Kaj po vstajniškem gibanju?

Smrt vstajniškega gibanja ni nujno tudi smrt vstajništva, gotovo pa ne boja za boljšo družbo

Zadnja vstaja v Ljubljani, 5. september 2013

Zadnja vstaja v Ljubljani, 5. september 2013
© Maj Pavček

Vstaja, ki je prejšnji četrtek v središču Ljubljane zbrala vsega nekaj sto ljudi, je bila enako zgodovinska kakor zimske in pomladanske vstaje. Takšna so bila vsa njena poglavja: od bednega uvoda na Trgu republike, kjer sta bila največ pozornosti deležna nacionalista Aleš Metličar in Ladislav Troha, prek obetavnejšega pohoda po središču mesta, ki pa je potrdil, da je ustvarjalna energija vstajniškega gibanja pošla, do žalostnega sklepa na Gregorčičevi ulici, ki je sicer pokazal, da se je vsaj delu vstajniškega gibanja uspelo utrditi in povezati, a se kadrovsko in programsko ni premaknil iz točke, v kateri je začel, v nekaterih pogledih pa je celo nazadoval (gibanje VLV Uroša Lubeja je na primer isti dan na svojih spletnih straneh kot rešitev za naše gospodarstvo predlagalo tuje lastnike). Četrtkova vstaja je bila zgodovinska zato, ker je zgodovinarjem priskrbela podatka o času in kraju smrti vstajniškega gibanja kot oblike organiziranja vstaj.

Enako kakor seznam vsega, kar se je na četrtkovi vstaji zgodilo, pa je zgovoren seznam vseh, ki jih na vstaji ni bilo. Ni bilo sindikatov, ki jim ne manjka razlogov za to, da napolnijo trge in ulice, in priložnosti za to, da oblikujejo široko fronto proti proračunskim rezom in »strukturnim reformam« (Koalicija solidarnih), a vztrajajo v utvari, da so sami sebi dovolj. Ni bilo pretendentov na mesto ljudskega tribuna Mira Cerarja in Igorja Šoltesa, ki jima zaveza k »sredinskosti« in »neideološkosti« preprečuje vsakršno zavzetje jasnih stališč, skupaj z nastopom s kom, ki takšna stališča sicer ima, a nima stoodstotnega pokritja v raziskavah javnega mnenja. In prav tako ni bilo nastopa Odbora za socialno in pravično družbo, ki bo kmalu dopolnjen s stranko Solidarnost in ki je iz vstajniškega gibanja najbrž iztisnil že vse, kar je hotel in mogel.

Vstajniško gibanje je po poletnih mukah torej izdahnilo, čeprav bo morda trajalo nekaj časa, da bi se tega tudi sámo zavedelo. In četudi se kdaj vrne od mrtvih, v stari obliki ne more več proizvesti političnega preloma, pomaga lahko kvečjemu pri rušenju vsakokratne vlade. Vendar to ne zmanjšuje teže njegovih siceršnjih političnih dosežkov. Bilo je sprožilec dolgo odlašane menjave političnih generacij, ki se bo sklenila z naslednjimi parlamentarnimi volitvami. Pokazalo je, da lahko najglasnejša in najbolje organizirana politična sila kljub temu ostane liberalizem, zunaj parlamenta celo z istimi obrazi, čeprav zdaj s pogosteje nadetimi titovkami. Je pa hkrati dokazalo, da tudi pri nas obstaja socialistična levica, ki pa je organizacijsko, kadrovsko in programsko še prekratka, da bi se lahko premaknila s političnega obrobja. To še zdaleč ne pomeni, da tega premika ne bo, a čas do takrat se žal ne meri v mesecih ali letnih časih, ampak kvečjemu v letih ali parlamentarnih mandatih.

Zadnja vstaja je bila zgodovinska zato, ker je zgodovinarjem priskrbela podatka o času in kraju smrti vstajniškega gibanja kot oblike organiziranja vstaj.

In kaj zdaj? Boj proti staremu in iztrošenemu, torej proti liberalizmu in konservativizmu, lahko kljub vsemu nadaljuje zgolj ta levica. Da bi to dosegla, pa se mora čim prej organizacijsko poenotiti glede političnega programa, ki bo na konkretna vprašanja jeznega in lačnega ljudstva ponudil enako konkretne odgovore, in zgraditi kadre, ki bodo imeli dovolj izkušenj in sposobnosti, da te odgovore tudi udejanjijo. Prevzeti mora pobudo pri organiziranju morebitnih naslednjih vstaj, ki bi naposled postavile jasne politične zahteve. Boj mora s trgov in ulic razširiti na institucije, zasebne in javne, in se v tem boju povezati s študenti in brezposelnimi, delavci in upokojenci. Predvsem pa se mora levica znebiti političnega čistunstva in se glede ključnih programskih točk združiti v čim širšo fronto, sicer bo zamudila priložnost za zgodovinski preboj. Industrijska politika, razvojno bančništvo, zadružništvo, delavsko soupravljanje in socialna država je le nekaj njenih programskih točk, v katerih je takšen preboj danes politično mogoč in v katerih mora levica sodelovati tudi s sindikati in Cerarjem, Šoltesom in Odborom.

Seveda pa ne moremo vse teže te zgodovinske naloge preložiti na vse močnejšo, a za zdaj še nedoraslo levico. Boj proti liberalizmu, pa tudi konservativizmu, ki ima navadno obliko nacionalizma, se mora biti tudi znotraj sindikatov, liberalnih zunajparlamentarnih političnih pobud, pa tudi parlamentarnih strank, vsaj tistih, v katerih se liberalizem meša s poudarjenim socialnim čutom in z nereflektirano jugonostalgijo (SD). Tudi v njih se skrivajo zametki levice, a se zaradi različnih razlogov, na primer zaradi ujetosti v zasebne interese ali eksistenčno varnost, včasih pa preprosto zaradi pomanjkanja politične domišljije in poguma, zatekajo k staremu in preverjenemu, a tudi preverjeno neuspešnemu. Najboljši primer socialnega liberalizma, ki mora razčistiti s seboj, je Odbor, ki se rad predstavlja za novo in prebojno gibanje, hkrati pa se ponosno kiti z vlogo svojih članov v neoliberalni organizaciji OECD in v propadli agenciji AUKN.

Skratka, smrt vstajniškega gibanja ni nujno tudi smrt vstajništva, gotovo pa ne boja za boljšo družbo. Je pa začetek novega, manj razburljivega, a pomembnejšega poglavja tega boja, ki bo dele preminulega vstajniškega gibanja po samorazčiščenju popeljalo na dolg in dolgočasen pohod skoz institucije.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.