Čudežno potovanje v Oz

Sovjetski pisatelj Alexander Volkov je leta 1939 objavil roman Čarovnik iz Smaragdnega mesta, predelavo Baumovega Čarovnika iz Oza, kasneje pa je napisal še serijo nadaljevanj, v katerih so “Čarobno deželo” – Baumov “Oz”, povišan v alegorijo Sovjetske zveze – nenehno ogrožali zunanji zavojevalci in notranji sovražniki. Ruski animirani film Čudežno potovanje v Oz, v katerem se Doroteja, pravnukinja Baumove Dorothy, vrne v Oz (s strašilom, kositrnim drvarjem, levom in Totom), je dokaz, da je Putinova Rusija res sequel Sovjetske zveze: Doroteja skuša namreč ugotoviti, kdo je izpral možgane Juriju Jusu, ki z lesenimi vojaki okupira Oz. Jasno, Jurij je notranji sovražnik, leseni vojaki so zavojevalci, Oz je Rusija, Doroteja je Putin, Toto pa je verjetno Dimitrij Medvedjev. Več

Naslednji holokavst bo mogoč zato, ker bo izgledal kot videoigrica

Ko odpelješ, se ne ustavljaš, pazi, da ne priteguješ pozornosti, denar dobiš na koncu, tja, v Beograd, pa moraš priti točno ob 21.00! Teh pravil se mora leta 1999 – v času vojne na Kosovu in Natovih bombardiranj Srbije – držati Vlada (Leon Lučev), srbski šofer, obupani outsider, ki naj bi tovornjak prepeljal od Kosova do Beograda. Kaj prevaža, ne ve. Niti ga ne zanima, kaj prevaža. Ne prvič ne zadnjič prevaža to, kar mu pač dajo. Tovor. “Od nečesa moram živeti.” Ja, rekel bi lahko to, kar dahne šofer, ki v Sallisovem romanu Drive prevaža roparje, roparski plen in podobne tovore: “Jaz vozim!” Vlada je mali človek, v principu poštenjak, blaga duša – deklasiran, odtujen, izgubljen, anemičen in siv kot moreča, sprana, distopična vojna krajina, posuta z ruševinami, oddaljenimi zvoki detonacij, blokadami, obvozi in napetostjo. Včasih reče kakšno s štoparjem (Pavle Čemerikić), ki gre “na boljše” (v Nemčijo). Včasih se ustavi v kakšni obcestni restavraciji. Včasih tovor “čudno” zaropota. A ne pogleda, kaj se dogaja. Več

Mi

Videli smo kopico grozljivk, ki se začnejo takole: srečna, vesela belska družina se preseli v staro hišo, v kateri jo začnejo kmalu terorizirati kruti, sadistični, morilski duhovi tistih, ki so nekoč živeli v njej. Vzemite Amityville, Insidious ali pa Kubrickovo Izžarevanje. Tudi Mi, šoker, ki ga je posnel Jordan Peele, avtor zelo odmevnega šokerja Zbeži!, se začne tako, le da družina ni belska, temveč črnska – in ja, v hišo (v svoj “hotel Overlook”), ki je nekje v obmorskem Santa Cruzu (Kalifornija), se ne preselijo za stalno, temveč le čez poletje. Ne da to kaj usodno spremeni – v grozljivkah, ki se začnejo kot Mi, selitev itak nikoli ni stalna. Več

Ne bom več luzerka

“Nekaj moraš naredit, borit se moraš, ne moreš samo spizdit,” ponavlja Špela (Eva Jesenovec) svojim vrstnicam in vrstnikom, ki so “pobegnili” v tujino in kanijo tam tudi ostati. “Tukaj mi ni več fajn,” pravi njen fant, lole z laptopom, ki “pobegne” v Frisco. “Tukaj ni nič – ni motivacije!” Sama vztraja v Sloveniji, pa četudi vztrajati v Sloveniji za njeno generacijo pomeni vztrajati v prekarnosti – in negotovosti, nestabilnosti, neenakosti, prikrajšanosti, brezpravnosti, ponižanju, bolečini. Že pred leti je diplomirala iz umetnostne zgodovine, toda v Muzeju moderne umetnosti je ne najdemo med kustosinjami, temveč za šalterjem – pa še to le honorarno, začasno, slabo plačano, prekarno. Da bi preživela, tu in tam pod pultom proda kako svojo stvar, recimo fotoaparat (pod ceno), popoldne pa tezgari še na bazenu, toda službe v muzeju ne dobi. Več

Yao

Yao (Lionel Basse), trinajstletni fantič iz neke senegalske vukojebine, odpotuje v oddaljeni Dakar, da bi spoznal svojega junaka, Seydouja Talla (Omar Sy), francoskega filmskega zvezdnika senegalskega rodu, ločenca v krizi, ki pride promovirat svojo knjigo. Tall, ki ne ve, kaj hoče (tako pravi), je prvič “doma”, v Senegalu, Yao pa ga s svojo fenovsko zgodbo – po avtogram se je “čisto sam” pripeljal 387 km! – tako prevzame, da ga za nagrado pospremi v njegovo vas. Več

Creed II

Kdor ni videl četrtega Rockyja, je zamudil nacionalistično hladnovojno klasiko, v kateri sta se v Moskvi spopadla najboljša boksarja na svetu, ameriški žrebec Rocky Balboa (Sylvester Stallone) in ruski stroj Ivan Drago (Dolph Lundgren), pri čemer je Rocky – po svoji zmagi – zaječal, da je bolje, da sta se spopadla ona dva, kot pa da bi se spopadlo na milijone ruskih in ameriških vojakov. Več

Videnje

Jeanne (Juliette Binoche), francoska antropologinja, pride na Japonsko, da bi se terapevtsko okopala v gozdu Yoshino – da bi torej vsrkala transcendentalno gozdno atmosfero. Tudi film jo vsrka – in to tako zelo, da se zdi, kot da sta si film in gozd usojena. Totalno, absolutno, kompletno: kot da je bil gozd ustvarjen za film in kot da je bil film ustvarjen za snemanje gozda. Še več: posnetki tega ogromnega, nasičenega, gostega, senzualnega, že kar tekstualnega gozda so tako veličastni in osupljivi, da vse ostalo tvega, da bo izgledalo le kot antiklimaks. Več

Stotnica Marvel

Stotnico Marvel na vse pretege oglašujejo kot prvi Marvelov superjunaški spektakel, ki ga pilotira ženska – stotnica Marvel, alias Carol Danvers, alias Vers (Brie Larson). Naj Marvelu čestitamo, da se je “šele zdaj” spomnil na žensko? Naj mu čestitamo, ker se je “končno” spomnil na žensko? Naj mu čestitamo, da se je na žensko spomnil “že” po dvajsetem filmu v svojem “kinematičnem vesolju”? Naj mu čestitamo, ker je končno zbral “pogum”, da je v glavno vlogo postavil žensko? Naj mu čestitamo za to “genialno” zamudo? Če hočete, lahko v tem Marvelovem osmofebruarskem glorificiranju ženske, ki ji ni treba, kot pravi, “ničesar dokazovati”, vidite aktivistično dejanje (gibanje #MeToo, boj za dohodkovno enakost med spoloma, prizadevanje za enakomerno spolno zastopanost v filmih ipd.), toda nikar ne spreglejte zoprnega dejstva, da Stotnice Marvel ne bi bilo, če ne bi pred tem tako čudežno uspela Čudežna ženska, superjunakinja konkurenčne stripovske založbe (DC Comics). Več

Poslednji Srb na Hrvaškem

Hrvaška je v Poslednjem Srbu na Hrvaškem hudo “bolna”. Ne le da je pred sedmimi leti bankrotirala, ne le da se ljudje množično izseljujejo, tako da se je število prebivalstva prepolovilo, ne le da je ekonomska neenakost tako velika, da se ljudje delijo le še na zelo bogate in zelo revne, in ne le da zelo revnih sploh ne imenujejo več ljudje, temveč “spake” – za nameček je izbruhnil še virus, ki je začel Hrvate spreminjati v sestradane, popadljive, požrešne zombije. Mićo (Krešimir Mikić), ki izgleda kot posušeni cvet rockabillyja, ima srečo – ni le zelo bogat, temveč tudi imun. Več

Kaj boš storil, ko bo šel svet k vragu?

Orjaška moskovska dvorana je leta 1930 nabito polna – ljudje napeto in nemo spremljajo sojenje »izdajalcem« Sovjetske zveze. V vlogi sodnika nastopa Andrej Višinski, v vlogi tožilca Nikolaj Krilenko, v vlogi obtožencev pa skupina inženirjev in ekonomistov, ki jih boljševiške oblasti obtožujejo ultimativnih zločinov – ustanovitve »industrijske stranke«, rušenja sovjetske vlade, sodelovanja s tujimi agenturami (s Francijo, Britanijo ipd.), sabotaže sovjetske industrije, transporta in kmetijstva, uničevanja gospodarske rasti, zaviranja socializma in tako dalje. Več