Rok Kogej, Politolog in sodelavec Inštituta za delavske študije, član IDS
-
24. 7. 2015 | Mladina 30 | Komentar
Kot sta grški referendum 5. julija in zmaga naprednih sil (»ΌΧΙ«) evropsko levico združila, tako jo je kapitulacija grške vlade le nekaj dni kasneje spet razbila. V grobem so se oblikovali trije tabori. Nekateri so v kapitulaciji videli izdajo ljudske volje in »pristnega levičarstva«. Drugi so jo razumeli kot domala herojsko odločitev, ki jo je bilo resda težko sprejeti, vendar bi vsaka druga odločitev vodila v gotovo pogubo. Ocena tretjih, ki se jih vse prerado zamenjuje s člani prvega tabora, pa je bila kompleksnejša. Drži, odločitev, ki jo je sprejel krog Aleksisa Ciprasa, je bila težka, a pod danimi pogoji nujna. Sprejeta namreč ni bila v zgodovinskem vakuumu, ampak po tem, ko je Evropska centralna banka teden dni pred referendumom grškim bankam nehala povečevati obseg izredne likvidnostne pomoči (Emergency Liquidity Assistance; ELA), kar je grško vlado prisililo v zaprtje bank in uvedbo kapitalskih kontrol. In sprejeta je bila pod grožnjo prisilnega izstopa iz območja evra, na katerega Grčija ni bila niti približno pripravljena. Vendar, tako člani tega tabora, je bila ta situacija predvidljiva, grška vlada pa bi jo lahko, če bi se tako odločila, pričakala pod zelo drugačnimi pogoji, ki bi nabor njenih možnosti razširili vsaj še z eno.
-
5. 2. 2015 | Ekonomija
Včeraj popoldne je Evropska centralna banka (ECB) sporočila, da od 11. februarja dalje od grških bank ne bo več sprejemala grških državnih obveznic kot zavarovanja pri najemu likvidnostnih posojil. Grške banke si bodo tako morale likvidnost zagotoviti pri grški centralni banki v okviru mehanizma izredne likvidnostne pomoči (Emergency Liquidity Assistance; ELA), ki pa jo mora prav tako odobriti ECB. Vrednost splošnega indeksa atenske borze je takoj po začetku današnjega poslovanja upadla za skoraj deset odstotkov, vrednost delnic grških bank pa za več kot dvajset odstotkov.
-
Odkar je v Grčiji konec leta 2009 izbruhnila dolžniška kriza, domači in bruseljski politiki ter mednarodne finančne ustanove ne krčijo le temeljnih socialnih in delavskih pravic njenih državljanov, ampak tudi njihovo politično suverenost. To je najočitneje prav zdaj, pred parlamentarnimi volitvami 25. januarja, na katerih naj bi po javnomnenjskih raziskavah prepričljivo zmagala socialistična Siriza. Predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker je grško ljudstvo opozoril pred »napačnim volilnim rezultatom« in ga obvestil, da bi na oblasti raje kot »ekstremne sile« videl »znane obraze«. Britanski dnevnik Financial Times pa je bil še neposrednejši in je za najšibkejši člen območja evra razglasil – volivce.
-
12. 12. 2014 | Mladina 50 | Komentar
Od socialnega partnerstva k razrednemu boju
Desetega novembra, manj kot dva meseca po potrditvi v državnem zboru, je vladi Mira Cerarja uspelo na protestnem shodu proti razprodaji državnih podjetij združiti vse sindikalne centrale zasebnega in javnega sektorja. A ker se je shoda udeležilo le nekaj sto ljudi in ker ni pridobil podpore širše javnosti, se privatizacijski postopki nadaljujejo. Tretjega decembra, mesec dni kasneje, bi se morali sindikati javnega sektorja na Gregorčičevo odpraviti drugič, tokrat proti novim rezom v plače javnih uslužbencev. A dva dneva pred napovedanim shodom je vlada s sindikati dosegla dogovor, ki reze ohranja na dosedanji ravni in jih celo za nekaj deset milijonov evrov poglablja. Morda je že res, da privatizacijske in varčevalne politike začenjajo prepraševati po vsej Evropi, z izjemo Berlina, dejansko pa gre povsod še vse po starem.
-
13. 9. 2013 | Mladina 37 | Komentar
Vstaja, ki je prejšnji četrtek v središču Ljubljane zbrala vsega nekaj sto ljudi, je bila enako zgodovinska kakor zimske in pomladanske vstaje. Takšna so bila vsa njena poglavja: od bednega uvoda na Trgu republike, kjer sta bila največ pozornosti deležna nacionalista Aleš Metličar in Ladislav Troha, prek obetavnejšega pohoda po središču mesta, ki pa je potrdil, da je ustvarjalna energija vstajniškega gibanja pošla, do žalostnega sklepa na Gregorčičevi ulici, ki je sicer pokazal, da se je vsaj delu vstajniškega gibanja uspelo utrditi in povezati, a se kadrovsko in programsko ni premaknil iz točke, v kateri je začel, v nekaterih pogledih pa je celo nazadoval (gibanje VLV Uroša Lubeja je na primer isti dan na svojih spletnih straneh kot rešitev za naše gospodarstvo predlagalo tuje lastnike). Četrtkova vstaja je bila zgodovinska zato, ker je zgodovinarjem priskrbela podatka o času in kraju smrti vstajniškega gibanja kot oblike organiziranja vstaj.
-
Vstajniško gibanje ve, od česa beži. Beži od kapitalizma, ki kakor vampir vsrkava njegovo delo, vse bolj pa tudi zdravje, izobrazbo in pokoj. Beži od parlamentarizma, ki ga kakor hidra gloda zdaj s to glavo, zdaj z drugo, za vsako odsekano glavo pa ji zrasteta dve novi, nič manj smrtonosni. Vendar vstajniško gibanje še ne ve, k čemu beži, in zato tvega, da ga pošasti ugrabita, še preden to spozna.
