ali croc monsieur in pivo, zato se v glavnem res samo sprehajam. V parku Jardin de Luxembourg k meni pristopi simpatičen plavolasec, najverjetneje študent, in nepopisno prisrčno vpraša: »Oprostite, gospodična, ali mi dovolite, da se pogovarjam z vami?« Kar, kar, miško, če obljubiš, da boš še naprej tako srčkan. »Od kod ste?« Iz Jugoslavije, povem. Miškov »Olala!« zveni nadvse frankofonsko. V njem je mogoče zaznati začudenje (ali Jugoslovani sploh smejo izza železne zavese?), morda tudi ščepec zgroženosti, vseeno pa onkraj slehernega dvoma tudi spoštovanje. Več
-
Naša vlada je dobra in modra. Modra in dobra je, kaj bi še radi? Da pleše, poje in vam skuha kavo? Že res, da jo je lahko omalovaževati, saj ji včasih, oh, zgolj včasih uide kakšna nerodna izjava, na primer, da je do prenagljenega in klientelističnega nakupa predrage, a neprimerne medicinske opreme v času epidemije prišlo samo zato, ker je želela služiti narodu – sintagma »služenje narodu« pa je skoraj tako klišejska kot pričakovano povprečna reklama za »na vse živo« pripravljeno slovensko vojsko, ki jo te dni občudujemo na malih zaslonih. Ampak krivdo za te lapsuse je, paradoksalno, gotovo mogoče pripisati prav vladini srčni dobroti in globoki modrosti. Več
-
Sem komunajzarka rdeča in ne maram vampov, nisem pa ljudožerka
Začnimo z novico, brez katere se ne smejo začeti nobena poročila, noben dnevni pregled tiska, noben povzetek tedenskega dogajanja, nobena maša, noben obrok v pošteni krščanski družini, ki pred jedjo moli: Luka Dončić je na tekmi skočil tri dvojne aksle, dva trojna ritbergerja, štiri trojne lutze in napravil dve pirueti. Več
-
Pa posedam pred Pogačo pa pride Peter pa pravi: »Pozdravljena.« Pogovor steče. Simpatičen fant je, moj Peter, kar poročila bi se z njim, če ne bi menil, da sem zanj prestara, ker jih ima šele osemdeset, jaz pa že šestdeset. Več
-
Najprej o meni, o meni, o meni. Jaz sem svoj najljubši lirski subjekt, tako kot je Rupel Ruplova najljubša dramatis persona. Ti grem zjutraj po mleko in kruh. Na pločniku pred trgovino kombi, mimo ne moreš na desni, mimo ne moreš na levi, Lara Croft bi ga morda preskočila, jaz pa nadrem voznika: »Kako ste parkirali, da pešci ne morejo mimo?« »Pa počakajte, da odpeljem, saj imate čas, zihr ste že v penziji,« de voznik, ki ne kaže znakov odpeljevanja. Povem mu, da je teslo zagovedno, on pa meni nazaj, naj spizdim, da me ne bo več gledal. Dragec, zdaj, ko ste končali hitri tečaj opismenjevanja, zagotovo berete Mladino (Reporter je za tiste v hitrem tečaju predšolske vzgoje), zato naj vam na tem mestu povem, da je bila vaša izjava čisti primer starizma. Več
-
Vedela sem – vedela sem! –, da se mi bo branje nekega dne maščevalo tako kot don Kihotu, vitezu klavrne postave. Edini razliki med nama sta ti, da je moja postava še klavrnejša in da namesto viteških romanov prebiram kriminalke ter grozljivke, zato povsod vidim le strah. Samo temu prisluhnite. Zgodilo se mi je nekaj lepega. Nekdo mi je po pošti poslal čokolado in kavo. Čokolada je bila slastna, kava tudi, le da na kuverti ni bilo imena pošiljatelja, zgolj oznaka, da je prispela iz Škofje Loke. In tako me je iznenada prešinila misel: »Kaj če je bila pošiljka zastrupljena?« Daj no mir, saj nisi Navalni, sem se mirila; v primerjavi z njim si povsem nepomembna pisunka. Težava je le v tem, da so tudi tisti, ki bi me zaradi mojih zapisov v kolumnah in na Facebooku morda radi videli pod rušo, na evolucijski lestvici nekaj stopenj niže od Putina in njegovih oprod. Več
-
»Spoštovani. Zaradi epidemiološke situacije v Sloveniji je vaš pregled odpovedan. Zdravnica vas bo kontaktirala po telefonu. Hvala za razumevanje, CIP,« je sporočil esemes. Več
-
Ker sem članica Facebookove skupine Prevajalci, na pomoč, ki jo je Agencija za varstvo konkurence ta mesec z ravnilom po prstih, češ da z občasnimi pogovori o blišču in bedi (natančneje, bedi in bedi) avtorskih honorarjev »omejuje svobodno oblikovanje cen za prevajalske storitve, kar je prepovedano z zakonom«, zdaj vem, kaj je konkurenca. Konkurenca je nekaj dobrega za pojesti, konkurenca je za na kruh namazati. Več
-
Če se v tistih treh minutah, kar se jih te dni sploh drznem preživeti zunaj domačega brloga, le bežno ozrem okrog sebe, mi postane kot beli dan jasno, da bi bil skrajni čas, da se ustavno sodišče pozabava z zakonom, ki naj bi ob nedeljah zaprl trgovine. Vsepovsod okrog sebe namreč vidim otipljive dokaze, da povprečna družina ne more preživeti vsega konca tedna zgolj s tem, kar lahko nakupi med sobotnim obiskom v trgovini. Zaradi nedeljskega počitka prodajalk družinam grozi množični stradež, morda celo izumrtje, to pa velja zlasti za tiste z mladiči v najstniških letih. Več
-
Dragi bralec, nobeno duhovičenje na rovaš nečednosti dnevne politike te ne čaka, za to sem preveč potrta. To pride s starostjo in revščino. Da bi bilo še huje, mi te dni srce para žalostna zgodba o neki mački. Pripravi robčke. Več
-
Če ti na pokojnem računalniku ni delal zvok, je seveda prvo, kar preveriš na novem, to, kako zveni YouTube. Iskala sem Bennyja Goodmana, našla pa Billie Holiday in Ravelov Bolero. Zdaj ga končno spet prenesem. Pred kakimi tremi desetletji sem se ga preobjedla, ker so z njim zaljšali vse od oglasov za koruzne kosmiče do reklam za motorno olje, zdaj pa se mi spet zdi, no, v najslabšem primeru času primeren. Navsezadnje se njegova le neznatno variirana tema ponavlja v neskončnost tako kot zapisi, zmerljivke in štosi obojih, levih in desnih, na Facebooku. Več
-
Spoštovani vlada, NIJZ, butalsko policajstvo in Zveza združenj balinarskih sodnikov Male Rupavere pri Kalnem! Več
-
Kot malone že postaja pravilo, je pospešena bananizacija naše republike po svoje najhuje prizadela nas starčke. Kajti starčki hočeš nočeš nismo več posebej prožnega duha in ne maramo sprememb. Drugače rečeno, v življenju slehernega človeka slej ko prej napoči čas, ko si ne želi drugega kot miru. Da bi zjutraj ob zaspanem polaganju pasjanse spokojno srkal kavo in mislil točno na nič, namesto da preži na prve jutranje novice o tem, na kateri konkretni način bo danes šlo vse generalno narobe. Pa nas oblast ujčka, kot bi se spodobilo, ali nam dovoljuje, da bi se s tistim bednim preostankom možganov ubadali s piki in kari, ne s pričakovanjem novih vladnih domislic? Kje pa. Več
-
Korona, korona, korona, korona, korona, korona, korona, korona, korona, korona, korona, korona, koronakoronakoronakoronakorona, rona ko, rona ko, rona ko, korona korona korona, korona, korona, korona … Ja, uganili ste. Ta kolumna bo o koroni. Začuda. Izjemoma. Več
-
Za to, da je tale kolumna spet »iz prsta izcuzana«, kot veli klena ljudska govorica, sta dva razloga. Pravi je ta, da so zaradi samovanja v karanteni možgani fuč; formalni pa ta, da je fuč televizor, zato se, kar se obveščenosti tiče, lahko zanesem samo na tranzistor. Zdaj trepetam, kdaj bo sodelovanje odpovedal še ta, najbolj pa se bojim, da se bo za revijo z nizko naklado naveličal pisati računalnik. V teh časih pač ne bom našla junaka, ki bi mi popravil kaj od naštetega. Več
-
Janša je kremenit poštenjak, mož besede, samo pri obveznem služenju vojaškega roka se mu je malce zareklo: zdaj ga ne bi imel, spet drugič bi ga imel znova, mogoče zato, ker je dognal, da se na vardo ne kaže zanesti. Edino, kar me pri tem preseneča, je, koliko ljudi podpira zamisel, da bi vsi mladci do zadnjega služili domovini. Običajni argument temu v prid se glasi: »Poglejte jih, saj še hoditi ne znajo!« To je sicer res, le da nisem prepričana, da je naloga vojske učiti mularijo, kako naj hodi. Kolikor se spominjam, so nekdaj v JLA bolj »puzali« – in mogoče bi si kaka vlada pod vodstvom Janše, ki je pokončen človek, želela, da bi bil pokončen le on, vsi drugi pa naj bi »puzali« tudi v vsakdanjem življenju. Več
-
Ko nebralec kandidira za besedo leta
Dragi (ne)bralec, z zamislijo za to kolumno sem se poigravala že pred meseci, ko sem nameravala napisati članek za revijo Knjigopis. A ker sem se obirala, je revija medtem že storila žalostno smrt. Seveda. Le kateri (ne) bralec bi odrinil znesek za točeno pivo in kavo z mlekom za izčrpen pregled dogajanja v domači in svetovni literaturi, članke izpod peresa ljudi z avtorske, kritiške in prevajalske scene, ki vedo, kaj govorijo, in zanimive intervjuje? Tako Knjigopis zdaj obstaja le še v digitalni obliki. Po besedah klenih (ne)bralcev, soli zemlje: »Tak’le ’mamo.« Medtem ko nisem pisala članka, sem se izobraževala. Dragi (ne)bralec, ali si vedel, da so na svetu lava pahoehoe, lava aa, blazinasta lava in lava vrste Pelejini lasje? Jaz nisem. Pa si pogrešal ta podatek? Meni se je šestdeset let nekako posrečilo preživeti brez njega. Z njim sem se srečala med prevajanjem atlasa vulkanov za mulčke. Neverjetno, kaj vse morajo vedeti in znati današnji otroci – ter prevajalci. Več
-
Rada imam svoj računalnik iz druge roke, moram ga imeti rada, saj je od njega odvisno moje preživetje, in zelo sem hvaležna drugi roki, ki mi ga je odstopila, vseeno pa kaže priznati, da ima mrcina čudaški smisel za humor. Morda pogreša svojega prejšnjega lastnika, ki je moški, zato misli, da sem moški tudi jaz, in mi pošilja ljubezenska pisemca. V spodnjem desnem kotu zaslona se kdaj pa kdaj prikaže sličica nekakšne tete pri tridesetih, ki pravi: Hej, lepotec, videti si strasten! Piši mi! Teta ni nič posebnega, v raztrganih kavbojkah in rožnati majici je približno tako prikupna kot srednje čedna natakarica v bližnjem bifeju ali blagajničarka pri najboljšem sosedu. Kadar mi svojega prijateljstva ne ponuja ona, me računalnik obvešča o ugodnem nakupu premazov za avtomobil ali celih avtomobilov, načinih, kako v petih minutah zaslužiti 187.634 evrov, in zanesljivem domačem zdravilu za sladkorno bolezen. Bolj kot gledam, bolj se mi zdi, da je na fotografiji vložen stročji fižol. Več
-
Literarne nagrade tako in drugače
Najbolj depresiven mesec v letu je in jaz sem zagotovo najbolj depresivna oseba meseca. Anksiozna depresija pravijo temu, da ti srce ves čas razbija kot noro in da se bojiš lastne sence. Žalostna posledica tega je, da ne morem več slediti poročilom. Še novicam ne, kaj šele malce bolj analitičnim drobcem. Tako iz radia do moje zavesti prodira le to, kar lahko razume celo najbolj preprost občan: vreme, šport in reklame. Več
-
Če so vsi že pisali o Greti, bom iz čiste trme tudi jaz. Ni mi noro všeč. Več
-
Babi nima več hranilne knjižice
Država nima ne kratkoročne, ne srednjeročne, ne dolgoročne strategije skrbi za starostnike. V zadnjih desetih letih nismo zgradili niti enega doma za ostarele. V tistih, ki že (ali še) stojijo, primanjkuje tisoč postelj, na sprejem v dom pa zaman že dolga leta čaka sedem do deset tisoč onemoglih državljanov. Srečnežu, ki se mu nekako posreči prebiti se v dom, lahko glede na število tam zaposlenih oskrbovalec v povprečju nameni devet minut na dan, torej komaj kaj več, kot je potrebno za menjavo plenice. Vse to je nekje med poplavo novic o vuelti, odbojki in brexitu bežno omenil radio. Več
