Brightburn

Brightburn izgleda kot resnica o Supermanu, kot film o temni strani Supermana, kot prava zgodba o izvoru Supermana. Prvič, dogaja se na kmetiji v kansaški vukojebini, ki zelo spominja na Smallville, v katerem je odraščal Clark Kent, alias Superman. Drugič, neplodna zakonca Breyer – Elizabeth Banks & David Denman – posvojita dojenčka zunajzemeljskega rodu, ki “pristane” na njuni kmetiji. In tretjič, ta dojenček zraste v Brandona (Jackson A. Dunn), ljubkega, vljudnega, inteligentnega dečka z nadčloveškimi, superjunaškimi močmi. Kosilnico lahko vrže sto metrov daleč. Ja, postal bi lahko dober kmet – kmetija potrebuje silake. To, da sliši glasove, ni navidez nič narobe – tudi Kevin Costner jih je slišal v Polju sanj, v katerem je igral iowskega kmeta. Problem je le v tem, da glasovi postajajo vse grotesknejši, grozljivejši, ekscesnejši, neznosnejši – in Brandonove superjunaške moči jim slepo sledijo. Brightburn je antisuperjunaški film (anti-Marvel, anti- DC), to je povsem očitno, toda obenem je še nekaj – film o izvoru jeznega, ruralnega, nestabilnega, belskega moškega. Več

Pokemon detektiv Pikachu

Če ste pred leti dobesedno bežali pred franšizo Pokemon (pred videoigrico, pred stripi, pred kartami, pred risankami, pred TV-filmi, pred kinofilmi, okej, pred fenomenom), si lahko zdaj oddahnete: Pokemon detektiv Pikachu, reboot te franšize, ni takšna katastrofa, kot ste pričakovali. To, da je film igran, da se dogaja v orjaškem bladerunnerskem Ryme Cityju, ki ga mogočna korporacija spremeni v metropolo demokracije, svobode, egalitarnosti ter multikulti sožitja med ljudmi in Pokemoni, in da Pokemona št. 1, detektiva Pikachuja, partnerja fanta (Justice Smith), ki išče svojega “izginulega” očeta, sicer policaja, vokalizira deadpoolski Ryan Reynolds, je sicer korak v pravo smer, toda nikar ne pričakujte razodetja – Pokemon izgleda tako, kot da so ga potegnili skozi matrico Marvelovega superjunaškega vesolja, ozaljšanega s psihologijo Ninja želv, evforičnostjo Lego filma in ikonografijo filmov noir. Več

Bleščeči rakci

Če madžarska vaterpolska reprezentanca leta 1956 na olimpiadi v Melbournu ne bi brutalno, krvavo zmlela sovjetske (slovito maščevanje za sovjetsko okupacijo Madžarske!), ne bi bilo vaterpolskega filma Otroci slave, ki ga je 50 let kasneje navdihnil ta “incident”. In če Nanni Moretti leta 1989 ne bi poslanca italijanske komunistične partije v filmu Palombella rossa (Rdeči golob), ki so ga Nemci prevedli kar kot Vaterpolo in komunizem, prelevil v navdušenega vaterpolista, bi bili francoski Bleščeči rakci praktično prvi vaterpolski film v zgodovini. Več

John Wick 3: Parabellum

Ko Johna Wicka (Keanu Reeves) nekje vmes vprašajo, kakšno pomoč potrebuje, odvrne: “Pištole! Veliko pištol!” Z razlogom: Parabellum, podnaslov tretjega Johna Wicka, sicer v latinščini pomeni “priprave na vojno”, toda John Wick, lakonični, stoični, samurajski, križarski poklicni morilec, vdovec in ljubitelj psov (če mu ne bi ubili psa, tele franšize sploh ne bi bilo!), je tedaj že sredi vojne, saj je v podobni situaciji kot “Warriors” v Hillovih Bojevnikih podzemlja ali pa policaj Rama (Iko Uwais) v Evansovi Raciji – vsi ga hočejo ubiti. In to dobesedno vsi: tako rekoč vsakdo, ki se pojavi v tem filmu, ga hoče namreč likvidirati. Za njim se v besnem ritmu Millerjevega Pobesnelega Maxa valijo horde brezosebnih morilcev, gangsterjev, jurišnikov, oportunistov, fenov. A kdor je videl Johna Wicka 2 ve, zakaj: Wick je v newyorškem hotelu Continental, ki za vse poklicne morilce tajne bratovščine “High Table” predstavlja “varno” hišo (tu jih ne sme nihče ubiti – takšna so pravila!), ubil zverinskega Santina D’Antonia (Riccardo Scamarcio), Winston (Ian McShane), menedžer tega katedralskega hotela, pa ga je zaradi te herezije potem razglasil za “excommunicado”, s čimer ga je “obsodil” na smrt, a mu je dal eno uro, preden odpre vsesplošni lov nanj. Več

Stotnik

Kot bi rekel Antonio Gramsci: ko staro umira, novo pa se še ne zmore roditi, napoči čas pošasti. Zdaj je čas pošasti. In Stotnik, nemški črno-beli film, ki ga je – po resnični zgodbi – posnel Robert Schwentke (pred leti je posnel kultni Tattoo, Se7en po berlinsko), povsem jasno pokaže, da lahko vsak postane pošast. Willi Herold (Max Hubacher), prezebli, sestradani, nemočni, utrujeni, obupani, nepomembni nemški vojak, dva tedna pred koncem II. svetovne vojne izgubi stik s svojo enoto (kdo ve, morda je dezertiral), kar ga vodi iz ene nevarnosti v drugo – kamor pride, mu kdo streže po življenju. Ljudje so pač zmedeni, živčni, razrvani, nezaupljivi, panični. Willi nenehno beži. Potem pa v zapuščenem džipu najde uniformo stotnika, ki si jo natakne – z monoklom vred. Več

Kdo je Peter Florjančič?

Monte Carlo, sredi petdesetih let prejšnjega stoletja: Peter Florjančič, serijski izumitelj in iznajditelj (parfumski razpršilec, okvirček za diapozitive, stroj za brizganje plastike, plastična veriga, čep za kečap Heinz itd.), gre v neki jet-set restavraciji na stranišče – nenadoma vstopi Winston Churchill, nekdanji britanski premier – stopi k sosednemu pisoarju – iz ust potegne cigaro ter jo brez besed poda Florjančiču, ki mu jo pridrži – odpne si šlic in odtoči – potem vzame cigaro, Florjančiču pa dahne: “Thank you!”. Več

GrdeLutke: Popolno nepopolne

GrdeLutke, ki jih pri nas vokalizirajo vokalistke in vokalisti zbora Perpetuum Jazzile, je še en film o igračah podjetja Hasbro ( ja, kot Transformerji, Power Rangers, G.I. Joe, Ouija, Dungeons & Dragons ipd.), ker pa je animiran, pričakujte slavljenje drugačnosti, celo bizarnosti, toda ne pričakujte ParaNormana ali Coraline – film, ki vse najboljše pobere pri drugih animiranih filmih (Svet igrač 3, Lego film, Pošasti iz omare ipd.) in ki se dogaja v GrdemMestu, nekakšnih “vicah”, v katerih obtičijo grde, nepopolne, čudaške lutke in čakajo na “vnebovzetje” (o, ko bi me vzljubil kak otrok!), si namreč bizarnost predstavlja kot nekaj plišastega, otroke pa uči, naj se svojih napak in nepopolnosti ne sramujejo, ampak naj v njih raje uživajo. Uči pa jih še nekaj precej spornejšega: v svoji nepopolnosti lahko uživaš šele, ko postaneš lastnina. Še ena priprava na služenje v neoliberalni državi. Več

Dogman

Spomnite se filmov, v katerih umre na milijone ljudi – le pes preživi. No, Dogman, ki ga je posnel Matteo Garrone, avtor kultne Gomorre, je cinična resnica teh filmov. To je film o svetu, v katerem je človek človeku pes, in obenem film o svetu, v katerem umrejo vsi, razen psov. Ni ga večjega ljubitelja psov, kot je Marcello (Marcello Fonte), mali, mili, prijazni, vljudni, napol svetniški negovalec psov iz pustega, utrujenega, dotrajanega, razpadajočega, rahlo distopičnega italijanskega obmorskega mesteca, ki izgleda kot toksično, zapuščeno prizorišče Gomorre ali pa Suburre. Več

Prevarantki

Komedija Prevarantki je rimejk rimejka. V originalu (Bedtime Story), posnetem davnega leta 1964, sta prevaranta, ki se prerivata za plenilski monopol nad nekim letoviškim mestecem na Azurni obali, igrala “proletarski” Marlon Brando in “aristokratski” David Niven, v rimejku (Dirty Rotten Scoundrels), posnetem leta 1988, je v Brandovi vlogi nastopil Steve Martin, v Nivenovi pa Michael Caine, medtem ko pride zdaj, v rimejku rimejka, do trendovskega, zeitgeistovskega, že kar predvidljivega spolnega obrata (v slogu Izganjalcev duhov in Oceanovih 8), tako da v Brando/ Martinovi vlogi nastopa masivna, evforična, bistroumna Rebel Wilson, ki začne v francoskem obmorskem jet-set mestecu Beaumont-sur-Mer nategovati naivne bogataše, s čimer ogrozi poslovne interese prevarantke št. 1, Anne Hathaway, ki – z lažnim angleškim akcentom, a brez kakega silnega smisla za humor – nastopa v Niven-Cainovi vlogi. Več

Zgodovina ljubezni

Zgodovina ljubezni je povsem atipični slovenski film o povsem tipični slovenski temi – o prometni nesreči in njenih posledicah. Ko Ema (Zita Fusco) umre v prometni nesreči (njen avto konča pod vodo), to njene najbližje – moža (Matija Vastl), sina (Matej Zemljič), mlajšo hčerko (Zoja Florjanc Lukan) in predvsem starejšo hčerko, sedemnajstletno Ivo (Doroteja Nadrah), eluzivno, slušno prizadeto protagonistko tega filma – podre. In Sonja Prosenc, ki je pred petimi leti posnela Drevo, Ivinim spremenjenim stanjem, kot so žalovanje, bolečina, jeza in resentiment, išče unikatne, nestandardne, nadstandardne filmske – vizualne in zvočne – ekvivalente, zato je film nekronološki kot tesnoba in digresiven kot sanje, skoraj brez dialogov, za katere se itak zdi, da jih vedno znova preglasi šum vode. Več