Cigarettes After Sex: X’s

Cigarettes After Sex sodi med zastavonoše trenutne ponudbe sanjavo ambientalnega popa. Tretji album skupine ne pripravi nobene zasede ali presenečenja, je štiridesetminutno počasno in nežno monotono zibanje v desetih med seboj nadvse podobnih delih. Za pevca Grega Gonzalesa velja kliše, da »ali obožuješ ali sovražiš barvo njegovega glasu« (pa tudi njegov šepetajoči slog petja), a še večji kliše so njegove melodične rešitve – razvoj njegovega petja v vsakem posameznem posnetku je povsem logičen in močno predvidljiv. X’s je tematsko še en kliše – je plošča o kalvariji ob koncu štiriletne partnerske zveze, ki bo zaradi nevsiljivosti verjetno z roko v roki z algoritmom samodejno nabirala prisluhe na streamerjih.

Jegulja: Anguilla Guerrilla

Riffopisca Gašper & Kozel sta dobila novega bobnarja, sedmega v enajstih letih! Jegulja je v osnovi stoner metal projekt in vemo, da je večina bendov na tej sceni danes utrudljivo šablonska, konservativna, nostalgična. Navsezadnje nas tudi Jeguljini komadi neprestano na koga spominjajo. Toda na novi plati trio servira tako avtorsko izrazite in živahne riffe, da se v širokem loku izogne predvidljivosti, k temu pa pripomore njegovo domiselno prepletanje slogov in mežikanje kanonu distorzirane muzike (black metal, death’n’roll, punk rock, proggy psihedelija). Kaj ti bo basist, če imaš dva kitarista!

Denzel Curry: King of the Mischievous South Vol. 2

Denzel Curry se je (končno) vrnil h koreninam. Po dolgem obdobju širjenja žanrske palete in potapljanja v čedalje bolj introspektivno rapanje, ki je bilo podloženo z vse bolj organskimi beati in zapakirano v vedno bolj konceptualne albume, je floridski prvak pod novim psevdonimom Big Ultra posnel neposredno nadaljevanje svojega prvega mikstejpa, na katerem se je kot šestnajstletni mulec klanjal zapuščini očakov južnjaškega hiphopa. Ti zdaj – skupaj z novo generacijo predstavnikov »dirty south« zvoka – na plošči tudi gostujejo, a protagonist kljub all-stars moštvu, ki bogati ta brezkompromisno surovi album, nikoli ne dopusti, da bi ga gostje zasenčili. Eden od nespornih vrhuncev Curryjevega opusa, v katerem ni niti enega resnega spodrsljaja.

Los Campesinos!: All Hell

Če ste v zadnjih letih prvega desetletja tega tisočletja in v prvih letih drugega srčne rane celili ob takratnem indie valu, ste težko spregledali vplivni kolektiv iz Cardiffa, ki je precej zaznamoval takratno dogajanje, čeprav ga mainstream ni zaznal. Septet Los Campesinos! je bil tipičen »kolidž bend«, toda drugače od kolegov z druge strani Atlantskega oceana so njegovi člani hipsterstvo tiste ere dojemali po svoje. Bolj intelektualno, literarno navdahnjeno, s političnim nabojem. Bend se je profiliral z enkratno vizijo emo indie rock/pop punk muzike, ki jo je serviral v živahnih in poskočnih, včasih tudi boleče čustvenih komadih, prepletenih s hudomušnostjo, samoironijo, nogometno trivio, gejmerskimi referencami, pikro socialistično propagando, nadrealističnimi prebliski, standup komedijantskimi inserti, romantičnimi težnjami in mazohističnimi ljubezenskimi ponižanji. Lucidni, empatični in gostobesedni verzi Garetha Davida Paiseyja (enega boljših tekstopiscev svoje generacije!) so zlezli pod kožo tisočerim poslušalcem. Valižani so iznašli recept, kako s pikolovsko natančnostjo popisati in osmisliti zmedo začetka odraslosti, ne da bi zapadli v sentimentalno patetiko ali egocentrično samopomilovanje, značilno za širšo emo sceno.

Remi Wolf: Big Ideas

Kalifornijska pevka sicilijansko-ruskih korenin je na svoje mogočne glasilke opozorila že v najstniških letih, ko je navdušila kot tekmovalka v televizijski oddaji Ameriški idol, kmalu za tem je s prvimi singli zakraljevala na TikToku in se hitro povzpela na velike odre festivalov tipa Coachella. Čeprav samooklicana »emo vampirka« največje uspehe žanje z grandioznimi power-pop bangerji, pri katerih se rada pobaha z izjemnim razponom glasu, se na drugem dolgometražnem albumu ustvarjalno najbolj razbohoti na polju manj pompoznih viž – predvsem takrat, ko poseže po neosoulu in diskoidnem indie popu, odlikuje pa se tudi, ko srce izliva v kontekstu emoidnih balad. Spalnični pop na steroidih.

Clairo: Charm

Če iščete soundtrack za fjakasta jutra ali popoldneve, boste to poletje težko našli primernejšo aktualno izdajo. Od preboja – bila je internetna senzacija leta 2018 – se je ameriška kantavtorica prelevila v ključno predstavnico blago psihedeličnega, s preprostimi jazzovskimi akordi in r & b-jevskimi večglasji oplemenitenega indie popa. Tudi na tretji plošči ostaja njen šepetajoči »folkovski« vokal dokaj enodimenzionalen, toda s svojo specifično barvo hkrati neubranljivo šarmanten. V spregi s sofisticiranimi instrumentali v liniji »mehkih rockerjev« kalibra Fletwood Mac ali Steely Dan nas Clairo opominja, da je poletje tudi čas za jebivetrstvo.

Nduduzo Makhathini: uNomkhubulwane

Trenutni vrvež južnoafriškega jazza na mednarodnem odru potrjuje izjemno tradicijo tega miljeja, pa ne le to, jo tudi nadaljuje in razteza. Eden vodilnih glasov sodobnih smernic je pianist, filozof in zdravilec Nduduzo Makhathini, ki na že tretjem albumu za velikanko Blue Note ravna bolj umirjeno. Tretji album je poleg tega razdeljen v gibanje v treh delih: od Libations do Water Spirits in Inner Attainment. Transcendentalno zastavljen na trenutke zaide v klasično jazzovsko konvencijo, najbolj pa prepričajo deli glasnejše vznesenosti in odzvenov dediščine mojstrov spiritualnega. Skoraj točno ura brezhibnega zvoka, ambicioznega, a zračnega aranžiranja in redkih, vendar nujnih trenutkov šamanizma.

Eminem: The Death of Slim Shady (Coup de Grâce)

Kakovost Eminemovih diskografskih izdelkov je začela naglo polzeti navzdol že kmalu po prelomu tisočletja, ko je izdal ploščo Encore (2004). Čeprav ves ta čas vztrajno ohranja astronomsko število spletnih pretokov in prodanih albumov, že dvajset let z vsako ploščo tone globlje in globlje, dno pa je dosegel z izdajami v zadnjih petih letih: plošča Revival (2017) je bila sramotno plehka kritika Donalda Trumpa, album Kamikaze (2018) je bil infantilno užaljen odziv na plaz poraznih kritik prejšnje plošče, na albumu Music To Be Murd e re d B y (2020) pa se je postavil v vlogo sitnega nergača, ki ne odobrava (sodobne hiphop) scene, s katere se počuti izločenega. Zaradi vseh teh neuspehov se zdaj vrača h koreninam, kar je v teoriji precej smiseln korak, a žal ob poslušanju deluje kot dokaj obupan poskus revitalizacije stare slave.

Hiatus Kaiyote: Love Heart Cheat Code

Dežela tam spodaj je iz nekega razloga (sonce, morje, puščavska prostranstva, poceni psihedeliki?) tudi dežela psihedelije različnih odtenkov in oblik. Kvartet pod vodstvom izjemne vokalistke Nai Palm, eno bolj znanih imen aktualne neosoul, funk in jazz fusion ustvarjalnosti, se vrača s četrto plato, ki ohranja njegovo prepoznavno zanosnost in radoživost. Vseskozi maksimalistične aranžmaje, v katerih se neprestano kaj dogaja, gradijo plasti hipnotičnih klavirsko-synthovskih frekvenc, ubrani basovski gruvi, lomljeni ritmi in kitarsko okrasje ter božajoča večglasja. Pogojno osladna in ležerna »feel good« psihedelija z modernim soulovskim značajem, optimizirana za poletno lenarjenje in sanjarjenje.

Lupe Fiasco: Samurai 

Chicaški raperski veteran Lupe Fiasco je svojo deveto ploščo Samurai osredinil okoli nenavadnega koncepta: zamišlja si vzporedno vesolje, v katerem pokojna pevka Amy Winehouse tekmuje v raperskih dvobojih, pri čemer naj bi bil avtor vsa besedila napisal iz njene perspektive. Začelo se je kot prismuknjen miselni eksperiment, obrodilo pa eno najbolj dodelanih in osredotočenih izdaj v avtorjevi (sicer dokaj nekonsistentni) diskografiji. K temu precej pripomorejo čvrsti beati Fiascovega pajdaša Soundtrakka, ki so odločno zazrti v jazz rap estetiko devetdesetih let, a album bi bil veliko prepričljivejši brez pevskih refrenov, ki skoraj vsak komad (od le osmih) zamažejo s konjskim odmerkom osladnosti.

HOMESHAKE: Horsie

Otožni slavček Peter Sagar nas je na začetku pomladi počastil z izjemnim albumom CD Wallet, na katerem je po dolgem obdobju skladanja minimalističnih synthovskih kompozicij presedlal na polje hrupnejše, a še vedno izrazito spokojne kitarske muzike, ki je navdih črpala predvsem iz zapuščine slowcore klasikov. Manj kot pol leta kasneje je posnel še eno dolgometražno ploščo, na kateri nadaljuje pot ležernega spalničnega popa, pri katerem je, kot pravi, navdih črpal iz del velikanov, kot so D’Angelo, Sade in My Bloody Valentine. Na papirju zmagovalna kombinacija inspiracij, a avtor se na plošči pogosto spotakne ob minimalistične težnje, saj svoj značilni zvok tako radikalno oskube do najosnovnejših elementov, da se zdijo številne skladbe enostavno nedokončane.

Dirty Three: Love Changes Everything

Dirty Three so starine. Trojec »alternativnega postrocka« je prvič strnil vrste že davno, v času strmega vzpona grungea, brstečega razvejanja rapa in v letu, ko je skupina REM pela o tem, da so človeka poslali na Luno. Od leta 1992 deluje vedno bolj sporadično, vse bolj kot nekakšen projektni bend, saj so člani zelo zasedeni z visokokalibrskimi drugimi projekti. Sestavljajo ga kitarist Mick Turner in bobnar Jim White ter najbolj znan med tremi, violinist, multiinstrumentalist in skladatelj Warren Ellis; tako je zaradi njegovih najrazličnejših in številnih sodelovanj z Nickom Cavom, ki se raztezajo čez zadnja tri desetletja. Dirty Three so v devetdesetih letih, ko so imeli več časa za druženje, posneli več ključnih hudo dinamičnih dratarskih popotovanj »od šepetanja do hrupa«, ki danes veljajo za pomembna poglavja iz široke panorame rocka tistega desetletja. Edinstveni sloves pa so si ustvarili tudi z izjemnimi živimi nastopi.

Lil Yachty in James Blake: Bad Cameo

Na papirju deluje zabavno: skupni dolgometražec sta posnela prvi kruner britanske elektronike in eden herojev srednjetoka ameriškega trapa. A zabava ne traja dolgo. Glede na to, da je bil zadnji album Lila Yachtyja izlet v psych-synth-pop in s tem totalen odklon od njegovega preteklega kataloga, smo tokrat pričakovali nekaj še bolj slogovno drznega. Bad Cameo to ni. Je čisto spodobna, blakovsko nežno melanholična in sanjava elektronska plošča, našpikana z Yachtyjevimi visokomelodičnimi vložki. Pluje v mirnih in varnih vodah sčiščeno urejenih kompozicij, nenavadna naveza sodeluje premišljeno in zvočno konservativno in je s tem presenetljivo manj monotona od zadnjih Blakovih samostojnih baladiranj.

Arooj Aftab: Night Reign

Novi album pakistanske pevke z dolgoletno domačo bazo v Brooklynu prihaja z izjemnim zaletom leta 2022 prejetega grammyja in vrhunskega lanskega projekta/ sodelovanja Love In Exile (z Vijayem Iyerjem in Shahzadom Ismailyjem). Arooj Aftab je na izziv pripravljena. Night Reign je plošča popolne dovršenosti – izrazne in tehnične. Vsak ton je popoln, zvok je popoln, aranžiranje je skoraj popolno, predvsem pa je seveda popoln njen glas. Povsem suverena je nekje v umirjenem trikotniku jazza, folka in klasične glasbe in je ena od izjem, ki jim uspe jazzovski standard (Autumn Leaves) predelati na neoguljen način. Več kot meditativna glasba enega velikih glasov našega časa.

Moby: always centered at night

Za ikoničnega producenta, ki se je globalno proslavil s komercialno uspešnico Play (1999), se posebej po ogledu njegovega dokumentarca Moby Doc (2021) zdi, da je eden tistih umetnikov, ki se jemljejo preveč resno. Včasih pretirano samovšečno, drugič samopomilovalno. Zadnja leta ga sicer bolj poznamo po aktivizmu, od pravic živali do veganstva, četudi redno streže z novimi izdajami, ki pa so večinoma ukalupljene v prepoznavni mobyjevski estetiki na presečišču ambientalnega housa in downtempo elektronike. Tudi novi album s kar 13 gostujočimi vokalisti stavi na zmagovalno formulo, skratka »more of the same«, in bo kot tak zadovoljil predvsem dolgoletne fene, ki jim ugaja njegov melanholično-sentimentalni ton.

Camila Cabello: C,XOXO

Internet je letošnje poletje zaradi vseprisotnosti odličnega albuma Brat (bodite pozorni na radioaktivno zeleno barvo!) britanske pevke Charli XCX krstil za »brat summer« – pamževo poletje oziroma poletje razvajenke, ki je kot nekakšna protiutež utrujajoči monokulturi »swiftijev« minulih poletij. Hajp je resničen! Tako zelo, da se je ameriška zvezdnica Camila Cabello, ki se je svetu leta 2019 predstavila z globalnim superhitom Señorita s Shawnom Mendesom, odločila zajahati »brat val«.

Skee Mask: Resort

Novi album bavarskega wunderkinda odtujeno plesne elektronike se začne povsem ambientalno in potem s priključkom razgibanih ritmik v glavnini zveni na las podobno valu lebdeče atmosferičnega oddelka IDM-a, ki je v drugi polovici devetdesetih let pljusknil na plejliste nepregledne množice drznejših chill out kompilacij. To traja do zadnjih treh posnetkov. Tu se le preselimo do plesišča, a spet z odmevi preteklosti »prelomnih« let klubskih muzik. Skee Mask je retro, je dosleden, pedanten, spreten, z albumom Resort pa tudi najbolj dostopen doslej. Plošča je nežno melodična, nevsiljiva in prijetno tekoča, pred znamko muzike za ozadje pa jo rešita preprosto avtorjeva vrhunski zvok in občutek – za gruv in za detajle.

John Cale: POPtical Illusion

Redki so umetniki à la Leonard Cohen, ki jih po 60 letih ustvarjanja še vedno žene neki neopisljivi drajv po preseganju samega sebe. Tudi 82-letni »velvetundergroundovec« nikoli ne bo privolil, da postane »legacy act«, ki kapitalizira nostalgijo. Po lanski drzni epopeji, albumu Mercy, ne kaže znakov ustvarjalne izčrpanosti in streže z eno svojih dostopnejših plošč, ki je kot pozabljen primerek raziskovalno naravnanega synthpopa iz druge polovice osemdesetih let ovita v sodobno patino. Nabita je z zeitgeistovskimi antikapitalističnimi in kataklizmičnimi podtoni, ki jih ob sofisticiranih aranžmajih streže s prepoznavno stoičnim baritonom. Kljub občasni tesnobnosti njegovi čudaški pop komadi izžarevajo neki iracionalni optimizem.

Moving as a Giant: Moving as a Giant

Prekmurska zarota hrupa se nadaljuje! Oziroma ponovno vstaja! Iz posebno rodovitnih tal severovzhodne ravnice domačije je v zadnjih treh desetletjih vzniknilo ogromno alter-noise-post-rockovskih ustrojev, poslanstvu pa – zvesto tradiciji – sledi trojka Moving as a Giant z istoimenskim prvencem. Album zastavi neposredno, brez poznejšega peglanja in pretirane obdelave ali kozmetike, a hkrati nastopa potrpežljivo, s počasnim stopnjevanjem, zmernim nalaganjem melodij, neprekinjenim brnenjem distorzije težkih kitarskih rifov, težkimi udarci bobnov in vokalom, ki tuli in vozi močno pod vplivom efektov. Med subtilnimi melodijami in čistim noisom – surova muzika brez aditivov.

Bladee: Cold Visions

Bladee, cloud rap vizionar, modna ikona, (post)internetni zvezdnik, protagonist vplivnega kolektiva Drain Gang in ustanovitelj založbe Trash Island, je za 30. rojstni dan izdal epsko zbirko 30 komadov, s katero je ustregel hordam zvestih fenov, ki ga spremljajo že od začetka ustvarjalne poti.

Empress Of: For Your Consideration

Ameriška pevka honduraških korenin se po dolgem diskografskem zatišju vrača s četrto dolgometražno ploščo, prvo izdajo po osvoboditvi od okov glasbene založbe. V samozaložniški svobodi se je popolnoma razbohotila in dostavila svoj daleč najbolj divji, slogovno neobremenjen in plesiščem prijazen album doslej, temu primeren pa je tudi barvit nabor producentov eklektičnih podlag, med katerimi najdemo denimo hyperpop vizionarja Umruja in ambasadorja futurističnih latinskoameriških klubskih ritmov Nicka Leóna. Žal pa je zares prenovljena le fasada, saj se Empress Of na svoji prvi dvojezični plošči znova oklepa istih tem kot na prejšnjem albumu, torej predvsem ljubezenskih tegob, in to pogosto v pretirano melodramatični maniri.

auto: auto

Troglava postava, ki jo sestavljajo dodobra uigrani muzičarji (Martin Ramoveš Band, Prismojeni profesorji bluesa), je v zadnjem letu popestrila dogajanje na domači kitarski sceni onstran sredinskega indie brbotanja: auto se na prvencu muziciranja lotevajo z odprto glavo. V alkimističnem duhu po malo jemljejo na različnih koncih in krajih antologije rocka, od anatolskega hipnotizma, seattlovskega nažiganja in atmosferičnih floydovskih momentov do mežikov bluzu, krautrocku, puščavskim riffom ter navihani funkijadi. Vokali, ki spomnijo na patos Toma Waitsa, v zvočno sliko stopijo poredko, a so dobrodošla popestritev njihovih instrumentalnih mediger. Eklektični rock »fuzionizem«, ki si lahko v prihodnosti dovoli še več drznosti!

James Blake: CMYK 002

Sloviti britanski superproducent in pevec se je že pri lanski plošči deloma oddaljil od klavirskih balad in se vrnil k svojim klubskim koreninam, zdaj pa je iznenada izdal še kratko zbirko štirih (post) klubskih bangerjev. Če ste se zaradi naslova male plošče razveselili, da gre za nadaljevanje izjemnega EP-ja CMYK, s katerim je Blake pred 14 leti pomagal začrtati estetske smernice future garage muzike, boste razočarani, saj plošči onkraj imena nimata prav veliko skupnega. Avtor se je tokrat udomačil na terenu obrzdanih 4 x 4 ritmov, ki so sicer vrhunsko sproducirani, a ne prinašajo ničesar sila vznemirljivega. Gre pa vseeno za čisto dobrodošel prispevek k Blakovi hitro rastoči diskografiji, ki bo prihodnji mesec obogatena še z albumom, posnetim v tandemu z Lil Yachtyjem.

NxWorries: Why Lawd?

Ko je prišel drugi val »beatniške« eksplozije zahodne obale ZDA, ki jo je zanetil Flying Lotus, se je Knxwledge izkazal kot eden perspektivnejših mladih producentov ohlapne scene. Zadržan, nezgovoren, najpogosteje v nogavicah in natikačih s smotko v roki je konsistentno pogosto nizal mikstejpe preprosto zankanih lo-fijastih instrumentalov. Razlika med njim in večino njegovih kolegov je, da so ostali do danes odpadli ali se vsaj upočasnili. Knxwledge pa ne. Tako je izdal že neverjetnih okoli 200 projektov, od katerih večji del predstavljajo zdaj že praktično legendarne beattejpovske serijalke.

Actress: Statik

Darren Cunningham že dolgo velja za elektronskega auteurja, graditelja lastnih zvočnih svetov in kovača svojega producentskega jezika, ki je v zadnjem desetletju morda izgubil pri ostrini in inovativnosti, a ga kljub temu še naprej odlikuje neka pristna raziskovalnost. Londonski posebnež na svoji deseti plošči nadaljuje z gojenjem prepoznavnega »hauntološkega«, v avro misterioznosti ovitega, z vinilnim prasketanjem zaznamovanega, dubovsko razsežnega techno in IDM izraza. Izrazito atmosferični album, ki zveni kot emisija iz nekega neotipljivega medprostora in bo zrajcal fene dvojca Autechre, zaznamujejo precej odprti, »zračni« aranžmaji z nežno božajočimi melodijami, ki spodbujajo dolge notranje dialoge.

Peggy Gou: I Hear You

Južnokorejska superzvezdnica Peggy Gou, velikanka glasbene industrije, modna influencerka, didžejka, producentka in pevka, je v osemletni karieri podpisala že toliko nalezljivo spevnih (in pretirano predvajanih) uspešnic, da je kar težko verjeti, da je I Hear You šele njen prvenec. Plošča je priletela na krilih vesoljnega hita (It Goes Like) Nanana, in pravzaprav dobršen del komadov, ki ga obkrožajo, zveni kot odvečno polnilo, zato se zdi dolgometražni format izdelka skorajda nekoliko nesmiseln. Čeprav gre za slogovno dokaj bogato ploščo, ki krmari med nostalgičnim downtempom in evforičnim (evro)housom, gre za dokaj enoličen izdelek, saj je avtorica tako močno zazrta v specifično estetiko devetdesetih let, da je precej zazankana v prežvečene vzorce, kar nemalokrat vodi v spotikanje ob klišeje.

Kaytranada: Timeless

Novi album kanadskega kovača na robu zvezdništva elektronske sodobnosti ne prinaša nič zares novega. Kaytranado poznamo predvsem kot dostavljavca spoliranih, visoko plesnih, pretežno r&b-jevskih, totalno spevnih elektro pop štikelcev in tokrat ni nič drugače. Timeless je visok kupček neštetih bonbončkov kratkih pjevalic, nepregledne množice vokalnih gostovanj in redkih instrumentalov, ki se udobno, ležerno in sladko zibljejo v nežnem primežu klubskega zvoka. Zbirka vinjet, ki praktično v celoti služi nezagnanemu džuskanju nekje ob morju ob sončnem zahodu. Zanesljiva služba za dostavo sladic plesnega popa: tehnično obvladovanje obrti 10 točk, domiselnost 0 točk.

Charli XCX: Brat

Vselej nekoliko drugačna, za zvezdniški sistem neprilagojena, lucidno samoironična, »človeška, vse preveč človeška« britanska pevka Charli XCX se vrača v velikem slogu … Z zrelo, lirično in zvočno vseskozi intrigantno plato, ki se napaja iz nje nih h ype rpop k or e nin ( plo -ščo sopodpisujejo dolgoletni sodelavec A.G. Cook iz založbe PC Music, ob njem pa še Gesaffelstein, Hudson Mohawke in številni drugi), sodobnih klubskih zvokov in bleščičastega elektropopa iz zgodnjih let drugega tisočletja (electroclash). Industrijo, ki je v neprestani krizi identitete, že leta mučijo razni anahronizmi in zadušljiva nostalgija. Vse preveč je pastiša ali novih interpretacij znanih viž, ki vnaprej jamčijo odziv (koliko melodij s preloma tisočletja ste lahko nedavno slišali v sodobnih pop produkcijah?). XCX je ena redkih ustvarjalk, ki znajo delati pop, kakor bi ta moral zveneti v letu 2024.

BADBADNOTGOOD: Mid Spiral: Chaos

Chaos je prva izdaja v seriji malih plošč, imenovani Mid Spiral, ki jih kanadski mojstri novega jazza klepljejo kot po tekočem traku: od sredine maja so izdali že tri, vse gradivo pa so posneli v pičlem tednu. Naslov EP-ja je rahlo zavajajoč, saj šest komadov na plošči ni nič kaj kaotičnih, temveč gre za zbirko ležernih džemov staromodne narave, ki so sicer v bendovem značilnem slogu izrazito eklektični, a so tokrat precej ukročeni in predvidljivi, ne glede na to, ali so spokojni ali poskočni, pa so vselej izrazito »funky«. Idealna spremljava za poletne dni, ki se zdi v ironični maniri načrtno osladna, in to tako zelo, da večkrat spomni na soundtrack kakšnega vohunskega B-filma iz sedemdesetih let.

Iglooghost: Tidal Memory Exo

Irski graditelj alternativnih glasbenih svetov spada med redke inovatorje, ki z vsako izdajo premikajo meje svojega izraza. Konceptualna plata, nastala v »poplavljenem skvotu v nekem čudnem obmorskem britanskem mestu, ujetem v večni vihar«, kjer madmaxovski odpadniki v onesnaženem morju nabirajo odpadni material in furajo bizarno glasbeno sceno, se napaja iz eko anksioznosti. Postreže z vizijo hipermoderne avtorske elektronike, ki elemente otoške dediščine (grime, drill, IDM, garage, trip hop, dubstep), prijeme emo hip-hopa, coldwavovsko hladnost, videoigričarske »world building« strategije ter hyperpop maksimalizem pretaplja v visokoresolucijske »pop« komade s kriptičnimi besedili, ki oznanjajo prihajajočo eko distopijo.