• Borka

    18. 9. 2020  |  Mladina 38  |  Kultura  |  Plošča

    Sevdaliza: Shabrang

    Drugi album iransko-nizozemske pop avantgardistke zavzame na las podobno pozo kot prvenec, saj sta prvi in glavni značilnosti počasnost teka in splošna prostorskost. Shabrang ni ravno glasba za sončne nedelje. Je kos temačne elektroakustične introspekcije, ki ne vliva posebnega upanja in ki v morju odzvenov klavirja, kitare, violine in sintetizatorjev pluje med zibanjem čistih balad, bonaco basovskih masiranj in razburkanimi triphopersko pljuskajočimi valovi. Sevdaliza po črnini meandrira z glasom, ki je hkrati krhek in prepoznaven in ga občasno barvajo z efektom auto-tuna. Dvakrat zapoje tudi v farsiju. Plošček sodobnega zvoka, retro šika in neduhamorno zamorjenega duha, obtežen s kakšnim odvečnim posnetkom. Več

  • Jaša Bužinel

    18. 9. 2020  |  Mladina 38  |  Kultura  |  Plošča

    Kelly Lee Owens: Inner Song

    Valižanska tehno didžejka spada med sodobne ustvarjalce, kot je Nicolas Jaar, ki smo jih nekoč nekje opisali z izrazom producent kantavtor. Album Inner Song, na katerem gostuje John Cale, legenda popularne muzike 20. stoletja in soustanovitelj zasedbe The Velvet Underground, je namreč liričen in introspektiven kot katerikoli povprečni akustični kitarski album. Mehkobne produkcije Owensove so zavidanja vreden primer sinteze prefinjene pop senzibilnosti in zasanjane klubske elektronike na mejah tehna, downtempa in synthwava. Povezuje jih njen hlepeči, eterični vokal, ki lebdi na krilih ponekod čustvenih, drugod erotičnih instrumentalnih podlag in manifestira njeno notranjo pesem. Atmosferični tehno pop za nočne meditacije. Več

  • Gregor Kocijančič

    18. 9. 2020  |  Mladina 38  |  Kultura  |  Plošča

    The Flaming Lips: American Head

    Na začetku sedemdesetih let se je Tom Petty s svojim prvim bendom za kratek čas ustavil v Oklahomi. Tam je takrat odraščal Wayne Coyne, idejni vodja zasedbe The Flaming Lips. Coyne na svoji 16. konceptualni plošči pripoveduje fiktivno zgodbo, v kateri njegova pot prekriža Pettyjevo: skupaj se odpravita na dogodivščino z motoristično tolpo, ki preprodaja LSD. Lahko bi trdili, da gre za precej nenavadno zasnovo plošče, a ta se pravzaprav ne more kosati z bizarnostjo konceptov prejšnjih albumov. Bend se je že dolga leta spotikal ob lastne težnje po eksperimentiranju, tokrat pa se vrne h koreninam in suvereno prepriča s klasično mešanico psihedelije in baladnosti, kakršna ga je odlikovala v njegovih najboljših letih. Več

  • Jaša Bužinel

    18. 9. 2020  |  Mladina 38  |  Kultura  |  Plošča  Za naročnike

    Marilyn Manson: WE ARE CHAOS

    Marsikdo je za Marilyna Mansona bržkone prvič slišal na hodnikih osnovne ali srednje šole, po katerih so kot sezonska gripa krožile anekdote o paru reber, ki si ga je dal odstraniti, in prakticiranju avtofelacije. Najbrž ni popkulturne ikone, ki bi v devetdesetih letih in na prelomu tisočletja v svoji osebi združila toliko nasprotujočih si mitov, fenovskih legend, medijskih kontroverznosti in drugih polresnic kot on. Utelešal je obsesijo takratne dobe s torture porn grozljivkami, srhljivimi videoigrami, srednješolskimi pokoli, pornografijo BDSM in nasploh degenerativnim vplivom sočasne pop kulture na odraščajoče milenijce. Ob njegovem konstruiranem alteregu, ki je poosebljal ameriško kolektivno obsesijo s smrtjo in nasiljem, so se lomila kopja za svobodo umetniškega izražanja. V nekem trenutku je v očeh poklicnih moralistov pomenil resnično nevarnost za zahodnjaško omiko. Toda kot vsi popkulturni fenomeni je tudi njegov freakshow sčasoma izgubil ostrino. Šok rock, ki so mu pot na različne načine tlakovali liki kot Alice Cooper, Ozzy Osbourne in GG Alin, je na začetku novega tisočletja postal del glasbenega establišmenta, Manson pa je napredoval v njegovega ambasadorja. Več

  • Gregor Kocijančič

    11. 9. 2020  |  Mladina 37  |  Kultura  |  Plošča

    Dua Lipa & The Blessed Madonna: Club Future Nostalgia

    Kakšen je v času, ko je večina plesišč po svetu »do nadaljnjega« zaprta, namen uradne zbirke klubskih remiksov pop plošče? Težko se je znebiti občutka, da gre predvsem za tržno sredstvo, ki bo Dui Lipi pomagalo poloviti nekaj dodatnih prihodkov, za katere jo je prikrajšalo umanjkanje velikih turnej. Brez tega konteksta se zdi plošča povsem odveč. Kljub nekaterim izjemnim producentom s seznama sodelujočih remiksarjev, ki ga je kurirala The Black Madonna – oziroma The Blessed Madonna, kot se je pred nedavnim preimenovala iz vzgibov politične korektnosti –, remiksi zaradi komercialne naravnanosti še zdaleč ne bodo prepričali elektronskih sladokuscev, hkrati pa se jih trmasto otepajo tudi pevkini zvesti oboževalci. Več

  • Jaša Bužinel

    11. 9. 2020  |  Mladina 37  |  Kultura  |  Plošča

    Duval Timothy: Help

    Britanski umetnik in pianist iz Sierre Leone je za četrti album k sodelovanju povabil različne akterje londonske klubske scene, kot so Lil Silva, Mr. Mitch in Vegyn. Help prinaša navdahnjen preplet impresionističnih klavirskih motivov, soul jazz idiomov, r & b tankočutnosti, pridušenih klubskih ritmov in fragmentarne pop lirike. Pomemben element so inventivno obdelani vokalni hooki različnih izvorov, ki v odsotnosti refrenov pesmim vdihujejo nekakšno naracijo, vključujoč teme rasne identitete, zgodovine, samote in individualizma. Večplastni in eterični »londonski jazz«, ki se po intimni zvočnosti precej razlikuje od bendovskega jazza someščanov à la Shabaka Hutchings, Nubya Garcia in Kamaal Williams. Več

  • Borka

    11. 9. 2020  |  Mladina 37  |  Kultura  |  Plošča

    Tricky: Fall to Pieces

    Štirinajsti album nekoč čudaškega genialca bristolske scene trip hopa prihaja po najhujši mogoči očetovski tragediji. Prihaja pa tudi z novo pevsko partnerico. Kot že večkrat Tricky večidel besedičenja tudi na tem albumu prepusti vokalistki, tokrat poljski neznanki Marti Złakowski. Naveza deluje. Povsem nizkoleteče, bandcampovsko, brez pompa izdani Fall to Pieces je najbolj fokusiran in zvočno kompakten Trickyjev izdelek zadnjih let, za katerega je sam rekel, da vsebuje njegov najboljši približek pop glasbi. A urejena produkcijska podstat, mehko drgnjenje violončela in lebdeči kitarski rifi značilno raskavost samotnega potnika le nekoliko preveč polikajo, manjka tudi kakšen konkretnejši udarec distorzije. Več

  • Gregor Kocijančič

    11. 9. 2020  |  Mladina 37  |  Kultura  |  Plošča  Za naročnike

    6ix9ine: TattleTales

    Razvpiti raper 6ix9ine je izid prvenca spremljal kar izza rešetk, za katerimi je pristal zaradi obtožb o nezakoniti posesti orožja in zaradi vpletenosti v strelske obračune. Dolgoletne zaporne kazni se je rešil tako, da se je iz ultimativnega dvornega norčka rap scene začasno preobrazil v zloglasnega ovaduha in po slabih dveh letih iz ječe odkorakal na prostost. Že prej je imel več hejterjev kot oboževalcev, pričanje proti članom tolpe Nine Trey Gangsta Bloods – s katerimi naj bi se bil družil le zaradi večje ulične kredibilnosti – pa je še dodatno okrepilo njegov status najbolj osovraženega izvajalca hip hopa. Mnogi so predvidevali, da ponovni zagon njegove glasbene kariere ne bo mogoč, a pri tem so očitno precenjevali moralni kompas nekritičnega občinstva. Drugi singel, ki ga je izdal na prostosti, je dosegel rekord in v enem dnevu preštel več ogledov na YouTubu kot katerikoli raperski videospot doslej. Več

  • Gregor Kocijančič

    4. 9. 2020  |  Mladina 36  |  Kultura  |  Plošča

    Disclosure: ENERGY

    Producentski dvojec bratov Lawrence se je po petletnem zatišju vrnil najprej z malo ploščo evforičnih house bangerjev, zdaj pa je postregel še s tretjim dolgometražnim albumom, na katerem svoje studijske veščine ponovno spaja z vojsko gostujočih vokalistov. Izbira teh se je pri prejšnjih izdajah zdela čedalje bolj preračunljiva in je dvojcu zagotovila častna mesta na vrhovih lestvic, zdaj pa moči združuje tudi s številnimi izvajalci, ki še niso prodrli v mainstream. S tem ponudi odgovore na vprašanja, ki si jih verjetno nihče ni nikoli postavil: kako bi raperji, kot sta Mick Jenkins in slowthai, zveneli v kontekstu naspidiranega housa ali kako se bo Syd iz zasedbe The Internet odrezala s future garage podlago. Ne le vprašanja, tudi odgovori se zdijo precej odvečni. Več

  • Jaša Bužinel

    4. 9. 2020  |  Mladina 36  |  Kultura  |  Plošča

    Angel Olsen: Whole New Mess

    Ameriška kantavtorica – ki bi morala ravno minuli teden nastopiti v Zagrebu, pa ji je pandemija prekrižala načrte – na petem studijskem albumu streže s »slečenimi« verzijami skladb z odlično sprejete lanske plošče All Mirrors. V primerjavi s stadionskim maksimalizmom predhodnika je Whole New Mess, ki je bil zaradi posebne akustike posnet v cerkvi, posvetilo intimi in ranljivosti. Očarljivo barvo njenega glasu in otožne ljubezenske verze elegantno dopolnjuje minimalistični zven elektrificirane kitare. Gre za tipičen breakup album, ki surovo in iskreno dokumentira pevkino spoprijemanje s propadom romantične zveze in depresijo, ki ji sledi. Dobrodošla tolažba za strta srca. Več

  • Gregor Kocijančič

    4. 9. 2020  |  Mladina 36  |  Kultura  |  Plošča

    The Lemon Twigs: Songs for the General Public

    Elton John je v nedavnem intervjuju za BBC ostro kritiziral sodobno popularno glasbo in dejal, da uspešnice, ki te dni zasedajo vrhove lestvic, večidel pravzaprav sploh niso »prava glasba«. Med prefinjeno sodobno produkcijo, ki dosega njegove standarde, je poleg avtorjev, kot sta Father John Misty in Conan Gray, omenil tudi ameriško zasedbo The Lemon Twigs, psych-pop dvojec bratov D’Addario. Ob poslušanju njune tretje plošče dojamemo, kako zelo egocentristične so pravzaprav glasbenikove sporne besede: njun značilni retro šik se ne spogleduje zgolj z glam rockom sedemdesetih let, temveč se v marsikaterem pogledu očitno klanja prav delu Eltona Johna. The Lemon Twigs predvsem reciklira klasično vintidž rock zapuščino, kar opravi v tehnično natančni, a skoraj nadležno baročni maniri. Več

  • Borka

    4. 9. 2020  |  Mladina 36  |  Kultura  |  Plošča

    Matmos: The Consuming Flame: Open Exercises in Group Form

    Novi album tandema Matmos je nastal v sodelovanju s 97 (!) gosti (skupaj s kolovodjema je vseh akterjev torej točno 99) in v celoti vztraja pri hitrosti 99 udarcev na minuto. Kar verjetno niti ni najnenavadnejši ustvarjalni okvir ameriškega dvojca nepredvidljive elektronike, za katerega je pridevnik »raziskovalni« precej blag opis. V preteklosti je že postregel s projektom, ki je v celoti uporabil le zvokovje Whirlpoolovega pralnega stroja, spet drugi je semplal samo zvoke, ki jih ustvarjajo plastični predmeti. Tretji je za izvorno gradivo uporabil zven kirurških posegov. Kaj?! Matmos pa poznamo tudi po bolj klasičnih referencah – večkratnem sodelovanju z Björk, pri snemanju njenih dolgometražcev in tudi na poteh živega nastopanja. Zakaj tokrat ravno številka 99? Več

  • Borka

    28. 8. 2020  |  Mladina 35  |  Kultura  |  Plošča

    Nas: King’s Disease

    Nas velja za enega najpronicljivejših tekstopiscev in tehnično bolj izpiljenih brcačev rim v zgodovinskih učbenikih rap glasbe. Potem ko je zadnje desetletje izdal bolj malo in predlani zgrešil tarčo z albumsko navezo s Kanyejem Westom, je njegov trinajsti studijski pridelek nekoliko bolj artikuliran. King’s Disease je sprehod po poteh spominov, je nostalgično spominjanje začetkov in kariernih vrhuncev in je opozarjanje na »črne kralje« (med katere poleg nekaterih košarkarskih ikon seveda spada tudi sam). Album, na katerem je precej prepiha zaradi vrzeli med prepričljivimi in šibkimi trenutki ter na katerem steber newyorške scene zveni včasih starčevsko, drugič vitalno. Nebistven trenutek veterana. Več

  • Jaša Bužinel 

    28. 8. 2020  |  Mladina 35  |  Kultura  |  Plošča

    kleemar: no love in modern world

    Od izdaje Banana Split z zasedbo Trus! s(m)o feni prekmurskega zvočnega maga Mateja Končana na novo muziko čakali kar sedem let. Kljub maloštevilnim komadom si je kleemar priigral naziv enega bolje skritih biserov domače producentske srenje, ki je z igrivim filigranskim pristopom navdihnil marsikaterega nadobudneža. Pred nami je tako eden teže pričakovanih prvencev v zgodovini slovenske neodvisne glasbe in po pričakovanjih je preprosto čudovit. Kleemar izhaja iz tradicije najboljših v svojem žanru, ki bi ga raje kot IDM preprosto opisali kot (kant)avtorska elektronska glasba, saj se v vsakem detajlu skriva avtorjev pečat … daleč od trendov in urbanega hajpa, kjer je edini relevanten kontekst zvok. Več

  • Borka

    28. 8. 2020  |  Mladina 35  |  Kultura  |  Plošča

    Nubya Garcia: Source

    Nubya Garcia velja za eno ključnih muzicistk mlajše generacije »londonske scene novega jazza«. Gibka saksofonistka je do sedaj stregla s konsistentno nametanimi drobci: krajšimi projekti in gostovanji pri kolegih. Osišče njenega zgoščenega prvenca so bolj klasične žanrske (solistične) strukture, toda nevarnosti prevelikega odmerka konvencije ni. Source ni čistokrvni jazzovski album, slišimo sledi, pa tudi čisto konkretne vzorce zvoka črnega Atlantika, največkrat duba in soula, a tudi manj pričakovanih slogov – od calipsa do cumbie. To so godbe – izviri njenega izraza, ki jih obkljuka vestno, vendar dovolj po svoje. Plošča pa ni samo njena – je precej kolektivna, z dovolj prostora za glasove številnih sobendašev. Več

  • Jaša Bužinel 

    28. 8. 2020  |  Mladina 35  |  Kultura  |  Plošča

    Bright Eyes: Down in the Weeds Where the World Once Was

    Kdo ve, koliko strtih in zdolgočasenih src bele ameriške in evropske mladeži je nekje na sredini prvega desetletja 21. stoletja predmestno melanholijo hranilo z repetitivnim poslušanjem komada Lua z intimne indie klasike I’m Wide Awake, It’s Morning, ki jo je ugledna ameriška revija Time uvrstila med deseterico najboljših albumov leta 2005. Od takrat projekt Bright Eyes pod vodstvom Conorja Obersta, ki sicer deluje od leta 1995, velja za enega ključnih predstavnikov zlate dobe indie rocka, še posebej njegovih sentimentalnih in jokavih odvodov. Revija Rolling Stone je Obersta leta 2008 celo oklicala za najboljšega kantavtorja tistega leta. Krhki, negotovi zven njegovega glasu še danes velja za enega prepoznavnejših v indie sferi. Po skoraj desetletnem zatišju in številnih solo projektih ter sodelovanjih, denimo projektu Better Oblivion Community Center z na tem mestu nedavno recenzirano Phoebe Bridgers, se bledolični ameriški sanjač zdaj vrača z desetim albumom projekta Bright Eyes. Več

  • Gregor Kocijančič

    21. 8. 2020  |  Mladina 34  |  Kultura  |  Plošča

    Aminé: Limbo

    Aminé, mladi raper iz Portlanda, z vsako izdajo zveni čedalje bolj pragmatično, sočasno pa vedno bolj prepričljivo. Na plošči Limbo se je potopil v do množic prijazen zvok rapa in prav najbolj spevni in spolirani komadi na albumu so tisti, po katerih se Aminé najbolj odlikuje. Nikakor ne bi mogli reči, da gre na Limbu za pretirano svež, kaj šele edinstven zvok, saj se avtor precej očitno sklicuje na vzornike, a pri tem nikoli ni anahronističen ali neizviren: poklanja se denimo zgodnjim delom Kanyeja Westa, MTV-jevskemu »bling-era« hiphopu s preloma tisočletja in rap klasikam devetdesetih let, najočitneje pa se sklicuje na diskografske vrhunce kanadskega superzvezdnika Draka in njegovo značilno špuro pravzaprav zvozi bolje, kot bi jo Drake sam. Več

  • Borka

    21. 8. 2020  |  Mladina 34  |  Kultura  |  Plošča

    Idris Ackamoor & The Pyramids: Shaman!

    Ameriški kombo spiritualnega afro-jazz-funka The Pyramids je deloval le kratek čas, na sredini sedemdesetih let je nanizal tri albume in potem izginil. Po precejšnjem povečanju zanimanja za takšne štihe je vodja, saksofonist Idris Ackamoor, projekt – sicer v precej spremenjeni zasedbi – obudil k življenju leta 2016. Shaman! je že tretji album reinkarnacije, ki dosledno, a ne rigidno sledi izročilu afrocentrističnih izrazov črne Amerike. V ospredju sta živahni pihanji saksofona in flavte, precej markantno pa je tudi sodelovanje violine. Ackamoor z druščino tokrat udari izjemno razgibano, tekoče, na trenutke epsko, s številnimi brundanji napevov, od hipnotičnega do plesnega. Album, ki od časa do časa zveni staromodno, a nikoli zastarelo. Živahni veterani. Več

  • Jaša Bužinel

    21. 8. 2020  |  Mladina 34  |  Kultura  |  Plošča

    Washed Out: Purple Noon

    Ernest Greene spada v generacijo sobnih producentov, kot so Toro y Moi, Wild Nothing in Neon Indian, ki so na začetku minulega desetletja popularizirali lenobne in sanjave melodije elektronskega indie žanra, znanega kot chillwave. Njegov singel Feel It All Around iz leta 2009, ki ga poznamo iz uvodne špice TV-serije Portlandia, ostaja himna hipsterske generacije. Po vmesni eskapadi k založbi Stones Throw se Washed Out zdaj vrača h kultni seattelski instituciji Sub Pop. Vendar Purple Noon deluje kot predvidljiva vrnitev k njegovi izvirni nostalgični estetiki. Pravzaprav je kar sinonim za ime projekta ... utrujen in oguljen, od sonca zbledel album, na katerega pozabiš, še preden prideš do konca. Več

  • Gregor Kocijančič

    21. 8. 2020  |  Mladina 34  |  Kultura  |  Plošča

    Glass Animals: Dreamland

    Po sila uspešni plošči How to Be a Human Being, izdani leta 2018, je bila prihodnost oxfordske zasedbe Glass Animals svetla: potem ko je spletne pretoke svojih uspešnic že štela v milijardah, je začela kovati še velikopotezne načrte za dvoletno svetovno turnejo, ki naj bi jo izpeljala skupaj z Beckom. Nato pa je bobnarja Joeja Seawarda med kolesarjenjem zbil tovornjak. Zaradi hudih možganskih poškodb se je moral ponovno naučiti govoriti in hoditi; ko je osvojil osnovne motorične spretnosti, je spet sedel tudi za bobne. Zdaj se skupina Glass Animals vrača z novo ploščo, ki zveni precej drugače od prejšnjih dveh. Idejni vodja Dave Bayley je zatišje izkoristil za radikalno slogovno preobrazbo, ki jo zaznamuje predvsem prizadevanje za vključitev v aktualne tokove v popu, vendar deluje prisiljeno in preračunljivo. Več

  • Borka

    14. 8. 2020  |  Mladina 33  |  Kultura  |  Plošča

    Hudson Mohawke: B.B.H.E.

    Šampion malce manj ziheraških, a nadvse dostopnih in absolutno učinkovitih klubskih streljačin Hudson Mohawke streže z albumom presenečenja oziroma nenapovedanim izidom skupka neizdanih – hitičev in čistih neznank. Draž staritet je v tem, da nanizajo celotni diapazon prepoznavnih estetik škotskega wunderkinda bolje kot »pravi« albumi, ki so zvočno enotnejši. B.B.H.E. je tako nekakšen retrospektivni prelet brez velikega pompa, zvrstijo se hiphoperski beati samosvojega zibanja bobnov, kosi raziskovanja obračanja semplov, synthovske himne in uničevalci klubskih zvočnih sistemov. Arhivska mapica, ki ne zapolni samo diskografske vrzeli, ampak dostavi tudi dobro vago (stare) svežine. Več

  • Jaša Bužinel

    14. 8. 2020  |  Mladina 33  |  Kultura  |  Plošča

    Laraaji: Sun Piano

    Sedeminsedemdesetletnega multiinstrumentalista in pionirja new age glasbe iz newyorškega Harlema je marsikdo odkril, ko je izšla prelomna mojstrovina Ambient 3: Day of Radiance, ki jo je leta 1980 produciral Brian Eno. Danes njegova diskografija šteje več kot 50 albumov in velja za enega izmed utemeljiteljev meditativnih zvočnih raziskovanj, ki zadnja leta privabljajo številne nove poslušalce. S Sun Pianom, prvim poglavjem iz trilogije improviziranih del, ki ga je posnel v eni od brooklynskih cerkva, se vrača k svojemu študijskemu instrumentu. Dvanajsterica klavirskih meditacij s tisto tipično sončno Laraajijevo avro sicer ne prinaša presenečenj. Je pa nedvomno fina spremljevalka v prvih jutranjih urah. Več

  • Gregor Kocijančič

    14. 8. 2020  |  Mladina 33  |  Kultura  |  Plošča

    The Microphones: Microphones in 2020

    Philu Elverumu, enemu od največjih in diskografsko najplodnejših kantavtorjev, ki ga poznamo predvsem pod imenom Mount Eerie, še zdaleč ne zmanjkuje navdiha, še posebej zato, ker črpa predvsem iz lastnega trpljenja. Tragična poglavja njegovega življenja, denimo soprogina bolezen in smrt, so obrodila nekatere od najbolj pristno bridkih, a niti malo patetičnih pesnitev, ki jih Elverum artikulira v obliki banaliziranih, vendar intimnih in čutnih pripovedi o žalovanju. Z novo ploščo, ki je pravzaprav petinštiridesetminutna skladba, edinstvena lo-fi folk epopeja, se vrača k psevdonimu, s katerim se ni podpisal že sedemnajst let. Kljub spremembi imena pa The Microphones ne pomeni radikalnega slogovnega zasuka, kar je pravzaprav več kot dobrodošlo. Več

  • Borka

    14. 8. 2020  |  Mladina 33  |  Kultura  |  Plošča

    Jaga Jazzist: Pyramid

    Velikobesedne razprave o londonski novi stvari, mestni sceni novega jazza, pljuskajo po javnosti okvirno zadnjih pet let, vendar najdemo kar nekaj širše britanskih bendov slogovno sorodnega početja, ki to delajo že precej dlje in jim tako lahko pripišemo nekakšne zasluge za oranje ledine ali tlakovanje poti. Morda je najnazornejši primer veteranska zasedba Cinematic Orchestra, ki pa bi ji težko uspel resnejši preboj brez zaledja večje in vplivne založbe. Več

  • Borka

    7. 8. 2020  |  Mladina 32  |  Kultura  |  Plošča

    Lianne La Havas: Lianne La Havas

    Lianne La Havas je pred slabim desetletjem veljala za prihajajoči glas folka in soula Velike Britanije. Sledili so prepričljiva, a nekoliko šablonska albuma, nastopi z Alicio Keys in nekakšno neformalno Princeovo mentorstvo. Sledil je tudi petletni premor, ki je bil očitno dobro odmerjen. Tretja plošča, naslovljena s pevkinim imenom, organizacijsko sicer pomeni korak nazaj, saj je bila posneta z manjšo ekipo kot prejšnji dve, a prav zato se je avtorica osvobodila odvečnega balasta. Njen glas in igranje kitare sta izhodišče in glavni šmek projekta nevsiljivega in zračnega, a zbranega teka, uspe pa ji celo tvegana poteza priredbe iz pesmarice skupine Radiohead. Intimno in najbolj avtorsko ter koherentno doslej. V tretje gre rado. Več

  • Gregor Kocijančič

    7. 8. 2020  |  Mladina 32  |  Kultura  |  Plošča

    Dominic Fike: What Could Possibly Go Wrong

    Predstavljen nam je bil kot wunderkind, kot mladi up alternativnega R & B-ja in indie popa. Požegnali so ga Brockhampton, Billie Eilish in celo Barack Obama. Svoj prvi singel je prodal v platinasti nakladi, prva mala plošča, ki jo je posnel med hišnim priporom, pa je sprožila vojno med založbami velikankami, ki so se borile, da bi ga dobile v svoje varstvo. Medijski hajp je ustvaril pričakovanja, ki jih Dominic Fike s prvencem še zdaleč ni dosegel. Avtor se v naslovu plošče sprašuje, kaj vse bi lahko šlo narobe, z albumom pa dokazuje, da gre lahko narobe marsikaj. Zbirka medlih, neosredotočenih skladb zveni nedodelano in že slišano, zapomnili pa si jo bomo predvsem po boleči plehkosti besedil, ki nemalokrat poosebljajo pojem cringe. Več

  • Borka

    7. 8. 2020  |  Mladina 32  |  Kultura  |  Plošča

    Jessy Lanza: All the Time

    Mehkobni sopran kanadske pevke Jessy Lanza je prinesel piš svežine na obronke srednjetoka. Konkretno spogledovanje s synthpopom osemdesetih let, a brez doslednega kopiranja, saj si hkrati veliko sposoja od prijemov klubskih muzik, se je izkazalo za nadvse primeren okvir, v katerega je vpet pevkin nežni glas. Tretji album sledi zastavljenemu, z nekoliko več igračkanja z vseprisotnimi zvoki in melodijami sintetizatorjev ter s predelavo samih vokalov. All the Time je lahkoten, v dostavi preprost izdelek. Njegovi sestavni deli zvenijo kot nešteto drugih posnetkov (iz osemdesetih), a hkrati kot nekaj čisto svojega. S pečatom pevke, ki obvlada formo, ki jo je (s kolegi) iz različnih poglavij zgodovine pop songa sestavila sama. Več

  • Jaša Bužinel

    7. 8. 2020  |  Mladina 32  |  Kultura  |  Plošča

    Fontaines D. C.: A Hero’s Death

    Ko gre za iskanje novih obrazov, je britanska glasbena industrija zelo učinkovita. Še januarja lani, pred nastopom na največjem evropskem showcase festivalu Eurosonic, so bili dublinski mladeniči iz delavske četrti The Liberties ob bendih, kot so IDLES, Black Midi, Squid in Dry Cleaning, samo eni izmed številnih novih predstavnikov aktualnega vala postpunka. Zanimanje zanje se je kmalu razširilo med evropske poznavalce, potem ko je aprila lani izšel prvenec Dogrel, ki so ga mediji kovali v zvezde in je bil nominiran za nagrado mercury, pa je bend doživel dejà vu izkušnje, ki so je bili ob izdaji prvenca deležni danes bržkone najprepoznavnejši britanski rockerji Arctic Monkeys. V letu dni so Dublinčani zaradi dobro naoljenega kolesja glasbene industrije in medijskega ustroja postali najbolj hajpan kitarski bend z Otoka. Več

  • Jaša Bužinel

    31. 7. 2020  |  Mladina 31  |  Kultura  |  Plošča

    Shirley Collins: Heart’s Ease

    Prva dama britanskega folka, ki je v šestdesetih in sedemdesetih letih občutno prispevala k prerodu anglosaške in keltske ljudske glasbene dediščine, je več kot 30-letni premor zaradi disfonije, to je redke okvare glasu, nepričakovano prekinila leta 2016 z albumom Lodestar, ki se je ponašal z zbirko temačnih, na trenutke srhljivih interpretacij starih ljudskih pesmi z obeh strani luže. Zdaj se v 86. letu vrača z novo mojstrovino. Tople vibracije njenega soprana in intimni zven spremljevalne kitare ter violine v pesmih o popotnikih in morjeplovkah pričarajo ambient terenskih posnetkov s kakšne zakotne kmetije njenega rodnega Sussexa. Iskrena in spokojna, predvsem pa brezčasna zbirka ruralnega delavskega folka. Več

  • Gregor Kocijančič

    31. 7. 2020  |  Mladina 31  |  Kultura  |  Plošča

    Logic: No Pressure

    Logic, pretenciozno samooklicani Frank Sinatra rapa, se s ploščo No Pressure poslavlja od scene. Promovira jo kot svoj zadnji album, upokojil pa se je, da se bo z vso vnemo posvetil očetovstvu. Logic je v desetletni karieri sicer tonil v zmeraj bolj komercialen zvok, v besedilih pa v zmeraj bolj nadležno moraliziranje in plehko filozofiranje. Strmi padec je dosegel najglobljo točko z lansko ploščo Supermarket, na kateri se je neuspešno preizkusil kot poprocker. No Pressure precej popravi grenek okus, ki so ga pustili ti spodrsljaji. Je vrnitev k njegovim koreninam, kar pomeni predvsem očitno – pogosto preočitno – sklicevanje na »zlato dobo« hiphopa devetdesetih let, plošča pa prepriča predvsem zaradi vrhunske produkcije, ki jo je podpisal izjemni No I. D. Več