Odbita šola

Da je ena izmed dijakinj videti kot mlada verzija Vesne Györkös Žnidar, je vse, kar lahko rečem o tejle gavnerski komediji, nadaljevanju nemških megahitov Fak ju, šola in J... se, profesor, ki je nad sabo tako navdušeno, da se kar ne neha – traja dve uri, vsi vici pa že videni in slišani v holivudskih »originalih« iz druge, tretje in četrte roke. Več

Z ljubeznijo, Simon

Simon (Nick Robinson), tipični ameriški najstnik, nam najprej pove, da je tak kot mi. Da ima starše (še kar liberalne) in sestro (Top Chef je njen greatest hit), da živi v predmestju (kje pa drugje?), da je priden v šoli, da ima prijatelje, da hodi k dramskemu krožku. Če bi živel v osemdesetih, v času Reaganove (kontra)revolucije, bi si ga živo predstavljali v najstniških komedijah Johna Hughesa, recimo v Šestnajstih svečkah ali Lepotici v rožnatem. Tam bi ga prevevala razredna nevroza (kot najstniško Lady Bird v istoimenskem filmu), tu – v času Trumpove (kontra)revolucije – pa ga prežema identitetna tesnoba: Simon je namreč gej. Več

Podedovano zlo

Podedovano zlo izgleda kot rimejk Rosemaryjinega otroka, ki ga je posnel M. Night Shyamalan. Ali pa Takashi Shimizu. Če povem drugače: po pol ure vas ima, da bi stekli domov in preverili, če je vse v redu. Annie Graham (Toni Collette), umetnica, stvarnica avtobiografskih dioram, poročena (Gabriel Byrne), mati dveh otrok, hormonskega najstnika (Alex Wolff ) in emo-trinajstletnice (Milly Shapiro), pokoplje svojo ostarelo, čudaško, dementno mater. Itak je ni marala. Potem se zgodi nekaj še hujšega – če se vam zdi seveda smrt male živali strašnejša od smrti človeka. In ker je to znak, da poti nazaj ni več, je povsem logično, da se zgodi nekaj še hujšega – če se vam zdi seveda smrt otroka strašnejša od smrti male živali. Več

Šum Balkana

Tomaž Grom, ki kontrabas in improvizacijo vrti kot kolt, je videti kot Yul Brynner (z lasmi), ko po Balkanu – po divjem vzhodu, od Maribora do Prištine, od Zagreba do Skopja, od Tuzle do Tirane – brez garmina nabira svoje »veličastne«, ulične godce (goslače, bobnarje, harmonikarje, klarinetiste ipd.), ki potem pričarajo ultimativni balkanski šum, v katerem – na koncertu v CD-ju, ki potrdi, da ni nič inspirativnejšega od dobrega šuma – konvergirajo povojna deklasiranost, brezposelnost, izgubljena odprtost, čas migracij, militarizacija mej, podcenjevanje življenja, precenjevanje smrti, jugonostalgija in Titov pogreb. (Kinodvor) Več

Grace Jones

»Ne vstajajte, gospodje, le mimo grem,« pravi Bob Dylan v štiklu Things Have Changed. Natanko to bi lahko rekla Grace Jones: le mimo grem! Vedno je namreč izgledala tako: kot da gre le mimo, kot da ni od tu, kot mistična migrantka, kot kozmična enigma, kot space oddity, kot Wonder Woman, kot modni krik z drugega planeta, kot vizualni précis. Časa imate le toliko, da lahko dahnete: čestitam! Če bi se poročila z Davidom Bowiejem, ki je prav tako ljubil glam, glitter in androginični imidž, bi bilo tako logično kot to, da se z njim ni poročila – vedno je izgledala divje, silovito, kruto, orkansko (»I am woman, I am sun«), pač tako, kot da je stopila iz filma. Več

Neverjetni 2

V času, ko bujno cvetijo in svetijo filmski superjunaki, je prav, da se spomnimo, kako je superjunake v Mojem življenju videl Ivan Cankar, predvsem, kako je videl slovenskega superjunaka št. 1 – Petra Klepca. »Učitelj je rekel, da je Peter Klepec izruval drevo, zato da bi razkazal svojo moč in svoje junaštvo. Kakšna moč in kakšno junaštvo pa je, če človek izruje drevo tam na lepem, ko mu tega še treba ni? Kaj pa bi s tem drevesom? Ali naj si ga zatakne za klobuk? Junaško je in Petra Klepca vredno, če zamahne z roko, da bi spodil muho, pa izpuli mimogrede kar ves gozd, ves temni Raskovec ter se začudi: ’A tako! Nikar ne zamerite.’« Več

Jupitrova luna

Sirske begunce, ki bežijo pred brutalno vojno, pri poskusu »nezakonitega« vstopa na Madžarsko čaka nova vojna, nič manj brutalna od tiste v Siriji. Begunci, ki jih tovornjak ponoči pripelje do bližine madžarske meje, se skušajo s čolni prebiti čez močvirje, toda nenadoma se prižgejo žarometi in mejna policija začne streljati. Kot da je vojna. Reši se, kdor se more! Panika! Kaos! Omaha Beach! Čolni potonejo. Na drugi strani je Evropska unija (ultimativna civilizacija!), toda od nekaterih beguncev ostanejo le snikerji. Tisti, ki ves ta ogenj in svinec preživijo, bežijo skozi gozd, policija pa jih preganja kot stekle pse, kot teroriste – a natanko tako jih Evropska unija, še posebej njen višegrajski del, tudi vidi. Več

Jurski svet: Padlo kraljestvo

Padlo kraljestvo, nadaljevanje Jurskega sveta, ki je bil nadaljevanje Jurskih parkov (oh, in Izgubljenega sveta), je film o etiki. Že dinozavri, ki nastopajo v tem in prejšnjih filmih, so produkti velike etične dileme: naj z genetskim inženiringom ustvarimo »nova« živalska bitja, dinozavre (ipd.), ali pa naj kljub tehnološki možnosti (kloniranje), da to storimo (da ustvarimo »novo« življenje), tega ne storimo? V Padlem kraljestvu, ki se dogaja tri leta po padcu »Jurskega sveta« (ki ga je posnel Juan Antonio Bayona, avtor genialne Sirotišnice), state-of-the-art turističnega parka, nastopi druga etična dilema: naj dinozavre in druge kreature iz nekdanjega Jurskega sveta, bazirane na onem karibskem otoku (Isla Nublar), prepustimo vulkanu, ki apokaliptično izbruhne (eksplozije! ognjemet! lava!), ali pa naj jih rešimo pred kolektivnim izumrtjem? Naj dinozavre prepustimo naravi – ali pa naj s svojim posegom sam tok evolucije spremenimo? So kloni – klonirani zavri – le potrošno blago ali pa imajo iste pravice kot živali? Več

Ljubiti Pabla

Avtocesta na Floridi – leta 1982. Promet je gost, živahen, poskočen, toda orjaški tovornjak se nenadoma postavi čez en pas, tako da povsem blokira promet. Kmalu vidimo, zakaj to stori – da bi izpraznil pas, na katerem potem pristane veliko letalo (morda ga pilotira Tom Cruise, alias Barry Seal), polno kokaina. Pripeljejo avtomobili, ki naložijo kokain, letalo vzleti in promet spet normalno steče. Kot da se ni nič zgodilo. Policaji, ujeti v koloni, ki stoji, lahko le nemočno gledajo, kaj se dogaja. Ta prizor, ki se odvrti ob štiklu Let It Snow!, plastično poudari, da je lahko Pablo Escobar – kolumbijski »kralj kokaina« – počel, kar je hotel. Ne le v Kolumbiji, temveč tudi v Ameriki, kjer je – na svojem kreativnem in kariernem vrhuncu – s prodajo kokaina letno zaslužil 22 milijard dolarjev. Več

Oceanovih 8

V času, ko so ženske Hollywood burno in nepozabno spomnile, da obstajajo (še vedno se kadi!), se je Hollywood spomnil, da se lahko ženskam hitro odkupi s filmom Oceanovih 8, vseženskim rebootom totalno moške franšize (Ocean’s Eleven, Ocean’s Twelve, Ocean’s Thirteen). Očitno so hoteli pokazati troje. Prvič, da lahko ženske povsem enakovredno opravijo moško delo – senzacionalni rop. Drugič, da ženske celo rop prelevijo v modno revijo, parado stilne preobrazbe (ne sprašujte). In tretjič, da so ženske učinkovitejše od moških, saj delo, ki ga je prej opravilo 11, 12 ali 13 moških, tu opravi pičlih 8 žensk. Več