MLADINA Trgovina
  • Gregor Kocijančič

    10. 8. 2018  |  Mladina 32  |  Kultura  |  Plošča

    Vinyl Williams: Opal

    Kalifornijski psych-pop projekt Vinyl Williams, ki mu dirigira Lionel Williams, vnuk filmskega skladatelja Johna Williamsa, je z vsako izdajo bolj dovršen. Kljub psihedeličnemu avanturizmu se avtor tokrat uspešno oklepa pop struktur in glasba gre zaradi tega precej dobro v uho. Dialog med psihedelijo in popom sicer ni edini kontrast, ki ploščo naredi prepričljivo: sprani in zasanjani vokali so izrazito oddaljeni, a hkrati izjemno prisotni, produkcija pa je sočasno retro in sodobna. Čeprav jo pogosto spremljajo hitri ritmi in intenzivna zvočna večplastnost, obdrži spokojnost, ki bi marsikomu lahko koristila kot terapija za nespečnost. Plošča, ki zveni izjemno eterično, bo zaradi barvitega eklekticizma verjetno prepričala zgolj robne sladokusce. Več

  • Goran Kompoš

    10. 8. 2018  |  Mladina 32  |  Kultura  |  Plošča

    Mac Miller: Swimming

    Ljubljenec ameriških srednješolcev je prvo polovico leta tabloide polnil z razpadom zveze s pop zvezdnico Ariano Grande in prometno nesrečo, ki jo je povzročil pod vplivom alkohola. Ni presenetljivo, da na dobršnem delu pete plošče v prepoznavnem, soulovsko obarvanem raperskem slogu zdaj kontemplira o vzrokih za oba dogodka. Ker mu je skladbe pomagala ukrojiti četa cenjenih producentov (Thundercat, Pharrell Williams, Flying Lotus, Dam-Funk ...), zvočna podoba ni nikoli vprašljiva. Se pa Macu zatakne pri besedilih, v katerih sicer pokaže nekaj več zrelosti, a so hkrati še vedno nekje na ravni tega, kar o njem pišejo tabloidi. V skladbi Hurt Feelings pravi, da »drži glavo nad vodo«. Zasebno. In sodeč po spodobni plošči tudi poklicno. Več

  • Borka

    10. 8. 2018  |  Mladina 32  |  Kultura  |  Plošča

    Helena Hauff: Qualm

    Hamburška didžejka Helena Hauff je precej spodobna tehničarka, ki vrti dosledno z vinila, hitro pa se je je prijel tudi sloves edinstvene selektorke, ki vsakič znova preseneti z domiselnim izborom techna, EBM-ja, post punka, electra in čudne plati (acid) housa. Čeprav je v zadnjih dveh letih postala ena najbolj zaželenih platosukinj, ostaja trdno vkopana v podzemlju, tudi z drugo ploščo, polno osnovnih udarcev klasičnih ritem mašin in enoplastnih linij sintetizatorja. V kraljestvu distorzije je Helena Hauff kraljica, ki zna s preprostim jezikom močno udariti. Qualm rudimentarno in surovo, a tudi z nekaj melodike prikima detroitski šoli techna in electra, ne da bi zvenel pretirano retro. Analogna brezkompromisnost. Več

  • Gregor Kocijančič

    10. 8. 2018  |  Mladina 32  |  Kultura  |  Plošča  Za naročnike

    Denzel Curry: TA13OO

    Čeprav ima Denzel Curry zgolj 23 let, v Soundcloud-rap krogih in onkraj njih velja za enega najbolj nadarjenih, najhitrejših, najbolj artikuliranih in suverenih raperjev. Prvi mikstejp je izdal pred sedmimi leti, pa se že lahko pohvali z razmeroma obsežnim opusom, ki je zaradi neprizanesljive agresivnosti verzov, s katerimi seka čez mastne, podzemno zveneče trap beate, redefiniral izraz »banger«. Tega, da je ultimativen, se dobro zaveda, in z uspešnico Ultimate, v kateri kar žari od samozavesti, je postal celo spletni mem. Horde internetnih šaljivcev so z njegovo skladbo podložile nešteto videov, za katere menijo, da so tako ali drugače frajerski. Postati spremljava viralnih mem videov se lahko zdi nekoliko nehvaležna oblika komercialnega preboja, a ljudje so njegovi glasbi končno prisluhnili v nezanemarljivih številkah. Več

  • Borka

    3. 8. 2018  |  Mladina 31  |  Kultura  |  Plošča

    Santigold: I Don’t Want: The Gold Fire Sessions

    Novi projekt ameriške mojstrice hoje po ostrejšem robu popa Santigold je klasičen mikstejp jamajške tradicije. Je plesna plošča s tekočimi prehodi med komadi in z obilico cenenih, vesoljskih zvočnih efektov. Je na hitro zapakiran projekt dancehalla in poklon mojstrom tega žanra, ki ga pevka dobro pozna. Krog okoli producenta Dipla je dodobra zdrajsal in v klišeje popa standardiziral obrazce dancehalla, mumbatona in raznih karibskih žajfnic, prav Santigold pa je to počela najbolj sveže in samosvoje. Tako ostaja tudi s »poletno reggae ploščo«, ki je sama ne jemlje preveč resno, zato je ne bi smeli niti mi. Muzika, ki sodi v obmorske promenadne kafiče, v katerih se bomo vse poletje v obupu spraševali, zakaj je ne vrtijo. Več

  • Goran Kompoš

    3. 8. 2018  |  Mladina 31  |  Kultura  |  Plošča

    Underworld & Iggy Pop: Teatime Dub Encounters

    Trije kultneži so na skupni (mali) plošči zamudili lepo priložnost. Akter spletnih antitechno memov se spajdaši z enim najbolj priljubljenih britanskih »techno« dvojcev – narativ za kakšno humorno subverzijo se ponuja kar sam od sebe. A namesto tega je gospod Pop na klasične, eklektične Underworldove instrumentale raje zložil spomine na dobre stare čase, ko je bilo pomembneje od previdnosti, da koga ne užališ, to, da se imaš fino. Poti trojca so se prvič prekrižale prav v teh starih časih, na soundtracku filma Trainspotting, zato je bilo skoraj logično, da bodo za lansko nadaljevanje kakšen komad posneli skupaj. Posneli so štiri, toda nazadnje nobeden ni pristal v filmu. Več

  • Gregor Kocijančič

    3. 8. 2018  |  Mladina 31  |  Kultura  |  Plošča

    Ross From Friends: Family Portrait

    Ross From Friends je temeljni predstavnik lo-fi housa. Gre za podžanr (ob)klubske elektronike, ki je spletni fenomen, saj je izjemno hitro zaslovel zaradi YouTubovih algoritmov za priporočila. Njegova glasba se hrani z nostalgijo: elemente klubske glasbe devetdesetih let in osladne trenutke osemdesetih ob prasketanju VHS-trakov spaja v sodobnejši kontekst. Zveni kot plesna elektronika, a je zaradi meglenosti nizkokakovostne zvočne slike bolj kot za klubska ozvočenja primerna za poslušanje doma. Avtor izstopa iz sivega povprečja standardiziranega žanra: evforično blaženost njegove osupljive produkcije je opazil tudi Flying Lotus, avtoriteta futuristične elektronike, in na presenečenje marsikoga Rossov izvrstni prvenec izdal pri svoji založbi Brainfeeder. Več

  • Borka

    3. 8. 2018  |  Mladina 31  |  Kultura  |  Plošča  Za naročnike

    The Internet: Hive Mind

    The Internet še zdaleč ni več to, kar je bil. Projekt se je začel kot novosoulovska stranska ulica glasne in medijsko ekstremno popisane avtoceste, po kateri je drvela rapersko-skejtarsko-punkerska ekipa Odd Future iz Los Angelesa. Začel se je kot nepompozno brkljanje njenih članov – vokalistke Syd The Kid in producenta multitaskerja Matta Martiansa, a sedem let kasneje so se karte precej premešale. Bolj kričeči in izpostavljeni člani kolektiva, kot sta Tyler The Creator in Earl Sweatshirt, so glasbeno vse manj zanimivi ali pa preprosto vse tišji, The Internet pa se je počasi pregnetel v samozavesten petčlanski bend, izdal tri plošče in bil za zadnjo, leta 2015 izdano Ego Death, nominiran za grammyja. Več

  • Gregor Kocijančič

    27. 7. 2018  |  Mladina 30  |  Kultura  |  Plošča

    Deafheaven: Ordinary Corrupt Human Love

    Kalifornijci iz skupine Deafheaven ustvarjajo metal, ki ni zgolj za metalce. Puristi, kakršnih v težkokategornih podžanrih metala ni malo, ga zaničujejo, češ da je lažen – za pozerje, ki niso »true«. Morda zato, ker člani zasedbe ne opevajo satana in si obrazov ne okrasijo s srhljivimi poslikavami, a še verjetneje zato, ker z eklektično zmesjo številnih milejših slogov nonšalantno rušijo ustaljene okvire metala. Na novi plošči ponovno izhajajo iz najmračnejše izpeljanke zvrsti – iz black metala, ki ga v izvirni maniri spajajo s hrupno zasanjanostjo shoegaza in epsko milino postrocka. Kombinacija melanholičnih kitar, pompoznih klavirskih pasaž, agresivnega kričanja in intenzivnih bobnarskih rafalov je na trenutke res nekoliko osladna, a zasedba z neobremenjenim eklekticizmom ustvari edinstveno razpoloženje. Več

  • Goran Kompoš

    27. 7. 2018  |  Mladina 30  |  Kultura  |  Plošča

    Okzharp & Manthe Ribane: Closer Apart

    Po prvih skupnih singlih se je zdelo, da bi producent Okzharp in plesalka/model/pevka Manthe Ribane utegnila postati naslednji južnoafriški hit. Glasba, ki je močno slonela na elegantni, nenavadni, a zelo privlačni ritmiki, je predvsem zaradi pop senzibilnega, »avtotjunanega« prepevanja Ribanove imela potencial, da nagovori širše občinstvo. To se potem ni zgodilo, posledica tega pa je, da njun dolgometražni prvenec teh ambicij očitno nima več. Zaradi tega ni mogoče reči, da sta se odrekla precej izvirnemu obrazcu, toda nove skladbe so bolj okleščene, pisane predvsem na posluh popelektronskih sladokuscev, ki nove trende krojijo v podtalnem klubskem okolju. Jima bo prodor do širšega občinstva uspel po tej poti? Več