Prenovljeni Marvin

Marvin (Jules Porier) je trinajstletnik iz Vosgesa, francoske vukojebine ob nemški meji. V šoli ga vsi maltretirajo in brutalizirajo – ker ni dovolj »možat«, ga imajo za geja. Včasih ga skoraj posilijo. Kar pa naj vas nikar ne zavede – Marvin je res gej. In ja, življenje v tej zakotni, ruralni, hribovski, narodnjaški, represivni, šovinistični vukojebini je zanj – in njegovo identiteto – res pekel. Prenovljenega Marvina je režirala Anne Fontaine, ki je pred leti posnela Kemično čiščenje, Kako sem ubil očeta, Gemmo Bovery in Nedolžne – težke, mučne, zatežene filme. Kar je seveda signal, da tudi Marvinu življenja ne bo ravno olajšala. Au contraire! Marvin ni le iz vukojebine, temveč tudi iz revne, bedne, proletarske, razsute družine, ki bi jo to, da je gej, tako zgrozilo in šokiralo, kot jo zgrozi in šokira to, da hoče postati igralec. Več

Plesna terapija

Britanska romantična dramedija Plesna terapija, ki bo navdušila bolj fene Eksotičnih hotelov Marigold kot fene mjuziklov Mamma Mia! (feni mjuziklov Odpleši svoje sanje pridejo itak na vrsto šele, ko ostarijo), ima dve veliki sporočili. Prvo gre takole: nižji socialni sloji se imajo bolje kot aristokratske elite. Ko lady Sandra Abbott (Imelda Staunton) na slovesnosti v čast svojega ljubega, dragega, aristokratskega moža v grozi ugotovi, da jo taisti mož že leta vara z njeno najboljšo prijateljico (zakaj pa so najboljše prijateljice, bi lahko retorično dahnili v tem primeru), se iz podeželske palače zateče k svoji nonkonformistični sestri Bif (Celia Imrie), ki je ni videla že desetletja in ki živi v povsem drugačni skupnosti – med malimi, upokojenimi, »eksotičnimi« ljudmi, socialnimi outsiderji, ki uživajo, ki se veselijo, ki živijo na barkah, ki se ne zadržujejo, ki so neposredni, ki se zaljubljajo, ki fukajo, ki so svobodni, ki se vozijo s kolesi in ki se ne kopajo v razrednih privilegijih in etiketah, temveč v Temzi. Več

Whitney

Whitney Houston je leta 1992 igrala v Telesnem stražarju, velehitu, ki je vključeval tudi njen megahit I Will Always Love You. Štikel – tako popularen in tako globalen, da je Sadam Husein dve leti kasneje arabsko verzijo uporabil v svoji predvolilni kampanji – dejansko ni bil njen, še manj originalen (Dolly Parton ga je izvajala že leta 1974, leta 1982 ga je zapela tudi v filmu Najboljši mali bordel v Teksasu), toda Whitney Houston ga je zapela tako, kot da stoji sredi katedrale – in kot da je njen. Štikel se po dobrih treh minutah ustavi, Whitney obmolkne in nekaj sekund počaka, potem pa – bučno, evforično, orgazmično – plane s tistim »And I Will Always Love You«. In če ste videli njene koncertne izvedbe tega štikla, potem veste, kaj se je dogajalo – Whitney je tisto ustavitev, tisto napeto pavzo, infarktno tišino poljubno in taktično podaljševala. S to tišino si je publiko podredila. S to tišino je publiko obvladovala. S to tišino je postala gospodarica. A v tej tišini je bilo še nekaj več: zdelo se je, da je to zatišje pred verzom »And I Will Always Love You« njena ultimativna utopija – da so to edini trenutki, v katerih zares živi. Več

Hotel Transilvanija 3: Vsi na morje!

Začetek Hotela Transilvanija 3 izgleda kot napovednik za Hotel Transilvanija 3: Abraham Van Helsing vrtoglavo in neumorno, po sedanjosti in preteklosti, preganja grofa Drakulo, tako da v nekaj potezah – v slogu Jamesa Bonda ali pa Indiane Jonesa (spomnite se le uvodnega transportnega tobogana v filmu Indiana Jones in tempelj smrti) – zamenjata vsa prevozna sredstva, od vlaka do letala in avtomobila. A to je optična prevara: Hotel Transilvanija 3 skuša le na vsak način ustvariti vtis (glejte, kakšno količino zgodbe vam dajemo!), da je nekaj povsem drugega od Hotela Transilvanija in Hotela Transilvanija 2, da torej ni le bolj ali manj kopija prejšnjih dveh delov, temveč izvirno, izjemno, edinstveno delo. Pa ni. Več

Mamma Mia! Spet začenja se

Kar je tu dobrega, ni novo – in kar je novega, ni dobro. Še sreča, da nekje proti koncu vstopi Cher, alias Ruby Sheridan – Sophiejina lasvegaška babica. Ne, ne kopljite, v originalu pred desetimi leti je ni bilo. In tudi v življenju Sophie (Amanda Seyfried) je ni bilo. Ni ji bilo do tega, da bi bila babica – zdaj se je odločila, da je babica. Toda ko spusti glas in – v duetu s komaj slišnim in zato nemotečim Andyjem Garcio, alias Fernandom – zahrumi Fernando, velehit kvarteta Abba, imate vsaj za minuto ali dve občutek, da ne gledate le karaok, na katerih nastopajo – okej, »pojejo« in po malem tudi »plešejo« (ni kaj, Waterloo, ki je bil polom za Napoleona, je polom tudi za tale mjuzikl) – novi obrazi, ki so tako hormonski in obenem tako puritanski, da se jih naveličamo, še preden vstopi Cher. Več

Ukradena princesa

Tale ukrajinski animirani film je retroholivudski, kar pomeni, da potujoči igralec, nesojeni vitez, staromodno in pokroviteljsko rešuje “nemočno” princeso, ki se sicer dela, da je “Brave”, a ji nikar ne verjemite. Več

Budimfešta

Kar se zgodi v Budimpešti, ostane v Budimpešti, se glasi slogan, s katerim oglašujejo Budimfešto, francosko “grozljivo” farso, v kateri je Budimpešta za francoske fante to, kar je za ameriške fante Las Vegas – idealen kraj za fantovščine, ki jih organizirata dva podjetna prijatelja (Manu Payet & Jonathan Cohen). V Budimpešti lahko fantje počnejo to, česar doma, v Franciji, ne morejo niti ne smejo. Tu se lahko izživljajo – brez občutka krivde. Tu lahko izživijo vse svoje najbolj egoistične, najekscesnejše porno fantazije, Crazy Trips. Kot nekoč v Alžiriji. Ali pa Maroku, Tuniziji in drugih francoskih kolonijah. Film je posnet po resnični zgodbi. Viktor Orban bi strmel. Ali pa tudi ne – če svojo kulturno in nacionalno identiteto preveč ščitiš, slej ko prej postaneš porno fantazija. Več

Skrivnostno ogledalo

Če hočeš videti, kako nor, bizaren in dementen je svet, moraš v puščavo. Zakonca Ray (Nicolas Cage) in Maggie (Robin Tunney) hočeta po travmatični izgubi otroka začeti znova, zato se premakneta v anonimno puščavsko vukojebino, kjer prevzameta motel, saj si predstavljate, takšnega “scenskega”, ob cesti, z neonskimi napisi in klientelo, ki jima ne da spati, še toliko bolj, ker se izkaže, da si je prejšnji lastnik – enigmatičen in begav kot Harry Dean Stanton v Wendersovi klasiki Pariz, Teksas – omislil dvosmerno ogledalo, skozi katerega je špegal v sobo št. 10, ki je kakopak kozmični kristal norosti, bizarnosti in dementnosti. Če v njej ne seje potrebni tovornjakar (Ernie Lively), potem v njej žanje lokalna dominatrix (Kassia Conway) – ali pa maskirani “psycho”. In že v pesku najdejo žensko truplo, v motelskem bazenu pa odojka. Več

Svet prihodnosti

Se vam je kdaj zazdelo, da se ta svet razvija prehitro? Saj veste – umetna inteligenca, genetski inženiring, tehnološke inovacije in take reči. Svet prihodnosti nam med najavno špico potrdi, da se je svet res razvijal prehitro – v resnici se je razvijal tako noro hitro, da se je velika sinteza mesij končala s strašno vojno, totalnim opustošenjem in izbruhom »rdeče vročice«, ki je okužila in pogubila človeštvo. A še preden se najavna špica konča, smo že na terenu Pobesnelega Maxa, tako Cestnega bojevnika kot Ceste besa, le da »mad« Maxa nadomešča »mad« James Franco, psihopatski šef postapokaliptične motoristične tolpe. Več

Sicario 2: Vojna brez pravil

Sicario 2 se začne tam, kjer se je začela Trumpova predvolilna kampanja – na mehiški meji, prek katere naj bi v Ameriko prihajali »morilci, posiljevalci in kriminalci«, ki bi jih Trump, vsaj tako je napovedal, ustavil z velikim, masivnim, »lepim« zidom. Ameriški helikopterji in policijski avtomobili ponoči obkolijo skupino beguncev, ki skuša ilegalno prebegniti v Ameriko – eden izmed njih nenadoma steče, odvrže nahrbtnik, poklekne, razširi roke, pogleda proti nebu, dahne »Alah je velik« in se razstreli. Takoj zatem v Kansas Cityju, ponosnem in patriotskem osrčju Amerike, v supermarket vstopijo moški »bližnjevzhodnega videza«, ki se drug za drugim – hladnokrvno, neusmiljeno – razstrelijo. Več