Mali jeti

Ko Yi, mala, osamljena, užaloščena šanghajska violinistka, sreča pobeglega – “malega”, igrivega, osamljenega, kosmatega, telepatskega, ljubkega – jetija (imenuje ga Everest, a lahko bi ga imenovala tudi Kung Fu Panda ali Mala noga), s katerim potem pred mračnimi korporativnimi silami bežita proti Himalaji, je jasno, da ju na tem “čarobnem potovanju”, tako tipičnem za sodobne animacije, čakajo korporativne emocije in korporativne ekspresije, z vljudno in prazno korporativno “čarobnostjo” vred (Kitajska kot nekaj pristnega, “eksotičnega”), navsezadnje, naloga malega jetija, ki milostno ne govori, je, da postane igrača, no, akcijska figurica. Več

Dvojnik

Zaprite oči. Če ste kdaj gledali TV-serijo Alfred Hitchcock Presents, potem se morda spomnite epizode Primer gospoda Pelhama, ki je bila tako lucidna, da jo je leta 1955 režiral kar sam Hitchcock: gospod Pelham na lepem ugotovi, da ga skuša izriniti in zamenjati njegov dvojnik. Brezhibno ga impersonira povsod – doma, v službi, v družbi. Jasno, na koncu res zmaga dvojnik. Ko je Basil Dearden leta 1970 posnel rimejk te epizode, Moža, ki je preganjal samega sebe, je Pelhama igral Roger Moore. To premiso so potem variirali v nedogled, tako da so jo povsem obrabili in zlizali – ko je v Replikantu leta 2001 v vlogah originala in klona, ki ga preganja, nastopil Jean-Claude Van Damme, je bil to kakopak znak, da je življenjski krog te premise sklenjen. Zato je toliko bolj presenetljivo, da je zdaj po njej posegel Ang Lee, avtor tako prestižnih filmov, kot so Razsodnost in rahločutnost, Prežeči tiger, skriti zmaj, Gora Brokeback in Pijevo življenje. Več

Mafija v objektivu

Newyorški fotograf Weegee – s pravim imenom Arthur Fellig – je v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja na krute, srhljive, grizlijevske, ostudne, groteskne kraje zločina prišel s policijo, pogosto celo pred njo. Policija mu je vedno javila, ko se je zgodilo kaj strašnega – in da bi bil res na tekočem, so ga oskrbeli celo s policijskim kratkovalovnim radiem, tako da je lahko sproti izvedel, kje ga čaka naslednje truplo, naslednji duchampovski ready-made. Te črno-bele fotografije, ki so pokazale, kako smrt človeka preseneti in obenem estetizira, in ki jih je objavljal v časopisih, so postale njegovi mali filmi noir. Weegee – maničen, iznajdljiv, predan noči – je postal kultna figura. A precej težje je bilo biti Weegee na Siciliji, zato je sicilijanski Weegee postala ženska, Letizia Battaglia, ki je leta in leta – 40 let – fotografirala posledice mafijskih zločinov, učinke mafijskega nasilja. Več

Preboj

Kulturno zgodovinsko društvo Triglav iz Kamnika je pred leti na Vojskarski planoti rekonstruiralo slovito bitko iz II. svetovne vojne. Če bi to svojo vajo – to svojo uprizoritev, to svojo rekreacijo, ta svoj mali gozdni spektakel, ta svoj reenactment – posneli, bi jo lahko naslovili Past na Vojskarski planoti ali pa Preboj. Baboskov Preboj žal izgleda natanko tako: kot amaterska rekonstrukcija slovite bitke iz II. svetovne vojne. Fantje in dekleta so za vikend entuziastično zlezli v uniforme in se šli partizane in Nemce, le da je Vojskarsko planoto zamenjala Menina planina. Preboj, posnet po knjigi Past na Menini planini, ki jo je napisal Franc Sever Franta, se začne sredi hude zime, v globokem snegu, po katerem gazijo izčrpani, lačni, prezebli partizani, ki se marca 1945 namesto na Dolenjsko zatečejo na Menino planino, kjer jih obkoli 12.000 nemških vojakov in kjer čakajo na znak za preboj v dolino. Več

Binti

Binti (Bebel Tshiani Baloji), 12-letna deklica, mala “ilegalna” priseljenka iz Konga, ki hoče postati vlogerka, izve, da naj bi jo z očetom iz Belgije izgnali, zato se domisli tegale – oče naj se poroči z mamo njenega prijatelja, osamljenega borca za afriške žirafe, pa bosta rešena! Rešitev je družina. Tale otroški film vse tako optimistično poenostavi, da lahko računa na Disneyjev rimejk. (Kinobalon/Kinodvor) Več

Pasji smisel življenja 2

Vemo, kaj se zgodi, ko si človek omisli psa: želi si, da bi z njim ostal vse življenje, a ve, da bo relativno hitro poginil in da si bo moral slej ko prej omisliti novega. To tesnobno, morbidno, travmatično nelagodje je sentimentaliziral, spiritualiziral in odrešil že film Pasji smisel življenja, v katerem je pes Bailey poginil ter se potem reinkarniral in vračal v telesih drugih psov. Ja, Ethan (Dennis Quaid), michiganski kmet, njegov izvirni lastnik, je lahko do konca življenja ostal z istim psom. No, ne povsem – zdaj, v nadaljevanju, ima namreč Bailey priložnost, da z reinkarnacijami osmisli še preostanek Ethanovega življenja, a tudi življenje Clarity (Kathryn Prescott), osamljene, skaljene vnukinje Ethanove nove prijateljice (Marg Helgenberger), kajti Pasji smisel življenja 2, prav tako posnet po bestsellerju W. Brucea Camerona, popbudizem prelevi v frontalni telenovelistični napad na pogojni refleks, z redko boleznijo vred. Ker pa živimo v času, ko pes v filmu – razen v franšizi John Wick – ne sme umreti (a umre lahko na milijone ljudi), je treba reči, da PSŽ2 izgleda prav kot parodija filmov, v katerih pes ne sme umreti. Več

Alice in župan

Se še spomnite Reinerjeve romantične komedije Ameriški predsednik? In Morettijeve dramedije Imamo papeža? Predstavljajte si rohmerjevski remiks teh dveh filmov v času, ko evropska levica omedleva v senci hitro rastočega populizma, pa dobite francosko politično komedijo Alice in župan. Ko Paula Théraneauja (Fabrice Luchini), dolgoletnega župana Lyona, sicer socialista, morda bodočega predsedniškega kandidata socialistične stranke, obsedenega z napredkom (Vedno in znova več napredka, je naslov njegove knjige), zagledamo na seji mestnega sveta, le nemo bolšči predse – odsotno, nezainteresirano, apatično, depresivno. Župan, idilični politični inovator, ki je svoje življenje podredil politiki (totalno ji je predan, to je njegovo poslanstvo), je v hudi krizi, zato mu – kot Morettijevemu papežu – svetujejo, naj si omisli psihoanalitika, a kot pravi, noče kake “modne terapije”, zato se raje odloči za filozofinjo. Več

Pritisk

Kdaj veste, da se boste morali odseliti iz neke skupnosti? Ko se v njej pojavi vintage store. Pridejo hipsterji, posedajo po kavarnah, filozofirajo in govorijo o filmih, ki naj bi jih posneli – soseska postane kul, najemnine in cene stanovanj pa poskočijo, pravi natakar iz “Komunistove hčerke”, tipičnega skupnostnega bara v Torontu. Toda “ljudje s slogom” niso najhujše zlo za sosesko in cene stanovanj – obstaja hujše zlo. In to pošast, ki je ugrabila stanovanjski trg, skuša v dokumentarcu Pritisk detektirati in locirati Leilani Farha, neutrudljiva kanadska odvetnica in aktivistka, posebna poročevalka Združenih narodov, ki stanovanje razume kot temeljno človekovo pravico in ki prepotuje svet, od Toronta do Berlina, od Londona do Barcelone, od Valparaisa do Uppsale in od New Yorka do Seula, da bi odkrila, zakaj so stroški najemnin povsem zasenčili plače. In zakaj so dobički povsem zasenčili človekovo pravico do dostojnega stanovanja. Več

Pavarotti

Luciano Pavarotti, pekov sin in kodrasti fen Maria Lanze iz Modene, ki je mutiral v karizmatičnega tenorista s harlekinskim nasmehom, je najprej skoraj umrl – tetanus ga je kot otroka poslal v dolgo komo. Potem je hotel na vsak način postati nogometni vratar. Razumljivo – imel je glas, s katerim je zlahka razporejal obrambne igralce. Živo si ga predstavljam v parodiji Wendersove klasike Vratarjev strah pred enajstmetrovko – žogo bi z glasom odstrelil ali razstrelil. Pavarotti, doku o Pavarottiju, se začne v sloviti amazonski operni palači (Teatro Amazonas, Manaus), v kateri je leta 1897 – na otvoritvi – pel Enrico Caruso, v kateri je leta 1982 Werner Herzog posnel Fitzcarralda, film o človeku, ki sklene, da bo v Amazoniji zgradil opero, in v kateri je leta 1995, kot vidimo v arhivskih posnetkih, pel Pavarotti, jasno, neuradno, pred priložnostno publiko, toda leta 1982 ni nastopil v Fitzcarraldu, temveč v napihnjeni, zelo dragi, naravnost potratni romantični komediji Yes, Giorgio, ki je povsem – res scela! – propadla, pa četudi je pel O sole mio, Santa Lucia in Ave Maria. In ja, Puccinijevo arijo Nessun dorma. Briljantno. Kristalno. Nemogoče. Več

Joker prihaja iz tistega smeha, ki se smeji namesto nas

“Dajte mi le ring, v katerem bo lahko ta bik besnel,” dahne v Scorsesejevem Pobesnelem biku Jake La Motta (Robert De Niro), mali, nervozni, eksplozivni, manični, nepredvidljivi boksar, ki je tak tudi zunaj ringa – agresiven, eksploziven, nepredvidljiv in neartikuliran. Če ne bi dobil ringa, v katerem lahko besni in divja, bi postal gangster ali kaj takega. Tudi Arthur Fleck, alias Joker (Joaquin Phoenix), asocialni outsider iz asocialnega Gothama, potrebuje ring, v katerem bi lahko besnel in divjal. Fleck je osamljen in maničen, lunatičen in morbiden, stalno šikaniran in pogosto pretepen, prepričan, da je nezakonski, zatajeni sin slovitega očeta, magnatskega Thomasa Waynea (Brett Cullen), kandidata za župana Gothama ( ja, Batmanovega očeta). Več