Kdo je tu radikalen?

Včeraj popoldne je Evropska centralna banka (ECB) sporočila, da od 11. februarja dalje od grških bank ne bo več sprejemala grških državnih obveznic kot zavarovanja pri najemu likvidnostnih posojil. Grške banke si bodo tako morale likvidnost zagotoviti pri grški centralni banki v okviru mehanizma izredne likvidnostne pomoči (Emergency Liquidity Assistance; ELA), ki pa jo mora prav tako odobriti ECB. Vrednost splošnega indeksa atenske borze je takoj po začetku današnjega poslovanja upadla za skoraj deset odstotkov, vrednost delnic grških bank pa za več kot dvajset odstotkov.

Kot je ECB pojasnila v sporočilu za javnost, se je za takšen ukrep odločila, ker dvomi, da bo Grčija nadaljevala z »reševalnim programom«, ki ga je začela uresničevati leta 2010 s podpisom sporazuma s trojko ECB, Evropske komisije in Mednarodnega denarnega sklada. Od začetka trenutne ekonomske krize je v Grčiji bruto družbeni proizvod (BDP) upadel za 25 odstotkov in plače za 40 odstotkov, brezposelnost je narasla na 26 odstotkov in javni dolg na 175 odstotkov BDP. Več kot očitno je, da je omenjeni reševalni program rešil le nemške, francoske in druge evropske banke, v katere se je steklo kar 86 odstotkov vseh posojil, ki jih je Grčiji dala trojka.

Odločitev ECB sociolog in predavatelj na Egejski univerzi Panagiotis Sotiris ocenjuje kot »prvo dejanje ekonomskega terorizma proti grški družbi«. Njen namen je namreč prisiliti novo grško vlado k nadaljevanju reševalnega programa ne glede na socialno in ekonomsko ceno, ki bi jo zato morala plačati Grčija, in politično ceno, ki bi jo morala s kršitvijo svojih predvolilnih obljub plačati vlada. Če grška vlada ne bo nadaljevala z uresničevanjem reševalnega programa, lahko ECB namreč povzroči propad bančnega sektorja, konec februarja ali najkasneje marca pa bi lahko nelikvidna postala tudi grška država.

Takšno oceno potrjuje današnje poročanje mednarodne tiskovne agencije Reuters. Ta je dobila vpogled v dokument, ki ga je Nemčija pripravila za današnje srečanje evropskih finančnih ministrov. Dokument daje jasno vedeti, da Nemčija novi grški vladi ni pripravljena popuščati v nobeni točki in da vztraja pri »nadaljevanju dogovorjenih reform (brez razveljavitve že izvedenih ukrepov)«. Med drugim bi se morala odpovedati dvigu minimalne plače, božičnici za upokojence z najnižjimi pokojninami in preklicu privatizacije. S tem se očitno strinjajo celo evropski socialdemokrati, tudi predsednik Evropskega parlamenta Martin Schulz, ki pravi, da Grčija z nasprotovanjem trojki tvega bankrot.

Nemčija in z njo celotna evropska elita vztrajata, da se Grčija ukloni njunemu diktatu in nadaljuje z varčevalnimi ukrepi in neoliberalnimi reformami. In to kljub temu, da se že skoraj vsi drugi, ameriška vlada in Thomas Piketty, Der Spiegel in Paul Krugman, strinjajo, da je kompromis, ki bi Grčijo vrnil na pot gospodarske rasti in socialne vzdržnosti, ne le potreben, ampak tudi nujen. Kdo je tu radikalen?