Zaljubljen v mojo ženo

Daniel Auteuil sreča starega prijatelja (Gérard Depardieu) in ga povabi na večerjo, ta pa potem pripelje 40 mlajšo punco (Adriana Ugarte), o kateri začne Auteuil takoj – kar tam, med večerjo, za obloženo mizo, ob svoji ženi – bujno fantazirati. Punca je krasna, seksi in v rdečem – zdi se mu, da ga vabi. Šur – toliko kot seksizem. Francoska komedija Zaljubljen v mojo ženo izgleda kot rimejk komedije Ženska v rdečem (1984), ki pa je bila itak rimejk francoske komedije Če skače slon čez plot (1976). Ali bolje rečeno: res je retardirana, res ne sodi v naš čas in res izgleda tako, kot da je nastala pred štiridesetimi leti. Več

Zvezda je rojena. Pa kaj?

Zgodba filma Zvezda je rojena je tako dobro znana, da je že kar pregovorna: anonimna igralka/pevka sreča zelo uspešnega igralca/pevca, ki jo prelevi v zvezdo, sam pa medtem mazohistično, napol mučeniško potone v alkohol in pozabo. Jasno, zvezdnik – Norman Maine v prvi in drugi verziji – na koncu umre, happy end – katarzični trenutek, da ne rečem money shot – pa napoči, ko zvezdnica – Vicki Lester v prvi in drugi verziji – na koncu prejme nagrado, rekoč: »Hello, everybody. This is Mrs. Norman Maine.« Po naše: »Pozdravljeni. Jaz sem žena Normana Mainea.« Ojoj. To je njen: »Jaz sem Spartak!« In ta film – dejansko le predelava Cukorjeve klasike Za kakšno ceno Hollywood? (1932) – je od leta 1937, ko so ga posneli prvič, doživel že toliko rimejkov, da so nekje vmes, leta 1985, posneli celo porno rimejk: A Star Is Porn. A tudi tale verzija, v kateri njo – anonimko – igra Lady Gaga (ki poje tako, kot je Marlon Brando igral), njega – zvezdniškega country rockerja – pa Bradley Cooper (ki ne poje slabo, a ni jasno, zakaj pri govorjenju napol infantilno imitira bas Sama Elliotta, ki igra njegovega brata), ne pade daleč od porniča. Kakovostnega, zglancanega, spevnega, to je že treba reči. Več

Los bando

Štirje prijatelji, polni družinskih prask in brazgotin, še šolarji, ki hočejo postati največji rock bend (s čelistko), ukradejo avtodom in krenejo na dolgo pitch-perfect potovanje, tako da lahko – če nič drugega – uživate v njihovem kljubovanju vsem tistim, ki jim govorijo, da nimajo posluha, da niso dovolj dobri, da ne bodo prišli nikamor in da je rock mrtev. Tale norveški otroški film se sicer lepo in veselo stegne v road movie, a potem sklene, da bo vendarle zgolj za otroke. (Kinobalon/Kinodvor) Več

Venom

Tom Hardy je Eddie Brock, zadnji pošteni raziskovalni novinar na svetu. Ne moreš ga podkupiti, brezdomki, ki hoče za brezplačni časopis pet dolarjev, da dvajset dolarjev, dr. Carltonu Drakeu (Riz Ahmed), »mesijanskemu« magnatu iz Silicijeve doline, ki opleta z vesoljskimi raketami in večnim zunajzemeljskim življenjem (samo človeka je še treba »simbiotsko« križati z zunajzemeljskim bitjem!), pa zastavi »težka« vprašanja, zaradi katerih v trenutku izgubi vse – službo, kariero in punco (Michelle Williams). Toda še preden rečete Deadpool, ga okužba prelevi v Venoma, antijunaškega superjunaka, dejansko burkasto, posttransformersko marioneto zunajzemeljskega stvora, ki izgleda kot kombinacija otroškega sluzija, Aliena, biomorfne želatine iz Bloba in Carpenterjevega Stvora – prenašalec tega parazita vmes postane tudi pes. Več

Žaba

Zeko (Emir Hadžihafizbegović), sarajevski brivec, je moški, ki joče. Boril se je v vojni, ko pa je bilo vojne konec, se je boril z družino – ženo in otroka je pretepal, tako da je ostal sam, jezen in zjeban, v začaranem krogu, z bombo na mizi. Za bajram ga v brivnici obiščeta Braco (Aleksandar Seksan), njegov hazarderski brat, ki je izgubil službo (a to ženi in otrokom prikriva), in Švaba (Mirsad Tuka), njegov najboljši prijatelj, sicer taksist, ki je vojno preživel v Nemčiji (»Naj me bo sram, ker sem skušal preživeti?!«). Več

Prvi človek

Ko gledaš film Titanik, veš, kako se bo končal – Titanik bo potonil. Neizbežno. Tudi ko gledaš film Appolo 13, veš, kako se bo končal – astronavti zaradi okvare ne bodo stopili na Luno. Neizbežno. Tako predvidljiv je tudi Prvi človek, film o astronavtu Neilu Armstrongu, njegovem izkrcanju na Luni (20. julija 1969) in njegovi repliki »Majhen korak za človeka, velik skok za človeštvo«, toda pot do tja je tako intimna in tesnobna, tako polna dvomov, strahov in treme, tako antijunaška, da se bojiš, da mu ne bo uspelo. Ali bolje rečeno: občutek imaš, da gledaš alternativno verzijo, v kateri mu to ne uspe. Film, ki ga je posnel Damien Chazelle, avtor Dežele La la, zleze v Armstrongovo tesnobo – ne, ne domišlja si, da je na Luno odletel tako, kot je Bruce Willis v Armageddonu odletel na meteor. Saj veste – nonšalantno in nakurčeno, kot da to počne vsak dan. Ko Armstrong (Ryan Gosling), aeronavtični inženir in testni pilot, ki je izgubil hčerkico, izve, da bo šel na Luno, iz njegove psihologije izgine vsa samoumevnost – nič spektakularnega ni v njegovem emocionalnem procesiranju tega srhljivega skoka v neznano. Več

Večerna šola

Večerna šola je komedija o drugi priložnosti – Kevin Hart, dislektični luftar brez srednje šole, je prvo priložnost zapravil. Šlo mu je že dobro, imel je lepo službo, fejst avto in kul bejbo (odvetnico!), potem pa je »nehote« zamočil, tako da je izgubil službo, s tem pa sredstva, da bi »osrečeval« svojo odvetnico. Čas je, da se vrne v srednjo šolo – in jo dokonča. Humor, s katerim teži Večerna šola (ki jo je spisalo šest scenaristov!), je le za tiste, ki jim v šoli ni šlo. Več

Hiša čarobne ure

Še ena sirota – tokrat desetletni Lewis (Owen Vaccaro) – pristane pri odbitem, karnevalskem, čarovniškem stricu (Jack Black), ki živi v gotski palači. Še ena sirota odkrije, da »magija« res obstaja. Še ena sirota se prelevi v čarovnika. Še ena sirota si domišlja, da je Harry Potter. Več

Morilska mularija

Če hočete videti kvazitarantinovsko grotesko, v kateri Clouzotova klasika Krokar (1943), v kateri nekdo s »strupenimi« pismi razkriva umazane skrivnosti prebivalcev nekega malega francoskega mesta, sreča Millerjevo dramo Salemske čarovnice in DeMonacovo Očiščenje, si poglejte Morilsko mularijo, ki jo Lily (Odessa Young), salemska najstnica, intonira takole: »To je zgodba o tem, kako se je mojemu domačemu Salemu zmešalo!« In dobro vemo, kaj se zgodi, ko se Salemu – ja, tistemu Salemu! – zmeša: začne se grizlijevski lov na čarovnice. Začel se je ob koncu 17. stoletja, ko so obesili kopico žensk (in tudi nekaj moških), ki naj bi jih obsedel Satan, in začne se zdaj, v 21. stoletju, ko nekdo – ja, tipični Putinov heker, heh – najprej sheka računalnik homofobičnega in transfobičnega župana (izkaže se, da se skrivaj udeležuje transvestitskih orgij), potem računalnik ravnatelja gimnazije (izkaže se, da ima pedofilske nagibe) in kmalu zatem še računalnike praktično vseh prebivalcev Salema, z Lily in njenimi tremi sfantaziranimi prijateljicami vred. Zgodi se torej ultimativna perverzija: digitalna življenja ljudi – vse njihove intimne fotke, vsi njihovi skrivni posnetki, vsi njihovi teksti in sextingi, vsa njihova pretekla spletna iskanja, kompletna zgodovina njihovih brskanj, vse njihove fantazije – postanejo javna. In viralna. Vsi nenadoma vidijo vse. Ni več tabujev. Salem postane pornič, celo torture porn. Vsi lahko končno uživajo v koncu zasebnosti. Več

Hladna vojna

Wiktor (Tomasz Kot), sloki glasbenik, ki leta 1949, sredi hladne vojne, po poljskem podeželju išče pevce in pevke za svoj »ljudski« zbor, naleti na Zulo (Joanna Kulig), prevarantko z zlatim glasom in mračno, grozljivo preteklostjo – zaklala je očeta, ker jo je zamešal z mamo, pa je, kot pravi, »uporabila nož, da bi mu pokazala razliko«. S svojo kombinacijo neodvisne #MeToo erotičnosti, fuck-you odločnosti, samozavestne fatalnosti in sirenskega glasu je tako magnetna, da se Wiktor nanjo prilepi, tako da postaneta vročični, kompulzivni par, toda ko Wiktor iz Vzhodnega Berlina zbeži na Zahod, ne gre z njim. Ni prepričana, da bi vzdržala skupaj. Vsak njun stik, vsak njun seks kaže, da drug brez drugega ne moreta, obenem pa je tudi jasno, da bi se jima skupaj – v skupnem gospodinjstvu, v malem socialističnem stanovanju – zmešalo. Požrla bi se, morda pobila. Več