Greyhound

Greyhound, posnet po starem pomorskem bestsellerju C.S. Foresterja, izgleda kot Dunkirk iz druge roke. Tom Hanks – alias kapitan Ernest Krause – vodi odločni, neustrašni in junaški multinacionalni konvoj, ki skuša leta 1942 oskrbeti zavezniško vojsko v Evropi, toda na Atlantiku obstaja “črna cona” (Black Pit), kjer konvoj – kolektivni vojak Ryan – 50 ur ne more računati na zavezniško letalsko zaščito in kjer je prav toliko časa izpostavljen torpedom nemških podmornic, “volčjemu krdelu”, ki preži v hladni, divji, mučni temini globin. Več

Sibyl

Boris je orjak – morali bi ga videti in slišati, ko mu Sibyl (Virginie Efira), njegova psihoterapevtka, pove, da ne bo več njen pacient. Konec sveta! Ja, ponori – prepričan je, da bo kar umrl. A brez skrbi – ne boste ga več videli. Boris je eden izmed številnih pacientov, ki jih Sibyl – sicer ozdravljena alkoholičarka – “odpusti”. Sklenila je namreč, da bo napisala roman (“Veliki tekst”). Da ji pacienti ne bi jemali preveč časa in energije, da torej ne bi ovirali njene nove kariere, njene redefinicije, se jih znebi. Kar je logično: da bi napisala roman, se mora najprej znebiti nekaj likov. Ker pa ji urednik (Aurélien Bellanger) reče, da je dobro, če pri pisanju romana črpa iz nečesa “realnega”, dva pacienta obdrži, toda to, da ju obdrži, ne govori o tem, kako adiktivna je realnost ali pa “resničnostnost”, ampak prej deluje kot simptom – njen simptom, no, simptom njene negotovosti, njene tesnobe, njene panike. Več

Palm Springs

Ko je izbruhnila pandemija in treščila tudi na naše obale, smo dobili občutek, da smo padli v Neskončen dan – v jebeni Groundhog Day. Življenje je postalo enolično, neprestano se ponavlja isti dan – danes je jutri, jutri je včeraj, včeraj je danes. Ni razlike. Ne moremo se premakniti. Omejeni smo. Zbujamo se v mučni, mračni, večni danes. Kot da smo se ujeli v časovno zanko. Palm Springs, ki je kakopak nastal pred pandemijo, se sijajno poda naši pandemijski “coni somraka”. Sarah (Cristin Milioti) na razkošni, ležerni, poskočni svatbi v Palm Springsu spozna Nylesa (Andy Samberg), ob katerem ima občutek, da pozna vse svate, od “njenih” do “njegovih”, a kmalu ugotovi, zakaj ima ta občutek – ker jih res pozna. In imel jih je čas spoznati: neprestano se mu namreč ponavlja isti dan – in to natanko ta dan, poročni dan v Palm Springsu. “Danes, jutri – vse je isto.” Ujel se je v časovno zanko, iz katere ne more, pa četudi se ubije. Kar stalno počne, a se vedno znova zbudi v ta dan, ki ga preživlja nonšalantno, hedonistično, ležerno, brezbrižno – leži v bazenu, se sonči, fuka (z vsemi po vrsti) in pije pivo. Sredi puščave. Brez obveznosti. Ni se mu treba spremeniti, postarati in ustaliti. Ni mu treba odrasti. Ja, ni se mu treba poročiti. Nyles, fant nevestine prijateljice, tipični ujetnik patriarhalnega dictuma, da ženska moškega ujame in ustavi, se lahko vsak dan znova prepusti brezskrbnemu uživanju – in podoživljanju poroke nekoga drugega. Ta dan živi res tako, kot da je njegov zadnji. Več

Proxima

Sari (Eva Green), mladi Francozinji, se bodo končno izpolnile otroške sanje – stegnila se bo proti zvezdam, globoko v vesolje, tako rekoč v nebesa. Hotela je postati astronavtka – in zdaj je astronavtka. Hotela je tja gor – in zdaj bo šla. Toda ne le na Luno, temveč na Mars. Ker je namreč neki astronavt zamočil, so med tiste, ki naj bi – pod taktirko Evropske vesoljske agencije – poleteli na Mars, izbrali njo, preden pa bo odletela na Mars, bo morala eno leto testno preživeti na mednarodni vesoljski postaji. Še pred tem pa mora skozi naporne, mučne, zelo fizične, ekstremne vzdržljivostne treninge v Kölnu in ruskem Zvezdnem mestu, kjer po malem izgleda kot Casey Seeger (Lisa Eilbacher), edina kandidatka med kandidati za vojaške pilote v Hackfordovi melodrami Častnik in gentleman, po malem kot napeti Neil Armstrong (Ryan Gosling) v Chazellovem Prvem človeku, po malem pa kot Ryan Stone (Sandra Bullock) v Cuaronovi Gravitaciji, samska ženska v vesolju. Več

Mali princ

Ko 8-letni Fahim Mohammad (Assad Ahmed) z očetom iz revnega, nasilnega Bangladeša zbeži v Francijo, postane ilegalec (azila ne dobi), socialni obupanec, a je na srečo tako dober šahist, da ga pod svoje okrilje vzame Sylvain (Gérard Depardieu), avtoritativni, karizmatični šahovski trener, ki ga “disciplinira”. Več

Avdicija

Če vam je vroče, pa bi se malce ohladili, si poglejte Avdicijo, v kateri skuša Anna (Nina Hoss), učiteljica violine, kanalizirati Eriko Kohut (Isabelle Huppert), učiteljico klavirja iz Hanekejeve Učiteljice klavirja, le da mazohizem zamenja sadizem. Anna – stroga, rezka, hrapava, ledena, prestižna profesorica na berlinski glasbeni akademiji, “perfekcionistka” s francoskim možem (Simon Abkarian), ki je ne poteši, čelističnim ljubimcem (Jens Albinus), s katerim izživlja mehko verzijo hanekejevskega grotesknega torture porna, in sinom (Serafin Mishiev), ki je ne čuti in ki bi bil rajši hokejist kot violinist – namreč odkrije Alexandra (Ilja Monti), mladega, nadarjenega violinista, ki sicer nima osupljive tehnike, a v njem vidi material, ki bi ga lahko klesala in pilila in disciplinirala in mučila in zastraševala in zlorabljala in pripravljala na avdicijo. Več

Zlati časi

Kje so romantične komedije? Zakaj jih ni? Kaj se je zgodilo z njimi? Nič, obtičale so v preteklosti, pravijo francoski Zlati časi, v katerih Victor (Daniel Auteuil) sklene, da bo skočil v romantično komedijo, ki je nekje v preteklosti. Že njegovo ime je laž – Victor namreč ni zmagovalec, temveč kronični luzer. Bil je časopisni karikaturist, a je delo izgubil, ker se ni prilagodil novi tehnologiji. Čas ga je povozil. Nove tehnologije – s telefoni in socialnimi omrežji vred – mu gredo na živce. Marianne (Fanny Ardant), njegova žena, psihoanalitičarka, ki ga je že davno “prebrala”, ki se zvečer v postelji mirno prepušča VR-okolju, ne pa branju knjige (kot on), in ki ga itak vara (s tipom, ki ga je odpustil), mu dahne: “Živel si predolgo.” Strast je zamenjal dolgčas. Več

Zlata rokavica

Ko gledate Zlato rokavico, posneto po bestsellerju Heinza Strunka, se počutite zelo nelagodno – po eni strani zato, ker gledate film o Fritzu Honki (Jonas Dassler), brutalnem, odvratnem, grotesknem, neznosnem hamburškem serijskem morilcu z začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja (prijeli so ga leta 1975), po drugi pa zato, ker imate občutek, da gledate rahlo zakamuflirano zgodbo o slovenskem serijskem morilcu Metodu Trobcu (sopotniku Teda Bundyja in Davida Berkowitza, alias “Samovega sina”). Še huje, film je tako morbidno neznosen (če ste kdaj videli Buttgereitov Schramm, potem veste, o čem govorim), da si rečete: ja, tako bi moral izgledati film o Metodu Trobcu! Več

Šokerji, ki zasenčijo covid-19

Če se zdajle, v tem trenutku, zapodite v Ljutomer, lahko še ujamete zadnje filme letošnjega Grossmanna, kultnega, vedno urgentnega festivala fantastičnega filma (in vina), če pa se ne boste, potem naj vam povem, kaj vse ste letos zamudili. Za začetek, zamudili ste comeback velikega Richarda Stanleyja, ki je na začetku devetdesetih zablestel s sci-fijem Hardware in šokerjem Dust Devil, po Otoku dr. Moreauja, s katerega so ga leta 1996 nagnali že po treh dneh, pa ni več posnel niti enega igranega celovečerca – do Barve iz vesolja (Color Out of Space), v kateri se Nicolasu Cageu, patriarhu osamljene družine, zgodi to, kar se v Kubrickovem Izžarevanju zgodi Jacku Nicholsonu. Pod vplivom meteorita, ki trešči nedaleč stran, začne mentalno mutirati. Med vrsticami bi lahko tudi prebrali: če nas je že virus tako groteskno spremenil, kako nas bodo spremenile šele podnebne spremembe, ko bodo udarile z impaktom meteorita? Več

The Old Guard

Kako se je vse obrnilo na glavo: v multipleksih – v filmskih arenah – vrtijo male, intimne arty filme, pretočne platforme, kot so Neftlix, Amazon in Disney+, pa ponujajo drage, eksplozivne, pompozne, karnevalske akcijske filme, ki so ukrojeni za multiplekse. Tak je recimo film The Old Guard, v katerem specialce (Matthias Schoenaerts, Luca Marinelli & Marwan Kenzari), ki jih vodi ženska, Andromache the Scythian (Charlize Theron), alias Andy, pošljejo v Južni Sudan, kjer naj bi rešili ugrabljena dekleta, a se izkaže, da so padli v past – vse štiri, z Andy vred, brutalno prerešetajo. Nič hudega – čez nekaj trenutkov se že regenerirajo in ponovno vstanejo. Superjunaki! Rekli boste: oh, kakšen kliše! To smo že tolikokrat videli! Več

Šivi

Ana Ostojić (Snežana Bogdanović), Beograjčanka srednjih let, glavna junakinja Šivov, posnetih po resnični zgodbi, je pred osemnajstimi leti – leta 1989, ko je razpadala Jugoslavija – rodila sina, ki pa je ob porodu umrl. Ana, sicer šivilja, tega ni verjela tedaj – in tega še vedno ne verjame. Še vedno prihaja v porodnišnico, sprašuje, sitnari, teži, zalezuje, vohlja. Vsem gre na živce. Šikanirajo jo, demonizirajo, ignorirajo. Pravijo, da je nora. “Včasih le sedi, molči in potem odide.” Tudi Jovan (Marko Baćović), njen mož, njena najstniška hči (Jovana Stojiljković) in njena sestra (Vesna Trivalić) so zaskrbljeni, ker ne odneha in ne odneha. “Poslal te bom v norišnico,” krikne Jovan. In res, kot izvemo, je bila pred časom že na psihiatriji, ker si domišlja, da njen sin ni umrl. Več

iHUMAN

iHUMAN je doku, a popolna grizlijevska grozljivka. Različni programerji, eksperti, profeti, futurologi in distopisti – Michal Kosinski, Max Tegmark, Jürgen Schmidhüber, Ilya Stuskever ipd. – pripovedujejo o tem, da smo sredi največje transformacije v zgodovini. Nastaja nova kreatura, nova oblika življenja, toda ni več odvisno od nas, kakšna bo. To, da Google pozna naše spolne, politične in nakupovalne preference ter naše bolezni, naše strahove in naše perverzije, je še najmanj. Vse bolj smo “narejeni iz podatkov”. Podatki pa so “nova nafta”, zato ne preseneča, da so prav tehnološka podjetja – Amazon, Google, Facebook in Microsoft (oh, in ne pozabite kitajskih, Baiduja, AliBabe in Tencenta) – tako zelo bogata, celo bogatejša od kateregakoli podjetja v zgodovini človeštva. Njihovi algoritmi odločajo, kaj bomo izbrali, a to je šele začetek. Algoritmi nas stalno gledajo, opazujejo, nadzorujejo – in prepoznavajo naše intimne poteze. Prepoznajo lahko, da ste gej ali liberalec – v Savdski Arabiji to pomeni smrt. “Neprijetna resnica se glasi: zasebnosti je za vedno konec!” Dobrodošli v postzasebni dobi! AI izriva človeka. Nastaja nekaj, kar je pametnejše od nas – nekaj, kar rešuje probleme, ki jih mi ne moremo. Več

Irresistible

Film Irresistible, ki ga je posnel ameriški komik Jon Stewart, dolgoletni voditelj Daily Showa, se začne leta 2016, ko demokrati na predsednikških volitvah doživijo hud, boleč, zastrašujoč, ponižujoč poraz (zmaga Donald Trump), nadaljuje pa se “danes”, ko Gary Zimmer (Steve Carrell), zvezdniški, narcistični in dobro naoljeni, a ponižani in razžaljeni strateg demokratske stranke, ki je več kot očitno potreben odrešitve, trči ob viralni video, v katerem Jack Hastings (Chris Cooper), upokojeni konservativni polkovnik, nekdanji marinec, zdaj kmet iz malega, zakotnega, idiličnega, domačijskega Deerlakna (Wisconsin), na mestnem shodu zagovarja pravice ilegalnih, “nedokumentiranih” priseljencev. Več

Prevajalci

Tole situacijo poznate: roman, ki postane globalni bestseller, dobi nadaljevanje, ki ga hočejo na velikih trgih izdati hkrati, zato prevajalce nepredušno zaprejo v “bunker”, totalno in strogo varovano karanteno, v kateri roman prevedejo. Tako so prevedli Brownov Inferno. V Prevajalcih, ki se začnejo s požigom knjižnice, se Inferno zgodi devetim evropskim prevajalcem (Olga Kurylenko, Riccardo Scamarcio, Sidse Babett Knudsen, Alex Lawther, Eduardo Noriega, Anna Maria Sturm, Manolis Mavromatakis, Maria Leite), ki jih kruti, pohlepni, makiavelistični francoski založnik Eric Angstrom (Lambert Wilson) zapre v karantensko, bunkersko, precej sterilno podeželsko palačo, v kateri naj bi – obdani s telesnimi stražarji, brez stika z zunanjim svetom – prevedli Moža, ki ni hotel umreti, sklepni del trilogije Dedalus, ki je postala globalni fenomen (no, Dedalus je tudi lik v Harryju Potterju, če smo že ravno pri tem), toda še preden rečejo Uliks, se že zgodi nemogoče – prvih 10 strani se znajde na spletu. Več

Ema

Najprej zagledamo ulični semafor, ki sredi noči – v čilskem Valparaísu – gori. Zažgala ga je Ema (Mariana Di Girolamo), ki zdaj tam stoji in gleda svojo nočno “instalacijo” – z metalcem ognja na hrbtu, peroksidno pričesko in hladnim, stoičnim, nezajezljivim, piromanskim pogledom. Ni dvoma: semaforja ne bi zažgala brez metalca ognja, toda toksični patriarhalni red (“rdečo”), ki ga ta semafor predstavlja, bi zažgala že s svojim pogledom. Ema je Carrie, ki pleše (in zažiga in fuka), kot da je padla iz Suspirie ali Vrhunca. Koreografira jo Gastón (Gael García Bernal), njen mož, s katerim sta posvojila dečka, Pola (Cristián Suárez), ki pa je prevzel Emin piromanski “tik” (zažgal je njihov dom in iznakazil njeno sestro), tako da jima ga je center za socialno delo vzel in predal v posvojitev drugemu paru, toda Ema – divji, jezni, energični, požrešni, antisocialni, hipnotični emocionalni stampedo, pravo nasprotje Larraínove Jackie, ki je morala svojo izgubo moža, Johna F. Kennedyja, prenesti “dostojanstveno” (in dopolnilo Larraínovega Tonyja Manera, morilskega impersonatorja Travoltovega Tonyja Manera iz Vročice sobotne noči) – ga hoče nazaj, pa naj stane, kar hoče. In res, uporabi vsa sredstva – seks, ples, reggaeton, punk, obsedenost, kaos, kriminal, blaznost, teror, ogenj in potresno osvajalsko matematiko iz Pasolinijeve Teoreme. Več

Da 5 Bloods

Brez vojne ni denarja, brez denarja ni vojne, zato se vojne nikoli ne končajo. Takšna je tudi vietnamska vojna. Spomnite se le, kako so Ramba – ali pa Chucka Norrisa – pošiljali v Vietnam, da bi končno dobil vojno, ki so jo Američani izgubili. Tokrat, v Leejevem robustnem distopičnem eposu Da 5 Bloods, se v moderni Vietnam odpravijo štirje temnopolti vietnamski veterani, Paul (Delroy Lindo), Otis (Clarke Peters), Eddie (Norm Lewis) in Melvin (Isiah Whitlock Jr.), ki pa hitro opazijo, da Vietnam preplavljajo ameriški brendi in ameriške verige, zato eden izmed njih pripomni, da Ameriki v Vietnam sploh ne bi bilo treba z orožjem – samo verige fast-food restavracij, kot sta McDonald’s in Pizza Hut, bi tam odprla, pa bi zmagala. Vsi štirje so upokojeni proletarci, toda ideološko so razdeljeni – Paul je navijač Donalda Trumpa. Več

Neodvisne

Tekmovanja za miss sveta ni ustanovil Donald Trump, pa tudi licence zanj nima, toda 20. novembra 1970 ga je v londonskem Royal Albert Hallu zelo “dobro” anticipiral sloviti ameriški komik Bob Hope, gostitelj tekmovanja za miss sveta. “Nedotaknjene” tekmovalke so pozirale v kopalkah, tako da so lahko gledalci v dvorani in doma (22 milijonov) “ocenili” njihove zadnjice, ko pa so odšle z odra, je nanj stopil Hope in povedal tale “vic”: “Vesel sem, da sem na tej živinski tržnici – muuuuuu! To pa je res prava živinska tržnica. Prišel sem pogledat teleta.” Publika se je hahljala, zato je dodal: “Nočem, da mislite, da sem pokvarjeni starec, ker na ženske nikoli ne pomislim dvakrat – že moja prva misel pokrije vse!” Publika se je še kar hahljala, Hope pa ne, ker je že jemal zalet za nov “vic”, a ni vedel, kaj ga čaka. Ni namreč vedel, da so se med publiko infiltrirale feministke, ki so imele dovolj tega seksističnega poniževanja in objektiviranja žensk, tega “lepotnega” tekmovanja – nenadoma so začele ropotati z ragljami, kričati in vzklikati, tekati in noreti po dvorani, metati smrdljive “bombe” in letake, streljati z vodnimi pištolami, povzročati kaos, sejati paniko in razobešati transparente z napisom: “Gibanje za osvoboditev žensk!” Več

Vita in Virginia

Leta 1922 se na jet-set zabavi v Bloomsburyju končno spoznata dve prestižni pisateljici, Vita Sackville-West (Gemma Arterton), zelo direktna avtorica popularnih romanov, in Virginia Woolf (Elizabeth Debicki), zelo skrivnostna avtorica modernističnih romanov. Obe sta slavni, svetovljanski, eruditski, boemski, libertinski, feministični, ekskluzivni, snobovski, genialni in poročeni, prva z antisemitskim diplomatom Haroldom Nicholsonom (Rupert Penry-Jones), ki si domišlja, da je izumil izraz “open marriage”, druga z založnikom Leonardom Woolfom (Peter Ferdinando). In obe sta biseksualni – no, “sapfistki”. Vita je pompozna, bujna in agresivna, Virginia introvertirana, negotova in pasivna. Toda Vita jo prebudi – in odpelje v razburljiv vzporedni svet. Njuna moža nimata nič proti. Več

Še vedno verjamem

Dekle in fant se dobita v planetariju, kjer gledata nočno nebo, polno zvezd. Ona dahne: “Bog je neskončno velik – in pozna moje ime.” Še vedno verjamem je film, ki nenehno ponosno ponavlja, da verjame v Boga, toda Bog žal ne verjame vanj. Zgodba o Jeremyju Campu (K.J. Apa), krščanskem rockerju iz Indiane, ki sreča sanjsko devico z redko boleznijo (Britt Robertson), namreč ne zamudi nobenega klišeja. Ja, vseh se hoče dotakniti, vse hoče okusiti, toda na preveč vsiljivo sladkoben način – in ne ravno inspirativno. Kar je nerodno, če pomislimo, da nam rock’n’rola štikle, ki trdijo, da je “Jezus v nas”. Še vedno verjamem je film za kristjane. Razumete, ne: kristjani potrebujejo “svoje” filme. Magari le plehko evangelizirane klone tistih filmov, ki jih gledajo muslimani, judje, budisti in ateisti. Kot je recimo film Zvezda je rojena. Ali Bohemian Rhapsody. Imam idejo za naslednji film bratov Erwin: krščanski James Bond! Več

Kralj Staten Islanda

Judd Apatow ima rad zabušante, ki nočejo odrasti – utopiste, ki hočejo za vedno ostati v svoji mali utopiji, običajno v kaki kleti, v kateri s prijatelji, prav tako zabušanti (“zadetki”), pohajo, improvizirajo, igrajo igrice, sanjarijo, slavijo tovarištvo in iščejo izgovore, da se ne premaknejo. Tak je bil Ben Stone (Seth Rogen) v Napumpani, tak je bil Andy (Steve Carell) v 40-letnem devičniku in tak je bil Dale Denton (Seth Rogen) v Zadetkih. V Kralju Staten Islanda pa je tak 24-letni Scott (Pete Davidson) – kralj Staten Islanda. A nima nobenih iluzij – zaveda se, da je luzer. Vse mu pade iz rok – tudi vsak odnos. Na nežen, duhovit, magari otročji, stupiden način. Brez zlobe. Da ima punco, pred prijatelji skriva. To, da ima punco, bi pomenilo, da vendarle ni luzer in da njegov utopizem ni čist. Ne preseneča, da je ves ekscesno potetoviran – ja, njegovo nezavedno je strukturirano kot tatu. Včasih med vožnjo zapre oči. Včasih opere gasilski avto. Več

Sinonimi

Po pariških ulicah maršira mladenič – odločno, silovito, po malem manično, celo panično, z nahrbtnikom, kot vojak, ki se je izgubil. Na levem bregu Sene vstopi v krasno, starinsko stavbo, ki ni njegova, najde “skriti” ključ, ki ni njegov, odklene stanovanje, ki ni njegovo (in ki je povsem prazno oz. neopremljeno, ja, skrajni minimalizem), vstopi vanj, se sleče do golega, zleze v kad in se začne tuširati. Potem se mu zdi, da nekdo vlamlja v sosednje stanovanje – steče tja, gol in fizičen in možat in napet in napadalen, vedno pripravljen ( ja, njegovo telo je orožje!), a se vrne, ugotovi, da so ga pokradli, leže v kad in omaga. Ni ravno udobno, a tega je očitno vajen. Končno je našel vojno, v kateri lahko “pade”. Več

Razkrila sem vohuna

Dave Bautista, nekdanji rokoborec, je mišičasti hrust, ki se je zadnja leta uveljavil kot akcijski junak, celo kot eden izmed Marvelovih “varuhov galaksije”, Drax the Destroyer. Lahko bi pristal v igrani verziji Shreka, a takšni, kot je on, slej ko prej pristanejo v “družinski komediji”, v kateri morajo v red spraviti kakšnega otroka. Več

Bloodshot

Vin Diesel vedno izgleda bionično, kot hitri in drzni kiborg (z basom), kot neuničljiva mešanica biologije in tehnologije, zato stripovski Bloodshot, v katerem ga res prelevijo v neuničljivo bionično bitje, izgleda kot čisti pleonazem. Ime mu je Ray Garrison, preživlja se kot specialec, okej, stroj za ubijanje, zadnjo zmago pa z ženo proslavi nekje ob Amalfijevski obali. A ženo (Talulah Riley) ubijejo. In potem še njega. Zbudi se mrtev – med drugimi padlimi vojaki, darilo vojske gospodarstvu, v laboratoriju (kot Sly Stallone v Uničevalcu), kjer mu “Frankenstein” (Guy Pearce) pove, da ima zdaj namesto krvi “žive” nanodelce, da zakoni fizike zanj ne veljajo več in da je do nadaljnjega večen. Zgazi ga tovornjak – in vstane. Odstrelijo mu roko – in zraste mu nova. Razmesarijo ga – in takoj se zaceli. Več

Visoka nota

Grace Davis (Tracee Ellis Ross, hči Diane Ross), losangeleška R&B diva srednjih let, še vedno polni dvorane in arene, toda albuma ni izdala že nekaj let, tako da žgoli predvsem svoje stare hite. Še malo, pa bo – kot Celine Dion – dobila rezidenco v Las Vegasu ali vlogo v črnski verziji filma Zvezda je rojena. Maggie Sherwoode (Dakota Johnson) je njena osebna asistentka, ki hoče postati producentka, a jo še vedno gleda kot pravljično bitje. Več

Čarobne noči

Jugoslovanska nogometna reprezentanca je leta 1990 na svetovnem prvenstvu v Italiji izgubila v četrtfinalu proti Argentini, ki je potem v polfinalu premagala še Italijo – in med izvajanjem enajstmetrovk na tej tekmi se začnejo Čarobne noči. Ko Italijani na ulicah in v restavracijah blaznijo, nedaleč stran v Tibero zleti črn maserati, v katerem je sloviti producent Leandro Saponaro (Giancarlo Giannini). Zdi se, da je naredil samomor, a se hitro izkaže, da je bil mrtev že prej, zato karabinjerji primejo tri scenariste, Antonina (Mauro Lamantia), Luciana (Giovanni Toscano) in Eugenio (Irene Vetere), nove upe italijanskega filma, ki so večer preveseljačili z njim. Več

Lara

Lara Jenkins (Corinna Harfouch) bi na svoj šestdeseti rojstni dan naredila samomor, če policisti pri njenem sosedu – edinem človeku, s katerim se zares razume – ne bi izvedli tako bučne racije. Iskali so njegovega sina, ki se ukvarja s “sumljivimi” posli. Sosed ji pove, da ima sin sicer probleme, a da ni kriminalec. Lara – ločena, upokojena, depresivna, samoosamljena Berlinčanka – pa se do svojega sina Viktorja (Tom Schilling) obnaša tako, kot da je kriminalec, pa je v resnici briljanten pianist. In na dan njenega nesojenega samomora pripravlja veliki koncert, na katerem bo krstno izvedel svojo skladbo. Morda je hotela samomor narediti prav zato – ker bo njen sin imel samostojni koncert in izvedel svojo skladbo. Morda je hotela skozi okno skočiti prav zato, ker je njen sin uspel – in v nekem smislu postal to, kar je hotela postati ona, pa si ni upala in je raje “vase” spremenila njega. Več

Hči Camorre

Hči Camorre je Cristina Pinto, “ženska, ki ubija brez milosti”, “prva morilka Camorre”. Imenovali so jo “Nikita” – zaradi krutosti. Dolgo je bila telesna stražarka Maria Perrelle, kamorista, ki se je skesal. Cristina Pinto se ni nikoli skesala – raje je spoštovala “zakon molka” in šla sedet. Še dobro, pravi po vrnitvi iz ječe svoji hčerki, ki ji očita, da je ni bilo, ko bi jo najbolj potrebovala: res je, če bi se skesala, bi dobila krajšo kazen, res je, prej bi bila lahko na voljo svoji hčeri, toda njena hči ne bi mogla več okrog hoditi z vzdignjeno glavo, saj bi veljala za hčer skesanke – izdajalke. Cristina se svoje morilske preteklosti ne sramuje. Au contraire: “Uživala sem v tem. Uživala sem v moči. Ko v nekoga moliš pištolo, si pridobiš spoštovanje.” A obenem se zaveda, da je vsega tega uživanja konec – tudi moči in spoštovanja. Potrebuje vse več antidepresivov, ostareli Raffaele, s katerim “hodita” že 25 let, zboli, čuti se vse bolj izolirano. “Toliko sorodnikov imam, pa ni nikogar.” Več

The Vast of Night

Če hočete videti odličen, res briljanten, res napet in res emocionalno precizen film, potem si poglejte The Vast of Night (ne nudi ga kino, temveč Amazon Prime), mikrobudžetni sci-fi o zunajzemeljskem izkrcanju v malem novomehiškem mestu sredi petdesetih let prejšnjega stoletja. Izkrcanje nezemljanov v malem mestu? To zveni klišejsko – to zveni kot film, ki ste ga že videli. Večkrat. Morda prevečkrat. Toda: v filmu The Vast of Night ni ničesar klišejskega. Ne, tega filma še niste videli. Ko se vse mesto zgrne v lokalno športno dvorano, na gimnazijsko košarkarsko tekmo, se 16-letna Fay Crocker (Sierra McCormick), zvedava gikica, v prostem času telefonistka, obsedena s tehnologijo in prihodnostjo (ki bo prinesla, kot pove, samovozeče avtomobile in telefon “za v žep”), in malce starejši Everett Sloan (Jake Horowitz), njena sarkastična simpatija, ki večere preživlja kot radijski didžej, skozi mesto in noč sprehodita do njunih “delovnih” mest, do telefonske centrale in radijske postaje, toda režiser Andrew Patterson in direktor fotografije M.I. Littin-Menz poskrbita, da to izgleda tako, kot da se sprehajata skozi prostrano noč, skozi brezmejno tišino in skozi neizmerno vesolje, ki kmalu zatem zaškrta v telefonskih slušalkah in na radijskih valovih. Več

Kubanskih pet

Ko leta 1989 pade berlinski zid, se zdi, da bo padel tudi Fidel Castro in da se bo Kuba po dolgih letih vrnila med kapitalistične dežele. Kubanski izseljenci, fanatični anticastrovci, ki živijo na Floridi, si že manejo dlani. Sovjetske zveze, velike zaveznice in sponzorke Kube, ni več. Kuba vse težje shaja. Vsega je premalo. Celo hrane primanjkuje. In potem pride še ultimativni signal, znamenje z neba, ki ne pušča nobenega dvoma, da Castrov režim razpada – René González (Edgar Ramírez), kubanski pilot in družinski človek, z letalom pod radarjem odleti in prebegne v Ameriko. Ko pristane na Floridi, pred televizijskimi kamerami pove, da se na Kubo ne bo več vrnil. To, da ga imajo tam za izdajalca in da njegova družina – njegova žena Olga (Penélope Cruz) – zaradi šikaniranj zdaj trpi, ga ne moti, saj bo vsega tega kmalu konec. Takoj se vklopi v proticastrovsko skupnost – da bi pospešil sesuvanje Castrovega režima, se s prodemokratično cessno zavihti nad Havano, ki jo potem zasuva s propagandnimi letaki. Castrov režim je tik pred kapitulacijo – vsaj tako se zdi, ko prebegne še en kubanski pilot, Juan Pablo Roque (Wagner Moura), le da ne z letalom, ampak do Guantanamo Baya priplava. Več

Žvižgači

Romunski novovalovec Corneliu Porumboiu je pred dobrimi desetimi leti posnel film Policijski, pridevnik, v katerem je skušal detektiv Cristi nekega gimnazijca rešiti pred Zakonom, za katerega ve, da kmalu ne bo več v veljavi. Porumboiu je potem posnel nekaj filmov, v katerih so se junaki prelevili v Indiane Jonese – iskalce izgubljenih zakladov. V Zakladu je junak zaklad iskal kar na nekem vrtu, v dokuju Neskončni nogomet pa se je malemu uradniku, Porumboiujevemu mladostnemu prijatelju, zdelo, da se zaklad skriva v novih nogometnih pravilih, ki si jih je izmislil. Več