MLADINA Trgovina
  • Bernard Nežmah

    22. 6. 2018  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Knjiga  Za naročnike

    Janez Hladnik: Od Triglava do Andov

    Ko so leta 1978 izšli v Argentini, so bili v Sloveniji prepovedano blago, omenjajo namreč partizanske in komunistične poboje. Njihov današnji pomen pa je drugje, prinašajo vsaj štiri izkušnje zgodovine. Najprej ponazarjajo duha časa na Slovenskem v prvih desetletjih 20. stoletja. Nato osrednji del, ko je leta 1936 duhovnik Hladnik odpotoval služit Bogu med slovenske izseljence v Argentino. V zgodovino se je zapisal v času povojnega evropskega emigrantskega vala, ko je pri predsedniku Peronu izposloval dovoljenje, da se deset tisoč slovenskih beguncev pred komunističnim nasiljem lahko naseli v državi pod Andi. Kako je to potekalo? – Država, ki je iskala delovno silo, jim razen odprtih vrat ni ponudila nič. Hladnikov krog je sprejemal prišleke, jim iskal začasna bivališča, kupoval zemljišča, na katerih so zgradili slovenska naselja, ustanavljal šole, gradil cerkve in postavljal kulturne domove. Čeprav je bil hvaležen Peronu, je postal njegov moralni oponent zaradi predsednikovega donjuanstva in se v času diktature znašel celo v zaporu. Posebej pomenljiv je njegov obisk domovine konec petdesetih let. Lahko si je predstavljati polno cerkev v Kostanjevici, kjer je imel mašo in pridigo človek, ki je v milje partijskega enoumja prišel iz drugega sveta. Duhovnik, ki so ga preganjali že v kraljevini Karađorđevićev, je izkusil, da celo diktature niso večne, in tako je popisal nemogoče srečanje med škofom Vovkom (ki so ga udbovci zažgali na vlaku) in policijskim ministrom Mačkom (ki je imel na duši povojne poboje). V trenutku zapetosti je škof spregovoril: »Naj skoči maček na vovka, ali naj se vovk zapodi v mačka?« Maček se je zarežal, led je bil prebit in dialog je stekel. Hommage prezrti osebnosti slovenske zgodovine, ki ji na Slovenskem ne stoji noben spomenik v poklon. Več

  • Matej Bogataj

    22. 6. 2018  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Knjiga  Za naročnike

    Arto Paasilinna: Ladjar z lepimi nogami

    Finski pripovednik Arto Paasilinna (letnik 1942) je morda – vsaj med tistimi, ki smo jih dobili v prevodu – najprepoznavnejši avtor in tudi začetnik blago komične skandinavske pisave, ki je dobila kar precej posnemovalcev in postala tako rekoč franšiza, vendar brez uspešnosti tamkajšnje kriminalke, pri kateri gre za vrhove žanra. Po tistem, ko so se za zajcem na podeželje zapodili urbani zaležanci in so bile v gozdovih obešene lisice, se je vsul plaz raznih stoletnikov, ki zbežijo skozi okno, in babic, ki odločno in vitalno prekinejo upokojensko rutino. Zdaj, pri Ladjarju z lepimi nogami, pa se nam zdi, da je začel Paasilinna oponašati svoje oponašalce. Tako dobesedno ponovi štose s kovčkom z denarjem in popiše zvijačnosti dobrodušnežev, ko naletijo na kriminalne profesionalce in jih nazadnje uspešno uženejo v ladijski rog za meglo. Več

  • Bernard Nežmah

    15. 6. 2018  |  Mladina 24  |  Kultura  |  Knjiga  Za naročnike

    Samo Rugelj: Triglavske poti

    Knjiga, ki zadene v vprašanje biti življenjskega sloga. Na ravni pogleda se zdi, da gre za izbiro: BTC vs. posedanje po stari Ljubljani, hrvaško morje vs. all inclusive Sredozemlje vs. Kambodža, megamarketi vs. tržnice. Človek se v njej odloča, pod katerim imidžem se bolje počuti, ne da bi kaj krucialno spremenil. In tu udari Rugelj – na Triglav ne gre tako, da se pod vznožje pripelje, na vršaca odkoraka od doma iz Ljubljane. To ni izlet, to je napor, garanje, podvig telesa in duha. Zlasti ker opis poti intonira s koloritnim optimizmom. Več

  • Matej Bogataj

    15. 6. 2018  |  Mladina 24  |  Kultura  |  Knjiga  Za naročnike

    Evald Flisar: Zbiralec sanj

    Lahko rečemo, da je lanski roman Evalda Flisarja (letnik 1945) Greh zrela predelava pisateljevega zgodnjega dela Mrgolenje prahu, ki je bilo tako zavezujoče, da je ob nastanku poleg romaneskne oblike dobilo tudi dramsko, z bolj ali manj istimi vpletenimi in podobnim razpletom. Novi roman Zbiralec sanj pa je nekakšna summa, vsota in zgostitev dosedanjih Flisarjevih proznih del. Več

  • Bernard Nežmah

    8. 6. 2018  |  Mladina 23  |  Kultura  |  Knjiga

    Lindsay Rogers: Partizanski kirurg

    Tokratno izdajo uvaja obsežen predgovor Alenke Puhar, ki prvi prevod umešča v duh komunističnega časa. Takrat so izdajatelji izpustili vse pasuse, ki se niso skladali z vladajočo ideologijo. Novi prevod tako ponuja še intrigantno branje obilja prepovedanih mest, ki so tokrat natisnjena v ležečem tisku. Novozelandski zdravnik je kot član britanske misije v letih 1944 in 1945 sodeloval s partizani v bitkah, predvsem pa kot kirurg, ki je zdravil in operiral številne ranjence na Visu, v Liki, Bosni in Beli krajini. Opisi tujca z druge poloble prinašajo pogled, kakršnega v partizanski memoaristiki ne najdemo. Zločini Nemcev, četnikov, ustašev, poboji, grozodejstva in posilstva so skupna tema, h kateri pa Lindsay Rogers dodaja še opise bivanja v partizanskih enotah: vojake prvega in drugega razreda, tudi aroganco članov britanskih misij – eden njenih poveljnikov se je obnašal kot kolonialni častnik, ki je zvečer z zvončkom zahteval kozarec porta –, srečanje s Titom in njegovo servilnost do ruskega generala. Posebej pa poudari nadoblast komisarjev, ki je je bil deležen tudi sam in je bila po njegovih izkušnjah daleč najhujša v Sloveniji. Ideološki teror, nenadna izginotja nepravovernih partizanov, bojevanje proti razrednim sovražnikom namesto proti okupatorjem … Prostovoljca, ki je vodil skrito bolnišnico v Ajdovcu, tvegal življenje, da bi pomagal partizanskim ranjencem, so provocirali, zalezovali, mu omejevali svobodo gibanja in ga obtoževali slabega dela!?? Knjiga, ki je hommage partizanskim bolnišnicam v Sloveniji vs. drugod po Jugoslaviji, ki prikazuje iznajdljivost in obenem horror operacij in ki osvetli manj znana dejstva: obseg pomoči, ki je neke belokranjske noči štela kar 180 letal, iz katerih so s padali odvrgli vojaške, medicinske in živilske pakete, ter Kidričevo zlorabo britanske vojne pomoči. Več

  • Matej Bogataj

    8. 6. 2018  |  Mladina 23  |  Kultura  |  Knjiga

    Mathias Göritz: Kratkotrajne sanje Jakoba Vossa

    V prejšnjem prevedenem romanu, Grešniki in sanjači, se je nemški književnik Mathias Göritz (letnik 1969) duhovito lotil industrije sanj s pripovedjo o ostarelem producentu, ki hoče posneti spektakel o nemški prevari. Nemci so namreč, preoblečeni v Poljake, napadli lastno obmejno postojanko, to pa je bil menda povod za začetek druge vojne. Zdaj smo dobili prevod njegovega prvenca, v katerem se je pred dobrim desetletjem lotil živilske industrije, in to še pred dokumentarci iz klavnic in s perutninskih farm, ki so pokazali, zakaj jemo tako poceni perutnino in kje nam potem zdravje to zaračuna. Več

  • Bernard Nežmah

    1. 6. 2018  |  Mladina 22  |  Kultura  |  Knjiga

    Peter Jambrek: Ustanovitev Slovenije

    Ustanavljajo namreč društva, fakultete in podjetja, država pa je onkraj primerjanj z običajnimi institucijami. Tako njeno pojavitev navadno predstavljajo pojmi – nastanek države, zgradili smo državo, jo izborili et simile. Poleg začetnega začudenja pa dani naslov takoj napelje na misel, da ustanovitev ni bila samoumevna, da velja premisliti širši zgodovinski okvir. Knjiga potem dejansko na kratko vključi še čas Habsburžanov, Karađorđevićev in Tita, potem pa nadvse podrobno obdobje komunističnega režima. Stvari, ki so drugod minorne, so tu izhodiščne. Režim, ki nas je določal, iz katerega je izšla slovenska država, je 40 let grobo, množično in sistematično kršil človekove pravice. A avtor ne napiše samo konstatacije, temveč v nekaj poglavjih oriše oblike kršitev, med drugim tudi ustanovitev taborišča Ferdreng leta 1949, v katerega so zaprli 800 žensk, ki so jih poprej dobesedno polovili po državi. Režim, ki je svoje državljane silil v suženjsko delo in z zapornicami nečloveško ravnal. Skozi perspektivo kršenja človekovih pravic nam knjiga predstavlja prelomne politične dogodke, obračun s Kavčičevo vlado, akcijo 25 poslancev, ustavno reformiranje, centralizacijo in kajpak osemdeseta leta ter čas po osamosvojitvi. Sankcioniranja poskusa poslancev z začetka sedemdesetih let, da bi povsem v skladu z ustavo lahko sami predlagali kandidate za najvišje funkcije, ne popiše kot fait accompli, ampak se mu čudi. Predpostavlja namreč, da je bila Jugoslavija pravna država, torej tudi ne more preganjati posameznikov, ki ravnajo po postavi. Čudenje nato preide v sklep, da je bila imanenca režima in njegovih voditeljev permanentno kršenje pravic teh, ki so mu idejno nasprotovali. Jambrek ostane svojemu razmišljanju zvest tudi, ko pride do letnice 1991. Enako pretresa obdobje slovenske države s simptomatičnimi zgledi zakonov, ki še naprej kršijo človekove pravice, le da so te po vsebini drugačne. Več

  • Matej Bogataj

    1. 6. 2018  |  Mladina 22  |  Kultura  |  Knjiga

    Hanne Ørstavik: V Bordeauxu je odprt prostor

    Romanček ujame norveško umetnico na zdomskem delu v Bordeauxu, južnofrancoskem mestu iz naslova, kamor pride postavit razstavo, in očitno je tako znana, da jo prepoznajo po fotografijah iz razstavnih katalogov. Tako spozna žensko, galeristko in Argentinko, ki ima enako staro hčer kot sama, in ta visoka temna dama jo spominja na moškega, nekaj skrivnostno privlačnega je v njeni pojavi, eleganci, frizuri, ploskosti. Žensko prijateljstvo na prvi pogled, potem pa nekaj spijeta in realnost se zamaje in gresta v prostor, kjer so pohotni gospodje in romunske plesalke ob drogu, in si mislimo, hkrati s pripovedovalko, da smo se znašli v nečem v slogu široko zaprtih oči, iniciaciji, skupincu, nastavljanju in gleduštvu. Več

  • Bernard Nežmah

    25. 5. 2018  |  Mladina 21  |  Kultura  |  Knjiga

    Ashley Jackson: Churchill

    Ni ga med voditelji, ki bi bil tako kratek čas predsednik vlade (skupaj devet let), a se tako močno vpisal v svetovno zgodovino. Več kot leto je bil edini vojaški antagonist, ki je kljuboval Hitlerju, potem pa skupaj z Rooseveltom in Stalinom tvoril veliko trojico svetovne politike. Več

  • Matej Bogataj

    25. 5. 2018  |  Mladina 21  |  Kultura  |  Knjiga

    Catherine Cusset: Tisti, ki smo ga oboževali

    Francoska pisateljica Catherine Cusset (1963), ki živi v ZDA in je desetletje poučevala na univerzi Yale, je napisala kar najbolj tipičen roman kampusa, podoben tistim, kakršne izpisuje Philip Roth in kakršnih med pisci, zaprtimi v univerzitetno sfero, ne manjka. Pišejo o tem, kar se jim dogaja, in vse se dogaja v samozadostnem akademskem krogu, ki ga poživljajo vedno nove generacije, s katerimi se zapletajo v odnose in na njihovih zgodbah sami parazitirajo in jih vampirsko izsesavajo. Toda pri takšnih delih je v preteklosti še ostajalo nekaj očarljivosti in vzvišenosti, zdaj ju nadomestijo skrbi zaradi študentskih posojil, ki se počasi prevesijo v asistentska in kasneje profesorska. Ta kot nabrušeno nihalo visijo nad glavo obetavnega francoskega uživača na pretežno čezatlantskem zdomskem delu. Več