Maja Novak
-
Naša vlada je dobra in modra. Modra in dobra je, kaj bi še radi? Da pleše, poje in vam skuha kavo? Že res, da jo je lahko omalovaževati, saj ji včasih, oh, zgolj včasih uide kakšna nerodna izjava, na primer, da je do prenagljenega in klientelističnega nakupa predrage, a neprimerne medicinske opreme v času epidemije prišlo samo zato, ker je želela služiti narodu – sintagma »služenje narodu« pa je skoraj tako klišejska kot pričakovano povprečna reklama za »na vse živo« pripravljeno slovensko vojsko, ki jo te dni občudujemo na malih zaslonih. Ampak krivdo za te lapsuse je, paradoksalno, gotovo mogoče pripisati prav vladini srčni dobroti in globoki modrosti. Več
-
Sem komunajzarka rdeča in ne maram vampov, nisem pa ljudožerka
Začnimo z novico, brez katere se ne smejo začeti nobena poročila, noben dnevni pregled tiska, noben povzetek tedenskega dogajanja, nobena maša, noben obrok v pošteni krščanski družini, ki pred jedjo moli: Luka Dončić je na tekmi skočil tri dvojne aksle, dva trojna ritbergerja, štiri trojne lutze in napravil dve pirueti. Več
-
Če se v tistih treh minutah, kar se jih te dni sploh drznem preživeti zunaj domačega brloga, le bežno ozrem okrog sebe, mi postane kot beli dan jasno, da bi bil skrajni čas, da se ustavno sodišče pozabava z zakonom, ki naj bi ob nedeljah zaprl trgovine. Vsepovsod okrog sebe namreč vidim otipljive dokaze, da povprečna družina ne more preživeti vsega konca tedna zgolj s tem, kar lahko nakupi med sobotnim obiskom v trgovini. Zaradi nedeljskega počitka prodajalk družinam grozi množični stradež, morda celo izumrtje, to pa velja zlasti za tiste z mladiči v najstniških letih. Več
-
Dragi bralec, nobeno duhovičenje na rovaš nečednosti dnevne politike te ne čaka, za to sem preveč potrta. To pride s starostjo in revščino. Da bi bilo še huje, mi te dni srce para žalostna zgodba o neki mački. Pripravi robčke. Več
-
Če ti na pokojnem računalniku ni delal zvok, je seveda prvo, kar preveriš na novem, to, kako zveni YouTube. Iskala sem Bennyja Goodmana, našla pa Billie Holiday in Ravelov Bolero. Zdaj ga končno spet prenesem. Pred kakimi tremi desetletji sem se ga preobjedla, ker so z njim zaljšali vse od oglasov za koruzne kosmiče do reklam za motorno olje, zdaj pa se mi spet zdi, no, v najslabšem primeru času primeren. Navsezadnje se njegova le neznatno variirana tema ponavlja v neskončnost tako kot zapisi, zmerljivke in štosi obojih, levih in desnih, na Facebooku. Več
-
Spoštovani vlada, NIJZ, butalsko policajstvo in Zveza združenj balinarskih sodnikov Male Rupavere pri Kalnem! Več
-
Kot malone že postaja pravilo, je pospešena bananizacija naše republike po svoje najhuje prizadela nas starčke. Kajti starčki hočeš nočeš nismo več posebej prožnega duha in ne maramo sprememb. Drugače rečeno, v življenju slehernega človeka slej ko prej napoči čas, ko si ne želi drugega kot miru. Da bi zjutraj ob zaspanem polaganju pasjanse spokojno srkal kavo in mislil točno na nič, namesto da preži na prve jutranje novice o tem, na kateri konkretni način bo danes šlo vse generalno narobe. Pa nas oblast ujčka, kot bi se spodobilo, ali nam dovoljuje, da bi se s tistim bednim preostankom možganov ubadali s piki in kari, ne s pričakovanjem novih vladnih domislic? Kje pa. Več
-
Korona, korona, korona, korona, korona, korona, korona, korona, korona, korona, korona, korona, koronakoronakoronakoronakorona, rona ko, rona ko, rona ko, korona korona korona, korona, korona, korona … Ja, uganili ste. Ta kolumna bo o koroni. Začuda. Izjemoma. Več
-
Za to, da je tale kolumna spet »iz prsta izcuzana«, kot veli klena ljudska govorica, sta dva razloga. Pravi je ta, da so zaradi samovanja v karanteni možgani fuč; formalni pa ta, da je fuč televizor, zato se, kar se obveščenosti tiče, lahko zanesem samo na tranzistor. Zdaj trepetam, kdaj bo sodelovanje odpovedal še ta, najbolj pa se bojim, da se bo za revijo z nizko naklado naveličal pisati računalnik. V teh časih pač ne bom našla junaka, ki bi mi popravil kaj od naštetega. Več
-
Janša je kremenit poštenjak, mož besede, samo pri obveznem služenju vojaškega roka se mu je malce zareklo: zdaj ga ne bi imel, spet drugič bi ga imel znova, mogoče zato, ker je dognal, da se na vardo ne kaže zanesti. Edino, kar me pri tem preseneča, je, koliko ljudi podpira zamisel, da bi vsi mladci do zadnjega služili domovini. Običajni argument temu v prid se glasi: »Poglejte jih, saj še hoditi ne znajo!« To je sicer res, le da nisem prepričana, da je naloga vojske učiti mularijo, kako naj hodi. Kolikor se spominjam, so nekdaj v JLA bolj »puzali« – in mogoče bi si kaka vlada pod vodstvom Janše, ki je pokončen človek, želela, da bi bil pokončen le on, vsi drugi pa naj bi »puzali« tudi v vsakdanjem življenju. Več
-
Ko nebralec kandidira za besedo leta
Dragi (ne)bralec, z zamislijo za to kolumno sem se poigravala že pred meseci, ko sem nameravala napisati članek za revijo Knjigopis. A ker sem se obirala, je revija medtem že storila žalostno smrt. Seveda. Le kateri (ne) bralec bi odrinil znesek za točeno pivo in kavo z mlekom za izčrpen pregled dogajanja v domači in svetovni literaturi, članke izpod peresa ljudi z avtorske, kritiške in prevajalske scene, ki vedo, kaj govorijo, in zanimive intervjuje? Tako Knjigopis zdaj obstaja le še v digitalni obliki. Po besedah klenih (ne)bralcev, soli zemlje: »Tak’le ’mamo.« Medtem ko nisem pisala članka, sem se izobraževala. Dragi (ne)bralec, ali si vedel, da so na svetu lava pahoehoe, lava aa, blazinasta lava in lava vrste Pelejini lasje? Jaz nisem. Pa si pogrešal ta podatek? Meni se je šestdeset let nekako posrečilo preživeti brez njega. Z njim sem se srečala med prevajanjem atlasa vulkanov za mulčke. Neverjetno, kaj vse morajo vedeti in znati današnji otroci – ter prevajalci. Več
-
Rada imam svoj računalnik iz druge roke, moram ga imeti rada, saj je od njega odvisno moje preživetje, in zelo sem hvaležna drugi roki, ki mi ga je odstopila, vseeno pa kaže priznati, da ima mrcina čudaški smisel za humor. Morda pogreša svojega prejšnjega lastnika, ki je moški, zato misli, da sem moški tudi jaz, in mi pošilja ljubezenska pisemca. V spodnjem desnem kotu zaslona se kdaj pa kdaj prikaže sličica nekakšne tete pri tridesetih, ki pravi: Hej, lepotec, videti si strasten! Piši mi! Teta ni nič posebnega, v raztrganih kavbojkah in rožnati majici je približno tako prikupna kot srednje čedna natakarica v bližnjem bifeju ali blagajničarka pri najboljšem sosedu. Kadar mi svojega prijateljstva ne ponuja ona, me računalnik obvešča o ugodnem nakupu premazov za avtomobil ali celih avtomobilov, načinih, kako v petih minutah zaslužiti 187.634 evrov, in zanesljivem domačem zdravilu za sladkorno bolezen. Bolj kot gledam, bolj se mi zdi, da je na fotografiji vložen stročji fižol. Več
-
Literarne nagrade tako in drugače
Najbolj depresiven mesec v letu je in jaz sem zagotovo najbolj depresivna oseba meseca. Anksiozna depresija pravijo temu, da ti srce ves čas razbija kot noro in da se bojiš lastne sence. Žalostna posledica tega je, da ne morem več slediti poročilom. Še novicam ne, kaj šele malce bolj analitičnim drobcem. Tako iz radia do moje zavesti prodira le to, kar lahko razume celo najbolj preprost občan: vreme, šport in reklame. Več
-
Če so vsi že pisali o Greti, bom iz čiste trme tudi jaz. Ni mi noro všeč. Več
-
Babi nima več hranilne knjižice
Država nima ne kratkoročne, ne srednjeročne, ne dolgoročne strategije skrbi za starostnike. V zadnjih desetih letih nismo zgradili niti enega doma za ostarele. V tistih, ki že (ali še) stojijo, primanjkuje tisoč postelj, na sprejem v dom pa zaman že dolga leta čaka sedem do deset tisoč onemoglih državljanov. Srečnežu, ki se mu nekako posreči prebiti se v dom, lahko glede na število tam zaposlenih oskrbovalec v povprečju nameni devet minut na dan, torej komaj kaj več, kot je potrebno za menjavo plenice. Vse to je nekje med poplavo novic o vuelti, odbojki in brexitu bežno omenil radio. Več
-
»Ne jej, kadar bereš!« me je vse otroštvo hrulila babica, kadar sem zatopljena v Vinetouja, glodala čokolado ali napolitanke. Ukaz se je ob uri kosila ali večerje mutatis mutandis glasil: »Ne beri, kadar ješ!« in pogosto je bil nadgrajen s pojasnilom: »Knjiga ne spada na mizo!« Več
-
Ustanovila bom zasebno devetletko. (Samo še na lotu moram zadeti, nato pa bo zame skrbela država.) V moji šoli bomo namesto verouka vsak dan imeli dve uri temeljev marksizma, med odmori bomo igrali namizno igro Iztoka Sitarja Postani partizan in v poletnih mesecih hodili v delovne brigade. Zagotovo kje v hribih še živi kaka mamka, ki bi ji bilo treba napeljati elektriko. Da bo ob svetlobi žarnice laže ločevala med medvedi in bavbavi. Več
-
Najlepšo slovenščino govorijo v Buenos Airesu. Že res, da malce starinsko, vseeno pa bi argentinski Slovenci, če že volijo naše oblastnike, lahko prišli k nam, da bi nas naučili žlahtnega jezika. Kajti mi ga nič več ne znamo. Več
-
Hvala, veliki človeški bog, da si me ustvaril po svoji podobi! Tako pravijo teologi. Ti sicer ne pojasnijo, zakaj si si za svojo podobo vsemogočnosti navkljub izbral prav podobo testene, bledične, revmatične starke, ampak ti, veliki človeški bog, najbolje veš, kako je prav, sploh pa ima tudi moja klavrna postava prednosti. Več
-
Pa prižgem prenosnik pa priljubljeni podcast pove, kar je radio v dveh tednih povedal vsaj trikrat (kajti novinarjem Vala 202 so se prsti očitno zalepili, da jih kar niso in niso mogli potegniti iz te sladkobne melase): da je italijanski leonardist (ali kakorkoli se že reče poznavalcem Leonarda da Vincija) Alessandro Vezzozi napisal knjigo Neskončni Leonardo, ki je v nizki nakladi 500 izvodov izšla tudi v slovenščini in bila razprodana, čeprav je izvod stal 3300 evrov. Ne šalim se. Da, 3300 evrov. O tem, ali so moja postarana ušesa pravilno prestregla podatek o nakladi, bi lahko še podvomila, saj si marsikatera odličen roman in pesniška zbirka pri nas smeta zgolj želeti, da bi po svetu krožila v 500 primerkih, cena pa je zagotovo pravilna: 3300 evrov, to so večkrat poudarili. Več
-
Iz dnevnika nenadarjene kolumnistke. Petek: danes lahko še brezskrbno uživam, ker mi še ni treba misliti na ponedeljkovo pisanje kolumne. Žrla in sekirala se bom jutri. Sobota: zaradi kolumne me po malem že grabi panika. Nedelja: živčna sem kot mačka v pasjem zavetišču. Aaaaa! Več
-
Šestega marca, na pepelnično sredo, se je začela akcija Vala 202 Štirideset dni brez alkohola. To se lepo ujema s krščanskim postom, če se ga kdo sploh še drži. (Gremo stavit, da duhovniki na samem v svojih sobanah skrivaj mlatijo salamo Poli?) No, ker sem pridna štrebarka, sem ob začetku akcije že vodila za nekaj konjskih dolžin, saj je moj štirideseti dan brez piva napočil že v ponedeljek, gotovo pa se jih bo nabralo še nekaj. Medtem se po svetu dogaja vse mogoče: ministrski kandidati se morajo zagovarjati zaradi navzkrižja interesov, NLB bojda še vedno prodajamo, Venezuelci pa prodajajo Venezuelo Američanom po šolskem scenariju, o katerem se zdi, da je prišel naravnost iz katere od kolumn Noama Chomskega. Ampak nič hudega, meni se egocentrično zdi, da je novica dneva ta, da sem nehala piti, in nesebično jo bom podelila z vsemi bralci Mladine, ki do tegale trenutka še niso obupali nad mano in obrnili strani, da bi raje rešili križanko. Več
-
Kukuc, me je kdo pogrešal? Ne, saj vem, da ne, pa bom vseeno povedala, zakaj me na teh straneh tako dolgo ni bilo na spregled. Bila sem mrtva. Zares. To lahko potrdi najvišja avtoriteta na svetu, namreč svetovni splet. Tam sem izpolnjevala neki vprašalnik, da bi videla, koliko let življenja mi še ostane, vnesla sem podatke o tem, koliko spijem, koliko pokadim, koliko spim in da se izogibam športa – mrcina pa premelje podatke in me obvesti, da sem umrla maja 2017. Še danes sem prepričana, da me niso pokončala priznanja o alkoholu in čikih, temveč to, da spim več kot devet ur na dan, kar je po novem nezdravo. Več
-
Ko je zazoril četrtek, 15. marca, je nenavadno dobro razpoložena radijska voditeljica oznanila, da bomo že čez nekaj dni, v torek, praznovali mednarodni dan sreče. Ker nam je to zaupala malone v isti sapi kot novico, da je prejšnjega dne odstopil premier Miro Cerar, in ker je res prekipevala od židane volje, se je skoraj zdelo, da misli, da je prvo posledica drugega. Težko bi bilo, ko pa so Združeni narodi, ta nepopisno koristna organizacija, mednarodni dan sreče razglasili že pred šestimi leti. A naj bo tako ali drugače, z radia so se ves dan razlegali veseli toni, veseli toni so se razlegali s Facebooka, čeprav tam ne prijateljujem z desničarji, ki bi menili, da sta sodba o referendumu o drugem tiru in iz tega izhajajoči Cerarjev odstop njihova zmaga, in najmanj, kar bi se dalo reči, je, da premiera vsaj nikomur ni bilo žal. Več
-
No, otroci, kaj smo se ob prevajanju izvrstne knjige Sarah Bakewell V eksistencialistični kavarni naučili o velikem nemškem fenomenologu Martinu Heideggerju? Več
-
V teh olimpijskih dneh mi moja najljubša radijska postaja ni v posebno pomoč. Včasih bežno omeni stavke, včasih se poglobi v črno kroniko, drugih novic pa mi noče zaupati. Še to, da je v Veliki Britaniji izšel prevod romana Janeza Janše Beli panter, sem morala izvedeti s Facebooka. (Hvala ti, Facebook! – moje drobcene junaške prsi so se napele od ponosa, ker med nami živi Janša.) Sicer pa z Vala 202 doni samo šport, šport, šport, ki mu sledi šport, temu pa še več športa. In prav je tako. Če ni kruha, naj bo iger, ali če naj parafraziram oddajo Čestitamo in pozdravljamo: »Za trenutek naj odloži delo ljubljena mama Jožica K., po domače Matkova Tina, in namesto tega, da obupano mozga, kaj naj dene v lonec, prisluhne prenosu tekme v kegljanju na ledu iz Pjongčanga.« Več
-
Pravkar smo nekako preživeli prvi slovenski kulturni praznik s hermetično zaprtimi vrati trgovin, ovbe. Na smeh mi je šlo ob misli, kako nesrečen bi bil Prešeren, ko bi živel danes, ker ne bi mogel zaviti v najbližji dežurni Mercator po buteljko vina. No, bržkone bi se zatekel v kako gostilno, katerih nekatere so bile kljub vsemu odprte, saj je natakarsko življenje tako kot zdravniško, policijsko, gasilsko, železničarsko ... vredno manj od prodajalskega. Ko pa bi v Prešernovih časih živeli pisci predpisov o odpiralnem času trgovin, zagotovo ne bi bili poslanci: v dobri stari Avstro-Ogrski se politiki pač niso mogli populistično ubadati z obrobnimi težavami, da bi se tako izognili velikim. Več
-
Bil je lep sončen dan ali pa se mi je tak samo zdel, zaradi razlogov, ki jih bomo še spoznali. Posedali smo pred Kalvanom, kjer so se v tistih davnih dneh zbirali Slovenčevi in Delovi novinarji, in eden od fantov iz preloma (zmerom sem se dobro razumela s fanti iz preloma) mi je iz uredništva Slovenca h kavarniški mizi prinesel sveže odtisnjene korekture recenzije mojega – mojega! – prvega romana, ki jo je napisal Tomo Virk. Moj – moj! – prvi roman, moja – moja! – prva recenzija! Nosil jo je na iztegnjenih rokah, kot da mi kaže novorojenčka ali pravkar pečeno štruco kruha, meni pa je zaigralo srce. Šele takrat sem dobila občutek, da sem naredila nekaj velikega. Naslednji dan sem kupila celo goro izvodov časnika in jih poklanjala naključnim mimoidočim, ki se jim ni posrečilo pravočasno pobegniti. Recenzije so pač pomembne tudi za avtorjevo samoljubje. Več
-
Draga Mladina! Pišem ti pismo bralke, le da ga bom zakamuflirala v kolumno, da bo hkrati opravljena še domača naloga, ki se je vsakokrat lotevam s čedalje večjim strahom. Preden sem se lahko lotila tega pisanja, sem morala celo uro igrati Candy Crush, da sem se pomirila in si dopovedala, da bom kos celo kolumni, če bom kos nekakšnim mežikajočim bombončkom v živih barvah, kakršne so po Douglasu Adamsu »ljube otrokom, norcem in generalom«. Več
-
Dragi obešalci novoletnih lučk, dragi oglaševalci, dragi povezovalci radijskih in televizijskih programov, ali se vsaj približno zavedate, kolikšno trpljenje vaše neutrudno trobezljanje o praznikih povzroča lepemu številu Slovencev? Mogoče jih je deset odstotkov, mogoče četrtina, ampak tisti, ki je v veselem decembru nesrečen, je nesrečen povsem, vseh sto odstotkov njegove duše trpi – morda zato, ker bi rad praznoval, pa ne more, ker je, denimo, povsem brez denarja, ali pa ga, kar je še huje, preganja občutek, da nima česa praznovati, ker mu je ugasnilo poslednje upanje, da se bo karkoli kadarkoli obrnilo na bolje. Več
