Maja Novak
-
Ko je zazoril četrtek, 15. marca, je nenavadno dobro razpoložena radijska voditeljica oznanila, da bomo že čez nekaj dni, v torek, praznovali mednarodni dan sreče. Ker nam je to zaupala malone v isti sapi kot novico, da je prejšnjega dne odstopil premier Miro Cerar, in ker je res prekipevala od židane volje, se je skoraj zdelo, da misli, da je prvo posledica drugega. Težko bi bilo, ko pa so Združeni narodi, ta nepopisno koristna organizacija, mednarodni dan sreče razglasili že pred šestimi leti. A naj bo tako ali drugače, z radia so se ves dan razlegali veseli toni, veseli toni so se razlegali s Facebooka, čeprav tam ne prijateljujem z desničarji, ki bi menili, da sta sodba o referendumu o drugem tiru in iz tega izhajajoči Cerarjev odstop njihova zmaga, in najmanj, kar bi se dalo reči, je, da premiera vsaj nikomur ni bilo žal. Več
-
-
No, otroci, kaj smo se ob prevajanju izvrstne knjige Sarah Bakewell V eksistencialistični kavarni naučili o velikem nemškem fenomenologu Martinu Heideggerju? Več
-
V teh olimpijskih dneh mi moja najljubša radijska postaja ni v posebno pomoč. Včasih bežno omeni stavke, včasih se poglobi v črno kroniko, drugih novic pa mi noče zaupati. Še to, da je v Veliki Britaniji izšel prevod romana Janeza Janše Beli panter, sem morala izvedeti s Facebooka. (Hvala ti, Facebook! – moje drobcene junaške prsi so se napele od ponosa, ker med nami živi Janša.) Sicer pa z Vala 202 doni samo šport, šport, šport, ki mu sledi šport, temu pa še več športa. In prav je tako. Če ni kruha, naj bo iger, ali če naj parafraziram oddajo Čestitamo in pozdravljamo: »Za trenutek naj odloži delo ljubljena mama Jožica K., po domače Matkova Tina, in namesto tega, da obupano mozga, kaj naj dene v lonec, prisluhne prenosu tekme v kegljanju na ledu iz Pjongčanga.« Več
-
-
Pravkar smo nekako preživeli prvi slovenski kulturni praznik s hermetično zaprtimi vrati trgovin, ovbe. Na smeh mi je šlo ob misli, kako nesrečen bi bil Prešeren, ko bi živel danes, ker ne bi mogel zaviti v najbližji dežurni Mercator po buteljko vina. No, bržkone bi se zatekel v kako gostilno, katerih nekatere so bile kljub vsemu odprte, saj je natakarsko življenje tako kot zdravniško, policijsko, gasilsko, železničarsko ... vredno manj od prodajalskega. Ko pa bi v Prešernovih časih živeli pisci predpisov o odpiralnem času trgovin, zagotovo ne bi bili poslanci: v dobri stari Avstro-Ogrski se politiki pač niso mogli populistično ubadati z obrobnimi težavami, da bi se tako izognili velikim. Več
-
Bil je lep sončen dan ali pa se mi je tak samo zdel, zaradi razlogov, ki jih bomo še spoznali. Posedali smo pred Kalvanom, kjer so se v tistih davnih dneh zbirali Slovenčevi in Delovi novinarji, in eden od fantov iz preloma (zmerom sem se dobro razumela s fanti iz preloma) mi je iz uredništva Slovenca h kavarniški mizi prinesel sveže odtisnjene korekture recenzije mojega – mojega! – prvega romana, ki jo je napisal Tomo Virk. Moj – moj! – prvi roman, moja – moja! – prva recenzija! Nosil jo je na iztegnjenih rokah, kot da mi kaže novorojenčka ali pravkar pečeno štruco kruha, meni pa je zaigralo srce. Šele takrat sem dobila občutek, da sem naredila nekaj velikega. Naslednji dan sem kupila celo goro izvodov časnika in jih poklanjala naključnim mimoidočim, ki se jim ni posrečilo pravočasno pobegniti. Recenzije so pač pomembne tudi za avtorjevo samoljubje. Več
-
-
Draga Mladina! Pišem ti pismo bralke, le da ga bom zakamuflirala v kolumno, da bo hkrati opravljena še domača naloga, ki se je vsakokrat lotevam s čedalje večjim strahom. Preden sem se lahko lotila tega pisanja, sem morala celo uro igrati Candy Crush, da sem se pomirila in si dopovedala, da bom kos celo kolumni, če bom kos nekakšnim mežikajočim bombončkom v živih barvah, kakršne so po Douglasu Adamsu »ljube otrokom, norcem in generalom«. Več
-
Dragi obešalci novoletnih lučk, dragi oglaševalci, dragi povezovalci radijskih in televizijskih programov, ali se vsaj približno zavedate, kolikšno trpljenje vaše neutrudno trobezljanje o praznikih povzroča lepemu številu Slovencev? Mogoče jih je deset odstotkov, mogoče četrtina, ampak tisti, ki je v veselem decembru nesrečen, je nesrečen povsem, vseh sto odstotkov njegove duše trpi – morda zato, ker bi rad praznoval, pa ne more, ker je, denimo, povsem brez denarja, ali pa ga, kar je še huje, preganja občutek, da nima česa praznovati, ker mu je ugasnilo poslednje upanje, da se bo karkoli kadarkoli obrnilo na bolje. Več
-
-
Zato, mladost, po tvoji temni zarji srce zdih’valo bo, ker se v mladosti sploh nisem zavedala, kakšno srečo imam, da me obkrožajo inteligentni, omikani, bolj ali manj pismeni ljudje. Celo kadar smo se prepirali, smo v trditve samodejno postavljali vejice, in nikoli mi nihče ni zabrusil, da sem, denimo, »odurna«. (O tem več pozneje.) Moja vera, da so vsi ljudje na svetu približno enako artikulirani kot moji sorodniki in prijatelji, je bila tako neomajna, da sem celo pozneje, ko sem se začela družiti z ne ravno načitanimi pivskimi kameradi svojega prvega fanta, okoli tridesetega pa še z delavci na gradbišču SCT-ja v Jordaniji, v njihovih štorastih stavkih videla znak nekakšnega upora proti obče veljavnim družbenim normam, saj si v svoji naivnosti kratko malo nisem mogla predstavljati, da kak človek ne bi zmogel uporabljati zborne izreke, če bi jo hotel. Potem pa so se mi odprle oči. Več
-
Boruta Pahorja je izvolilo manj kot 53 odstotkov kakih štirih desetin volilnih upravičencev, to pomeni (če moj kalkulator ne laže), da je izrazito všeč le vsakemu petemu Slovencu. Več jih navdušeno uka ob godbi Modrijanov in podobnih kršilcev dobrega okusa in miru, mogoče si jih več potihoma želi, da bi na njihovem pogrebu zažvrgolel Damijan Murko ( ja, pred kratkim je dejavnost razširil še na pogrebe), in skoraj gotovo jih več navija za katerega od klubov z repa prve nogometne lige. In ne, primerjava Pahorja s tretjerazrednima estrado in športom ni naključna. Več
-
-
Hvala bogu, mimo je cela gruča ne ravno prijetnih praznikov. (Priznajte, no, da je malce srhljivo, če ti prodajalka pred dnevom mrtvih v trenutku, ko zapuščaš blagajno, zaželi: »Pa veselo praznujte!«) Samo še tragikomično žalobni december bo treba nekako preživeti, pa bo vsaj za nekaj časa mir – ja, pa november seveda, z volitvami, martinovanjem in knjižnim sejmom. Več
Obračun s proticepilsko »znanostjo«