• Marcel Štefančič jr.

    3. 7. 2020  |  Mladina 27  |  Kultura  |  Film  Za naročnike

    Da 5 Bloods

    Brez vojne ni denarja, brez denarja ni vojne, zato se vojne nikoli ne končajo. Takšna je tudi vietnamska vojna. Spomnite se le, kako so Ramba – ali pa Chucka Norrisa – pošiljali v Vietnam, da bi končno dobil vojno, ki so jo Američani izgubili. Tokrat, v Leejevem robustnem distopičnem eposu Da 5 Bloods, se v moderni Vietnam odpravijo štirje temnopolti vietnamski veterani, Paul (Delroy Lindo), Otis (Clarke Peters), Eddie (Norm Lewis) in Melvin (Isiah Whitlock Jr.), ki pa hitro opazijo, da Vietnam preplavljajo ameriški brendi in ameriške verige, zato eden izmed njih pripomni, da Ameriki v Vietnam sploh ne bi bilo treba z orožjem – samo verige fast-food restavracij, kot sta McDonald’s in Pizza Hut, bi tam odprla, pa bi zmagala. Vsi štirje so upokojeni proletarci, toda ideološko so razdeljeni – Paul je navijač Donalda Trumpa. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    3. 7. 2020  |  Mladina 27  |  Kultura  |  Film  Za naročnike

    Neodvisne

    Tekmovanja za miss sveta ni ustanovil Donald Trump, pa tudi licence zanj nima, toda 20. novembra 1970 ga je v londonskem Royal Albert Hallu zelo “dobro” anticipiral sloviti ameriški komik Bob Hope, gostitelj tekmovanja za miss sveta. “Nedotaknjene” tekmovalke so pozirale v kopalkah, tako da so lahko gledalci v dvorani in doma (22 milijonov) “ocenili” njihove zadnjice, ko pa so odšle z odra, je nanj stopil Hope in povedal tale “vic”: “Vesel sem, da sem na tej živinski tržnici – muuuuuu! To pa je res prava živinska tržnica. Prišel sem pogledat teleta.” Publika se je hahljala, zato je dodal: “Nočem, da mislite, da sem pokvarjeni starec, ker na ženske nikoli ne pomislim dvakrat – že moja prva misel pokrije vse!” Publika se je še kar hahljala, Hope pa ne, ker je že jemal zalet za nov “vic”, a ni vedel, kaj ga čaka. Ni namreč vedel, da so se med publiko infiltrirale feministke, ki so imele dovolj tega seksističnega poniževanja in objektiviranja žensk, tega “lepotnega” tekmovanja – nenadoma so začele ropotati z ragljami, kričati in vzklikati, tekati in noreti po dvorani, metati smrdljive “bombe” in letake, streljati z vodnimi pištolami, povzročati kaos, sejati paniko in razobešati transparente z napisom: “Gibanje za osvoboditev žensk!” Več

  • Marcel Štefančič jr.

    26. 6. 2020  |  Mladina 26  |  Kultura  |  Film  Za naročnike

    Vita in Virginia

    Leta 1922 se na jet-set zabavi v Bloomsburyju končno spoznata dve prestižni pisateljici, Vita Sackville-West (Gemma Arterton), zelo direktna avtorica popularnih romanov, in Virginia Woolf (Elizabeth Debicki), zelo skrivnostna avtorica modernističnih romanov. Obe sta slavni, svetovljanski, eruditski, boemski, libertinski, feministični, ekskluzivni, snobovski, genialni in poročeni, prva z antisemitskim diplomatom Haroldom Nicholsonom (Rupert Penry-Jones), ki si domišlja, da je izumil izraz “open marriage”, druga z založnikom Leonardom Woolfom (Peter Ferdinando). In obe sta biseksualni – no, “sapfistki”. Vita je pompozna, bujna in agresivna, Virginia introvertirana, negotova in pasivna. Toda Vita jo prebudi – in odpelje v razburljiv vzporedni svet. Njuna moža nimata nič proti. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    26. 6. 2020  |  Mladina 26  |  Kultura  |  Film  Za naročnike

    Še vedno verjamem

    Dekle in fant se dobita v planetariju, kjer gledata nočno nebo, polno zvezd. Ona dahne: “Bog je neskončno velik – in pozna moje ime.” Še vedno verjamem je film, ki nenehno ponosno ponavlja, da verjame v Boga, toda Bog žal ne verjame vanj. Zgodba o Jeremyju Campu (K.J. Apa), krščanskem rockerju iz Indiane, ki sreča sanjsko devico z redko boleznijo (Britt Robertson), namreč ne zamudi nobenega klišeja. Ja, vseh se hoče dotakniti, vse hoče okusiti, toda na preveč vsiljivo sladkoben način – in ne ravno inspirativno. Kar je nerodno, če pomislimo, da nam rock’n’rola štikle, ki trdijo, da je “Jezus v nas”. Še vedno verjamem je film za kristjane. Razumete, ne: kristjani potrebujejo “svoje” filme. Magari le plehko evangelizirane klone tistih filmov, ki jih gledajo muslimani, judje, budisti in ateisti. Kot je recimo film Zvezda je rojena. Ali Bohemian Rhapsody. Imam idejo za naslednji film bratov Erwin: krščanski James Bond! Več

  • Marcel Štefančič jr.

    26. 6. 2020  |  Mladina 26  |  Kultura  |  Film  Za naročnike

    Kralj Staten Islanda

    Judd Apatow ima rad zabušante, ki nočejo odrasti – utopiste, ki hočejo za vedno ostati v svoji mali utopiji, običajno v kaki kleti, v kateri s prijatelji, prav tako zabušanti (“zadetki”), pohajo, improvizirajo, igrajo igrice, sanjarijo, slavijo tovarištvo in iščejo izgovore, da se ne premaknejo. Tak je bil Ben Stone (Seth Rogen) v Napumpani, tak je bil Andy (Steve Carell) v 40-letnem devičniku in tak je bil Dale Denton (Seth Rogen) v Zadetkih. V Kralju Staten Islanda pa je tak 24-letni Scott (Pete Davidson) – kralj Staten Islanda. A nima nobenih iluzij – zaveda se, da je luzer. Vse mu pade iz rok – tudi vsak odnos. Na nežen, duhovit, magari otročji, stupiden način. Brez zlobe. Da ima punco, pred prijatelji skriva. To, da ima punco, bi pomenilo, da vendarle ni luzer in da njegov utopizem ni čist. Ne preseneča, da je ves ekscesno potetoviran – ja, njegovo nezavedno je strukturirano kot tatu. Včasih med vožnjo zapre oči. Včasih opere gasilski avto. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    26. 6. 2020  |  Mladina 26  |  Kultura  |  Film  Za naročnike

    Sinonimi

    Po pariških ulicah maršira mladenič – odločno, silovito, po malem manično, celo panično, z nahrbtnikom, kot vojak, ki se je izgubil. Na levem bregu Sene vstopi v krasno, starinsko stavbo, ki ni njegova, najde “skriti” ključ, ki ni njegov, odklene stanovanje, ki ni njegovo (in ki je povsem prazno oz. neopremljeno, ja, skrajni minimalizem), vstopi vanj, se sleče do golega, zleze v kad in se začne tuširati. Potem se mu zdi, da nekdo vlamlja v sosednje stanovanje – steče tja, gol in fizičen in možat in napet in napadalen, vedno pripravljen ( ja, njegovo telo je orožje!), a se vrne, ugotovi, da so ga pokradli, leže v kad in omaga. Ni ravno udobno, a tega je očitno vajen. Končno je našel vojno, v kateri lahko “pade”. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    19. 6. 2020  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Film

    Razkrila sem vohuna

    Dave Bautista, nekdanji rokoborec, je mišičasti hrust, ki se je zadnja leta uveljavil kot akcijski junak, celo kot eden izmed Marvelovih “varuhov galaksije”, Drax the Destroyer. Lahko bi pristal v igrani verziji Shreka, a takšni, kot je on, slej ko prej pristanejo v “družinski komediji”, v kateri morajo v red spraviti kakšnega otroka. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    19. 6. 2020  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Film

    Bloodshot

    Vin Diesel vedno izgleda bionično, kot hitri in drzni kiborg (z basom), kot neuničljiva mešanica biologije in tehnologije, zato stripovski Bloodshot, v katerem ga res prelevijo v neuničljivo bionično bitje, izgleda kot čisti pleonazem. Ime mu je Ray Garrison, preživlja se kot specialec, okej, stroj za ubijanje, zadnjo zmago pa z ženo proslavi nekje ob Amalfijevski obali. A ženo (Talulah Riley) ubijejo. In potem še njega. Zbudi se mrtev – med drugimi padlimi vojaki, darilo vojske gospodarstvu, v laboratoriju (kot Sly Stallone v Uničevalcu), kjer mu “Frankenstein” (Guy Pearce) pove, da ima zdaj namesto krvi “žive” nanodelce, da zakoni fizike zanj ne veljajo več in da je do nadaljnjega večen. Zgazi ga tovornjak – in vstane. Odstrelijo mu roko – in zraste mu nova. Razmesarijo ga – in takoj se zaceli. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    19. 6. 2020  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Film

    Visoka nota

    Grace Davis (Tracee Ellis Ross, hči Diane Ross), losangeleška R&B diva srednjih let, še vedno polni dvorane in arene, toda albuma ni izdala že nekaj let, tako da žgoli predvsem svoje stare hite. Še malo, pa bo – kot Celine Dion – dobila rezidenco v Las Vegasu ali vlogo v črnski verziji filma Zvezda je rojena. Maggie Sherwoode (Dakota Johnson) je njena osebna asistentka, ki hoče postati producentka, a jo še vedno gleda kot pravljično bitje. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    19. 6. 2020  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Film

    Čarobne noči

    Jugoslovanska nogometna reprezentanca je leta 1990 na svetovnem prvenstvu v Italiji izgubila v četrtfinalu proti Argentini, ki je potem v polfinalu premagala še Italijo – in med izvajanjem enajstmetrovk na tej tekmi se začnejo Čarobne noči. Ko Italijani na ulicah in v restavracijah blaznijo, nedaleč stran v Tibero zleti črn maserati, v katerem je sloviti producent Leandro Saponaro (Giancarlo Giannini). Zdi se, da je naredil samomor, a se hitro izkaže, da je bil mrtev že prej, zato karabinjerji primejo tri scenariste, Antonina (Mauro Lamantia), Luciana (Giovanni Toscano) in Eugenio (Irene Vetere), nove upe italijanskega filma, ki so večer preveseljačili z njim. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    19. 6. 2020  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Film

    Lara

    Lara Jenkins (Corinna Harfouch) bi na svoj šestdeseti rojstni dan naredila samomor, če policisti pri njenem sosedu – edinem človeku, s katerim se zares razume – ne bi izvedli tako bučne racije. Iskali so njegovega sina, ki se ukvarja s “sumljivimi” posli. Sosed ji pove, da ima sin sicer probleme, a da ni kriminalec. Lara – ločena, upokojena, depresivna, samoosamljena Berlinčanka – pa se do svojega sina Viktorja (Tom Schilling) obnaša tako, kot da je kriminalec, pa je v resnici briljanten pianist. In na dan njenega nesojenega samomora pripravlja veliki koncert, na katerem bo krstno izvedel svojo skladbo. Morda je hotela samomor narediti prav zato – ker bo njen sin imel samostojni koncert in izvedel svojo skladbo. Morda je hotela skozi okno skočiti prav zato, ker je njen sin uspel – in v nekem smislu postal to, kar je hotela postati ona, pa si ni upala in je raje “vase” spremenila njega. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    19. 6. 2020  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Film

    Hči Camorre

    Hči Camorre je Cristina Pinto, “ženska, ki ubija brez milosti”, “prva morilka Camorre”. Imenovali so jo “Nikita” – zaradi krutosti. Dolgo je bila telesna stražarka Maria Perrelle, kamorista, ki se je skesal. Cristina Pinto se ni nikoli skesala – raje je spoštovala “zakon molka” in šla sedet. Še dobro, pravi po vrnitvi iz ječe svoji hčerki, ki ji očita, da je ni bilo, ko bi jo najbolj potrebovala: res je, če bi se skesala, bi dobila krajšo kazen, res je, prej bi bila lahko na voljo svoji hčeri, toda njena hči ne bi mogla več okrog hoditi z vzdignjeno glavo, saj bi veljala za hčer skesanke – izdajalke. Cristina se svoje morilske preteklosti ne sramuje. Au contraire: “Uživala sem v tem. Uživala sem v moči. Ko v nekoga moliš pištolo, si pridobiš spoštovanje.” A obenem se zaveda, da je vsega tega uživanja konec – tudi moči in spoštovanja. Potrebuje vse več antidepresivov, ostareli Raffaele, s katerim “hodita” že 25 let, zboli, čuti se vse bolj izolirano. “Toliko sorodnikov imam, pa ni nikogar.” Več

  • Marcel Štefančič jr.

    12. 6. 2020  |  Mladina 24  |  Kultura  |  Film

    The Vast of Night

    Če hočete videti odličen, res briljanten, res napet in res emocionalno precizen film, potem si poglejte The Vast of Night (ne nudi ga kino, temveč Amazon Prime), mikrobudžetni sci-fi o zunajzemeljskem izkrcanju v malem novomehiškem mestu sredi petdesetih let prejšnjega stoletja. Izkrcanje nezemljanov v malem mestu? To zveni klišejsko – to zveni kot film, ki ste ga že videli. Večkrat. Morda prevečkrat. Toda: v filmu The Vast of Night ni ničesar klišejskega. Ne, tega filma še niste videli. Ko se vse mesto zgrne v lokalno športno dvorano, na gimnazijsko košarkarsko tekmo, se 16-letna Fay Crocker (Sierra McCormick), zvedava gikica, v prostem času telefonistka, obsedena s tehnologijo in prihodnostjo (ki bo prinesla, kot pove, samovozeče avtomobile in telefon “za v žep”), in malce starejši Everett Sloan (Jake Horowitz), njena sarkastična simpatija, ki večere preživlja kot radijski didžej, skozi mesto in noč sprehodita do njunih “delovnih” mest, do telefonske centrale in radijske postaje, toda režiser Andrew Patterson in direktor fotografije M.I. Littin-Menz poskrbita, da to izgleda tako, kot da se sprehajata skozi prostrano noč, skozi brezmejno tišino in skozi neizmerno vesolje, ki kmalu zatem zaškrta v telefonskih slušalkah in na radijskih valovih. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    12. 6. 2020  |  Mladina 24  |  Kultura  |  Film

    Kubanskih pet

    Ko leta 1989 pade berlinski zid, se zdi, da bo padel tudi Fidel Castro in da se bo Kuba po dolgih letih vrnila med kapitalistične dežele. Kubanski izseljenci, fanatični anticastrovci, ki živijo na Floridi, si že manejo dlani. Sovjetske zveze, velike zaveznice in sponzorke Kube, ni več. Kuba vse težje shaja. Vsega je premalo. Celo hrane primanjkuje. In potem pride še ultimativni signal, znamenje z neba, ki ne pušča nobenega dvoma, da Castrov režim razpada – René González (Edgar Ramírez), kubanski pilot in družinski človek, z letalom pod radarjem odleti in prebegne v Ameriko. Ko pristane na Floridi, pred televizijskimi kamerami pove, da se na Kubo ne bo več vrnil. To, da ga imajo tam za izdajalca in da njegova družina – njegova žena Olga (Penélope Cruz) – zaradi šikaniranj zdaj trpi, ga ne moti, saj bo vsega tega kmalu konec. Takoj se vklopi v proticastrovsko skupnost – da bi pospešil sesuvanje Castrovega režima, se s prodemokratično cessno zavihti nad Havano, ki jo potem zasuva s propagandnimi letaki. Castrov režim je tik pred kapitulacijo – vsaj tako se zdi, ko prebegne še en kubanski pilot, Juan Pablo Roque (Wagner Moura), le da ne z letalom, ampak do Guantanamo Baya priplava. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    5. 6. 2020  |  Mladina 23  |  Kultura  |  Film

    Žvižgači

    Romunski novovalovec Corneliu Porumboiu je pred dobrimi desetimi leti posnel film Policijski, pridevnik, v katerem je skušal detektiv Cristi nekega gimnazijca rešiti pred Zakonom, za katerega ve, da kmalu ne bo več v veljavi. Porumboiu je potem posnel nekaj filmov, v katerih so se junaki prelevili v Indiane Jonese – iskalce izgubljenih zakladov. V Zakladu je junak zaklad iskal kar na nekem vrtu, v dokuju Neskončni nogomet pa se je malemu uradniku, Porumboiujevemu mladostnemu prijatelju, zdelo, da se zaklad skriva v novih nogometnih pravilih, ki si jih je izmislil. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    5. 6. 2020  |  Mladina 23  |  Kultura  |  Film

    Mali Joe

    Mali Joe je ledena, pastelna, distopična balada o gensko spremenjenem organizmu, posebni roži, ki jo Alice (Emily Beecham), njena stvarnica, njena ločena “mati”, genetičarka v brezhibnih toplih gredah korporacije Planthouse Biotechnologies, imenuje “mali Joe” – po svojem najstniškem sinu Joeju. Alice je namreč sveto prepričana, da je “mali Joe” božji dar, darilo človeštvu, saj ima blagodejne učinke – njegov vonj osrečuje. Noter gre ljubezen, ven pride sreča. Kar je približno tako, kot če bi rekli, da je božji dar in darilo človeštvu H.A.L., “parfumski” megaračunalnik v Kubrickovi Odiseji v vesolju. Nekaterim se namreč zdi, da je “mali Joe” kužen in poguben tako za druge rastline kot za živali, recimo pse, ki pod njegovim vplivom postajajo napadalni. Alice, vegetarijanska verzija dr. Frankensteina, sicer vztraja, da “mali Joe”, hortikulturni antidepresiv (neke vrste šentjanževka, heh), ki naj bi osvojil trg, prihaja v miru in da prinaša srečo (le pogovarjati se moraš z njim), toda vse bolj je jasno, da ljudem v resnici pere možgane in da jih obsede, da torej – podobno kot Solaris – le perverzno zrcali njihove strahove, tesnobe in travme. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    5. 6. 2020  |  Mladina 23  |  Kultura  |  Film

    Lov

    Janša in njegovi so prepričani, da so žrtve velike zarote in da jih hočejo “kaviarske” liberalne elite zamenjati z nebelci, “maskiranimi” v begunce in ekonomske migrante. In tu je film zanje: Lov – sarkastična parodija kulturnega boja. Se še spomnite, ko je Hillary Clinton leta 2016 med predvolilno kampanjo rekla, da je polovica Trumpovih volivcev “deplorables”, “bednikov”, potemtakem “rasistov, seksistov, homofobov in ksenofobov”. Trumpovi volivci so jo takoj napadli in popadli, saj so končno dobili dokaz, da so res žrtve velike liberalne zarote, “globoke države”, da liberalne elite nanje gledajo zviška, da jih preganjajo zaradi njihovih političnih in verskih prepričanj ter da so v njihovih očeh pogrešljivi, tako da je bil le še korak do razvpite teorije, da Hillary Clinton vodi “satanistično” pedofilsko mrežo, ki je bazirana v kleti washingtonske picerije Comet Ping Pong. Hillary Clinton se je naslednji dan opravičila, ker je rekla, da je “bednikov” med Trumpovimi volivci le polovica. Lov se začne na zasebnem letalu, na katerem je dvanajst takšnih “bednikov” (konspirologov, homofobov, pro-life fanatikov, ksenofobov, obsedencev z orožjem, lovcev ipd.), ki so jih dekadentne, “kaviarske” liberalne elite – na čelu z Atheno (Hillary Swank) – nalovile po Ameriki, zdaj pa jih uspavane, utišane in uklenjene peljejo na “lov”. Sredi gozda jih spustijo, odmašijo jim usta, jih oborožijo – in začne se igra smrti. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    29. 5. 2020  |  Mladina 22  |  Kultura  |  Film

    Videti El Aaiun

    V času Jugoslavije so lahko ljudje svojo podporo tujim narodnoosvobodilnim gibanjem izražali tudi s pomočjo mode, recimo z majico à la Che, šalom à la Jaser Arafat ali pa hlačami à la Polisario. Kdo sta bila Che in Arafat, se je vedelo. Che in Arafat sta bila pač globalna zvezdnika, tako rekoč pop ikoni, obraza boja, obraza revolucije, obraza rezistence, obraza vztrajanja, obraza “Stvari”. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    29. 5. 2020  |  Mladina 22  |  Kultura  |  Film

    Pirsing

    Reed (Christopher Abbott) je družinski človek iz orjaškega, hladnega, brezosebnega blokovskega naselja, ki izgleda tako, kot da je zadnje mesece preživel v karanteni ali samoizolaciji – sam z družino, ki mu je šla vse bolj in bolj na živce. Tisto otroško teženje, renčanje in kričanje – ne moreš normalno “delati od doma”. Nekega večera ga namreč prime, da bi svojo hčerkico, še dojenčico, kar umoril – z nožem za led. Ne, ni gledal Prvinskega nagona, ker se film dogaja v sedemdesetih letih, tako da je verjetno videl italijanske psihotrilerje (alias “giallo”), recimo Lenzijev Nož za led – Il coltello di ghiaccio. Pirsing, ki ga je posnel Nicolas Pesce, avtor morbidnega črno-belega šokerja Oči moje matere, izgleda kot giallo, ki ga je pozabil posneti David Lynch. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    29. 5. 2020  |  Mladina 22  |  Kultura  |  Film

    Zbogom, sin moj

    Film Zbogom, sin moj je kitajski, traja tri ure in prepotuje nekaj desetletij zgodovine, od konca kulturne revolucije do razmaha kapitalizma, od uvedbe politike “enega otroka (1979) do odprave politike “enega otroka”, od Denga do Šija, od prihoda diska do prihoda skypea, a je tako elegantno monumentalen, tako robustno intimen, tako čudovito nelinearen, tako briljantno eliptičen, tako transformativno turbulenten in tako emocionalno precizen, da ga boste objeli. To je cineroman, ki se igra s časom (in štiklom Prijateljstvo je za vedno), zato najprej umre otrok – v umetnem jezeru nekje na kitajskem severu se osemletni Xingxing, ki ne zna plavati, a ga Haohao, njegov najboljši prijatelj, prepričuje, naj vendarle zaplava, odloči, da bo skočil v vodo. Ne bi smel. Njegova starša, Yaojun (Wang Jingchun) in Liyun (Yong Mei), tovarniška delavca, sta zlomljena, še toliko bolj, ker sta – v času politike “enega otroka” – lahko imela le enega otroka, Liyun pa zaradi splava, v katerega so jo prisilili, ne more več spočeti. Ker je zgodovina melodrama, se preselita na jug, posvojita otroka svoje vajenke Moli (Qi Xi), ki se preseli v Ameriko. Xingxing, kot ga imenujeta, se prelevi v “tipičnega edinca”, razvajenega delinkventa, malega diktatorja – ki zbeži. Haohaova starša, Yingming (Xu Cheng) in Haiyan (Ai Liya), sicer njuna nekdanja tovarniška sodelavca in prijatelja, pa silovito obogatita – kapitalizem ju odreši preteklosti, zablod, dogem, fanatizma in občutka krivde. Več

  • Izak Košir

    15. 5. 2020  |  Mladina 20  |  Kultura  |  Film

    Vsi (filmi) doma

    Akcija Vsi (filmi) doma, ki ponuja brezplačni izbor slovenskih filmov na spletu, se nadaljuje. Ogledate si jih lahko na povezavi bsf.si/sl/novice/vsi-filmi-doma/, tam bodo na voljo do nedelje, 17. maja, za nemoteno filmsko izkušnjo pa je priporočljiv spletni brskalnik Chrome. Osvežitve lahko spremljate tudi prek strani Baze slovenskih filmov na Facebooku na povezavi www.facebook.com/BazaSlovenskihFilmov. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    8. 5. 2020  |  Mladina 19  |  Kultura  |  Film

    Marcel Štefančič, jr.: Novi filmi, ki si jih lahko te dni ogledate na spletu

    Capital in the Twenty-First Century
    Justin Pemberton (Apple)
    Tale izredno živahni, urni, hiperaktivni doku, posnet po bestsellerju Thomasa Pikettyja, nadaljevanju Marxovega Kapitala, vam sicer ne bo povedal, kaj je alternativa kapitalizmu, toda povedal vam bo, zakaj je kapitalizem postal stroj za ustvarjanje rekordne ekonomske neenakosti – zakaj torej zmagovalci dobijo vse, drugi pa si delijo drobtine, zakaj ima polovico svetovnega bogastva v lasti peščica ljudi in zakaj so nove generacije revnejše od generacij staršev. Srhljiva ekonomska neenakost je posledica kapitalističnih mitov, s katerimi nategujejo ljudi. Recimo: bogati si vse tisto bogastvo zaslužijo! Pa: v našem interesu je, da so bogati čim bogatejši in čim manj obdavčeni, ker potem toliko več »kapne dol«, k nam! Tudi: bogatejši ko so ljudje, raje pomagajo drugim! In seveda: neenakost je dobra, ker poganja tekmovalnost in konkurenčnost! Vse to so laži, a lagala je tudi Jane Austen – bogataš se z njo ne bi nikoli poročil zato, ker je bila inteligentna in duhovita. In ja, vsakič, ko se ljudje naveličajo ekonomske neenakosti, jih začnejo strašiti in polarizirati z begunci, priseljenci, teroristi, virusi – in vse ostane po starem, s prerazporejanjem bogastva navzgor vred. Kot zdaj. Več

  • Izak Košir

    30. 4. 2020  |  Mladina 18  |  Kultura  |  Film

    Vsi (filmi) doma

    Akcija Vsi (filmi) doma se z izborom brezplačnih slovenskih filmov na spletu nadaljuje tudi ta teden, ko je na vrsti že trinajstič. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    13. 3. 2020  |  Mladina 11  |  Kultura  |  Film

    Naprej

    Naprej je Pixarjeva produkcija, poskočna in pikareskna, a presenetljivo nepresenetljiva. Dva škrata, najstnika (prvi uporniški, drugi sfantaziran), ki živita v neke vrste zootropolisnem “srednjem” svetu, polnem fantazijskih bitij (troli, kentavri, palčki, samorogi, kiklopi ipd.), in ki sta odraščala brez očeta (že davno je umrl), skleneta, da bosta mrtvega očeta s pomočjo “vizitacijskih” urokov obudila – vsaj za 24 ur. Da bosta končno izkusila očetov dotik. Da pa bi jima to uspelo, morata na “čarobno” potovanje, ki naj bi ju pripeljalo do “čarobnega” kamna, sprožilca ultimativne “čarovnije” – bližnjega srečanja tretje vrste, kakršnega je v Polju sanj doživel Kevin Costner, Jim Caviezel pa v Pravi frekvenci. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    13. 3. 2020  |  Mladina 11  |  Kultura  |  Film

    Izven igrišča

    Emilio Estevez – se ga še kdo spomni? Elijev ogenj? no? – je pred skoraj tridesetimi leti v filmu The Mighty Ducks igral odvetnika, ki laže, išče “luknje”, goljufa, blefira. Na vsak način hoče zmagovati. Kompenzirati skuša svoj hokejski polom – v gimnaziji je bil velik hokejski zvezdnik, a je zamočil, saj v odločilnem trenutku ni zadel. Potem pa pijan povzroči nesrečo in sodnik ga obsodi na družbeno koristno delo – neko povsem razštelano, nedisciplinirano, neobetavno šolsko hokejsko ekipo, imenovano The Mighty Ducks, mora spraviti v red. Kar je priložnost za zmagovanje, obračun z “notranjimi” demoni – in odrešitev. Film The Mighty Ducks je bil za otroke, potemtakem otroški, ali če hočete, mladinski film. Gavin O’Connor, avtor robustnih, smrtno resnih dram (Čast in slave, Bojevnik), pa je zdaj posnel robustno, smrtno resno reimaginacijo tega Disneyjevega hita, ki je pognal številna nadaljevanja, animirano serijo in celo anaheimsko hokejsko ekipo. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    13. 3. 2020  |  Mladina 11  |  Kultura  |  Film

    Posebni

    Dekle teče po pariških ulicah – vsa je zadihana, panična, zmedena. Jo preganjajo? Policija? Kriminalci? Ne, ko omahne, jo dohitijo njeni socialni skrbniki – dekle je “posebna”. Avtistka. Joseph (Benjamin Lesieur) je prav tako avtist: pravkar je dobil službo, a med vožnjo z metrojem vedno vključi alarm. To je njegova obsesija. Ne edina – neskončno tudi uživa v gledanju starih reklam. In stalno sprašuje: “Ali lahko udarim mamo?” Valentin (Marco Locatelli) ima na glavi čelado – vsake toliko se začne z glavo zaletavati v steno. To je njegova obsesija. Vsi ti avtisti so tako “posebni”, da je sistem obupal nad njimi, zato zanje skrbita Bruno (Vincent Cassel) in Malik (Reda Kateb), jud in musliman, najboljša prijatelja, ki vodita vsak svojo neprofitno organizacijo. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    6. 3. 2020  |  Mladina 10  |  Kultura  |  Film

    Klic divjine

    Klic divjine je precej staromodna in zmehčana verzija Londonove klasike (1903), toda prežgana z digitalno revolucijo, kar seveda pomeni, da so vse živali (vključno s psom Buckom, sicer “sužnjem” krutih zlatokopov, zlate mrzlice in vprežne pošte), ki so bile v prejšnjih verzijah žive, po novem digitalne, čudno ne-žive in ringelšpilsko antropomorfne (nenehno čakamo, da bodo spregovorile), to pa film prelevi v polbrata Knjige v džungli, ojačane s klicami Lova za izgubljenim zakladom, saj Johna Thorntona, zapitega melanholika, ki svojo žalost utaplja v “zlati” divjini (Aljaska, Yukon), igra Harrison Ford, veteran Vojne zvezd, ki išče “duhovni” zaklad in ki le še enkrat potrdi, da se zna zelo lepo in prepričljivo pogovarjati s specialnimi efekti. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    6. 3. 2020  |  Mladina 10  |  Kultura  |  Film

    Tommaso

    Gotovo se spomnite ameriških filmov, v katerih se Američani, ki jih je Amerika utrudila, izmučila, pohodila in zavrgla, zatečejo v Evropo, kjer potem od Evropejcev pričakujejo, da jih bodo zabavali, spravili v dobro voljo, odrešili ter jim zagotovili happy end. V Tommasu je tak Američan – no, tak Amerikanec v Rimu – Tommaso. Igra ga Willem Dafoe, ki je v Scorsesejevi Zadnji Kristusovi skušnjavi doživljal skušnjave in trpljenje – oboje, tako skušnjave in trpljenje, pa doživlja tudi Tommaso, ameriški filmar, ki s precej mlajšo ženo (Cristina Chiriac) in hčerkico (Anna Ferrara) živi v Rimu, kjer skuša s pomočjo društva anonimnih alkoholikov, joge, plesnih vaj, lekcij italijanščine in pakiranja filma o Sibiriji pozabiti na svoje prejšnje – divje, dekadentno, škandalozno – življenje, toda bolj ko se trezni, bolj ga mučijo fantazije o ženini nezvestobi ter strah pred kreativno stagnacijo in ponovno izgubo stika z realnostjo. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    6. 3. 2020  |  Mladina 10  |  Kultura  |  Film

    Nevidni človek

    Cecilia (Elisabeth Moss) živi v sanjski hiši, v betonsko-stekleni high-tech vili na pečini nad razburkanim oceanom, toda doživlja jo kot Julia Roberts v filmu V postelji s sovražnikom – kot ječo. Zato sklene, da bo Adrianu (Oliver Jackson-Cohen), svojemu možu, tipičnemu toksičnemu moškemu, sicer ekspertu za optiko prihodnosti, zbežala. In res, ponoči pantersko izpelje svoj dolgo načrtovani načrt. Končno je varna pred Gileadom, še toliko bolj, ker se izkaže, da je Adrian naredil samomor. In da bi bila mera polna, jo njegov brat (Michael Dorman) obvesti, da je vse premoženje zapustil njej. Cecilia je torej svobodna, neodvisna in samozadostna. Toda kmalu se ji zazdi, da tudi, ko je sama, ni sama – povsod čuti Adrianovo prezenco. Ponoči z nje vleče rjuho. Zalezuje jo, nadleguje, zastrašuje, zlorablja, terorizira. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    6. 3. 2020  |  Mladina 10  |  Kultura  |  Film

    Navadna ljubezen

    Joan (Lesley Manville) in Tom (Liam Neeson) sta že vse življenje skupaj. Še vedno sta nežna, intimna in zaljubljena, še vedno se sprehajata, kot da sta ravno začela in se šele dobro zapeljujeta. Drug drugega razumeta onstran tega, kar rečeta. Med njima ni skrivnosti, toda dež, ki nenehno moči Belfast, napoveduje razkritje strašne skrivnosti – raka na dojki. Zdaj se sprehajata po peklu. Film se jima vrti nazaj. Naprej nič več. Vprašanje je le: ali bosta vzdržala – in ostala zaljubljena? Ne, to ni Ljubezenska zgodba – Joan ne izgleda kot Ali MacGraw, temveč kot ženska, ki ima za sabo hudo, brutalno kemoterapijo. Več