Maja Novak
-
Hvala, veliki človeški bog, da si me ustvaril po svoji podobi! Tako pravijo teologi. Ti sicer ne pojasnijo, zakaj si si za svojo podobo vsemogočnosti navkljub izbral prav podobo testene, bledične, revmatične starke, ampak ti, veliki človeški bog, najbolje veš, kako je prav, sploh pa ima tudi moja klavrna postava prednosti. Več
-
Pa prižgem prenosnik pa priljubljeni podcast pove, kar je radio v dveh tednih povedal vsaj trikrat (kajti novinarjem Vala 202 so se prsti očitno zalepili, da jih kar niso in niso mogli potegniti iz te sladkobne melase): da je italijanski leonardist (ali kakorkoli se že reče poznavalcem Leonarda da Vincija) Alessandro Vezzozi napisal knjigo Neskončni Leonardo, ki je v nizki nakladi 500 izvodov izšla tudi v slovenščini in bila razprodana, čeprav je izvod stal 3300 evrov. Ne šalim se. Da, 3300 evrov. O tem, ali so moja postarana ušesa pravilno prestregla podatek o nakladi, bi lahko še podvomila, saj si marsikatera odličen roman in pesniška zbirka pri nas smeta zgolj želeti, da bi po svetu krožila v 500 primerkih, cena pa je zagotovo pravilna: 3300 evrov, to so večkrat poudarili. Več
-
Iz dnevnika nenadarjene kolumnistke. Petek: danes lahko še brezskrbno uživam, ker mi še ni treba misliti na ponedeljkovo pisanje kolumne. Žrla in sekirala se bom jutri. Sobota: zaradi kolumne me po malem že grabi panika. Nedelja: živčna sem kot mačka v pasjem zavetišču. Aaaaa! Več
-
Šestega marca, na pepelnično sredo, se je začela akcija Vala 202 Štirideset dni brez alkohola. To se lepo ujema s krščanskim postom, če se ga kdo sploh še drži. (Gremo stavit, da duhovniki na samem v svojih sobanah skrivaj mlatijo salamo Poli?) No, ker sem pridna štrebarka, sem ob začetku akcije že vodila za nekaj konjskih dolžin, saj je moj štirideseti dan brez piva napočil že v ponedeljek, gotovo pa se jih bo nabralo še nekaj. Medtem se po svetu dogaja vse mogoče: ministrski kandidati se morajo zagovarjati zaradi navzkrižja interesov, NLB bojda še vedno prodajamo, Venezuelci pa prodajajo Venezuelo Američanom po šolskem scenariju, o katerem se zdi, da je prišel naravnost iz katere od kolumn Noama Chomskega. Ampak nič hudega, meni se egocentrično zdi, da je novica dneva ta, da sem nehala piti, in nesebično jo bom podelila z vsemi bralci Mladine, ki do tegale trenutka še niso obupali nad mano in obrnili strani, da bi raje rešili križanko. Več
-
Kukuc, me je kdo pogrešal? Ne, saj vem, da ne, pa bom vseeno povedala, zakaj me na teh straneh tako dolgo ni bilo na spregled. Bila sem mrtva. Zares. To lahko potrdi najvišja avtoriteta na svetu, namreč svetovni splet. Tam sem izpolnjevala neki vprašalnik, da bi videla, koliko let življenja mi še ostane, vnesla sem podatke o tem, koliko spijem, koliko pokadim, koliko spim in da se izogibam športa – mrcina pa premelje podatke in me obvesti, da sem umrla maja 2017. Še danes sem prepričana, da me niso pokončala priznanja o alkoholu in čikih, temveč to, da spim več kot devet ur na dan, kar je po novem nezdravo. Več
-
Ko je zazoril četrtek, 15. marca, je nenavadno dobro razpoložena radijska voditeljica oznanila, da bomo že čez nekaj dni, v torek, praznovali mednarodni dan sreče. Ker nam je to zaupala malone v isti sapi kot novico, da je prejšnjega dne odstopil premier Miro Cerar, in ker je res prekipevala od židane volje, se je skoraj zdelo, da misli, da je prvo posledica drugega. Težko bi bilo, ko pa so Združeni narodi, ta nepopisno koristna organizacija, mednarodni dan sreče razglasili že pred šestimi leti. A naj bo tako ali drugače, z radia so se ves dan razlegali veseli toni, veseli toni so se razlegali s Facebooka, čeprav tam ne prijateljujem z desničarji, ki bi menili, da sta sodba o referendumu o drugem tiru in iz tega izhajajoči Cerarjev odstop njihova zmaga, in najmanj, kar bi se dalo reči, je, da premiera vsaj nikomur ni bilo žal. Več
-
No, otroci, kaj smo se ob prevajanju izvrstne knjige Sarah Bakewell V eksistencialistični kavarni naučili o velikem nemškem fenomenologu Martinu Heideggerju? Več
-
V teh olimpijskih dneh mi moja najljubša radijska postaja ni v posebno pomoč. Včasih bežno omeni stavke, včasih se poglobi v črno kroniko, drugih novic pa mi noče zaupati. Še to, da je v Veliki Britaniji izšel prevod romana Janeza Janše Beli panter, sem morala izvedeti s Facebooka. (Hvala ti, Facebook! – moje drobcene junaške prsi so se napele od ponosa, ker med nami živi Janša.) Sicer pa z Vala 202 doni samo šport, šport, šport, ki mu sledi šport, temu pa še več športa. In prav je tako. Če ni kruha, naj bo iger, ali če naj parafraziram oddajo Čestitamo in pozdravljamo: »Za trenutek naj odloži delo ljubljena mama Jožica K., po domače Matkova Tina, in namesto tega, da obupano mozga, kaj naj dene v lonec, prisluhne prenosu tekme v kegljanju na ledu iz Pjongčanga.« Več
-
Pravkar smo nekako preživeli prvi slovenski kulturni praznik s hermetično zaprtimi vrati trgovin, ovbe. Na smeh mi je šlo ob misli, kako nesrečen bi bil Prešeren, ko bi živel danes, ker ne bi mogel zaviti v najbližji dežurni Mercator po buteljko vina. No, bržkone bi se zatekel v kako gostilno, katerih nekatere so bile kljub vsemu odprte, saj je natakarsko življenje tako kot zdravniško, policijsko, gasilsko, železničarsko ... vredno manj od prodajalskega. Ko pa bi v Prešernovih časih živeli pisci predpisov o odpiralnem času trgovin, zagotovo ne bi bili poslanci: v dobri stari Avstro-Ogrski se politiki pač niso mogli populistično ubadati z obrobnimi težavami, da bi se tako izognili velikim. Več
-
Bil je lep sončen dan ali pa se mi je tak samo zdel, zaradi razlogov, ki jih bomo še spoznali. Posedali smo pred Kalvanom, kjer so se v tistih davnih dneh zbirali Slovenčevi in Delovi novinarji, in eden od fantov iz preloma (zmerom sem se dobro razumela s fanti iz preloma) mi je iz uredništva Slovenca h kavarniški mizi prinesel sveže odtisnjene korekture recenzije mojega – mojega! – prvega romana, ki jo je napisal Tomo Virk. Moj – moj! – prvi roman, moja – moja! – prva recenzija! Nosil jo je na iztegnjenih rokah, kot da mi kaže novorojenčka ali pravkar pečeno štruco kruha, meni pa je zaigralo srce. Šele takrat sem dobila občutek, da sem naredila nekaj velikega. Naslednji dan sem kupila celo goro izvodov časnika in jih poklanjala naključnim mimoidočim, ki se jim ni posrečilo pravočasno pobegniti. Recenzije so pač pomembne tudi za avtorjevo samoljubje. Več
