Nikola Tesla: Valovi prihodnosti

»Tesla se je odpovedal seksu, da bi lahko vso energijo posvetil znanosti,« pravi Marina Abramović, kraljica performansa. Vsekakor, Tesla je čakal »višjo stopnjo zrelosti« – onstran seksa, a tudi onstran kapitalizma. Bil je utopist. V dokuju Nikola Tesla: Valovi prihodnosti, ki ga je posnela Janja Glogovac, biografinja Josipa Broza Tita (Tito, 2001), in ki po nedavni premieri na Mednarodnem festivalu dokumentarnega filma DOKUDOC v Mariboru zdaj potuje po Sloveniji, izvemo, da se je leta 1878 zaposlil v mariborski orodjarsko-livarski delavnici Druško, toda mestna žandarmerija ga je naslednje leto iz Maribora izgnala v rodni Gospić – bolj ali manj zaradi klateštva. Zapisali so, da nima sredstev za preživljanje, da nima denarja in da nima vizije za prihodnost. Pa je odšel v Ameriko, da bi izumil prihodnost.

Transformerji ena

Za nekatere filme bi bilo bolje, če bi bili animirani. Recimo za Transformerje, ki so bili tako dolgi, da ste se njihove hiperaktivnosti – in njihovih nenehnih in repetitivnih mutacij in transformacij – naveličali. Animirani film Transformerji ena vrže dolgčas skozi okno – ne le da je za dobro uro krajši, ampak je tudi za dobro uro kompaktnejši, avanturističnejši, domiselnejši in duhovitejši, tem bolj ker gre za zgodbo o izvoru dveh karizmatičnih transformerjev, Optimusa Prima in Megatrona, ki sta najprej, pred milijardami let, le navadna delavca (imenujeta se Orion Pax in D-16), le navadna rudarja s Cybertrona, le navadna robota brez transformativnih sposobnosti, a velika prijatelja, preden Megatron ne podleže temni strani. Prijateljstvo razpade tako bobneče, boleče in tako toksično kot ljubezenska zveza. Trg ubije čustva. Nenadoma ni več dovolj, da sodeluješ – treba je zmagati.

Nikoli ne izpusti

Sveta je spet konec. Zgodilo se je nekaj strašnega, apokaliptičnega, neizrekljivega. Ja, ne vemo, kaj točno se je zgodilo, toda nevidno Zlo, ki je razdejalo človeštvo in ki je sposobno strašnih manipulacij, je tako karizmatično, halucinantno in omniprezentno (in viralno), da mama (Halle Berry), polna brazgotin, svojih dveh sinov, dvojčkov, Sama (Anthony B. Jenkins) in Nolana (Percy Daggs IV), ne pusti iz hiše – no, gozdne koče. Obsojena sta na karanteno. Na lockdown. In če že ravno morata iz hiše, recimo po hrano v gozd, morata biti ves čas privezana na varnostno vrv, ki ju – kot nekoč popkovina – povezuje z mamo. Meje njenega sveta so meje njunega sveta. Ne pusti ju stran. Zaščititi ju hoče pred pošastmi in grozo – na pošasten, grozljiv način. Zaščita je vedno tortura. Ne pusti ju v svet. Ostati morata z njo. Družba ne obstaja več. Že ta premisa deluje srhljivo in šokantno – čakajte, da pridejo pravi šoki in pravi žanrski tiki, znaki neposlušnosti in simptomi odraščanja, ekstaze neodvisnosti in spremenjena stanja, paranoja in boj za preživetje (ali mama ali življenje?), s subverzijo Biblije vred (edenski vrt, kača, prepovedani sad, Kajn in Abel ipd.), navsezadnje, 

Stari hrast

V Starem hrastu, »zadnjem filmu Kena Loacha« (upajmo, da ne!), v zapuščeno, zakotno, degradirano britansko delavsko mesto naselijo sirske begunce, ki jih začnejo domačini takoj šikanirati, demonizirati, poniževati, zavračati. Predsodki, stereotipi in strahovi dobijo krila. Toplo jih sprejme le TJ Ballantyne (Dave Turner), strpni, samaritanski lastnik puba The Old Oak, vsi ostali pa besnijo. Rekel bi, da jih prihod beguncev radikalizira, a dejansko so bili radikalizirani že prej – jezni so, ker so jim zaprli rudnik, ker so vse izgubili, ker se nihče ne zmeni zanje, ker cene le rastejo, ker vrednost njihovih nepremičnin pada, ker jih je blaginja zaobšla, ker se ekonomska neenakost le poglablja, ker so razlaščeni, ponižani, razžaljeni. Ja, domačini in begunci – prikrajšani, pozabljeni ljudje – si delijo isto razredno usodo.

Če bi smrt razočarala, tega ne bi gledalo toliko Slovencev

Leta 2017 sta dva fanta iz okolice Podbočja kruto, brutalno, do smrti pretepla tretjega – in to prenašala v živo. Prek Facebooka. Slovenci so ta video smrti množično všečkali in delili, kot da bi skušali groteskno izživeti tisto mindfulness, ki jo vsi tako opevajo. Bi to sploh gledali, če ne bi nihče umrl? Mar nista morilca le izpolnila najskrivnejših, najperverznejših in najmorbidnejših fantazij spletne viralne nacije? Mar nista spletni naciji brala misli? Mar nista sprevržene resničnostne logike prignala do konca? Hoteli ste videti resničnost – prav, pa jo glejte! Nefiltrirano in necenzurirano! Mar njun video ni deloval kot grozljiva imitacija youtubskih, viralnih videov, kot srhljiva simulacija tiste »spontanosti« in »avtentičnosti«, po kateri tako hlepi spletna nacija? Če bi smrt razočarala, tega ne bi gledalo toliko Slovencev. Užitek je postal dolžnost.

Boksar

Boksar, najnovejši film Mitje Okorna, ki je kariero začel v Sloveniji (Tu pa tam) ter jo nadaljeval na Poljskem (Pisma sv. Nikolaja, Planet samskih) in v Kanadi (Life in a Year), si domišlja, da je Pobesneli bik (Intermezzo iz Mascagnijeve opere Cavalleria rusticana zamenja instrumental iz rock balade Still Loving You), zato ne preseneča, da so borbe posnete tako naturalistično, da udarci včasih zabolijo.

Lars je LOL

Dvanajstletno Amando (Lilly Winger Schmidt) določijo za mentorico Larsa (Adrian Øverjordet Vestnes), učenca z Downovim sindromom, s katerim se sprijatelji (Harry Potter ruši vse meje in prepreke), a ga začne potem zaradi sovražnega okolja, prežganega s predsodki, posmehovanjem ter žaljenjem, trpinčenjem, izključevanjem, omalovaževanjem, diskriminiranjem in šikaniranjem šibkejših, še sama šikanirati, kar tale norveški otroški film prelevi v jasno in simpatično svarilo, da je inkubator sovražnega govora šola, da je sovražni govor nalezljiv (kot fašizem) in da je zdizajniran tako, da zlahka prevzame in zlomi odrasle, kaj šele otroke.

Ne govori zla

Ben (Scoot McNairy) in Louise (Mackenzie Davis) – ameriška zakonca, ki živita v Londonu – na potovanju po Italiji spoznata Paddyja (James McAvoy) in Ciaro (Aisling Franciosi), britansko-italijanski zakonski par, ki ju začne zapeljevati in mamiti v hitro prijateljstvo. Paddy kar prekipeva od družabnosti, ki je tako pasivno agresivna in vsiljiva, da vzbuja nelagodje, tem bolj, ker ju po vrnitvi domov povabi v svojo podeželsko kočo, kjer oba – obupanca (Ben je izgubil delo), ki se jima končno nekaj zgodi, končno ju nekdo nekam povabi – v nelagodju skoraj utoneta, saj Paddyjeva družabnost dobiva vse maničnejšo in toksičnejšo frizuro: pikantnih »izzivov« in »testov« mu ne zmanjka. Od hrane, ki je nočeta (vegetarijanki v usta rine meso!), do skokov v hladno vodo, krutosti do nemega sina in fafanja pod mizo – med večerjo. To je le intro. Ben in Louise bi morala zbežati, a ostaneta, vendar ne zaradi mamljivosti prijateljstva in družabnosti, temveč zaradi mamljivosti, magnetnosti, notranje hipnotičnosti, adiktivnosti samega nelagodja. Svoji pravici do nelagodja se ne odpovesta. To je itak vse, kar imata.

Stekleničarji

Ni enostavno, to življenje, bi lahko vzkliknili romski mladeniči, »flašaroši«, ki – kot pokaže srbski doku Stekleničarji – na kaotični, neurejeni, distopični deponiji v Vinči, predmestju Beograda, stahanovsko in ekspresno – učinkovito! storilno! – nabirajo plastenke in jih potem stiskajo v bale (ki gredo naprej v preprodajo), pri čemer morajo paziti, da jim jih ne speljejo tekmeci.

Gospodinjstvo za začetnike

Gospodinjstvo za začetnike nas takoj potegne med mladeniča in mladenki, ki v primestni skopski hiši ravno pojejo in plešejo in norijo, a nam ne pove, kdo je kdo in kdo je komu kaj, ampak nas prepusti fluidnosti, eksperimentalnosti in radikalnosti odnosov, tako da šele en passant ugotovimo, kdo so ljudje, ki živijo v tej hiši: tu so Dita (Anamaria Marinca), lezbična socialna delavka albanskega rodu, lastnica te hiše, njena partnerka Suada (Alina Serban), Romkinja z dvema hčerkama, najstniško Vaneso (Mia Mustafa) in petletno Mio (Dzada Selim), in Toni (Vladimir Tintor), lakonični gej srednjih let, ki je prek Grindrja spoznal Alija (Samson Selim), devetnajstletnega romskega geja, sicer Ditin stari prijatelj in formalno – ne pa tudi biološko – oče obeh Suadinih hčerk.

Film leta

Smrtonosni objem je triler o objemu, ki noče popustiti – objemu, ki gre do konca – objemu, ki res objame, stisne, izžame. Psihotriler o dejtu, ki izpolni ves tihi, notranji, prikriti, potencialni teror Tinderja, »kulture povezovanja«. Notranji triler Tinderja. Film, v katerem prvo vprašanje ni, A bi se pofukala, temveč – Saj nisi serijski morilec? In v katerem odgovor ni, Ja, dajva, pofukajva se, noro in nefiltrirano, temveč – Ne, nisem serijski morilec. Film o tem, kako tanka in mračna in agonična je črta med konsenzualnim in nekonsenzualnim rough seksom, med varnimi in nevarnimi besedami. Kot da seks ni vedno seks s tujcem. »A veš, koliko mora ženska tvegati, če se hoče malce zabavati?« Prav res – koliko jeze, vsiljenih izbir, igranja vlog, kontraintuitivnosti, regresivnosti, krvi in nasilja je v seksu. Se oregonski motel, prizorišče hookupa, res imenuje Blue Angel?

Otroci Divjega zahoda

Tom in Mary, mala Irčka, tipični disneyjevski siroti, med iskanjem strica srečata vse ikone divjega zahoda (bizone, Indijance, zlatokope, revolveraše, bandite ipd.), toda tale španski animirani vestern, ki sicer slavi prijateljstvo, družino, solidarnost, pustolovstvo, multikulturnost in pogum, si prav veliko ne upa, tako da deluje vse preveč gladko in klišejsko, pa čeravno je posnet po desetminutnem animiranem filmčku Cuerdas, ki je dobil več kot 240 nagrad – noben kratki animirani film jih ni dobil več.

Če kdo trikrat vzklikne Beetlejuice, se prikaže Beetlejuice

Burtonovi filmi so pozivi k prilagoditvi, toda ne k prilagoditvi statusu quo in normalnosti, ampak k prilagoditvi drugačnosti, alternativnosti in abnormalnosti. Burtonovi filmi nam pravijo: hej, kaj počnete na drugi strani? Pridružite se nam! Glejte, kako fajn se imamo! Če kdo trikrat vzklikne Beetlejuice, se prikaže Beetlejuice, alias Betelgeuse (Michael Keaton), igrivi, obsceni, vulgarni, cinični demon, groteskni vladar posthumnega podzemlja (strukturiran kot vrnitev potlačenega, nenehno na begu pred svojo fatalno, zalezovalsko, frankensteinovsko eks, ki jo igra Monica Bellucci, in onostranskim detektivom, sicer nekdanjim akcijskim junakom, ki ga igra lanthimosovsko iznakaženi Willem Dafoe), toda že naslov tega sequela, ki spominja na fan fiction, namiguje, da ne bo prav dosti trikratnih vzklikov Beetlejuice in da se Beetlejuice – itak bolj simptom kot lik – ne bo ravno pogosto oglašal, zato niti ne preseneča, da njegovo renčanje ne preglasi #MeToo zgodbe o treh generacijah žensk, ki se mojstrijo v pokopavanju moških (in producentov). Lydia (Winona Ryder) vidi mrtve, zato ima svoj televizijski šov, Delia (Catherine O’Hara), njena mačeha, je perfomerka, zato se razstavlja v galerijah, Astrid (Jenna Ortega), njena najstniška hči, pa je fanatična ateistka, zato se ji ne mudi k mrtvim, a mrtvi – »veliki onkraj« – pridejo k njej, bolj živi kot kadarkoli.

Milli Vanilli / Hotela sta vse

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so svet obsedli videospoti. MTV je bil kralj. Ko sta Ervin Hladnik in Ivo Štandeker delala intervju z Milanom Kučanom, sta ga vprašala, če kaj gleda MTV. Logično. Vsi so gledali MTV. Vsi so gledali videospote. Ja, bolj so jih gledali, kot pa poslušali. Zato ni nikogar motilo, da vsi ti pevci, pevke in bendi niso zares peli, ampak so le simulirali – itak so simulirali svoj glas. A le zakaj bi to simuliranje – ta lip syncing – koga motilo? Tudi v živih nastopih – recimo v televizijskih šovih – so vsi bolj ko ne simulirali petje. Toda simulirali so svoje petje, svoj glas. Tudi Rob Pilatus in Fabrice Morvan,  člana dua Milli Vanilli, sta petje – povsod, v videospotih in v živo, celo na koncertih – le simulirala, toda simulirala nista svojega petja, svojega glasu.

O ljudeh, ki hočejo biti na vsak način všečni, ljubljeni in sprejeti

Dejanja usmiljenja so vrhunski metafilm. Sodobni filmi – spomnite se le superjunaških filmov – delajo vse, da bi ugajali, da bi bili všečni, ljubljeni, sprejeti, Dejanja usmiljenja – počasna, mračna, klinično ledena, nespektakularna, morbidna, groteskna, onstran dobrega okusa, dolga skoraj tri ure, nelagodna, abstraktna, mizantropska, pošastno nepredvidljiva, brez pietete do seksa, splava, samomora in psov (a hej, jebeni originali so vedno takšni!) – pa izgledajo kot film, ki noče biti všečen, ljubljen in sprejet, toda – ironično! – pripovedujejo prav o ljudeh, ki hočejo biti na vsak način všečni, ljubljeni in sprejeti. To, da so Dejanja usmiljenja portmanteau, zbirka treh ločenih zgodb, treh filmskih novel (Črno ogledalo sreča Cono somraka), in da različne like v tem absurdnem triptihu igrajo isti igralci (Emma Stone, Jesse Plemons, Willem Dafoe, Margaret Qualley, Hong Chau, Joe Alwyn), še dodatno poudari univerzalnost, kompulzivnost, distopičnost, toksičnost in nihilizem sle po všečnosti, ljubljenosti in sprejetosti.

Crescent City

Obstajajo filmi, ki so tako slabi, da so že kar dobri. In obstajajo filmi, ki so tako slabi, da jih ne odrešijo niti najslabši momenti. Crescent City – brezstrastni neonoir – je tak. Ko se v Crescent Cityju pojavi serijski morilec (Norman Bates s Tinderjem), ki svoje umore spreminja v prave dekapitacijske predstave (ko bi vsaj videl Sedem), začnejo to takoj preiskovati detektivi, ki jih igrajo Alec Baldwin, Esai Morales, Terrence Howard in Nicky Whelan, toda ne le da se z Marsa vidi, kdo je »skrivnostni« psycho, ampak je tudi nemogoče, da bi imel človek, ki dneve in dneve stahanovsko preiskuje svoje lastne umore, toliko časa še za same umore. (Prime Video)

The Killer

Tale baročno spletena akcijska melodrama o samurajski poklicni morilki, ki je izgubila vero v Boga (in ki med »procesiranjem« naročila nehote oslepi ameriško pevko ter obtiči v navzkrižnem ognju handlerja, naročnikov, dilerjev in policije), je posnel John Woo, hongkonški auteur, ki je izgubil vero v film. V osemdesetih je bil filmski bog (Obračun v Hongkongu, Hard-Boiled, Morilec), po selitvi v Hollywood, pa se je izgubil. Ob njegovih zadnjih filmih ste lahko le vzdihnili: kako je to mogoče?! Ves tisti cinefilski, kinetični, cineastični cool je sprhnel.

Iz teme

Če hočete videti, kako nastane družba, si poglejte tole mračno, napeto, tesno, klavstrofobično, morbidno grozljivko, ki se dogaja pred 45.000 leti – neznano kje. In na ta surovi, nemapirani, neinkorporirani, nikogaršnji teritorij – obala, gozd, hribi – se priseli skupina paleolitskih ljudi (vodja, njegova družica, njegov mlajši brat, njegov sin, mladenka in starejši moški), ki iščejo jamo, v kateri bi lahko živeli, toda kmalu jih začnejo strašiti in odganjati čudni, »demonični« glasovi, ki prihajajo Iz teme. Nekdo je že tam. Avtohton? Ali tudi sam priseljen? Da bi preživeli, morajo žreti – dobesedno: jesti! – drug drugega, obenem pa paziti, da bitja iz teme ne bi požrla njih. Jasno, ženske kulpabilizirajo in demonizirajo – zaradi menstruacije, ki privablja pošasti. Potrebne so ritualne žrtve. Družba nastane z migracijami, mizoginijo, žrtvovanjem, kanibalizmom in spoznanjem, da so oni v temi takšni kot mi. (Max)

Krik, ki se razlega še danes

Ko se Delia (Paola Cortellesi), rimska žena, mati, gospodinja in prekarka, zjutraj zbudi, ji njen brkati mož, Ivano (Valerio Mastandrea), najprej primaže klofuto. A Delia – ustavljena, zatrta, ponižana – ne ponori. Niti ne zbeži. Klofut – in tišanja – je vajena. Njena tašča je skočila s petega nadstropja. Počeše se in obleče v črno. Ob kičasti, sladkobni popevki, ki mladenkam – ne brez cinizma in samoironije – obljublja »okno v nove sanje«, »pomlad, praznik ljubezni« in »srečo v prihodnosti«. Piše se leto 1946, vojne je ravno konec, revščina je čedalje odurnejša, po Rimu patruljirajo ameriški vojaki, ljudje so čedalje obupanejši, njen mož je čedalje obupnejši. Jutri ne bo nič bolje. Ivano, proletarski grobijan, razžaljeni avtomat brutalne toksičnosti, samozvani veteran dveh velikih vojn, prve in druge, je sredi tretje vojne – proti ženskam. Še malo pa bodo dobile volilno pravico.

Igrišča ne damo!

Forte slovenske kinematografije so že od nekdaj mladinski filmi, ki pa vedno – tako kot Spielbergovi filmi, od Lova za izgubljenim zakladom do Jurskega parka – ciljajo mlado in staro, sedemletnike in sedeminsedemdesetletnike. Spomnite se le Kekca, Doline miru, Nevidnega bataljona, Sreče na vrvici in Poletja v školjki. V njih je bilo dovolj kljuk, referenc, replik in »velikonočnih jajc« tudi za odrasle. To so bili mladinski filmi za vse. Tej tradiciji se je lani pridružila Maksimovićeva Kapa, zdaj pa še Dvornikova dramedija Igrišča ne damo!, ob kateri se boste spomnili na Nevidni bataljon, ki ga je leta 1967 posnel Jane Kavčič: ker odrasli niso sposobni rešiti ranjenega ilegalca (Miha Baloh), ker torej le oportunistično oklevajo in strahopetno taktizirajo, ga rešijo otroci, pogumnejši, drznejši in solidarnejši od svojih staršev. Kavčič je kakopak deset let kasneje posnel tudi megahit Sreča na vrvici, v katerem je Nevidni bataljon preselil v ljubljansko blokovsko sosesko, med beton in asfalt urbanega kanjona (Bratovševa ploščad, del BS 7).

Young Woman and the Sea

Trudy Ederle (Daisy Ridley), dekle iz New Yorka, hči nemških priseljencev, preživi fatalno bolezen, zato hoče katarzično – odločno, vztrajno, jezno – plavati in rušiti rekorde (ženske utonejo, če ne znajo plavati, slišimo), toda ko ji na pariški olimpiadi leta 1924 spodleti, sklene, da bo – kot prva ženska – preplavala Rokavski preliv, kar je njen fuck-you discipliniranju in obenem dobra novica za patriarhalni milje (oče-mesar), družbene mikroelite in športni establišment (trener), ki tako dobijo priložnost, da pokažejo vse odtenke svojega seksizma in svoje mizoginije, da jo torej na vsakem koraku, celo tik pred ciljem, sabotirajo.

Veliki izumitelj

Leonardo da Vinci, sicer že precej v letih, a še vedno brezmejno kreativen, genialen in poln idej, skuša z viviseciranjem trupel priti do duše, kar papeža Leona X. (iz dinastije Medicijev), ki od njega pričakuje, da bo izdeloval načrte za močnejše, udarnejše, čudežnejše topove, tako razjezi (»Treba mu je prepovedati iskanje duše«), da mu zagrozi z ekskomunikacijo. Zato migrira v Pariz (ne brez Mone Lize), kjer postane protežiranec narcisoidnega francoskega kralja Franca I., ki pa od njega prav tako pričakuje zmagovito politično in vojaško orožje ter epske monumente in spektakle, s katerimi bi impresioniral evropske kraljevske elite, toda na srečo je kraljeva sestra, Margareta Navarska, dovzetnejša za »Idealno mesto«, Leonardovo vizijo ultimativne utopije, pa tudi za njegov pozni eksistencializem. Od znanosti in umetnosti pričakuje več kot od vojne, umetnost in znanost pa potrebujeta mecene, sponzorje, financerje.

Borderlands

Robot dahne: »Programiran sem za humor.« Ne da to kaj pomeni – Borderlands, posnet po Gearboxovi distopični cyberpunk videoigrici, izgleda kot vic, ki ga pripoveduje nekdo, ki ne zna pripovedovati vicev. Robotu, ki je bolj ko ne padel iz Vojne zvezd (no, morda je vmes kje malce oplazil Varuhe galaksije), je ime Claptrap, glas pa mu daje sloviti komik Jack Black. Da bi bila ironija še večja, v eni izmed glavnih vlog igra še slovitejši komik, Kevin Hart, ki pa so mu verjetno rekli: v vesolju nihče ne sliši tvojih vicev! Kot vic izgleda vesolje, ki ga je kapitalizem prelevil v kup smeti, odpadkov in mutantskih pošasti. Zato se skuša v oddaljeni galaksiji, med Prometho in Pandoro, »odred odpisanih«, ad hoc remiks »odbitih« prostih strelcev, nekdanjih vojakov, lovcev na glave in znanstvenic, ki jih igrajo Cate Blanchett, Jamie Lee Curtis, Hart in Florian Munteanu (s plinsko masko), dokopati do Tiny Tine (Ariana Greenblatt), mesijanske izbranke (po malem Frodo Baggins, po malem John Connor, po malem Katniss Everdeen), »ključa« do Pandorinih tehnoloških zakladov, ki bi lahko k sebi spravili razdejano, gnijoče človeštvo, toda človeštvo, ki ga vidimo, si druge priložnosti ne zasluži, tako da antikapitalizmu tega filma ne boste verjeli, tem bolj, ker je tu vse tako klišejsko, kot so lahko stvari klišejske le v kapitalizmu. Akciji ni ne konca ne kraja, a večjega – in ambicioznejšega – dolgčasa zlepa ne boste videli, satira – ali kemp, če hočete – pa je itak brez zob.

Vran

Leta 1994 je med snemanjem atmosferskega, neogotskega, distopičnega Vrana umrl Brandon Lee – naboj, s katerim so ga ustrelili, ni bil slep, ampak pravi. Film so kljub temu spustili v multiplekse – postal je morbidni hit in kult, dobil številna nadaljevanja, zdaj pa je dobil še rimejk (»reimaginacijo stripa«, kot pravijo producenti), ki sklene, da bo original korigiral in nam pojasnil, kdo je bila Shelly, o kateri v prvem Vranu nismo izvedeli kaj dosti in ki jo je superjunaški glasbenik Eric Draven tako divje maščeval, toda to ničesar ne spremeni. Ja, Shelly Webster (FKA Twigs) je bila zaljubljena in tesnobna, ja, z Ericom (Bill Skarsgård) sta norela, pila in se drogirala, ja, fukala sta (zelo stilizirano), ja, bežala sta, ja, bila je potetovirana, ja, ljubila je Rimbauda, ja, izgledala sta šekspirjansko, kot Romeo in Julija, oh, ali pa kot Sid in Nancy.

Imajo se fajn, a zjutraj se ničesar ne spominja?

To, kar so moški počeli ženskam, je tako neodpustljivo kot to, kar so belci počeli črncem; tako kot so – s silo, ker ni šlo drugače – odpravili sužnjelastništvo, je treba odpraviti tudi stepfordsko, gileadsko mizoginijo, magari na silo; rasizem vsi obsojajo, a preživel je v obliki sistemskega, institucionalnega rasizma – seksizem vsi obsojajo, a preživel je v obliki sistemskega, institucionalnega seksizma; in ko pride jutro, se tega nihče več ne spominja. Kako vse to preleviti v film, ki bo vsaj tako briljanten, luciden in eleganten kot Obetavno dekle, Zbeži!, Ne skrbi, draga, Hotel Royal, Glass Onion, Antebellum in Spomin? Ja, zgodba o tem je lahko le triler ali grozljivka. Zoë Kravitz, sicer zvezdniška igralka, je to spletla v briljantno, lucidno in elegantno kombinacijo obojega.

The Union

Tale akcijski film sicer pilotirata Mark Wahlberg, ki igra newjerseyskega slehernika, in Halle Berry, ki igra agentko fantomske vladne organizacije Union (očitno nove na trgu), toda glavni zvezdnik je Piran, zadnje bojišče globalnih geopolitičnih interesov: špijoni, specialci in tajni agenti drvijo po uličicah, tekajo po strehah, skačejo s strehe na streho, streljajo, padajo in lovijo magični kovček, ki ga je Hitchcock že davno imenoval MacGuffin, kar seveda pomeni, da je vseeno, kaj je v njem – važno je, da ga vsi hočejo, da torej kroži in poganja zgodbo. Wahlberg kanalizira Jamesa Stewarta iz Moža, ki je preveč vedel, navsezadnje, piše se McKenna ( ja, kot Stewart), Marakeš pa se prelevi v Piran, ki sije, škoda le, da je film – no, bolj pretočna »vsebina« (kot drugi Netflixovi akcijski filmi, recimo Atlas, Trigger Warning, Lift ali Red Notice) – tako neambiciozen, derivativen in nespektakularen, da »nevarni« pregoni, ki skenirajo Hitre in drzne in Misije nemogoče, izgledajo kot brezosebni turistični ogledi Istre. (Netflix)

Osmi potnik: Romul

Osmi potnik, ki ga je leta 1979 posnel Ridley Scott, je bil napet tudi, ko se ni nič dogajalo. Ves čas je navdajal z nelagodjem, tesnobo, tem bolj, ker ni puščal nobenega dvoma, da lahko aliena – metaforo pošastnosti kapitalizma – preživiš le tako, da tudi sam postaneš pošast. Romul – šesto nadaljevanje Osmega potnika, »interquel«, ki se dogaja med Osmim potnikom in Osmim potnikom 2, je bolj Covenant kot Prometheus – ni zares napet niti tedaj, ko se kaj dogaja. Ko hrumi. In ko hrešči. In ko se na ekranih prikazujejo »napeti« napisi, da zmanjkuje kisika. Ali pa ko kdo vzklikne: »Ostali smo brez goriva!« Hodniki so tu le hodniki – ne stisnejo te. Ne, nimaš občutka, da te hočejo zadušiti – ali pa ti sprožiti klavstrofobijo. Tisto, kar skače in se daviteljsko lepi na obraze (kot face lift, kot lipofilling, kot botulin, kot hialuronska kislina, kot starost), pa je itak že tako predvidljivo kot avtomatska vrata, ki ločijo komore in hodnike – in ki se tisočkrat zaprejo v zadnjem trenutku. Vedno ste tri korake pred filmom. Hočete tenzijo in teror, hočete body horror? Potem si raje poglejte šokerja Ne dihaj! in Zlobni mrtveci, če smo že ravno pri Fedeju Álvarezu.

Odrešitev za začetnike

Spielbergov Amistad je dober uvod v Odrešitev za začetnike. La Amistad, španska ladja s sužnji, leta 1839 pluje proti Kubi. Španski trgovci z afriškimi sužnji ravnajo brutalno, sadistično, nečloveško, zato se ti uprejo, pobijejo krvnike, zavzamejo ladjo in jo usmerijo proti Ameriki, »deželi svobodnih«. In ko izčrpani, dehidrirani, sestradani, prestrašeni sužnji počasi plujejo skozi noč, mimo – prav tako počasi – pripelje razkošna ameriška ladja, polna jet-set potnikov, bagatašev, ki razmetavajo s šampanjcem, kaviarjem, dragulji in obiljem. Ladji drsita druga mimo druge, počasi in neslišno – sužnji nemo strmijo v bogataše, bogataši nemo strmijo v sužnje. Drug mimo drugega polzita svetova, ki se sicer ne bi nikoli srečala. Drug mimo drugega polzita razreda, ki sta tako kruto in pošastno ločena in tako brutalno in neznosno oddaljena, da se drug drugega sploh niti več ne zavedata. Ta prizor je briljantno preprosta, srhljiva, antologijska metafora razrednega prepada.

Ali že lahko postanemo motnja?

Družina pokliče duhovnika Florina Florescuja (Alexandru Dabija), da bi molil za žensko, ki umira. Rak jo je že povsem razdejal in požrl – le še hrope. V strašni agoniji. Duhovnik začne moliti, toda njeni hčerki se zdi, da duhovnik ne moli za materino življenje, temveč za njeno čimprejšnjo smrt. Hej, kaj je to? Kaj se greste? »To je posebna molitev, ki dušo poziva, naj zapusti telo,« pravi duhovnik, ki vidi, da ženska blazno trpi. Molite, da bi živela, ga vzpodbuja njena hči. »Mama hoče živeti, ne pa umreti!« Ne, duhovnik, ki se zaveda, da je smrt še neizbežnejša od davkov, je videl ogromno umiranja in ogromno trpljenja, videl je metastaze, zato ve, kdaj ljudje brezmejno trpijo, kdaj je vse narobe, kdaj jih ni več mogoče rešiti in kdaj umirajo – in kdaj je najbolje, da čim prej umrejo. Hči umirajoče mu reče, da je slišala, da je neki duhovnik z molitvijo delal čudeže – mrtve je vračal v življenje. A tudi Florin z molitvijo naredi čudež – njena mati kmalu po njegovi molitvi res umre. Molitev deluje! Še več: molitev deluje kot evtanazija. Evtanazija je božja volja, če hočete.

Mountain Queen: The Summits of Lhakpa Sherpa

Lhakpa Sherpa je prva ženska, ki je bila na Mount Everestu desetkrat – in tale doku spremlja ravno njen deseti vzpon. Rekli boste: Lhakpa živi svoje sanje. Ne – pač pa živi svoje travme. Poročena je bila z znanim ameriško-romunskim alpinistom Gheorghejen Dijmărescujem, ki jo je – celo med osvajanjem Everesta – zlorabljal in pretepal ter jo iz patriarhalnega Nepala odpeljal v znojilniško Ameriko, kjer je obtičala z dvema hčerkama, razpeta med connecticutskim supermarketom, v katerem sedem dni na teden pere posodo ( ja, to je njen »fitness«, njena »telovadnica«), in Everestom, svojim »doktorjem«, kot pravi. Mountain Queen je odlična študija tihega, emocioalnega, mentalnega preživetja v kapitalizmu in na gori, ledeni, kruti, fatalni, nemogoči, a še vedno varnejši in znosnejši od toksičnih družinskih vrednot. (Netflix)