Nevarni let

Nevarni let izgleda tako, kot bi bil posnet dve leti po filmu Umri pokončno. Brucea Willisa nadomešča Gerard Butler, alias Brodie Torrance, pilot, ki s potniškim letalom, namenjenim v Tokio, zasilno pristane v »peklenski« filipinski džungli, kjer potnike in posadko ugrabijo lokalni teroristi, no, piratski daj-dam separatisti, tako kruti, sadistični in pošastni kot ugrabitelji Nakatomijeve stolpnice (in takšne karikature, da jim lastno, samostojno državo skoraj privoščite).

Mož z imenom Otto

Mož z imenom Otto – rimejk švedskega filma Mož z imenom Ove, posnetega po bestsellerju Fredrika Backmana – je dolgo emocionalno izsiljevanje. Otta igra Tom Hanks. Tom Hanks – kot Jack Nicholson v komediji Bolje ne bo nikoli obseden z redom in čistočo – je vdovec, ki je tako zagrenjen, obupan in osamljen, da hoče narediti samomor. Nakar pred vrstno hišo, v kateri stanuje, zasliši ropot – aha, dobil je nove sosede: latinskoameriško družino! Mama Marisol (Mariana Treviño), ata (Manuel Garcia-Rulfo) in dve hčerki.

Smučarske sanje

Mlada Afganistanka pove, da je življenje afganistanskih žensk še vedno ječa – kljub »svobodi«, ki jo je prinesla ameriška okupacija. Moški žensk še vedno ne pustijo iz hiš in še vedno se jim zdi sramotno, če ženske hodijo v službo. Afganistanski moški komaj čakajo, da se vrnejo talibani. A preden se vrnejo, tri mlade Afganistanke, Zakio, Faribo in Fatimo, pošljejo v Slovenijo in Avstrijo, kjer naj bi se pripravile na zimsko olimpiado – če se bodo seveda kvalificirale.

Trkanje v koči

M. Night Shyamalan, mojster presenetljivih, šokantnih preobratov (Šesti čut, Nezlomljivi, Znamenja, Vas ob gozdu, Stari ipd.), filme snema po svojih scenarijih, tako da res nikoli ne vemo, kaj se bo zgodilo – vedno nas pusti v temi. In na koncu – no, z razpletom – nas zlomi. Shyamalan je avtor – kot je bil Hitchcock. Toda Trkanje v koči je posnel po Tremblayjevem romanu Koča na koncu sveta (The Cabin at the End of the World), objavljenem pred petimi leti. Ja, vem, kaj ste si rekli: na Wikipediji je gotovo povzetek z vsemi spoilerji – tudi finalnim! Točno, na Wikipediji je povzetek z vsemi spoilerji vred. Ne da to kaj spremeni: če boste namreč prebrali ta povzetek, boste še toliko bolj presenečeni in šokirani nad Shyamalanovimi preobrati. Tremblay obrača – Shyamalan obrne. Erica (Jonathan Groff) in Andrewa (Ben Aldridge), ki s sedemletno posvojenko Wen (Kristen Cui) živita v koči sredi filadelfijskega gozda, obiščejo štirje čudaški neznanci, Leonard (Dave Bautista), Sabrina (Nikki Amuka-Bird), Redmond (Rupert Grint) in Adriane (Abby Quinn), ki so videti kot lunatiki, verski blazneži, privrženci sekte.

Tár

Lydia Tár (Cate Blanchett), slovita ameriška skladateljica in dirigentka, v nekem prizoru z avtom odpelje domov Olgo (Sophie Kauer), mlado rusko čelistko, ker pa ta v avtu pozabi medvedka, svojo maskoto, steče za njo, da bi ji ga vrnila, a se znajde v zakotni, razpadajoči stavbi, kjer jo pasji lajež tako prestraši, da pade in si razbije obraz. Svojim najbližjim reče, da so jo napadli – zlaže se. Ko se predstavlja za žrtev, je videti kot nekdo, ki ve, da dela nekaj narobe in da ga bodo slej ko prej dobili, zato vnaprej pripravlja obrambo in teren, na katerem bo lahko vzkliknil: žrtev sem! To je napad name! To je le trač! »You fucking, little nothing!«

Jerry & Marge Go Large

Če pogrešate Bryana Cranstona, ki je v seriji Kriva pota našel bližnjico do ameriškega sna in dobre penzije (za svojo ženo, sam je bolj ko ne odpisan), bi si morda pogledali tole sladko, sentimentalno dramedijo, v kateri spet najde bližnjico do ameriškega sna in dobre penzije (ne le za ženo, Marge, ki jo igra Annette Bening, ampak tudi zase). Ne, ne začne kuhati »kristalov«, ampak začne kupovati loterijske srečke – in to masovno. Ker je odličen matematik ( ja, v Krivih poteh je bil odličen kemik), pač izračuna dobitno kombinacijo: če kupiš veliko srečk zelo posebne michiganske loterije (»Cash Winfall«), veliko dobiš. In denar začne leteti in tako zanesljivo pritekati, da začne Jerry, primestni desperado in tehnološki višek, srečo deliti s skupnostjo – someščane prelevi v vlagatelje.

Titina

Tegale briljantno preprostega filma o prvi psički, ki je – jasno, v družbi italijanskega pilota Umberta Nobileja in norveškega raziskovalca Roalda Amundsena – z zrakoplovom Norge preletela severni tečaj (leta 1926), ne smete zamuditi, saj v melanholično preciznem jeziku 2D animacije pripoveduje o komplicirano krutih 3D stvareh – času, življenju, spominih in smrti.

Klub morilcev

Pred tridesetimi leti so pri nas posneli akcijski film Vlak smrti, v katerem je skušal predbondovski Pierce Brosnan preprečiti detonacijo ruske jedrske bombe, ki naj bi sprožila novo hladno vojno in nastanek nove Sovjetske zveze. Slovenija je odigrala številne evropske države, skozi katere drvi apokaliptični »vlak smrti«. In ja, odigrala je tudi Slovenijo. V epizodnih, hipnih vlogah so nastopili številni slovenski igralci – Brane Grubar, Matjaž Turk, Jožef Ropoša in Niko Goršič, daleč največjo vlogo pa je imel Borut Veselko, ki je igral vlakovodjo, enega izmed zlikovcev – in zdržal presenetljivo dolgo, vse tja do 67. minute. In tudi ko ga smrtno ranijo, še vedno nekaj časa živi – noče iz filma.

Izgubljeni kralj

Philippa Langley (Sally Hawkins), ločenka iz Edinburgha, je depresivna, polna »sindromov« (kronične utrujenosti ipd.) in ujeta v brezizhodno službo. Sanje in spoštovanje jo vedno preskočijo. Z njo je vse narobe, kar pomeni, da je pripravljena na velike, prelomne, transformativne reči. V Dekletih s koledarja bi s poziranjem zbirala funte za novo kliniko, v Filomeni bi iskala sina, ki ga je pred davnimi leti dala v posvojitev, v Izgubljenem kralju, posnetem po resnični zgodbi, pa začne – z arheološko vnemo Heinricha Schliemanna, detektivsko ekscentričnostjo Hercula Poirota in imerzivnostjo Shakespearovih komedij – iskati posmrtne ostanke grbastega kralja Riharda III.

Alcarràs

S trgom vedno pride nasilje. Soléji – poskočna, srečna, nasmejana, samozadostna katalonska razširjena družina Sole (ata, mama, kopica otrok, dedki, babice, tete, svaki ipd.) – živijo sredi velikega, razsijanega, sončnega, varnega breskovega nasada, ki jih povezuje, toda zemlja, na kateri je ta nasad, ni njihova, ampak najeta, najem pa si že desetletja podaljšujejo. Ne s pogodbo, temveč s častno besedo. Med vojno bi namreč Pinyole, lastnike te zemlje, bogate latifundiste, pobili, a so jih Soléji skrili in jim rešili življenje – v zameno so jim dali zemljo, na kateri lahko kmetujejo. Problem je le v tem, da se tej mali utopični skupnosti – otoku sredi kapitalizma – obeta hladna, kruta, neizbežna deložacija, saj kani nova generacija Pinyolov nasad uničiti in tam namestiti trendovske sončne celice, ki naj bi te kraje odpeljale v prihodnost – v trušč, tesnobo, nasilje, teror. Razrednega pakta je konec.

Ženske bežijo. Patriarhat moške osamlja.

Ko boste gledali brutalno tragične Duše otoka, ki se dogajajo pred stotimi leti na sivem, zakotnem, žalostnem, ne ravno obljudenem fiktivnem irskem otoku, daleč od sočasne irske državljanske vojne, se boste spomnili na to, kako je Quentin Tarantino v svoji epizodi Štirih sob odsekal prst svojemu prijatelju (Paul Calderón), ali pa, kako je filmski statist (Im Won-hee) v Chan-wookovi epizodi Treh ekstremov sekal prste režiserjevi ženi, sicer pianistki (Kang Hye-jung), le da je sekanje prstov v Dušah otoka malce ritualnejše in ceremonialnejše, skoraj tako kot sekanje mezinca v filmih o yakuzah. Pádraic (Colin Farrell), preprosti kmetovalec, in Colm (Brendan Gleeson), melanholični glasbenik, sta najboljša prijatelja, toda Colm se nekega lepega dne odloči, da s Pádraicom ne bo več govoril niti se ne bo z njim več družil. Naveličal se ga je, dolgočasi ga – nima mu več kaj reči. Hoče mir. Preostanek življenja hoče ustvarjati in se posvečati rečem, po katerih ga bodo pomnili.

Bardo

Federico Fellini je sredi prejšnjega stoletja posnel serijo odličnih, odmevnih filmov, ki jih je leta 1960 zaokrožilo Sladko življenje. Fellini je bil glavni, slavljen in čaščen, veljal je za genija, vsi so ga trepljali, svet je bil njegov. A kaj zdaj? Ni imel pojma. Vsi so pričakovali in terjali nekaj velikega, še večjega. V glavi mu je brbotalo. Od silnega uspeha si ni mogel opomoči. Krizi identitete in ustvarjalne domišljije je dopolnila še kriza srednjih let. In posnel je Osem in pol, film o režiserju, ki ga mučijo krize identitete, ustvarjalne domišljije in srednjih let – njegov zadnji film je bil hit, prava globalna senzacija, slavijo ga kot genija, vsi ga trepljajo in cukajo za rokav, v glavi mu brbota, vsi hočejo funt njegovega mesa, od uspeha kar ne pride in ne pride k sebi. In seveda: sprašuje se – kaj zdaj? Nima pojma. Preplavljajo ga dvomi, fantazije, sanjarije, halucinacije, spomini, non sequiturji. Ima se za umetnika, a občutek ima, da se je prodal – in da ga komercialna pričakovanja vlečejo dol. To se je zgodilo tudi mehiškemu auteurju Alejandru Gonzálezu Iñárrituju: serijo odličnih, odmevnih arty filmov sta zaokrožila dva oskarjevska filma, Birdman (ali Nepričakovana odlika nevednosti) in Povratnik. Iñárritu je bil na lepem glavni. Vsi so ga slavili. V glavi se mu je zavrtelo. Uspeh ga je paraliziral. Se je prodal Hollywoodu? Kako naj preseže Povratnika in Birdmana?

Soft & Quiet

Soft & Quiet je grozljivka, le da so pošasti ljudje – povsem vsakdanji, prijazni, banalni ljudje. V tem primeru »mehke & tihe« ženske, metafore tistih »jeznih« žensk, ki so izvolile Trumpa. Ko se v malem mestu zberejo štiri ženske, Kim (Dana Millican), Marjorie (Eleanore Pienta), Leslie (Olivia Luccardi) in Emily (Stefanie Estes), plavolasa, modrooka učiteljica, se zdi, da so prišle na »babji žur«, a se kmalu izkaže, da so rasistke, »čiste« in »prave« Američanke, ameriške kot ameriška pita, ki jo speče Emily, »Sestre arijske enotnosti«, ki prezirajo migrante, nebelce, multikulturalizem, politično korektnost, skupnost LGBTQIA+ in gibanje #BlackLivesMatter. Imajo se za žrtve protibelske zarote. In bolj ko druga drugo podžigajo, bolj so jezne.

Po soncu

Po soncu je žalosten film o sreči. Sophie, zdaj pri dobrih tridesetih, se spominja, kako je pred dvajsetimi leti, pri enajstih (Frankie Corio), poletne počitnice z očetom (Paul Mescal), Calumom, preživela v turškem letovišču. Bilo je idilično, krasno sta se imela, stopila sta se s trenutkom, res sta uživala – bazen, morje, karaoke, pogovori, kamera, s katero sta se snemala. In sonce. Veliko sonca. Zunaj. V njima pa je bil mrak. Po malem zato, ker živita ločeno – z njeno mamo sta se razšla. Po malem zato, ker je tudi njegova nova zveza spodletela in ker mu tudi posli spodletavajo. In po malem zato, ker vso to srečo vendarle nenehno prežemajo nelagodje, napetost in tesnoba, ki jih poganja vprašanje: koliko bo še takih skupnih poletij?

Seks, droge & jazz

Babilon se začne v Babilonu – na neskončni zabavi stoletja, ki se odvrti v razkošni palači sredi kalifornijske puščave, kamor se zgrnejo holivudski jet-set, njegov entourage, groupies in slon, ki se na vse to poserje. In to dobesedno. Hollywood je amfetaminski cirkus. Zabava, festival ekscesa, infantilnosti, cinizma, arogance in ničevosti, ki traja pol ure, je briljantna, virtuozna, osupljiva kombinacija spektakla in transgresivnosti – kot bi se združila Baz Luhrmann in Pier Paolo Pasolini. Veliki Gatsby v Saloju! S pridihom Dantejevega Inferna (via Harry Lachman).

Enkratni Mare

Protagonistka okvirne zgodbe ve, da je protagonistka okvirne zgodbe (obenem se boji, da zgodba te pustolovščine ni pravilno strukturirana!), protagonist Enkratnega Mareta – ja, Mare, alias Maurice – pa ve, kako je naslovljen film, v katerem nastopa, toda tovrstni metatrenutki ne odrešijo tele animirane reimaginacije Pratchettove reimaginacije Piskača iz Hamelina, ki ne pušča nobenega dvoma, da so pandemije – v tem primeru podganje nadloge – tako lepa poslovna priložnost, da se jih izplača umetno ustvarjati. (kino)

Poroka za umret

Ker se 50 odstotkov porok konča z ločitvijo, se hočeta Jennifer Lopez in Josh Duhamel, odvetnica in bejzbolist, poročiti na Filipinih, a ko svatbo ugrabijo pirati, ki hočejo bajno odkupnino (podjetniki pač), se njuno »zakonsko« življenje – ves čas med begom pred pirati sta priklenjena drug na drugega! – prelevi v boj za preživetje, kar je dobro, saj naj bi zabavna poroka prinašala srečo v zakonu.

Operacija Fortune: Prevara stoletja

Premiero Ritchiejevega akcijsko-vohunskega spektakla so trikrat preložili. Prvič zaradi pandemije, tretjič zaradi propada podjetja STX, ki ga je distribuiralo, drugič pa zaradi izbruha rusko-ukrajinske vojne? Zaradi rusko-ukrajinske vojne? Zakaj? Iz preprostega razloga: Ukrajinci so v tem filmu bad guys. Ukrajinski gangsterji namreč ukradejo »nekaj« – ne vemo kaj, vemo le, da lahko to uniči svet in da ne sme priti na črni trg. Vemo tudi, da hoče to »nekdo« na vsak način kupiti, a ne vemo kdo. Odgovore na ta vprašanja išče Jason Statham, tajni klavstrofobično-agorafobični podizvajalec britanske vlade, mož »edinstvenih sposobnosti in briljantnega uma«, ki skuša s svojo ekipo – no, z največjo hekerko na svetu (Aubrey Plaza) in najboljšim ostrostrelcem vseh časov (Bugzy Malone) – penetrirati v telefon razvpitega trgovca z orožjem Grega (Hugh Grant), »črnega angela krute smrti« norega na holivudskega zvezdnika Dannyja Francesca (Josh Hartnett). Oba, Hollywood (Danny) in trgovina z orožjem (Greg), jo odneseta bolje kot ukrajinski gangsterji, ki pa jo odnesejo bolje kot biotehnološki milijarderji.

Peter von Kant

Rainer Werner Fassbinder je pred dobrimi petdesetimi leti posnel Grenke solze Petre von Kant, klasiko v štirih dejanjih z epilogom, film o prestižni modni kreatorki Petri von Kant (Margit Carstensen), ki se na veliko žalost svoje »neme« asistentke Marlene (Irm Hermann) zaljubi v precej mlajšo Karin (Hanna Schygulla), plebejsko prijateljico svoje sestrične, kar sproži popolni vihar ljubosumja, krutosti, posesivnosti, zatiranja, poniževanj, vampirizma in mazohizma.

M3gan

M3gan (Jenna Davis/Amie Donald), alias M3GAN, alias Model 3 Generative Android, je ultimativni hit umetne inteligence in robotike – interaktivna humanoidna robotka, popolna uncanny valley ( ja, vzbuja nelagodje), ki lahko otroku nadomesti starše in postane njegova idealna skrbnica, zaupnica in prijateljica. M3gan bere misli. In želje. Nič ji ni tuje. Mala Cady (Violet McGraw), ki ravno izgubi starše, jo objame. In M3gan, sicer genialni produkt njene tete Gemme (Allison Williams), objame njo. Kmalu sta neločljivi. Kot uncanny in valley.

Odštevanje

V temle iranskem trilerju, brezhibni študiji oprezanja, zasledovanja, zalezovanja, sumničenja in suspenza, boste videli, kako Farzaneh (Taraneh Alidoosti), sicer teheranska šoferska inštruktorica, v grozi ugotovi, da ima njen mož Jalal (Navid Mohammadzadeh) dvojnika, ki je poročen z njeno dvojnico.

Vsa ta lepota in prelivanje krvi

Nan Goldin, ameriška fotografka in aktivistka, je le 2018 organizirala protest v newyorškem Metropolitanskem muzeju umetnosti – od uprave ne le tega muzeja, ampak vseh muzejev in sorodnih institucij, je terjala, naj nehajo sprejemati donacije bogate in mogočne dinastije Sackler, sicer lastnice farmacevtske družbe (Purdue Pharma), ki je Ameriko navlekla na OxyContin, adiktivni protibolečinski opioid. »Sacklerji lažejo, ljudje umirajo,« vpijejo protestniki, ki ležijo na tleh – in se delajo mrtve. OxyContin je ubil mnoge. Ja, Sacklerji – »Družina, ki je zgradila imperij bolečine« (kot je pred leti zapisala revija New Yorker) – so lagali, da OxyContin ni adiktiven in destruktiven. In ja, ker so jim ljudje verjeli in ker so jim ga zdravniki predpisovali, so se vsi nanj navlekli, tudi Nan Goldin, ki je skoraj umrla in potem ustanovila aktivistično organizacijo P. A. I. N. (Prescription Addiction Intervention Now), njen boj proti establišmentu, ki je ljudi tako mirno prepustil opioidom, kot jih je malce prej prepustil aidsu (in malce kasneje covidu), pa je zlagoma bogato obrodil – Sacklerje, ki so ljudi namerno navlekli na svoje droge (profiti pred zdravjem!), so črtali.

Fabelmanovi

Sammy Fabelman (Gabriel LaBelle), fanatični cinefil in nadobudni filmar, avatar Stevena Spielberga, v Paramountovem kompleksu spozna Johna Forda, »največjega filmskega režiserja na svetu«, ki ga pošlje k steni, na kateri visijo fotografije divjega zahoda, pri čemer mu pojasni: »Če je horizont zgoraj, je zanimivo. Če je spodaj, je zanimivo. Če pa je na sredini, potem je le dolgočasno sranje.« Sammy skoči do neba, tako kot do neba skoči leta 1952, ko si s staršema, mamo Mitzi (Michelle Williams), toplo, manično depresivno, nadarjeno koncertno pianistko, in očetom Burtom (Paul Dano), hladnim, distanciranim, briljantnim računalniškim inženirjem, ogleda prvi film, DeMillov cirkuški spektakel Največja predstava na svetu, ki vključuje tudi srhljivo, osupljivo in morasto – za tiste čase res brutalno – železniško nesrečo.

Dedek gre na jug

Dedek gre na jug, nadaljevanje hita Babica gre na jug (1991), pokaže, kako se je Slovenija v zadnjih tridesetih letih spremenila – in kako jo je kapitalizem brutaliziral. Babica je prišla z osamosvojitvijo, zato je prezrcalila in že kar prežarčila tedanji optimizem, da ne rečem idealizem. Dedek pa zdaj prezrcali in prežarči nasilje, ki ga je nagrmadil kapitalizem: ko se Boris (Boris Cavazza), nekdanji velikan džeza, in Vlado (Vlado Novak), njegov najboljši prijatelj, v družbi Esme (Zala Djurić), romske pevke, ki jo vzameta v svoj avtodom, odpravita proti Srbiji, kjer naj bi Boris, ki je »v življenju zasral, kar se je dalo zasrat«, objel žensko svojega življenja (Ksenija Mišič), se za njimi zapraši vse slovensko podzemlje. Ja, metakomični Dedek, v katerem skuša Vinci dopolniti in popraviti svoje prejšnje filme (Poker in Vampirja z Gorjancev, a še najbolj Oko za oko), je prežgan s korupcijo, kriminalom, cinizmom, streljanjem, ropi, krvjo, raztreščenimi avtomobili, trupli, tiralicami, mačističnim poziranjem, puškami, aferami, zarotami, izsiljevanjem in mehiškim standoffom. Še celo Maruša Majer igra poklicno morilko.

Kapitanka Nova

V nizozemski Kapitanki Novi je Zemlja leta 2050 povsem okužena, razdejana, opustošena, iznakažena, distopična – ljudje, kolikor jih je še preostalo, živijo pod zemljo. Vrtanje na Arktiki je sprožilo strašansko metansko okužbo, ki je pospešila podnebni kaos – in kapitanka Nova (Anniek Pheifer) odpotuje v preteklost, v naš čas, da bi ljudi prepričala, da ustavijo arktično vrtanje, in preprečila podnebno apokalipso, a en passant mutira v dvanajstletnico (Kika van de Vijver), verzijo Grete Thunberg, ki pa ji kakopak nihče ne verjame, da bo Zemlja že čez nekaj desetletij mrtva.

Emancipation

Will Smith igra »Prebičanega Petra«, sužnja, ki leta 1863 najprej zbeži s sadističnega konfederacijskega gradbišča, potem pred pregonom (čuvaji, psi, aligatorji!), ki ga vodi rasistični sociopat (Ben Foster), beži čez smrtonosno louisiansko močvirje, na koncu pa se pridruži Lincolnovi vojski, ki emancipira sužnje, medtem ko fotografija njegovega prebičanega, iznakaženega hrbta postane globalni »hit«.

Pearl

Mia Goth, alias Pearl, teksaška kmetica nemškega rodu, ki se hoče prebiti kot filmska plesalka (še najbolj podobna Dorothy iz Kansasa, tisti, ki hoče čez mavrico v Oz), najprej na vile nabode gosaka, potem pa zlorabi paraliziranega očeta in pofuka ptičje strašilo – čakajte, da pride do kinooperaterja, ki jo hoče preleviti v pornozvezdo, in svakinje, ki ji ukrade vlogo. Če ji rečeš ne, tvegaš življenje. »Hočem biti ljubljena,« pravi. Ne jo podžge in vžge. Kar ni težko – časi so itak mračni, strašni, moreči, kužni.

Glass Onion: A Knives Out Mystery / Laboratorijska slika kapitalizma

Benoit Blanc (Daniel Craig), največji privatni detektiv na svetu, specialist za primere, ki izgledajo kot krofi (»z luknjo v centru«), parodija Hercula Poirota, se odpravi na grški otoček, na katerega tehnomagnat Miles Bron (Edward Norton), elonmuskovska parodija Lawrenca Johna Wargrava iz kriminalke In potem ni bilo nikogar več, ki jo je leta 1939 objavila Agatha Christie, povabi svoje stare prijatelje, »disruptorje«, kot jim pravi – modno dizajnerko (Kate Hudson) in njeno asistentko (Jessica Henwick), znanstvenika (Leslie Odom Jr.), guvernerko Connecticuta (Kathryn Hahn), politično nekorektnega kralja YouTuba (Dave Bautista) in njegovo muzo Whiskey (Madelyn Cline) ter Andi Brand (Janelle Monáe), svojo nekdanjo tesno poslovno sodelavko, s katero pa se je nedavno burno razšel.

Athena

V Atheni, pariški muslimanski blokovski primestni soseski, nekoč optimističnem, danes propadlem socialnem »projektu«, je čedalje več žrtev policijskega nasilja in ko mrtev obleži trinajstletni Imir, se njegovi trije starejši bratje različno odzovejo: Abdel (Dali Benssalah), francoski vojak, pozove k miru, Moktar (Ouassini Embarek), mali podjetnik (diler), misli le na dobiček, Karim (Sami Slimane), mlajši od obeh, pa pozove k uporu, direktni akciji in državljanski vojni, ki jo potem sam orkestrira. Zbere na stotine mladih militantnih muslimanov, urbanih gverilcev, s katerimi se zabarikadira v kaotično Atheno, od koder začnejo leteti rakete, molotovke in nihilizem. Robocopi – nemočni, prestrašeni, izgubljeni v svetu, ki ga ne razumejo – jurišajo, se dušijo in gorijo, medtem ko atenski vstajniki – v duhu Ala Pacina, ki je v Lumetovem Pasjem popoldnevu skandiral: »Attica! Attica! Attica!« – skandirajo: »Athena! Athena! Athena!«

Dvojna prevara

Hae-joon (Park Hae-il), korejski detektiv, je gotovo videl številne filme noir, v katerih se detektiv zaljubi v fatalno žensko, ki je osumljena, da je umorila svojega moža. In ne le da se vanjo zaljubi, ampak postane tudi njen ljubimec. Ne more se ji upreti. Obsede ga. Z njo gre do konca. Do dna. Hae-joon, fen švedskega detektiva Martina Becka, junaka kriminalk Maj Sjöwall in Pera Wahlöja, je detektiv iz takšnih filmov noir: kadi, toda le skrivaj (žena mu ne pusti), ker ga muči nespečnost, dela ponoči, cinizem nosi namesto kravate, o tesnobi in nasilju bi lahko pisal avtobiografije, nerešeni primeri ga poganjajo v noč. Potem pa s skale, zelo priljubljene plezalske stene, strmoglavi plezalec. Najprej pomislijo, da je padel. Hej, kaj, če je naredil samomor? In kaj, če ga je kdo porinil?