• Goran Kompoš

    13. 12. 2019  |  Mladina 50  |  Kultura  |  Plošča

    Miusow: Free Entry

    Ob izidu prvenca Smejmo se skupaj pred dvanajstimi leti so bili še Miusow Quartet, zdaj, ob izidu druge plošče Free Entry, so le še Miusow, a tokrat kot (kadrovsko močno predrugačen) kvintet. Dolgemu premoru je botrovala predvsem prezaposlenost članov zasedbe, ki so na domači sceni močno prisotni v številnih drugih, žanrsko raznolikih projektih, vsaj del teh njihovih izkušenj pa je zdaj zaznamoval tudi novo ploščo. Da niso povsem pretrgali vezi s prvencem, dajejo vedeti igrivejše fusion skladbe, več pa je po novem zvočno kompleksnejših (tudi elektroakustičnih) skladb, ob katerih hitro postane jasno, da zasedba odpira novo poglavje, ki bo očitno močno slonelo na medsebojni igri izvrstnih instrumentalistov. Več

  • Gregor Kocijančič

    13. 12. 2019  |  Mladina 50  |  Kultura  |  Plošča

    TNGHT: II

    TNGHT je producentski tandem, ki ga sestavljata Hudson Mohawk in Lunice. Njuna prva izdaja je leta 2012 v veliki meri definirala zvok stadionskega trapa, ki pravzaprav nima veliko skupnega z (vokalnim) trapom, kot ga poznamo danes, a se je na festivalskih masovkah uveljavil kot priljubljen podžanr EDMa. Zdaj, sedem let pozneje, se vračata z osmimi, izrazito navihanimi bangerji, ki se na stadionih ne bi najbolje znašli, saj so nekoliko manj pompozni ter precej abstraktnejši kot tisti s prvenca. A ko se je TNGHT oddaljil od festivalskega trapa, je odprl pot samosvoji mešanici žanrov – od hardstyla do dembowa –, ki bo zaradi kirurške natančnosti produkcijskih prijemov prepričala marsikaterega glasbenega sladokusca, zlasti pa tiste s smislom za humor. Več

  • Borka

    13. 12. 2019  |  Mladina 50  |  Kultura  |  Plošča

    Griselda: WWCD

    Na netrapovski, bolj ortodoksni strani ameriške raperske igre je v ospredje pririnila precej nenavadna druščina, ki si je ime nadela po zloglasni kolumbijski botri kokaina Griseldi Blanco in prihaja iz neatraktivnega Buffala. Družinsko podjetje treh emsijev zdaj po dolgem čakanju le streže s prvencem za založbo velikanko oziroma njenim oddelkom, ki ga vodi Eminem. Album WWCD je izvleček uličnih fabul in klevetanj, neštetih opisov nezakonitih podjetnih dejavnosti in rudimentarno retro surovih podlag. Hitri tečaj hiperprodukcije zadnjih treh let pripelje do dveh sklepov: kolektiv se že nekoliko ponavlja, a se hkrati ne uklanja pritiskom velikih treh hegemonov založništva. Neredčeno in nebrušeno. Več

  • Goran Kompoš

    13. 12. 2019  |  Mladina 50  |  Kultura  |  Plošča  Za naročnike

    Burial: Tunes 2011–2019

    Londonska neodvisna znamka Hyperdub, ki je v poldrugem desetletju delovanja postala ena ključnih založb za napredno mislečo plesno glasbo, je nedavno petnajstletnico obeležila z dvema ploščama. Najbolj goreči privrženci (in zbiratelji) so se razveselili butične kompilacije Konsolation, za katero je ekskluzivne skladbe prispevalo enajst hyperdubovih varovancev in je na voljo le v paketu z igralno konzolo. Širše občinstvo pa bo nagovorila Burialova antološka (dvojna) plošča Tunes 2011–2019 z izborom skladb, ki jih je vplivni južnolondonski elektronski producent v tem obdobju objavil v obliki malih plošč in singlov. Ker jih torej Burialovi feni v svojih zbirkah že imajo, na prvi pogled morda ni jasno, komu je nova kompilacija sploh namenjena. Če pa vemo, da je producent, ki so ga mnogi najvplivnejši mediji razglasili za enega ključnih elektronskih glasbenikov minulega desetletja, v času največje priljubljenosti prodal več fizičnih nosilcev glasbe kot Adele in drugi britanski bestseller prvokategorniki, potem Hyperdubove odločitve ni težko razumeti. Več

  • Gregor Kocijančič

    6. 12. 2019  |  Mladina 49  |  Kultura  |  Plošča

    Lightning Bolt: Sonic Citadel

    Legendarni dvojec Lightning Bolt že dobrih 20 let dokazuje, da je zgolj z bobni in bas kitaro mogoče ustvarjati tako intenziven in poln zvočni zid, da mu ga lahko zavida večina noise rock zasedb v popolni postavi. Sonic Citadel je sicer v primerjavi z dosedanjim, milo rečeno brutalnim opusom dvojca precej prizanesljiva izdaja: intenzivnih rafalov distorzirane lobotomije je nekoliko manj kot pričakovano, prav tako je plošča razmeroma melodična in spevna, kar še zdaleč nista pridevnika, s katerima bi sicer opisovali Lightning Bolt. A naj vas to ne zavede: duo kljub zasuku v nekoliko dostopnejši zvok tudi na sedmem albumu vztrajno preizkuša skrajnosti. Organizirani kaos, ki ga ustvarja, je organiziran predvsem zaradi pogoste repeticije, v jedru trušča pa so še vedno izrazito surove in samosvoje improvizacije. Več

  • Goran Kompoš

    6. 12. 2019  |  Mladina 49  |  Kultura  |  Plošča

    Sudan Archives: Athena

    Ameriška violinistka in pevka Brittney Parks je pod imenom Sudan Archives nase opozorila z dvema malima ploščama, na katerih je s križanjem sudanske goslarske glasbe, zahodnoafriške ritmike, elektronike in R&B-jevske senzibilnosti ponudila privlačno in izvirno glasbeno vizijo. To zdaj premeteno artikulira na dolgometražnem prvencu Athena, ki zaradi intimnih razmislekov o lastni identiteti in romantičnih razmerjih ustvarja vtis, da poslušamo zgodbe iz avtoričinega osebnega dnevnika. Morda plošča na prvi posluh ni slišati tako pustolovsko kot predhodnici, toda kmalu postane jasno, da je drznih in nenavadnih glasbenih domislic le še več. Razlika je ta, da jih Brittney Parks po novem deloma zamaskira z izvrstnim songwritingom. Več

  • Borka

    6. 12. 2019  |  Mladina 49  |  Kultura  |  Plošča

    Omar Souleyman: Shlon

    Nepričakovani jahalec na ugodnem valu uglednih evropskih festivalov, pred tem hudo iskani glasbeni izvedbenik poročnih rajanj v domačiji, sirski pevec Omar Souleyman, z novim albumom ne spreminja ničesar. Shlon je hitrostna, polurna plesna mrzlica frenetičnih sintetizatorskih linij, divjih tolkal, neutrudnega »štanc« ritma in pevčevih raskavih napevov, z enim samim počasnejšim vložkom. Je techno folk, mešanica plesnih dabke tradicij Bližnjega vzhoda in pretiravanj pri ritmičnih in melodičnih zmogljivostih priročnih sintetizatorjev. Projekt je že drugi v španoviji s tovarno plesnih hitov Mad Decent, s čimer mu (žal) pripada tudi primeren zvočni lifting. Podkovano rezljanje niše na robu glasbenega orientalizma. Več

  • Gregor Kocijančič

    6. 12. 2019  |  Mladina 49  |  Kultura  |  Plošča  Za naročnike

    Coldplay: Everyday Life

    Britanski pop rock velikani iz zasedbe Coldplay so že v prvem desetletju ustvarjanja poti prodali približno 50 milijonov plošč. Ko je industrija v evforičnih napevih frontmana Chrisa Martina prepoznala potencial za refrene EDM-uspešnic, so se podatki o prodaji še izboljšali, krivulja kakovosti diskografskih izdelkov zasedbe pa se je strmo spustila. Ne glede na to, ali je Coldplay ustvarjal stadionski rock, elektronski pop, akustične balade ali EDM-bangerje, vedno je zvenel izrazito kot Coldplay; nikoli mu ni uspelo uiti iz okvirjev, ki jih je določil že pri prvih korakih – kot bi ves čas ustvarjal po preverjeni formuli, ob katero se spotika še danes, ko se poskuša od nje zavestno oddaljiti. Več

  • Borka

    29. 11. 2019  |  Mladina 48  |  Kultura  |  Plošča

    Darla Smoking: Extinct

    Domači dvojec Darla Smoking čemi na presečišču basovskega izročila in zvedavo hrupne sedanjosti. Odvodi dubovskih izrazov naj bi bili nekakšno osišče projekta, naveza pa jih uspešno obtežuje in upogiba z dimno zaveso noizerskega post rocka, folka različnih prostorov in drobcev elektronike. Prav to je Darlina glavna odlika: da ne ravna togo shematsko ali žanrsko, ampak gosto zvočno maso plasti z neprestanim mešanjem, tudi če s kakšnim korakom ali posnetkom preveč. Extinct je plošča, ki zavestno opozarja, da so vprašanja izumiranja in izginjanja ogroženih skupnosti nadvse aktualna, s temačnimi udarci pa nehote poda morda celo oceno, točnejšo od poziva k boju: izumrtje je neizbežno, za vse. Več

  • Goran Kompoš

    29. 11. 2019  |  Mladina 48  |  Kultura  |  Plošča

    Leonard Cohen: Thanks for the Dance

    Skladbe, zbrane na plošči Thanks for the Dance, petnajsti (in menda poslednji) Cohenovi studijski plošči, je avtor posnel med snemanjem albuma You Want It Darker (2016), ki je izšel le nekaj dni pred njegovo smrtjo. Tiste, v katerih razmišlja o minljivosti, zapletenem odnosu z bogom in stanju sveta, ki ga zapušča, bi se verjetno morale znajti že na prejšnji plošči, toda Cohenu je za to, da bi jih končal, zmanjkalo časa. Zapel jih je z zadnjimi močmi, a tega v njegovem spokojnem glasu ni slišati, poleg tega je z dvema verzoma povedal več kot marsikdo drug z desetimi. In ker je vedel, da bodo to zadnje skladbe, ki jih bo zapustil fenom, je mednje umestil tudi nekaj erotičnih in humornih. Več