Dancing Queen

Dvanajstletna Mina, zvedava in zatreskana, se prijavi na avdicijo za novo plesno hiphop skupino – in na njeno veliko presenečenje jo sprejmejo. Mi nismo tako zelo presenečeni, kakor tudi nismo presenečeni, da tako entuziastično, agilno in emocionalno zapleše s svojimi sanjami, saj smo videli vsa nadaljevanja mjuzikla Odpleši svoje sanje. (Kinodvor/Kinobalon)

Anchorage

Anchorage je road movie, v katerem Goli v sedlu srečajo Strah in grozo v Las Vegasu in Zaklad Sierra Madre. Gola v sedlu sta Jake (Scott Monahan) in John (Dakota Loesch), brata, totalni zgubi, ki ju je življenje – blaginja, šole, dobre karierne priložnosti ipd. – zaobšlo in ki skušata ukradena mamila, skrita v medvedkih v prtljažniku kadilaka, s Floride prepeljati na Aljasko, jih prodati in bajno zaslužiti. Na hitro hočeta obogateti in unovčiti svoje delnice v ameriškem snu. Denar leži na cesti, samo pobrati ga je treba, pravita. »Zdaj sva midva na vrsti!« Toda ko pripeljeta v puščavo, Ground Zero ameriškega sna, mentalno skreneta – na trd, oster, surov, naturalističen, jezen, antibudžeten, izgorel način. (Amazon Prime)

Največje leglo serijskih pedofilov

V času, ko je med slovenske tabornike treščila spolna zloraba, bo tale doku deloval kot prava grozljivka, saj za največjega spolnega predatorja, za največjega spolnega nadlegovalca otrok, za največje leglo serijskih pedofilov razglasi Boy Scouts of America – organizacijo ameriških skavtov, ki je veljala za čisto kot ameriška pita in ameriška zastava. Za zlati standard. Če hočeš biti skavt, kaj šele starešina, moraš biti res čist, časten, moralno neoporečen, patriotski, toda skavtstvo, pravi novinar Patrick Boyle, raziskovalec in razkrinkovalec skavtskih zlorab, je vedno pritegovalo moške, ki so jih pritegovali dečki. Skavti so imeli problem. Kako so ga reševali? Logično – z zaroto molka.

Smrt deklice z vžigalicami

Roman Smrt deklice z vžigalicami, ki ga je leta 2002 objavil Zoran Ferić, je skušal biti hrvaški Twin Peaks, film, ki ga je Goran Kulenović, režiser serije Črno-beli svet, posnel po njem, pa skuša izgledati kot skandinoir (s pridihom Kroga, Izganjalca hudiča in celo Ducata umazancev). Rab, kjer se dogaja (leta 1992, ja, tik pred začetkom »domovinske vojne«), je videti kot mračno, morbidno, zapuščeno, ledeno mestece v kakem norveškem fjordu. Vsi se poznajo. Vsi drug o drugem vse vedo. Čisto vse. Drug drugega celo bolje poznajo kot sami sebe. Tudi drug drugega ščitijo, pa čeravno s tem ščitijo le sami sebe, saj si tako vedno znova zagotovijo roko, ki bo umila roko. Quid pro quo imajo v genih. In na ta otok, zatopljen v preteklost in prežet z miti, fantazmami in identitetno politiko, ki so tako zakoreninjene, da imajo moč ideologije, se po ločitvi vrne moški, ki ga je zapustil – Fero (Ozren Grabarić), patolog. In vrne se ravno v pravem trenutku – nekdo namreč umori migrantko, romunsko nebinarno prostitutko, »deklico z vžigalicami«, umori pa jo tako groteskno in grizlijevsko, da se zdi, da jo je pokončala pošast. Fero in robustni inšpektor Mungos (Goran Navojec), mladostna prijatelja, skušata ugotoviti, kdo je ta pošast, osumljeni pa so praktično vsi moški, od pisatelja (Voja Brajović) do žalujočega Globusa (Slavko Sobin), saj so bili, kot kažejo medicinske kartoteke (ne sprašujte), tako rekoč vsi žrtvini klienti.

Smrt v Benetkah

Ko bi se slovenski naslov filma A Haunting in Venice, posnetega po romanu Agathe Christie (nadaljevanje franšize, ki sta jo spočela Umor na Orient ekspresu in Smrt na Nilu), glasil vsaj Strah v Benetkah ali Strahovi v Benetkah ali Strašenje v Benetkah ali Groza v Benetkah ali Duhovi v Benetkah ali Skrivnosti Benetk – magari Umor v Benetkah ali Smrt v palači ali Smrt v beneški palači, navsezadnje, »smrt«, ki jo leta 1947 preiskuje elegantni, afektirani, brkati, simpatično mizantropski, vsevedni in vsevidni Hercule Poirot (Kenneth Branagh), belgijski Sherlock Holmes (s sabo ima tudi Watsona, alias Portfoglia, telesnega stražarja, ki ga varuje pred feni in fenicami in ki ga igra Riccardo Scamarcio), po novem rezident Benetk, se je zgodila prav tam, v beneški palači. Samo Smrt v Benetkah ne – nikar! In nikdar!

V vojnah so jih uporabljali za topovsko hrano

Tiste, ki ste se spraševali, kdo za vraga je na roko in z dinamitom – napol samomorilsko – razbijal skale v francoskih in švicarskih Alpah, kjer so zrasli vsi tisti neverjetni gorski tuneli in vrtoglave železnice, bodo odgovor dobili v francoskem animiranem filmu Psom in Italijanom vstop prepovedan, v katerem Alain Ughetto avtobiografsko – da ne rečem avtofikcijsko (in metafikcijsko, če hočete) – pokaže, da so to počeli migranti. 

Red, White & Royal Blue

Red, White & Royal Blue je romantična komedija z ubijalsko premiso: Henry Fox Mountchristen-Windsor (Nicholas Galitzine), britanski princ, in Alex Claremont-Diaz (Taylor Zakhar Perez), sin prve ameriške predsednice (Uma Thurman), sta geja – in ne le geja, ampak se tudi zaljubita. Jasno, skrivaj. Najprej si gresta sicer na živce, toda le zato, ker se tako blazno privlačita. Vse delata, da bi to skrila, obenem pa se morata – v imenu dobrososedskih transatlantskih odnosov – delati, da se odlično razumeta, da sta celo prijatelja, kar pomeni, da se lahko na odprti sceni – pod žarometi, pred kamerami – objemata in stiskata, pa nihče nima pojma, kaj se dogaja.

The Cursed

The Cursed, alias Eight for Silver, je briljanten marksistični šoker, v katerem francoski podeželski aristokraciji na začetku 19. stoletja njen razredni fašizem eksplodira v obraz. Ko veleposestniki, ki jih vodi Seamus Laurent (Alistair Petrie), grizlijevsko zmasakrirajo Rome in si prisvojijo njihovo ozemlje, s čimer jasno pokažejo, kako nastane bogastvo (prvobitna akumulacija je genocid!), romsko »volkodlaško« prekletstvo (srebrna proteza!), kombinacija razrednega maščevanja in razredne krivde (breme belega človeka!), udari otroke te aristokracije (kri na vas in vaše otroke!). Patolog John McBride (Boyd Holbrook), ki je ravno tam, skuša odkriti, kaj se dogaja (»Naša trupla govorijo tudi po naši smrti«), kar pa je tako, kot bi rekli, da skuša ugotoviti, kako nastane ekonomska neenakost.

Nuna 2 

V Nuni 2, ki se dogaja štiri leta po Nuni, globalnem megahitu, začne nekdo po Evropi pobijati duhovnike (prvi zgori na križu v francoskem Tarasconu) in nune (prva se »ustreli« v madžarskem Szelestu), vloga neogotskega Sherlocka Holmesa pa – logično – pripade sestri Ireni (Taissa Farmiga), zgledni, pobožni, čudodelni nuni, kraljici wiki-demonologije, superjunakinji katoliške cerkve in dvomilijardnega »razširjenega kinematičnega vesolja Priklicanega zla«, ki na eksorcistično »misijo nemogoče« v francoski internat vzame tudi Watsona, sestro Debro (Storm Reid), tako da je le vprašanje časa, kdaj bo njun agregat vere in skepse – anticipacija paranormalne sprege Eda in Lorraine – postal mjolnir, s katerim bosta udarila po Valak(u), demonski, fluidni Nuni (Bonnie Aarons), brezobzirni serijski morilki, ki v tem, kar počne (v zlu, grehu, terorju, peklu), brezmejno uživa, a skrivaj, z občutkom krivde, saj se ves čas plazi v temi in sencah (oh, in moških telesih, če hočete), kot bi hotela poudariti svoj guilty pleasure (kaj, če je vino res kri?), kar jo prelevi v res groteskno karikaturo idealne katoliške vernice. (kino)

How to Blow Up a Pipeline

Andreas Malm je nedavno objavil knjigo Kako razstreliti naftovod (How to Blow Up a Pipeline), v kateri je zastavil ultimativno vprašanje: če so ekologi res prepričani, da emisije toplogrednih plinov povzročajo podnebne spremembe, ki bodo pokopale planet, zakaj potem ne razstrelijo naftovodov in plinovodov? Ni pa povedal, kako zares razstreliš naftovod – ni predložil načrta (v smislu kot je Anarhistična kuharica leta 1971 povedala, kako izdelaš razstrelivo). Toda Goldhaberjev film, posnet po njegovi knjigi, pokaže natanko to: kako razstreliš naftovod. How to Blow Up a Pipeline je načrt za razstrelitev naftovoda. Točno pokaže, kako izdelaš peklenski stroj, katere sestavine potrebuješ, kam ga namestiš, kako ga sprožiš in kako potem zbežiš. Če preživiš.

Mar ni to definicija prave ljubezni?

Poet Robert Frost se sprehaja po gozdu, kjer naleti na dve poti, ki se cepita. Žal mu je, da ne more prehoditi obeh in da mora izbrati eno. In izbere tisto zaraščeno, manj izhojeno. Pot, ki je ne izbere, pa si prihrani za drugič, čeravno dvomi, da se bo še kdaj vrnil, ker pač dobro ve, da poti vodijo naprej, k drugim potem (»way leads on to way«), in ne nazaj. A to, da je šel po tej poti, ne pa po oni drugi, je vse spremenilo. Tako se odvrti slovita pesem The Road Not Taken. In Pretekla življenja, s katerimi je kot režiserka debitirala dramatičarka Celine Song, izgledajo kot reimaginacija te pesmi.

Barbika po domače

Še vedno se ni polegel prah okrog filma Barbika režiserke in scenaristke Grete Gerwig, absolutnega hita poletja, ki je poskrbel za pravo barbimanijo in ravnokar postal najbolj dobičkonosen film studia Warner Bros vseh časov. A navdihnjeni s priljubljenim memom bi lahko rekli: »We have Barbie at home.« (Barbiko imamo doma.) Slovenski kratki animirani film Borbike, v katerem prav tako nastopajo barbike in keni, je zadnje mesece prava uspešnica domačih filmskih festivalov. Po novembrski premieri na Mednarodnem festivalu animiranega filma Animateka je občinstvo navdušil še na festivalu Kino Otok in nedavnem Festivalu kratkega filma v Ljubljani (FeKK). Dober odziv ne preseneča, saj je stop-motion animacija, v kateri se barbike in keni vživijo v sicer izmišljene, a vseeno dobro znane ljubljanske like, izredno duhovita satira malomeščanstva, razredne razslojenosti in plehkosti ter samozadovoljnosti kulturne elite.

Heart of Stone

Heart of Stone se nadvse trudi, da bi kanaliziral Misijo nemogoče in da bi superagentko Gal Gadot, alias Rachel Stone, prodal kot žensko verzijo Ethana Hunta, toda to počne tako patološko obupano in tako kičasto ceneno in tako depresivno kopistično in tako nelagodno brezsrčno ( ja, Stone ima sodelavce, ekscentrične genije, ki jo režirajo, selijo se od Alp do Lizbone, svet ogroža AI, pričakujte tajne organizacije, groteskne negativce, dvojne in trojne igre ipd.), da izgleda kot totalen dolgčas. Kot otroci, ki sklenejo, da bodo s telefonom posneli Matrico.

Zvok svobode

»Božji otroci niso naprodaj,« dahne Tim Ballard. To je njegov motto, njegov manifest, njegova ideologija. Jim Caviezel ga igra tako smrtno resno in tako enodimenzionalno mučeniško, kot da gre za reinkarnacijo Jezusa Kristusa. Ko govori, šepeta – in ječi. Ballard je družinski človek in ameriški patriot – kot oni ostrostrelec, ki ga je biografiral Clint Eastwood. Delal je za domovinsko varnost, postal strah in trepet spletnih pedofilov (»Pedofilu ne moreš zaupati,« je njegov radioerevanski truizem), a ni mogel več – hotel je rešiti otroke, ki jih mednarodno podzemlje za potrebe »zabave« ugrablja staršem. In to reševanje otrok, ki jih je pogoltnil groteskni tretji svet, prelevi v nekaj osebnega – v kombinacijo križarskega pohoda, martirija, vigilantizma, histerije in belskega misijonarstva. Film, sicer klon Sicaria, je posnet po resnični zgodbi. Če je Ballard to počel v monotonem, pogrebnem, antiklimaktičnem ritmu tega filma (brata verskih filmov à la Jesus Revolution, Breakthrough, The Wait, Blue Miracle in I Can Only Imagine), potem jih je rešil bolj malo.

Moja obilna grška poroka 3

Oče je odšel (infarkt), mama odhaja (demenca), Toula (Nia Vardalos) pa odide v Grčijo, na veliko družinsko srečanje, kjer naj bi očetovim prijateljem predala njegov dnevnik – dnevnik njegovega ameriškega sna, dnevnik njegovega imigrantskega garanja in odpovedovanja. A tja ne odide sama, temveč v družbi moža, brata, hčerke, tete in drugih (ekscentričnih, glasnih, nasmejanih, altruističnih, »zlepljenih z znojem«), ki so presenečeni, da Grki govorijo grško, toda ko pride tja, v zapuščeno hribovsko vasico (brez wi-fija in vode), se ustraši, da na ta veliki shod – spoznavni žur – ne bo nikogar.

Pravičnik 3: Zadnje poglavje

Pravičnik 3 se začne z razstavo trupel – v neki sicilijanski vinski kleti najdejo kopico pikantno pobitih, poklanih in polomljenih mafijcev. Izgledajo kot perfektna tihožitja. Kot ekscesne instalacije. Body art. Body horror. Ne, ni jih pobil John Wick (še manj Bryan Mills), temveč nekdanji specialec Robert McCall (Denzel Washington), toda v slogu Johna Wicka. Kako to vemo? Ker jih takoj zatem v slogu Johna Wicka pobije še nekaj. Kako najlažje ubiješ mafijca? Tako, da drugemu mafijcu zabiješ pištolo v oko in potem skozenj ustreliš tistega, ki stoji tam zadaj. En passant da tudi nov pomen izrazu “nekomu izprašiti rit”. In ko že mislite, da bo doktoriral iz Johna Wicka, ga ranijo (nikoli ne boste uganili, kdo!), tako da obtiči v Minoriju, idiličnem, slikovitem, razgledniškem mestecu ob Amalfijski obali, kjer okreva. Ko ga zdravnik (Remo Girone), ki mu oskrbi rano, vpraša, kako mu je ime, odvrne: »Roberto.« Ne, ni Roberto, temveč Denzel Washington – vsi domačini se začnejo namreč obnašati tako, kot da je mednje prišel holivudski zvezdnik. Vse bi naredili zanj. Vneto mu prikimajo. Gledajo ga ljubeče in spoštljivo. Takoj ga posvojijo. Brez vprašanj, kaj šele podvprašanj. Jejo mu iz roke. Ko hoče plačati čaj ali kosilo ali kaj tretjega, nočejo denarja – ne, pustite, ni treba! Vsi so njegovi feni. Vse natakarice bi spale z njim, še zlasti Aminah (Gaia Scodellaro). Denzel – okej, Roberto – le poseda v restavraciji, sreba čaj, zlaga prtičke, se vljudno smehlja, opazuje dogajanje in čaka, da ga mladi ošabni, kretenski kamoristi, ki izsiljujejo lokalne gostilničarje in trgovce, užalijo ali pa da napadejo kakega dobrega, nedolžnega, pobožnega človeka. Marca (Andrea Dodero), šefa teh kamoristov, zgrabi za roko s tako strokovnim prijemom, da začne javkati in ječati, sam pa mu dahne, da se tu počuti čudovito in da bo tu ostal, zato hoče mir – štalo pejte delat kam drugam!

Najsrečnejši človek na svetu

V Zupaničevem dokumentarcu Sarajevo safari vidimo in slišimo, kako so turistični, snuffovski ostrostrelci med vojno v Sarajevu streljali muslimane, v Žaličevem Prazniku dela primejo muslimana, ki je med vojno v Sarajevu »snel« srbskega ostrostrelca, a povzročil mučno »kolateralno škodo«, v romantični tragediji Najsrečnejši človek na svetu, ki jo je koproducirala Slovenija, pa pravnica Asja (Jelena Kordić Kuret), s pomočjo analognega tinderja spozna Srba, bančnega uslužbenca Zorana (Adnan Omerović), ki je med vojno v Sarajevu »streljal na svoje mesto«, da bi dokazal, da ni »pička«. Ko je ustrelil prvič, je zadel njo. Spoznata se na seansi »Dotik sreče«, ki poteka v nekem socialističnem hotelu, kjer »povezujejo« osamljena srca in kjer sedita drug nasproti drugega in odgovarjata na »osebna« vprašanja, ki jih zastavlja moderator (»Bi hodili z žensko drugačne veroizpovedi?«). Vse poteka po pravilih in pod nadzorom (udeleženci si morajo natakniti priponke z imeni in celo uniforme), kajti ljubezen je nevarna, nepredvidljiva in eksplozivna – lahko se izrodi v vojno.

Preprosto super

V norveški vasi že stoletja vse vsakdanje probleme in zagate rešuje Superlev, skrivnostni superjunak, toda ko se njegov čarobni kostum pri pranju skrči, je to priložnost za nacionalizacijo skrivnih talentov in kolektivizacijo superjunaške presežne vrednosti, kar tole animacijo prelevi v skoraj marksistični cri du cœur. (kino)

Še 10 dni brez mame

V francoski komediji 10 dni brez mame, rimejku argentinske komedije Mama je odšla na potovanje, je skušala Isabelle (Aure Atika) svojemu večno »odsotnemu« možu Antoinu (Franck Dubosc) pokazati, kako je, če moraš sam skrbeti za štiri otroke – na lepem odpotuje na počitnice, otroke pa v oskrbo prepusti Antoinu. Film se je delal, da je proženski – naj moški vidijo, kako je biti ženska! Naj vidijo, kako je biti mati štirih otrok! Toda to je bila le lepa priložnost, da so žensko vrgli iz filma, da so jo torej marginalizirali in diskriminirali.

The Beanie Bubble

Superjunaški filmi so pogosto zgodbe o izvoru (Supermana, Batmana, Wolverina, Thora ipd.), a zadnje čase dežujejo tudi zgodbe o izvoru raznoraznih produktov (Air Jordana, Tetrisa, Appla, BlackBerryja, Cheeta, Pop-Tarts, ipd.), ki delujejo kot odgovor na Marvelove superjunaške zgodbe o izvoru, zato ne preseneča, da stvaritelji teh »čarobnih« in »disruptivnih« produktov izgledajo kot groteskne karikature že itak karikiranih in grotesknih superjunakov – posedujejo skrivne, nadnaravne talente, spremeniti in rešiti hočejo svet, najraje bi poleteli, kar razganja jih od samozavesti, podjetnosti, narcizma in arogance, v njih je nekaj nečloveškega.

Sympathy for the Devil

Nicolas Cage izgleda tako, kot da je pritekel iz Mandy – niti imena nima. Hrešči, renči, bolšči. Mad dog. Neonski id. Rdeč v obleko, rdeč v lase, rdeč v obraz. Ni mu dolgčas. Morda je hudič, morda je hudiča le videl, toda ko ugrabi lasvegaškega šoferja (Joel Kinnaman), družinskega človeka (njegova žena bo zdaj zdaj rodila), ki trdi, da je nedolžen in da gre za pomoto, naredi vse, da bi pokazal in dokazal, da ugrabljeni ni padel v komedijo zmešnjav, temveč v nekaj med Mannovimi Stranskimi učinki, Scorsesejevim Rtom strahu, Cronenbergovo Zgodovino nasilja in lasvegaškim pokrom.

The First Slam Dunk

V holivudskih športnih melodramah običajno spremljamo outsidersko košarkarsko ekipo, ki ji nihče ne pripisuje nobenih možnosti – obsojena je na poraze, izpad, anonimnost, pozabo. Ekipa, polna povsem nezdružljivih in razpuščenih ekscentrikov, egoistov, petelinov, introvertirancev, sanjačev in skritih genijev, potem igra tekme, notranje raste, se homogenizira, po porazih pa začne zmagovati, tako da se prebije do finalne tekme, v kateri v zadnji sekundi premaga ekipo, ki je veljala za absolutno favoritko.

Patologija zakonske zveze in precenjenost družinskega življenja

Anatomija padca je film o patologiji zakonske zveze in precenjenosti družinskega življenja. Sandra Voyter (Sandra Hüller), uspešna nemška pisateljica, in Samuel (Samuel Theis), falirani francoski pisatelj, ki živita v velikanski vili v francoskih Alpah, nedaleč od Grenobla, doma ne govorita ne francosko, ne nemško, temveč angleško – da ne bi imel kdo prednosti, da se torej ne bi kdo čutil deprivilegiranega ali zapostavljenega. Kar pomeni, da sta oba doma – drug z drugim, v družinskem krogu – na tujem terenu. Daniel (Milo Machado Graner), njun enajstletni sin, slaboviden od četrtega leta (po očetovi krivdi ga je zbil avto in mu usodno poškodoval živec vida), pogosto posluša njuno kričanje (kdo je koga ustavil, kdo je koga ponižal, kdo je koga pripeljal v to vukojebino, med koze, kdo komu več dolguje, kdo živi na račun koga, kdo tisti dan ni imel časa zanj ipd.), a ne vzdrži dolgo – raje pelje psa na dolg sprehod.

The River Wild

Ko se po brzicah divje reke spusti pet oseb, med katerimi hitro poči (na pet ljudi vedno pride en motenec, ljudje se nikoli dovolj ne poznajo, narava skupino vedno razbije ipd.), imate občutek, da gledate reimaginacijo Divje reke, ki je pred skoraj tridesetimi leti premetavala Meryl Streep, toda še preden rečete »It’s bigger than anything you’ve seen«, si film že domišlja, da je reimaginacija Odrešitve.

S ketne

Doug (Will Forte) je brezposeln. Še huje: kadi travo. Še huje: stalno drka. Še huje: z Reggiejem, svojim dobrodušnim, naivnim terijerjem, ravna zelo, zelo grdo. In kar je najhuje: Reggieja, ki ne zna živeti brez gospodarja, se znebi, in sicer tako, da ga odpelje daleč stran, v geto (ne, »dlje« ne obstaja), kjer se hitro sprijatelji s potepuškimi psi, ki začnejo kovati njegovo »epsko« Neverjetno potovanje domov – po funt Dougovega mesa. Ti psi bruhajo, fukajo, izločajo in preklinjajo, kot da so padli iz Scorsesejevih Dobrih fantov, obenem pa se slabemu lastniku maščujejo, tako kot se tale komedija – na črn, prostaški, neotesan, politično nekorekten, neinhibiran, obscen način – maščuje Skrivnemu življenju hišnih ljubljenčkov in drugim vljudnim, sladkim otroškim filmom, ki ne razumejo, da ni sladkosti brez greha in da je notranji mrak sladkosti njen najslajši in najatraktivnejši del.

Gran Turismo

Slovenci so nori na Hitre in drzne, zato je malo verjetno, da bodo sabotirali Gran Turismo, ki pa sabotira samega sebe – tako kot pač običajno sami sebe sabotirajo filmi, posneti po videoigricah. Najbolje jih je gledati s konzolo v roki. Kar velja tudi za Gran Turismo, pa čeravno je posnet po resnični zgodbi, ki jo je videoigrica le sprožila, intonirala in formatirala. Danny Moore (Orlando Bloom), marketingar dirkalne ekipe Nissana, poišče deset najboljših igralcev videoigrice Gran Turismo ter jih na Nissanovi akademiji predela v prave dirkače, med temi pa potem z dirkami poišče najboljšega, asa asov, valižanskega gika Janna Mardenborougha (Archie Madekwe), ki ga prelevi v tovarniškega voznika Nissana (njegovo mamo igra Ginger Spice!) in pošlje na prave dirke – ostalo so krogi, začarani krogi na dirkalnih pistah širom sveta, tudi v Le Mansu. Vsi ti krogi so monotoni, nenavdahnjeni in nevznemirljivi, že tisočkrat videni – včasih se zdi, da gledate kroge iz Mangoldovih Izzivalcev ali pa Couvelairovega Michela Vaillanta.

Drakula: Prebujeno zlo

V Osmem potniku se na vesoljsko trgovsko ladjo vkrca slepi potnik, alien, ki potem posadki spije kri, v filmu Drakula: Prebujeno zlo, posnetem po ladijskem dnevniku iz Stokerjevega Drakule, pa se na trgovsko ladjo Demeter, ki leta 1867 – pod taktirko kapitana Eliota (Liam Cunningham) in prvega častnika Wojchka (David Dastmalchian) – pluje od bolgarske luke proti Londonu, vkrca Drakula (Javier Botet), veliki nihilist, ki začne – v slogu darwinističnega preživetja najmočnejšega – piti kri številčni posadki in njenim živalim, s psom vred ( ja, ladja postane menza), toda zaprta, brezizhodna lokacija, toksični fatalizem, eksotični mrak, mučna, umazana atmosfera, igra živcev, brizgi paranoje in sunkoviti vrtinci gotskega terorja, dajejo temu smrtno resnemu, niti malo samoironičnemu pozejdonskemu šokerju, ki ga je posnel André Øvredal, avtor pikantnega Lovca na trole in briljantne Obdukcije neznanke, vtis dobro tempirane, lepo zaobljene, burno vzvalovane morske bolezni, prežete z implicitno kritiko sodobne podganje dirke navzdol, vse grotesknejše apokaliptike in globalnega vampirskega kontejnerskega trgovanja, tako da je diagnoza doktorja Clemensa (Corey Hawkins), ki pravi, da je »na krovu zlo, mogočno zlo«, povsem točna. (kino)

Blue Beetle

Blue Beetle je DC-jev Črni panter, le da superjunaški protagonist, Jaime Reyes (Xolo Maridueña), ni Afroameričan, temveč Latinoameričan. In ne, ni tako kompleksen kot Črni panter – če bi bil Marvelov (kot Črni panter), ne pa DC-jev (kot Shazam ali Flash), bi bil morda sošolec Petra Parkerja, ki ga bližnje srečanje s pajkom prelevi v Spider-Mana. Jaimeja, ki ima tako bujno, toplo, prostrano in simpatično mehiško družino kot Salma Hayek v Tennantovi romantični komediji Na vrat na nos, bližnje srečanje z nezemeljskim high-tech skarabejem, alienom, ki nadomešča covid, prelevi v Blue Beetla (Modrega hrošča, če hočete), toda ironija je v tem, da sam noče biti superjunak – to mu je povsem odveč. V to ga sili skarabej, ki se nanj parazitsko prilepi – in mu omogoča, da se njegove roke prelevijo v katerokoli orožje. Jaime – kombinacija Venoma in Iron Mana, gostitelj orožja za množično uničevanje – postane orožje za množično reševanje. A zakaj bi reševal svet, če pa ima hujše probleme: s faksa se vrne domov, v Palmera City, gentrificirano teksaško velemesto, a ne ve, kaj bi počel – objame ga negotovost, stisne ga tesnoba, njegova družina je tik pred deložacijo, skrbi ga za prihodnost. Preklicujem, da bi bil lahko sošolec Petra Parkerja: Jaime Reyes je reboot Benjamina Braddocka (Dustin Hoffman),

Saint Omer

Rama (Kayije Kagame), genialna pisateljica in profesorica književnosti senegalskega rodu, ki je zanosila z belcem, ki ima hladen odnos z materjo, ki ji noče povedati, da je noseča, in ki se boji postati mati, iz Pariza odpotuje v Saint Omer, kjer sodijo Laurence Coly (Guslagie Malanga), genialni senegalski priseljenki in študentki filozofije, ki je zanosila s precej starejšim belcem, ki je imela z materjo hladen odnos, ki materi ni povedala, da je noseča, in ki ni več hotela biti mati – svojo petnajstmesečno hčerkico je utopila v morju, v valovih pri Bercku, rekoč, da bo »tako vse enostavneje«. Ko jo sodnica (Valérie Dréville) vpraša, zakaj je umorila svojo hčerkico, brezizrazno odvrne, da ne ve in da ne pričakuje sočutja, a da upa, da ji bo na to vprašanje odgovorilo sojenje, ki potem res izriše toksično okolje, v katerem ni imela nobenih možnosti: sovražnosti, ki so jo stiskale v belski družbi, nevidnost, v katero je bila prisiljena (še celo oče njenega otroka, mevžasti, pasivno-agresivni kipar, jo je skrival), zlonamernost, ki je grozila njeni hčerkici (ni hotela, da jo vidijo z otrokom), strah pred neuspehom, socialna osamljenost (brez zdravstevnega zavarovanja, brez službe, brez diplome ipd.), srhljiva prekarnost (obsojena je na večno negotovost, vsako jutro ji bo slabo), moška toksičnost (skrb za otroka je prepuščena ženski), hladna mati (Salimata Kamate), ki je ni naučila, kako biti mati (zato se je morala materinstva naučiti z interneta), trk kultur, ki jo je utrujal, mučil in deprimiral, rasizem (porota je itak belska in še celo njena profesorica se na sojenju sprašuje, zakaj ni namesto hladnega, racionalnega Ludwiga Wittgensteina raje študirala kakega filozofa, ki je »bližje njeni kulturi«). Vse to pomeni, da je rodila otroka, ki ga ni nihče odobraval. Otroka, ki ga ni nihče hotel.

Ninja želve / Mutantski najstniki, ki so tako »drugačni,« da se morajo obnašati kot superjunaki

Film Ninja želve: Mutantska ujma – groteskna kombinacija utrudljivosti in duhovitosti, oh, in kulturne apropriacije, če hočete (ameriške nindže?) – je zgodba o izvoru, zato vas čaka nekaj izvornih flešbekov, toda ko zgodba skoči v sedanjost, čedalje bolj spominja na Maščevalce, le da se superjunakov, ki Manhattan rešujejo pred mutantsko, diabolično Supermuho (lahko bi ga reševali tudi pred neonom), ne grejo Iron Man, stotnik Amerika, Hulk, Thor, Črna vdova in Hawkeye, temveč Donatello, Michelangelo, Leonardo in Raphael, mutantski najstniki, ki so tako »drugačni,« da se morajo obnašati kot superjunaki, da bi izgledali kot normalni, vsakdanji najstniki, ki jih lahko spustijo v šolo.