-
Szelíd teremtés - A Frankenstein-terv, 2010
Rudolf Nagy (Rudolf Frecska) je produkt države in njenih socialnih služb: starša sta ga takoj po rojstvu zavrgla, tako da je pristal v sirotišnici. Meje njegovega sveta so meje sirotišnice. Toda zdaj, ko je dopolnil 17 let, hoče na vsak način najti in »spoznati« svoja stvaritelja, zato se odpravi v staro stanovanjsko stavbo, v kateri naj bi živela njegova mati in v kateri ima režiser (Kornél Mundruczó), tiran, ki misli, da ve, kaj hoče, ravno avdicijo za svoj novi film. Išče nekoga, ki se dobro emocionalno izraža - nekoga, ki dobro joče - nekoga, ki bo to, kar je - nekoga, ki dobro igra samega sebe. Kandidati drug za drugim odpadajo, dokler ne ostane le še Rudolf, ki pa kmalu pokaže, da je igranje samega sebe nekaj zelo destruktivnega, celo morilskega. Madžarski film Občutljivi sin išče tako novi socialni kontekst kot novi estetski format za staro zgodbo o Frankensteinu, toda bolj ko ga gledate, bolj se zdi, da na koncu najde novi socialni kontekst in novi estetski format za dobro, staro Noč čarovnic. Brezizrazni, enolični, ledeni, brezčutni, amoralni Rudolf je videti kot Michael Myers »vitke« socialne države.
-
Kako se znebiti šefa
Lahko bi slutili, da nas slej ko prej čakajo kopije Prekrokane noči. In komedija Kako se znebiti šefa je natanko to, le da glavni junaki, trije prijatelji iz Los Angelesa, Kurt (Jason Sudeikis), Dale (Charlie Day) in Nick (Jason Bateman), tipični angry white men, ne prekrokajo noči. Ne, ne zatemni se jim od alkohola, ampak se jim zatemni, ko so povsem trezni, ali bolje rečeno: ne rabijo prekrokane noči - že ko so povsem trezni, nimajo pojma, kaj se dogaja. Vsi trije so pridni, ponižni, ubogljivi, upogljivi, strahopetni uslužbenci, vodljivi frustriranci, mali oportunisti, prepričani, da jih bo to pripeljalo naprej, recimo do napredovanja v službi. Šele ko s strani svojih šefov doživijo overdose šikaniranja in poniževanja in spolnega nadlegovanja, dobijo občutek, da jih šefi ponižujejo in zlorabljajo (razlog več, da njihove grozljive šefe igrajo »arogantni« Kevin Spacey, »sadistični« Colin Farrell in »nimfomanska« Jennifer Aniston), zato sklenejo, da bodo temu naredili konec. Najamejo poklicnega morilca (Jamie Foxx), ki pa dejansko ni profi, ampak le hustler, ki je videl veliko filmov, zato jim svetuje, naj šefe pobijejo navkrižno - Kurt naj ubije Nickovega šefa in tako dalje. Tako bodo neizsledljivi. Ah, dahnejo prijatelji: »Tako kot v Hitchcockovem filmu Neznanca na vlaku!« Toda potem se zgodi nekaj čudnega: ko začnejo »ubijati« svoje šefe, umre tudi sam film. Ko šefi ubijajo njih, je bolj zabavno kot tedaj, ko oni ubijajo šefe. In ta navidezna »motnja« dejansko zveni kot sporočilo: ubijanje šefov sploh ni tako zabavno! Odsvetujemo! Tega ne počnite doma!
-
Prvi maščevalec: Kapitan Amerika
Ameriška ideologija je varna in sprejemljiva le še v kontekstu II. svetovne vojne. Steve Rogers (Chris Evans) je mali, neprivlačni, astmatični platfusar, šibki, pomehkuženi, falirani moški, tarča stalnih posmehovanj in šikaniranj - toda dajte mu vojno, pa bo postal metafora ameriške moči, metafora ameriške vsemogočnosti, metafora ameriškega ekspanzionizma, metafora ameriške manifestne usode, metafora ameriškega šovinizma, metafora ameriškega militarizma. Jasno, v abstraktnih časih bi zadoščala katerakoli vojna - korejska, vietnamska, iraška, afganistanska. Ker pa živimo v časih, ko ameriške vojne niso ravno popularne in sprejemljive in ko težko nastopajo kot izvir ameriške pravičnosti, je treba dati Rogersu vojno, ki velja za dobro in pravično: II. svetovno vojno. Pač vojno, o kateri obstaja globalni konsenz. V kontekstu II. svetovne vojne postane ameriški militarizem sila dobrega, zgled, ideal. Nič, II. svetovna vojna je priložnost, da ameriški vojak postane perfektno orožje, nadnaravni vojak, nadvojak, nadčlovek, superjunak: hej, nacizem je bil tako zloben, tako malopriden in tako izprijen, da je morala druga stran iti res do konca in do zadnjih atomov moči, če ga je hotela premagati. Do konca? Dobesedno: dr. Erskine (Stanley Tucci), tipični »nori znanstvenik«, namreč Rogersa napumpa z magičnim serumom, ki ga prelevi v mutantskega, neustrašnega, neuničljivega nadčloveka, v perfektno mašino, v patriotski meč in ščit nove dobe. Točno, tudi nacisti so eksperimentirali z ljudmi in evgeniko, toda to so počeli v imenu Zla - Američani to počnejo v imenu Dobrega. V imenu humanizma. Rogers postane Captain America, utelešenje Dobrega, ameriške himne in »največje generacije«, ultimativno moralno bitje, totalni humanist, globalni križar, terminator nacizma, strah in trepet Hitlerja, pa tudi Johanna Schmidta (Hugo Weaving), fanatičnega, bizarnega, megalomanskega firerja Hidre, okultne nacistične kabale, ki skuša redefinirati arijski ideal, starodavno relikvijo pa preleviti v orožje za množično uničevanje. In bolj ko Schmidt - oz. Rdeča lobanja, njegov mutantski alter ego, njegov »mini me« - izgleda kot karikatura, bolj realno in bolj nujno izgleda Captain America. Nihče se mu ne bo več posmehoval. Nikoli. In nihče ga ne bo več šikaniral. Nikoli. Vici na njegov račun izumrejo. Vprašanje je le: kaj bo počel, ko bo vojne konec? Takih orožij, kot je Captain America, ne ustvariš zato, da bi vojne končal. Au contraire: ko enkrat ustvariš tako orožje, kot je Captain America, nimaš razloga, da bi vojne končal. Pri maščevalec pokaže, da ima evgenika tudi dobro plat - kar je tako, kot da bi rekel, da je imel nacizem tudi dobro plat. Brez samoironije.
-
Islam ali nacizem!
Ko je bomba v Oslu raztrgala središče in vladno stavbo in ko je malce kasneje nekdo nedaleč stran - v slogu ameriškega množičnega morilca - postrelil množico mladeničev in mladenk, udeležencev poletnega tabora laburistične stranke, so mediji poskrbeli, da je bilo vsem takoj jasno, kdo je zagrešil ta »šokantni«, »gnusni«, »srhljivi« zločin: muslimani. Islamisti. Islamski fanatiki. Islamski fundamentalisti. Našli so celo ime džihadistične bratovščine: Ansar al-Jihad al-Alami. Murdochov tabloid Sun je oznanil: »Pokol Al Kaide - norveški 11. september!«
-
-
V imenu ljudstva
Če bi rekli, da je ameriški TV kanal FoxNews, ki je v lasti medijskega tajkuna Ruperta Murdocha, spočel iraško vojno, se vam ne bi posušila roka. FoxNews je dal znak za napad: s svojimi pretiravanji, strašenji, sejanjem strahu, paranoje in bunkerske mentalitete, prikrojevanji faktov, fabrikacijami, dezinformacijami, fikcijami, konspirologijo, pranjem možganov, militantnimi propagandnimi spini in bombastičnim agitiranjem je namreč ustvaril vtis, da je vojna nujna in neizbežna. Bush je le voljno sodeloval. Izpolnil je voljo TV kanala, ki trdi, da izpolnjuje ljudsko voljo. Iraška vojna je bila srhljivo, absurdno, groteskno nadaljevanje FoxNewsovega medijskega trušča. Mrtvih - »kolateralne škode« tega Murdochovega medijskega trušča - je toliko, da jih bodo težko kdaj prešteli.
-
Protežiranec
Andy Lau, Daniel Wu, Louis Koo, Jingchu Zhang
-
Oddelek groze
V zadnjih desetih letih je grozljivka ponovno vstala, toda Johna Carpenterja, nekdanjega kralja grozljivk, ni bilo na spregled - posnel je le nekaj epizod TV serije Masters of Horror. Zdaj se je končno vrnil, toda za Oddelek groze, v katerem mlado, seksi, žilavo, amnezično piromanko (Amber Heard) zaprejo v mračno, represivno, gotsko sixties umobolnico, ni napisal niti scenarija niti glasbe, pa tudi sam film, splet postfreudovskih nevroz, izgleda tako, kot da ga ni režiral Carpenter, ampak kak aficionado Leta nad kukavičjim gnezdom in morbidnih japonskih grozljivk, v katerih so črnolase najstnice vedno neločljive od svojih duhov, v katerih šoki vedno spominjajo na elektrošoke in v katerih vedno obstajajo tudi hujše stvari od smrti. Recimo nostalgija.
-
V praznino
Film V praznino utegne biti natanko skok v praznino: ko boste prišli v kino, ga morda že ne bo več. V Slovenijo je namreč le začasno uvožen, za vsega tri dni, ali natančneje: v Kinodvoru je na voljo le med 14. in 16. julijem. Puf! In že ga ne bo več. Toda če ga boste zadeli, boste zadeli v polno. Že to, da ga je posnel kultni Gaspar Noé, avtor filmov a la Sam proti vsem in Nepovratno (in kakopak filmčka We Fuck Alone), vam daje slutiti, da vas bo ganil, če naj uporabim ta izraz, ki pa je le evfemizem za to, kar z gledalci običajno počne Noé, Neo sodobnega filma - bolj fizičnih, bolj fizioloških filmov zlepa ne boste videli. Ljudje od filma pričakujejo, da se jih dotakne - no, Noé snema filme, ki jih potem komaj nesejo. Ko stopijo iz kina, so omotični, noge jim klecajo, lovijo ravnotežje, muči jih morska bolezen, produkt vse tiste presežne subjektivnosti, ki jo z znojem in krvjo prigara Noéjeva mobilna, plavajoča, ultrakinetična, epileptična, hrumeča, ekstatična, avantgardna kamera. Ko ljudje stopijo iz kina, gre film z njimi. V Škrlatni roži Kaira, ki jo je posnel Woody Allen, je lik stopil s filmskega platna - ko gledate Noéjev film, pa imate občutek, da s platna stopi sam film. Občutek imate celo, da je film v kinu sedel zraven vas - in gledal samega sebe. Noéjeva kamera se vedno zelo stegne, ali bolje rečeno: vedno dela vse, da bi tudi sama gledala film, ki ga snema.
-
Vnovič v Bridesheadu
Film Vnovič v Bridesheadu, posnet po klasičnem romanu Evelyna Waugha, ni niti zdaleč tako dolg kot slovita istoimenska miniserija (1981), posneta po istem romanu, toda ne izmakne se mu noben detajl, nobena finesa, nobena replika in noben kostum. Pač tipično briljantna britanska kostumska adaptacija, v kateri je manj vedno več, v kateri kostumi vedno povejo več kot tisoč besed, v kateri tišine vedno povejo več kot...
-
Pingvini gospoda Popperja
Ace Ventura je bil detektiv, le da ni bil specializiran za izginotja ljudi, ampak za izginotja živali. Ne brez razloga: živali so bile njegove najboljše prijateljice. Igral ga je Jim Carrey, ki je bil tako prožen, da bi lahko igral tudi živali, vključno z delfini in pingvini, in ki je s to komedijo poletel v orbito. Pred dvema letoma pa je v ekranizaciji Dickensove Božične pesmi igral popolno nasprotje Venture,...
-
Cukrček 2
StreetDance, Step Up, High School Musical in tako dalje: Cukrček 2 je plesni film, ki sesa prah in pobira smeti za plesnimi filmi, kar pomeni, da izgleda kot večina sodobnih plesnih filmov, kar seveda pomeni, da izgleda kot Rocky. Fantje in punce trenirajo in trenirajo, garajo in garajo, drgnejo in drgnejo, trpijo in trpijo, potem pa se na koncu za veliko titulo udarijo z največjimi, najbolj strašljivimi...
-
Na sledi očetu
Na sledi očetu je triler, v katerem pa se ne streljajo niti razstreljujejo - videli ne boste niti kaplje krvi. Jo boste pa slišali. Težko boste našli film, v kateri je mogoče slišati več krvi - slišali jo boste v vsaki repliki, v vsaki potezi, v vsakem koraku, v vsaki grimasi, v vsaki tišini. Film Na sledi očetu, naturalistično posnet po romanu Daniela Woodrella, se ne dogaja v New Yorku ali pa Los Angelesu, ampak...
-
Izvorna koda
Trik in lepota Izvorne kode je v tem, da traja le nekaj minut. Specifično: le 8 minut. Izvorna koda je 8-minutni triler, kar pa naj vas ne zavede - Izvorna koda je 8-minutni triler, ki se mu zgodi Groundhog Day. No, Neskončni dan se v resnici zgodi Colterju Stevensu (Jake Gyllenhaal), pilotu vojaškega helikopterja, ki služi v Afganistanu. Ali pa je vsaj služil v Afganistanu.
-
Transformerji 3
Se še spomnite tistega slovitega posterja, s katerim so rekrutirali ameriške vojake: I want you! Namesto tega posterja ali pa propagandnih spotov, ki jih snema ameriška vojska, bi lahko zdaj potencialne rekrute mamili in medili s Transformerji 3. In stavim, da bi se rekruti kar lepili in tropsko množili, še toliko bolj, ker bi lahko vsak kader tega amfetaminskega Super Bowla prelevili v poster, ki ne bi puščal...
-
Columbo
Columbo - ameriška TV-serija o poročniku Columbu, losangeleškem detektivu, ki razrešuje zapletene umore v visoki družbi - je k nam prišel na začetku sedemdesetih, presenetljivo kmalu po štartu na ameriški TV-mreži NBC. Presenetljivo kmalu? Ne pozabite, da smo tedaj živeli v socializmu, kar pomeni, da hitri prihodi novih ameriških TV-serij niso bili ravno nekaj samoumevnega ali pa avtomatičnega.
-
Štirje levi
Štirje levi so britanska farsa o džihadizmu, vojni proti terorju, pop paranoji, medijski stereotipizaciji islamizma in vplivu Levjega kralja na tragično - da ne rečem burleskno - občutje sveta. Štirje muslimanski prijatelji, Waj (Kayvan Novak), Faisal (Adeel Akhtar), Hassan (Arsher Ali) in Omar (Riz Ahmed), ki so približno tako clueless kot Alicia Silverstone v filmu Nimaš pojma, sklenejo, da se bodo vključili v...
-
Nekaj sposojenega
Nekaj sposojenega je romantična komedija, v kateri flirtajo stari prijatelji in prijateljice, nekdanji sošolci, zdaj pravniki, že od malega beli in privilegirani, vajeni le vsega najboljšega in ekskluzivnega. Problem je le, da v njihovi zgodbi ni ničesar ekskluzivnega - Rachel (Ginnifer Goodwin), primer pasivne ženske, spi z Dexom (Colin Egglesfield), primerom neodločnega moškega, sicer zaročencem svoje najboljše...
-
Avtomobili 2
Animirani filmi, bodisi Disneyjevi ali Pixarjevi, so himne strpnosti. Bodi to, kar si, samo pusti tudi drugim, da so to, kar so! Spoštuj drugačne, ker si tudi sam drugačen! V animiranih filmih je bad guy vedno ta, ki je nestrpen do drugih - ta, ki ne trpi drugačnih. V Avtomobilih 2 so tisti, ki terjajo strpnost, avtomobili - avtomobili so »drugačni«, a enakopravni.
-
Gospa, ki izginja
Alfred Hitchcock je tole sijajno, kultno, že kar pregovorno kombinacijo romantičnega trilerja, detektivskega filma in vohunske zgodbe posnel leta 1938, tik pred začetkom II. svetovne vojne, ko je Hitler že prevzgajal Nemčijo in ko so tirolske Alpe izgubljale turistični seksapil – in to z apokaliptično naglico. Mednarodna družbica, ki se zbere v nekem idiličnem tirolskem hotelu, skuša čim prej čim dlje stran,...
-
Sfinga
Sfinga, neposredni hommage prvemu vzponu po Obrazu Sfinge, enigmatične, mistične, zaprepadene, multiprevisne stene Triglava, kralja Ojdipa slovenske nacije, in posredni hommage prvima slovenskima celovečercema (Triglavske strmine, V kraljestvu Zlatoroga), se začne z najbolj spektakularnim - če ne že kar najbolj hipnotičnim - prizorom v zgodovini slovenskega filma: ko Robert Pečnik, Zagrebčan, ki je leta 2001...
-
Otoki zakladov
Leta 1989, ob izteku pohlepne dekade, v kateri je zakraljeval neoliberalizem (»Pohlep je dober«), so zaradi utaje davkov zaprli Leono Helmlsey, newyorško nepremičninsko magnatko. Ena izmed obremenilnih prič je bila njena služabnica, ki jo je slišala, kako je rekla: »Mi ne plačujemo davkov - le mali ljudje plačujejo davke.« Leona Helmlsey je davke utajila, toda ni jih utajila v davčnih...
-
Na morje!
Če ste zamudili Škafarjev film Oča, potem si lahko zdaj ogledate mehiško verzijo: spet sta tu oče in sin (Jorge Machado & Natan Machado Palombini), ki ju je življenje ločilo, spet imata priložnost, da nekaj časa preživita skupaj, spet imata priložnost, da se bolje spoznata, spet imata priložnost, da ne govorita veliko, spet imata priložnost, da besedo prepustita naravi, spet imata priložnost, da realnost...
-
Ne bodite več razumljivi
Psycho Killer... Heaven... Thank You for Sending Me an Angel... Found a Job... Slippery People... Burning Down the House... Life During Wartime... Making Flippy Floppy... Once in a Lifetime... Genius of Love... Girlfriend Is Better... Take Me to the River... Crosseyed and Painless - šur, vse to poznate. Če teh štiklov ne poznate, potem ste bodisi mrtvi ali pa se vam je ustavila ura, in to že davno, na začetku...
-
Hanna
Nekateri otroci hodijo v šolo, drugi pa ne - šolajo jih doma. Hanno (Saoirse Ronan), 16-letno androginično junakinjo Hanne, šola oče Erik (Eric Bana), nekdanji agent Cie. Toda ne šola je v kaki idilični predmestni palači, ampak sredi hladne, tundraste, depresivne divjine, pod ničlo, nekje na Finskem - oče jo hoče pač utrditi, da bo pripravljena na soočenje s sodobnim svetom. Saj veste - da bo konkurenčna.
-
WeinerGate
Ameriki se je spet zgodil Bill Clinton, le da tokrat brez hlač niso zasačili ameriškega predsednika, ampak kongresnika, Anthonyja Weinerja, ki predstavlja New York. Toda »afera« je kljub temu prerasla v senzacijo, medijski spektakel, epski škandal - in kmalu tudi v WeinerGate. Kaj se je zgodilo? Desni, prorepublikanski mediji so razkrili, da je Weiner prek Twitterja in drugih novih socialnih medijev...
-
Adžami
Judje, Arabci, Palestinci in kristjani, ki se stiskajo v Adžamiju, soseski v Jaffi, so videti kot getoizirane etnične skupnosti iz Los Angelesa, zasičene z uličnimi tolpami, gangsterskimi obračuni, divjimi maščevanji, policijskimi racijami, pandemičnim sovraštvom, revščino, geopolitičnim truščem, mamili, kolektivno deklasiranostjo in slepo spiralo nasilja, ki vodi v fatalizem.
-
Štirikrat
Mačka ima devet življenj. Lahko ji le zavidamo. Človek ima namreč le štiri življenja. Vsaj tako je ugotovil Pitagora, ki je verjel v »transmigracijo duš« in ki vendarle ni bil le filozof, ampak tudi znanstvenik, matematik. Kako je to izračunal? Zelo preprosto. Prvič, človek je mineral. Drugič, človek je rastlina. Tretjič, človek je žival. In četrtič, človek je človek.
-
Anti-Obama
V Evropi je levica vse bolj obupana - povsod se namreč dviga in zmaguje desnica. V Ameriki je ravno nasprotno: republikanci so vse bolj obupani. Razlog? Barack Obama. Gledajo ga že tri leta. Gledali ga bodo še eno. In po predsedniških volitvah, ki se bodo odvrtele prihodnje leto (na začetku novembra), ga bodo, kot kaže, gledali še štiri leta.
-
Kung fu panda 2
Angelina Jolie, Jack Black, Dustin Hoffman, Gary Oldman, Jackie Chan, Seth Rogen, Lucy Liu, Michelle Yeoh, Jean-Claude Van Damme - na tako zvezdniške zasedbe naletite le še v animiranih filmih. Ne brez razloga: tudi privoščijo si jih lahko le še animirani filmi. V igranem filmu - še zlasti v poletnem blockbusterju, kakršen je Kung Fu Panda 2 - bi bila taka zasedba preprosto pre...
-
Še vedno sem tu
Joaquin Phoenix, h'woodski zvezdnik in dvakratni oskarjevski nominiranec, je leta 2008 oznanil, da se bo igralsko upokojil, da torej ne bo več igralec, ampak reper. »Le marioneta sem.« In tega se je naveličal. »Nočem biti več lik.« Če mu seveda verjamete, kajti nikoli ne veste, kaj točno gledate: komični dokumentarec, ki parodira zvezdniško nečimrnost (zvezdnik misli, da zmore vse),...
