Mafijski klub

Barry Levinson je nekoč režiral gangsteriado Bugsy, scenarist Nicholas Pileggi je nekoč napisal gangsteriadi Dobri fantje in Kazino, direktor fotografije Dante Spinotti je nekoč posnel gangsteriado Vročina, Robert De Niro pa je nekoč igral v gangsteriadah N edotakljivi, D obri fantje i n Kazino, zato so zdaj očitno sklenili, da bodo v imenu dobrih starih časov skupaj zapakirali gangsteriado, v kateri De Niro igra dva gangsterja (umirjenega, »dobrega« Franka Costella in divjega, maničnega, zverinskega Vita Genoveseja, sprva prijatelja, potem sovražnika), toda ko jo gledate (česa tako letargičnega, utrudljivega, brezciljnega in brezosebnega zlepa ne boste videli), ne morete verjeti, da so jo zapakirali režiser Bugsyja, scenarist Dobrih fantov in Kazina, snemalec Vročine ter zvezdnik Nedotakljivih, Dobrih fantov in Kazina. (Max)

Echo Valley

Echo Valley je psihotriler, poln sunkov in preobratov, a vsi so tako predvidljivi, kot je predvidljivo to, da bo lezbična mati (Julianne Moore), sicer falirana rejnica konj, zaščitila svojo hčerko (Sydney Sweeney), sicer narkomanko, ki jo izsiljuje povsem generični sociopatski diler (Domhnall Gleeson).

Elio

Elio je Pixarjeva animacija, toda vsej živahnosti, divjosti in občasni duhovitosti navkljub je preveč oportunistična, saj tipično Disneyjevsko siroto, osamljenega, zapuščenega, intuitivnega dečka Elia, ki si želi, da bi ga ugrabili in odpeljali nezemljani (ko bo velik, bo Elon Musk), res pošlje v vesolje (»Do neskončnosti in čez,« bi dahnil Ken Kozmoblisk), kjer sreča Glordona, nežnega kozmičnega princa, malo izgubljeno dušo, imitacijo E. T.-ja, in lorda Grigona, imitacijo Dartha Vaderja, ki sproži imitacijo Vojne zvezd, tako da sam Elio postane »simpatična«, a v skrajni instanci banalna kombinacija Hana Sola in Lukea Skywalkerja. (kino)

Karate Kid: Legende

Li (Ben Wang), ki se iz Pekinga preseli v New York, postane novi Karate Kid, a ne pričakujte kake revolucije, le reboot klišejev (travmatična smrt bližnjega, treningi, zmajev kick, premagovanje strahu, slo-mo, turnir, finale ipd.), ki so leta 1985 pognali prvega Karate Kida. Igral ga je Ralph Macchio, ki se tokrat vrne kot Lijev mojster (in ki svoj originalni lik še vedno igra v televizijski seriji Cobra Kai, tako da je v »budistični« formi).

28 let pozneje

Film 28 let pozneje, nervozno, stilizirano in čudovito nepredvidljivo nadaljevanje nadaljevanja šokerja 28 dni pozneje, ki ga je Danny Boyle posnel leta 2002, je Robin Hood z zombiji. Hočem reči: 28 let pozneje obstajata le še lok in puščica. Pištol, pušk in brzostrelk ni več. Streljajo le še puščice in kopja – retrogradne stvari. Robin Hood ne potrebuje brzostrelke, deus ex machina – švedski mirovnik, ki se nenadoma pojavi – pač, toda če nimaš srca, ti tudi brzostrelka ne pomaga. Poleg tega pa krogel ni ravno na pretek. Še sreča, da ni več pametnih telefonov, tako da nas vsakih pet minut vsaj ne utrujajo s paničnimi kriki, da zmanjkuje baterije – ali signala.

F1: Film

Kako bi bil videti Top Gun (ali Maverick), če bi bila vojaška letala dirkalniki formule 1? Kot F1. Če bi dirkalnike formule 1 prodajali na prostem trgu, bi jih prodali na milijone – F1 ni le odlična, tako rekoč popolna reklama zanje, ampak je tudi videti kot reklama. Ja, zdizajniran in stiliziran je kot oglas – gladek in sladek, zaljubljen v glamur in zen površine.

Vampirski zombiji iz vesolja!

Gospod K (Crispin Glover) je videl že boljše čase. To, da je čarodej, poln fantastičnih trikov, ne pomaga več. Še vedno nastopa, toda ko potuje od mesta do mesta, vidi, da magičnost ni več dovolj. Nikogar več ne pritegne. Vsi se dolgočasijo. Čudne, bizarne, nadrealistične reči ne fascinirajo več. Svet se je spremenil. Postal je bolj čuden, bolj bizaren in bolj nadrealističen od čarovnij. Kapitalizem se tako naglo, divje in brezdušno revolucionira, da je vse takoj zastarelo.

Sinners

Hočete videti osupljiv original, monumentalni epos, popoln remiks žanra in umetnosti, film leta? Potem si poglejte Cooglerjeve manične, robustne, hipersenzualne, metafizične, brutalno aristotelovske Grešnike, ki se odvrtijo v enem dnevu in ki se začnejo kot gangsterski film (skulirana gangsterska dvojčka, ki ju igra Michael B. Jordan, se leta 1932 iz Chicaga, kjer naj bi delala za Ala Caponea, vrneta domov, na jug), nadaljujejo kot mjuzikl (brata odpreta utopični nočni klub, juke joint, v katerem skušata sublimirati in monetizirati črnsko segregiranost), končajo pa kot vampirska grozljivka (v klub vstopi belski folk trio, ki potrdi, da če plešeš s hudičem, te hudič slej ko prej pospremi domov), toda tečejo kot kri, ki najbolj tekne vroča. In v tej krvi se stiskajo fatalne šikane rasizma, travme boja za svobodo, demoni požrešnosti, teološke kaprice želje, ekstatični trki preteklosti in prihodnosti, groza logike kapitala, vse nemrtvosti zgodovine, vrtoglavica kulturnega prisvajanja in okultnost bluesa.

Izraelsko-slovenski film, posnet po resnični zgodbi

Prisiljena vzbuja nelagodje, a ne le zato, ker gre za izraelsko-slovenski film (izraelski filmarji so ga v celoti posneli pri nas v izraelsko-slovenski koprodukciji), in tudi ne le zato, ker gre za film o ženski (Nina Rakovec), ki zvezdniškega, dobro omreženega odvetnika obtoži posilstva, a ji potem prisolijo vsa tista tipično šovinistična, mizoginična, seksistična vprašanja, ki ustvarjajo vtis, da je sama »iskala« in da je bilo vse skupaj konsenzualno (zakaj si šla z njim na pijačo, koliko si spila, se mu hočeš maščevati, si spala z veliko moškimi, zakaj si ga prijavila šele po treh tednih ipd.), ampak predvsem zato, ker ob tem takoj pomislite na izraelsko posilstvo Gaze, ki ji Izrael očita, da je »sama iskala«, pri čemer sam Izrael – pač kot vsak posiljevalec – ob posilstvu uživa v moči, nadzoru in ponižanju žrtve, obenem pa za žrtev razglaša samega sebe. Kakor ne preseneča, da je film posnet po resnični zgodbi, tudi ne preseneča, da posilstvo preiskuje detektivka (Yaara Pelzig), ki je sicer specializirana za preiskovanje umorov: posilstvo je umor.

Kako izuriti svojega zmaja

Predstavljajte si slovenskega dečka, ki mu starši kriknejo: glej, spet so nas napadli medvedi! In potem deček – ko se nepričakovano sprijatelji z izgubljenim medvedkom – spozna, da jih medvedi napadajo zato, ker oni napadajo medvede. Nekaj takega se zgodi v filmu Kako izuriti svojega zmaja, DreamWorksovi igrani verziji DreamWorksovega istoimenskega animiranega megahita: zmaji spet napadejo multikulti vikinge (med njimi so tudi črnci, pa Azijci ipd.), vikingec Viki (Mason Thames), antimačistični sin mačističnega poglavarja (Gerard Butler), pa potem, ko se sprijatelji z izgubljenim »zmajčkom« ( ja, E. T.-jem), ugotovi, da je pri njih tako kot v Sloveniji z medvedi.

Hollywoodgate

Doku Hollywoodgate pokaže, kako so se talibani leta 2021 po ameriškem umiku iz Afganistana vrnili na oblast in nadaljevali natanko tam, kjer so pred ameriško invazijo končali, tako da izgledajo res trumpovsko: moški vladajo, žensk ni na spregled, etnonacionalizem, šovinizem, represija in predsodki cvetijo, družba je diskriminirana in militarizirana, splav je prepovedan, oblast je centralizirana, novinarji so prezirani. Afganistan so naredili spet velik. »Če so njegovi nameni slabi, potem bo kmalu umrl,« dahne talibanski poveljnik Mansour – s tem meri na egiptovskega novinarja Ibrahima Nash’ata, ki ga je sam povabil, naj o njih, talibanih, posname doku. In to je precej trumpovski obrat. Je pa res, da talibanom – v skrajni liniji »normalnim«, norim na iPhone – ni ravno težko vladati, saj so Američani za sabo – tudi v največji kabulski bazi Cie, katere vhodni portal so krstili za »Hollywoodgate« – pustili za več kot sedem milijard dolarjev orožja in vojaške opreme.

Warfare

Warfare, ki bi ga lahko vrteli na double-billu z Garlandovo Državljansko vojno, je Full Metal Jacket, le da se ne dogaja v Vietnamu, temveč v Iraku, kjer skuša vod ameriških skavtskih specialcev – v realnem času in pod taktirko Willa Poulterja – preživeti hiperrealistično smrtonosno past, ki jim jo je nastavil ameriški imperializem. Tako daleč od doma so, da so irelevantni (koga briga zanje!), tuje okolje (Ramadi), ki ga ne poznajo (kaj šele obvladajo), se v trenutku, ko jih obkolijo in začnejo oblegati iraški borci, prelevi v cono somraka, in ko ulice in stavbe, v katerih obtičijo, postanejo glavno mesto intenzivnosti, stresa, kaosa, tesnobe, terorja in totalne negotovosti, jim niti na kraj pameti, adrenalina in krikov ne pade, da bi jih moral zdajle – v črni luknji politike, v kolesju razčlovečenja – oblivati »vzvišeni«, »plemeniti« patriotski občutek, da zmagujejo, da trpijo za demokracijo in da umirajo za domovino. Edina »ameriška izjemnost«, ki jo čutijo, korenini v dejstvu, da so tako dobro oboroženi, da ne bodo padli ob prvem strelu, in da jih, ko bodo vendarle neizbežno padli, ne bodo pustili za sabo. Jasno,

Balerina, ki apokaliptično maščuje smrt svojega očeta

Eden izmed ključnih dogodkov v vesternu je bil vedno revolveraški obračun, dvoboj, duel – v Balerini dvoboj dveh revolverašev zamenja dvoboj dveh metalcev ognja. No, metalcev in metalke. Metalka je Eve Macarro (Ana de Armas), balerina, ki jo je kriminalni sindikat Ruska Roma – sicer alma mater Johna Wicka, neoliberalna verzija globalne kriminalne organizacije SPECTRE, znane iz bondiad – prelevil v johnwickovski stroj za ubijanje, le da se mora Eve zaradi svoje krhkosti – tudi v imenu kredibilnosti – zanašati na svoj smisel za gverilsko, partizansko, neortodoksno zadajanje destruktivnih, pogubnih, smrtonosnih udarcev (včasih z drsalkami, včasih z ročnimi granatami).

»Življenje je mogoče razumeti le za nazaj, toda živeti ga je treba naprej«

»Življenje je mogoče razumeti le za nazaj, toda živeti ga je treba naprej,« slišimo v animiranih Spominih nekega polža, briljantno morbidnih, tragikomičnih stop-motion spominih odbite, burkaste, obešenjaške, tristramshandyjevske in osamljene Gracie Pudel, zgovorne, zelo navedljive, nepovezljive in nalezljive fenice polžev in polžinj, hčerke ženske, ki je umrla pri porodu, in zapitega, invalidnega akrobata, ki umre v spanju, navdušene bralke, autsajderke in zbiralke spomin(k)ov, ki so jo vzgajali nudisti, swingerji, divje zgodbe, male tatvine, travme, razpoke, Søren Kierkegaard in Sylvia Plath (njena najljubša polžinja se imenuje Sylvia). Tako optimistične obupanke zlepa ne boste videli. Njena tesnoba ne vara. Njena depresija je stand-up. Njen zaščitniški enojajčni brat, ki ga posvojita verska fanatika, je patološki piroman, njena najboljša prijateljica pa je fukala z Johnom Denverjem – na helikopterju. A to ni še nič – sodnik tu med sojenjem masturbira. Saj ga potem odpustijo.

Young Hearts

Ko se Elias (Lou Goossens), introvertirani štirinajstletni deček, zagleda in zatreska v angelskega Alexandra (Marius De Saeger), novega sošolca, ki se je na nizozemsko podeželje preselil iz Bruslja, niti sluti ne, da mu bo ta »svetovljansko« pokazal, da ni s spolnim eksperimentiranjem nič narobe in da je nebinarna spolna identiteta nekaj povsem samoumevnega. In ker vidita, da je odraščanje šok, vojna, triler, je njuna koalicija tem bolj urgentna. Nimata pojma, kaj se bo zgodilo, kakšna bo prihodnost, kje bosta, s kom, bosta še skupaj ali ne, bosta s fantom ali punco, toda zdajle sta zaljubljena – and that’s fucking IT! (kino & art/Kinobalon)

Lili in Žverca

Lilo (Maia Kealoha), divja outsiderka s Havajev, tipična Disneyjeva sirota, sreča Žverco, malega modrega psa, energičnega outsiderja iz vesolja, ki ga takoj posvoji ( ja, E. T.), a tudi to, da se za njima zaprašijo nori znanstvenik, CIA, socialna služba in intergalaktični genetski inženirji, ne more skriti, da gledate še eno »poletje, ko sem se naučila leteti« (odraščanje je bežanje, teror, šarada), pa čeravno vemo, da gre le za novo verzijo Disneyjevega animiranega hita, novo »vsebino« platforme Disney+, ki očitno bizarnosti, s katero je Dean Fleischer Camp ozaljšal svojo stop-motion mojstrovino Marcel The Shell With Shoes On, ne prenese. (kino)

Imperij

Kaj je to »banalnost zla«, veste – no, Bruno Dumont, avtor filmov Jezusovo življenje, Človečnost, Twentynine Palms, Flandrija, Hadewijch in Camille Claudel 1915, pa v Imperiju pokaže, kaj je to »banalnost vesolja«, ko skušata detektiva (Bernard Pruvost & Philippe Jore) v francoski ribiški vasici ugotoviti, kdo je obglavil mlado domačinko, mi pa že vemo, da je dekle le žrtev intergalaktične vojne med »enicami«, ki jih vodi kraljica (Camille Cottin), in »ničlami«, ki jih vodi Beelzebub (Fabrice Luchini), zunajzemeljskimi bitji, ki so si telesa prebivalcev te vasi izbrali za kontejnerje svojega zakonspiriranega »končnega boja«, iztrebljenja »vseh ras razen ene«.

Klovn v koruznem polju

Kettle Springs, mestece v Missouriju, je ekonomsko presahnilo, ko je nenadoma zgorela tovarna koruznega sirupa, požar pa naj bi zakrivili objestni najstniki, ki jih doleti brutalna kazen – skrivnostni serijski morilec, alias klovn Frendo (novi Pennywise), nekdanja maskota tovarne, se nadnje spravi s takšno psihopatsko vnemo, kot se v Krikih nad najstnike spravljajo maskirani feni Edvarda Muncha, kot se v Petkih trinajstega nad najstnike spravlja Jason Voorhees in kot se v Nočeh čarovnic nad najstnike spravlja Michael Myers. Ni sicer nujno, da so tovarno zažgali prav ti najstniki (Katie Douglas, Carson MacCormac, Cassandra Potenza itd.), toda krivi so, ker nimajo nobene empatije do tovarne, v kateri so »odraščali« njihovi starši in starši njihovih staršev. Pred obličjem Frenda niso nedolžni, kar pa ne pomeni, da imajo prav generacije, ki so jim zgorele tovarne in ki so se zato oklenili Boga, puške in Trumpa.

Vermiglio

Vermiglio, italijanska gorska vas, je videti kot forma viva – kot razstava estetskih slik vzporednega, izgubljenega, pozabljenega sveta, odrezanega od zgodovine. V ospredju je velika družina, ki jo skupaj drži tradicija – Bog, spoštovanje, patriarhalni red, večno vračanje istega (letni časi, dolge zime), rituali in strogi, lakonični oče, Cesare (Tommaso Ragno), ki je obenem tudi učitelj (vseh vaščanov, otrok in odraslih, in vseh predmetov, tudi knjižnega jezika), tako da odloča o vsem, tudi o tem, kdo bo šel »naprej« in kdo bo ostal. V ozadju pa je druga svetovna vojna – fantje iz vasi odhajajo na fronto, umirajo, se vračajo ranjeni, pohabljeni, slepi.

Simón

Simón (Lorenzo Ferro), osamljeni in izgubljeni mladenič, desperado z argentinskega roba, stravmatizirani socialni outsider, tipična žrtev neoliberalnega trganja skupnosti in solidarnosti, si občutek pripadnosti in povezanosti povrne tako, da se – v slogu R. P. McMurphyja (Jack Nicholson) iz Leta nad kukavičjim gnezdom – pretvarja, da je duševno prizadet, in da se priključi skupini duševno in fizično prizadetih oseb, ki postanejo njegova socialna mreža, andska utopija, še kako usposobljena za preživetje na socialno, kulturno in politično sovražnem terenu, toda vse se zaplete, ko njegovi novi tovariši – ki jih igrajo sami neigralci (Pehuén Pedre, Kiara Supini itd.) – ugotovijo, da v resnici ni tak kot oni, da ni to, za kar se predstavlja, da je torej »drugačen« (čeravno je njegova izkoreninjenost tudi oblika »prizadetosti«), tako da se tale igrivi film prelevi v subtilno, lucidno, niansirano študijo identitetne politike, pomežik Letu nad kukavičjim gnezdom. (art)

Kapitalizma ne moreš zregulirati in odrešiti brez nasilja

Noben Andersonov film se ni začel z eksplozijo. Noben se ni začel z orgijo nasilja. Feničanska spletka, ki se dogaja leta 1950, pa se začne natanko tako – z eksplozijo, orgijo nasilja. Del letala, v katerem potuje karizmatični globalni magnat Zsa-zsa Korda (Benicio del Toro), raztrga, toda Korda preživi – le naveličano pogleda. Korda je magnat, ki je preživel že serijo atentatov. Magnat, ki ga je nemogoče ubiti. Včasih umre, a le za hip – kot kapitalizem. Takoj zatem svojemu pilotu trumpovsko sikne: Odpuščeni ste! In ga odstreli iz letala. Magnat, ki ubija – brezobzirno zlorablja, izžema, pustoši, ugonablja, uničuje – svoje delavce. Korda, arkadinski graditelj in dickensovski Scrooge (kapitalizem v eksistencialni krizi), ki kupuje le »mojstrovine«, ki je nedoločnega izvora (kapital nima barve, vonja, okusa, nacionalnosti, veroizpovedi ipd.) in ki ne skriva svoje averzije do demokracije (»Sploh nisem državljan, ne potrebujem človekovih pravic«), ima devet sinov, a ko gre po zadnjem poskusu atentata vase, sklene, da bo svoj imperij zapustil svoji hčerki Liesl (Mia Threapleton), skoraj že nuni, ki pa njegovega »grešnega« bogastva noče, in to ne le zato, ker je prepričana, da je kriv za materino smrt, ampak tudi zato, ker ve, kako je nastalo – z manipulacijami, prevarami, goljufijami, izsiljevanjem, nasiljem.

Fiume ali smrt! / Kako se je začel fašizem 

V Gazi ni več kina – vse dvorane so zaprli. No, zgazili. Odpihnili. Zravnali s tlemi. Tudi palestinski filmarji nimajo več možnosti, da bi se posvečali filmu. Ahmed Hassouna, filmar iz Gaze, se zato opravičuje filmu, ker se mu ne more več posvečati – ker zanj nima več časa, saj vedno kam teče. Včasih v zaklonišče, včasih pa za padali s humanitarno pomočjo. »Oprosti, film, kamero moram postaviti na stran in teči z ostalimi.« In že zdrvi, kolikor ga noge nesejo – tokrat za padali.

Locked

Bill Skarsgård igra malega, revnega urbanega obupanca, ki vlomi v terenca, toda ko ga hoče vžgati in odpeljati, v grozi ugotovi, da je padel v past in da avto daljinsko upravlja njegov lastnik – dr. Hannibal Lecter. No, sir Anthony Hopkins, alias William, zagrenjeni konservativec, ki pa se nad Skarsgårda spravi tako, kot bi se Lecter spravil nad kakega doktorja. Muči ga, trpinči, straši, terorizira. »Welcome aboard!« Skarsgård ne more ven, oken ne more odpreti, klavstrofobija in paranoja ga ubijata, šipe pa so zatemnjene, tako da nihče ne vidi niti ne sliši njegove agonije. Kar pomeni, da dobi lekcijo – lekcijo iz kapitalizma: ne dotikaj se tuje lastnine! Ne moreš tekmovati z nasilnostjo kapitala. Kaj je tatvina terenca v primerjavi z nakupom terenca?! Locked, rimejk argentinskega filma 4x4 (2019), je slika razrednega boja, ki je vedno boj na življenje in smrt. (VOD – Prime Video ipd.)

Misija: Nemogoče – Zadnje maščevanje

»To sporočilo se bo samouničilo čez pet sekund!« To slišimo v vsaki Misiji nemogoče – tudi v tej, »zadnji«. A kakšno je sporočilo? Takšno: da svet ne more brez Toma Cruisea, no, Ethana Hunta. Potrebuje ga. Nujno, absolutno, neizbežno. On je ta, ki so ga čakali! Odrešitelj! Mesija! Brez njega bi se svet samouničil. Zato mora preživeti. Na vsak način. In za vsako ceno. James Bond lahko na koncu umre, Ethan Hunt pa ne. James Bond si lahko privošči smrt, Ethan Hunt – »najboljši človek v najslabših časih« – pa ne. Na koncu mora preživeti. Zakaj? Ker ni konca. Diabolične entitete, ki si hočejo podrediti svet ali pa ga uničiti, nočejo stran. Nočejo umreti. Nočejo se samouničiti. Takšne so kot Tom Cruise, ki je brezkončen, neskončen, nesmrten, večen – postčloveški. Povsem mirno bi lahko še vedno igral v prvi Misiji nemogoče, tisti, ki se dogaja leta 1996. Sem rekel, da bi lahko še vedno igral v prvi Misiji nemogoče? Ne, še vedno igra v Misiji nemogoče. Vsi ostali igralci iz prve Misije nemogoče, ki se pojavijo tudi v Zadnjem maščevanju, Simon Pegg (Benji), Ving Rhames (Luther), Henry Czerny (Kittridge) in Rolf Saxon (William Donloe), so ostareli, osiveli in utrujeni (Benji pred infarktom, Luther pred odmrtjem), Cruise, njihov sodobnik (in tako rekoč sošolec), pa je brez enega samega sivega lasu, brez ene same gube in brez grama maščobe, kar tudi pokaže, in ne enkrat, marveč dvakrat. Ko se najprej gol stepe z nekim paravojakom in ko skuša kasneje gol izplavati iz velike globine (tu smo že bili, mar ne?), je to razstava njegovega perfektnega telesa. Le Tom Cruise lahko gol preživi plavanje iz potopljenega Kurska! Ni kaj, to je igralec, ki je že postal kip – in spomenik. Spomenik samemu sebi. Čakajte, da – v slogu nekdanjih akrobatov – zleze na dvokrilca, kjer skuša potem na njegovem trupu in krilih – v živo, brez trikov in brez dvojnikov, sam svoj lastni kaskader – preživeti hitrost, vetrove, tresenja in lupinge. In čakajte, da z rdečega dvokrilca zleze na rumenega.

Lepota ni le estetska, ampak tudi politična ‒ kot perverzija

V Sorrentinovi Neskončni lepoti se je rimski novinar Jepu Gambardellu (Toni Servillo), ki je pred 40 leti napisal bestseller, od katerega še vedno živi, fantomsko, distancirano in nezainteresirano – v slogu dantejevskega vodiča – sprehajal skozi rimski artistični, modni, socialni jet-set, vzporedni svet dekadentnih estradnikov, fašionistov, bogatašev, estetov, nihilistov, rentnikov in drugih privilegirancev, s katerimi bi lahko napolnili tako Fellinijevo Sladko življenje kot Antonionijevo Noč, v Sorrentinovi Parthenope, ki se tako kot Neskončna lepota začne s citatom Louis-Ferdinanda Célina (tokrat: »Življenje je seveda tako ogromno, da se povsod izgubiš«), pa se skozi neapeljski artistični, modni, socialni jet-set fantomsko, distancirano in nezainteresirano – v gambardellujevskem slogu – sprehaja sama lepota,

Brez povratka: Nasledstvo

Lepota franšize Brez povratka, ki je zdaj doživela reboot, je v tem, da je popolna tavtologija, saj smrt – no, Smrt – prikazuje in definira kot rojeno serijsko morilko, kot neumorni genocidni stroj za ubijanje, kot popolno, do skrajnosti cinično nihilistko z blaznim smislom za ironijo, šahiranje in suspenz, kot ultimativno dedno bolezen, kot fatalko, kot domino, kot Final Destination, kot vsepovsodno, vsestransko, vsevrstno, vselejšnjo, vsenaokrožno, vsemočno, vsemožno, vsevedno, vseumno, vsenavzkrižno, vseskozno, vsesmerno, vseobsežno, vsepočezno, vseprešinjajočo in vsevidno pošast, ki ima živ smisel za film in ki je videla Bergmanov Sedmi pečat.

Film o koncu ljubezni, kolapsu spomina, razpadanju imperija in zatonu Zahoda

Veliko potovanje je ljubezenska zgodba, v kateri se ljubimca nikoli ne srečata. Okej, pa pojdimo po njunih sledeh. Če ste videli Tabu in Arabske noči, potem veste, da je v filmih portugalskega auteurja Miguela Gomesa izredno težko, če ne že kar nemogoče ločiti med dokumentarcem in fikcijo ( ja, vsi filmi – vsi igrani filmi, vse fikcije – so v resnici dokumentarci) ali pa med sedanjostjo in preteklostjo ( ja, nič ni bolj sedanjega – bolj vpričnega, bolj intenzivnega, bolj imperativnega – od potovanja skozi preteklost), toda Veliko potovanje, vrhunska estetska lekcija filmske singularnosti, ki se dogaja danes in obenem nekje leta 1918 v kolonialni Aziji (tudi offi so v različnih azijskih jezikih), je tako dobro zblendano in tako imerzivno, da ne boste ločili med črno-belo in barvami. Imeli boste občutek, da gledate črno-beli film, pa čeravno se bodo vmes prižigale barve. Črno-beli film v barvah. Nemi film z zvokom. Metafizični potopis. Metaspektakel sublimnosti. In vendar je vse tako kinetično, da vas ne bo zmedlo. Gomes najde filmsko resnico krajev, ki so nekoč, v starih holivudskih in drugih zahodnih melodramah, predstavljali »eksotično«, »orientalistično«, »senzualno« kuliso za romantične peripetije zahodnih zaljubljencev – ljubezensko trpljenje zahodnjakov je bilo vedno pomembnejše od socialnega in političnega trpljenja koloniziranih. Veliko potovanje je dekonstrukcija te kolonialne melodrame.

Bullet Train Explosion

Film Hitrost, ki ga je pilotiral Keanu Reeves, je bil videti totalno originalno, a je bil v resnici le neuradni rimejk japonskega spektakla Bullet Train (1975), v katerem potniški vlak – hiter kot krogla – hitrosti ni smel spustiti pod 80 km, saj bi ga v tem primeru zaradi podtaknjenega eksploziva razneslo. Japonski spektakel Bullet Train Explosion, v katerem potniški vlak – ja, hiter kot krogla – hitrosti ne sme spustiti pod 100 km ( ja, razneslo bi ga), je sicer uradni rimejk filma Bullet Train, a je – navkljub samurajski stoičnosti vseh vpletenih, ki itak potujejo v »isto smer«, in navkljub »angažiranim« ugrabiteljem, ki skušajo testirati tako slavljeno načelo solidarnosti (astronomsko odkupnino morajo zbrati vsi Japonci!) – videti le kot bleda, ne ravno napeta ali presenetljiva kopija Hitrosti. (Netflix)

Havoc

Tako, kot ne vemo, v katerem brutalnem neonoir velemestu se dogaja Havoc, ki ga je režiral Gareth Evans, avtor Racije in Racije 2, tudi ne vemo, zakaj kokain tu tovorijo prav v pralnih strojih, toda ko tolpa štirih ukrade te stroje, ko se za njimi – z epileptičnim pregonom – zapodi policija, ko »lastnik« tega kokaina, šef lokalne triade, obleži mrtev in ko njegova mati vpokliče kitajske »specialce«, nastane kaotična, ultrakinetična gneča, v katero – v družbi obvezne »odločne«, »poštene« novinke, ki jo igra Jessie Mei Li – plane skorumpirani detektiv Walker (Tom Hardy), ki išče odrešitev in ki se odlično poda temu mračnemu, nasičenemu, neodrešljivemu demi-mondu (županovo srednje ime je korupcija), v katerem nikogar ne ubijejo le enkrat, ampak ga vedno nadubijejo in preubijejo, tako da orgiastični baleti trupel spominjajo na poplesavanja trupel iz Peckinpahove Divje bande in Woojevih akcijskih klasik, kot je recimo Morilec ali Hard Boiled. (Netflix)

Do zore

Prijatelji in prijateljice (Ella Rubin, Ji-young Yoo, Michael Cimino, Odessa A’zion in Belmont Cameli), ki prispejo v odročno, zapuščeno, pozabljeno, mračno hišo, morbidno turistično znamenitost, iz katere bi morali takoj zbežati (tu ljudje izginjajo, slišijo), umirajo na strašne, grozljive, grizlijevske načine, toda potem ponovno vstanejo, se vrnejo v času nazaj in dobijo priložnost, da igro – ja, morasto igro z maskiranimi nočnimi pošastmi – odigrajo bolje, po možnosti perfektno, saj jih v nasprotnem primeru znova in znova in znova čakata še pikantnejša smrt (splatter je tu, v tej totalno revizionistični priredbi priljubljene videoigrice, res splatter) in ponovno vstajenje, kar seveda pomeni, da jih trpinči metafizični remiks Neskončnega dneva, Koče v gozdu in Srečnega smrtnega dneva, tako da potem na tem karnevalskem Robu jutrišnjega dne, kjer so travme klišejske, kjer se klišeji ponavljajo v ritmu časovne zanke, kjer je ponavljanje mati preživetja grozljivke in kjer je število poskusov preživetja omejeno (dobra metafora neoliberalnega pekla), manjka le še nekdo, ki bi vzkliknil: »Poišči me, ko se zbudiš!« (kino)