• Borka

    9. 11. 2018  |  Mladina 45  |  Kultura  |  Plošča

    Mick Jenkins: Pieces of a Man

    Chicaški pljuvač taktov Mick Jenkins se z drugim albumom tako globoko pokloni Gilu Scottu - Heronu, da si je naslov sposodil kar z ene zgodnejših plat te ikone soula in spoken worda. Ta besedna zveza je pri dani referenci ključna, saj Jenkins besede umirjeno, razločno in s pripovednim tempom zlaga in nalaga v okvir melodično mehkih udarcev, ki so jih pristavili Kaytranada, Black Milk, BADBADNOTGOOD in drugi. Prav v artikulaciji in tekstopisju se Jenkins tokrat znajde zverinsko brezhibno, začetni občutek kalifornijske ležernosti pa je le slušna iluzija vseprisotne pedantnosti. Brez pretirano izstopajočih singlov, eden bolj izstopajočih projektov ameriškega rapa letos. In letna bera je precej bogata. Več

  • Gregor Kocijančič

    9. 11. 2018  |  Mladina 45  |  Kultura  |  Plošča

    The Prodigy: No Tourists

    Britanski zasedbi The Prodigy je zmanjkalo izvirnih zamisli. Čeprav njeni člani veljajo za revolucionarne producente, ki so rave z začetka devetdesetih let z domiselnimi rešitvami spravili v mainstream, se danes zdi, da je namen novih izdaj predvsem, da se na velikih festivalskih odrih ohranjajo kot glavni gosti. Tudi nova plošča je večidel zgolj reciklaža starih, prežvečenih zamisli, ki jih The Prodigy deloma aktualizira s sodobnimi producentskimi prijemi. A pravzaprav bi bilo bolje, da ikoničnega zvoka ne bi posodabljal, saj se z digitalizirano modernizacijo zvok nekoliko izrodi. Intenzivno cvrčanje (pre) nasičenih kompozicij pa ima na trenutke še zmeraj pristen punkovski učinek, ki v poslušalcu zbudi nenadno potrebo po skoku v moshpit. Več

  • Goran Kompoš

    9. 11. 2018  |  Mladina 45  |  Kultura  |  Plošča

    Marissa Nadler: For My Crimes

    Bostonska kantavtorica Marissa Nadler, nekakšna bolj prefinjena različica Lane Del Rey, je dovolj nišna, da ji ni treba spreminjati sloga in s tem novačiti novih poslušalcev. Morda ji bodo kakšnega novega prinesle Angel Olsen, Sharon Van Etten in Kristin Kontrol, gostujoče pevke na njeni osmi plošči, na kateri aranžmaje oklesti skorajda na minimum. Po zvočno baročnejši predhodnici, ki jo je predstavila tudi na koncertu v Ljubljani, nekoliko presenetljivo, kar pa ne pomeni, da je nova plošča zato kakorkoli podhranjena. Intimne, introspektivne zgodbe Nadlerjeve o njenih razpadlih zvezah imajo pač to moč, da poslušalca vedno znova potegnejo v svoj set. Ob zadržani zvočni spremljavi še lažje. Več

  • Gregor Kocijančič

    9. 11. 2018  |  Mladina 45  |  Kultura  |  Plošča  Za naročnike

    Različni avtorji: Chilli Space 14

    Didžejev klubske elektronike je pri nas ogromno in pravzaprav se tudi producira kar precej, a naši elektroničarji le malokrat naberejo dovolj gradiva za celovite izdaje svojih del. Domačih založb, ki se posvečajo elektronski glasbi, je namreč zgolj peščica, malokateri domači producent pa se opogumi, da bi svoje stvaritve poslal v tujino. Diskografsko neplodnost klubske elektronike zato rešujejo pregledne zbirke lokalne produkcije. Na tem področju je bil nekaj časa dejaven kolektiv Stiropor, Klub K4 vsako leto izda kompilacijo Gibanica, Radio Študent je pred leti na dvojni vinilki izdal kompilacijo CTR+N, s kompilacijami futurističnih hip-hop beatov pa so občasno dejavne založbe rx:tx, Trite, Beton in SNIF. Kolektiv, ki je pri prerezih producentskih dejavnosti najvztrajnejši in v svojih izdajah zdaleč najkonsistentnejši, je brez dvoma Chilli Space. Pred petnajstimi leti so ga zagnali lokalni očaki elektronske glasbe na čelu z Marjanom Crnkovičem, znanim kot DJ Dojaja. Od tedaj vsako leto brez prekinitve izdajo jedrnato zbirko »ohlajene« obklubske elektronike. Več

  • Borka

    2. 11. 2018  |  Mladina 44  |  Kultura  |  Plošča

    Robyn: Honey

    Švedska veteranska zvezdnica Robyn velja za junakinjo popa. Ne zgolj zato, ker se ogromno stanovskih kolegic zgleduje po njej in njenih hitih, temveč tudi zato, ker deluje precej samosvoje: že v devetdesetih letih je na primer zavrnila ponudbo založbe velikanke. Njen osmi album prihaja osem let po prejšnjem, zaradi česar so si feni že začeli puliti lase. S ploščo Honey pa morda niso dobili tistega, na kar so tako nestrpno čakali, saj ta ne kriči, ampak mehko vibrira. Še vedno v okvirih povsem plesnega popa, toda s sladko grenkobo, brez očitnih jahačev lestvic in s precej koketiranja z zlatimi devetdesetimi. Plošča ni pretirano inovativna, še manj pa pretirano generična, saj se zdi, da se je Robyn tokrat namerno izogibala trenutni šabloni ustvarjanja plastičnih uspešnic. Več

  • Goran Kompoš

    2. 11. 2018  |  Mladina 44  |  Kultura  |  Plošča

    Julia Holter: Aviary

    To, da ameriška glasbenica in skladateljica rada ustvarja mimo pravil, je bilo jasno že po prejšnjih ploščah, s katerimi se je, z izvirno kombinacijo indie popa in sodobne komponirane glasbe, zelo prikupila poznavalcem in avanturistom. Takšnega križanja se je zdaj lotila še bolj brezkompromisno in radikalno. Aviary bo verjetno najbolj nenavadna, čudaška, (senzorično) brutalna, ampak hkrati tudi ena najlepših plošč, ki jih boste slišali letos. Julia Holter z njo, skupaj z gostujočimi somišljeniki, sestavi nekakšen zvočni vtis sedanje kaotičnosti sveta, ki ji botrujejo politični škandali, naravne katastrofe in vpitje neuslišanih glasov. Na prvi pogled nekoliko klišejski nastavek, a ta skozi vizijo Holterjeve dobi povsem nov zasuk. Več

  • Borka

    2. 11. 2018  |  Mladina 44  |  Kultura  |  Plošča

    Kurt Vile: Bottle It In

    Sedmi studijski album ameriškega kitarskega sanjača Kurta Vila je tudi njegov najdaljši. A zares dolg je drugi spremljevalni singel Bassackwards, ki sijajno seže skoraj do desetih minut zibajočega lebdenja. Kaj na to porečejo radijske postaje?! Bottle It In je še en tripaško folk-rockovski pohod, čisto dobesedno, saj je nastajal vagabundsko zadnja tri leta, med Vilovimi potepanji. Snemal ga je v številnih studiih in s številnimi sodelavci, a je vseeno povsem »kurtovski«. Nosi tisti rahli nasmešek človeške banalnosti, čudaškosti in brezbrižnega humanizma. Z miniaturnimi slogovnimi zasuki ustvarja nenavadno mešanico izpovedi in vsakdanjih vtisov. Vile zna razgibati tudi ravnico. Več

  • Goran Kompoš

    2. 11. 2018  |  Mladina 44  |  Kultura  |  Plošča  Za naročnike

    Thom Yorke: Suspiria

    Suspiria je Yorkov prvi soundtrack za celovečerni igrani film. Na prvi pogled se zdi čudno, da je režiser Luca Guadagnino glasbo za predelavo Argentove kultne grozljivke zaupal prav njemu. Že vnaprej je bilo jasno, da se bodo feni izvirnika obregnili ob vsako najmanjšo podrobnost, kaj šele ob glasbo; to so za izvirnik posneli italijanski prog rockerji iz zasedbe Goblin in je obveljala za enega najbolj ikoničnih soundtrackov. Je pa prav tako jasno, da je Guadagnino zaradi razsežnosti projekta moral izkoristiti vsako priložnost za dodatno promocijo, zato vendarle ni težko razumeti, da je nalogo zaupal razvpitemu frontmanu zasedbe Radiohead – Čeprav Yorke s filmsko glasbo prej ni imel izkušenj. Več

  • Gregor Kocijančič

    26. 10. 2018  |  Mladina 43  |  Kultura  |  Plošča

    Cloud Nothings: Last Building Burning

    Kvartet kantavtorja Dylana Baldija s petim dolgometražcem ponovno združuje najstniško nedolžnost pop punka, prefinjeni noise rock in melanholični post hardcore, ki močno spominja na jamranje proto emo bendov. V teoriji se to zdi kot zagotovljen recept za kiks, a Baldi te žanre znova združi v učinkovito in delikatno celoto. K temu vsekakor pripomorejo njegov izjemni občutek za skladanje spevnih in udarnih rifov ter globoka, a preprosta besedila, s katerimi se bo najlaže poistovetila mladež, ki se bori z eksistencialno krizo odraščanja. Cloud Nothings se je k sreči odmaknil od zasuka k nežnejši plati, h kateri je napeljeval z lansko ploščo, in z albumom Last Building Burning upraviči sloves enega trših bendov na ameriški indie rock sceni. Več

  • Goran Kompoš

    26. 10. 2018  |  Mladina 43  |  Kultura  |  Plošča

    Cypress Hill: Elephants on Acid

    O tem, da se je ena najbolj priljubljenih raperskih skupin iz devetdesetih let z novo ploščo namenila zaznamovati okroglo tridesetletnico, ni dvoma. Vendar to še ne pomeni, da je Cypress Hill z njo hitel. Napovedoval jo je že vsaj pet let, v tem času pa je DJ Muggs, ki je po štirinajstih letih spet prevzel producentsko taktirko, bite snemal z lokalnimi glasbeniki v Egiptu. Izkupiček je temačna, razpoloženjsko naporna, toda suverena ekskurzija v starošolski rap, s katero si zvezdniki najbrž ne bodo pomladili občinstva, bodo pa njihove vrnitve v formo veseli stari privrženci. Tudi tisti, ki so si obetali zapohane gruvačine po zgledu onih iz skupininih zgodnejših dni. Več