Space Jam: Nova legenda

Tako kot je bil Charlie Chaplin večji od filma, je bil Michael Jordan večji od košarke – iz košarke je brcnil realizem in ga zamenjal z iluzionizmom. Videti je bil kot Zemljino pnevmatično darilo breztežnostnemu prostoru. Ja, bil je kot ukrojen za space jam – za veliko košarkarsko tekmo z vesoljem, ki jo je odigral v farsi Space Jam, v kateri ga je potegnilo med animirane like. Nič strašnega – tam, v svetu Warnerjevih Looney Tunes, se je počutil kot doma. Ko je zabijal v NBA, so se ljudje itak spraševali: je resničen ali animiran? Space Jam, multimedijski, multivizijski, multikulturni aeropop, ki ga je leta 1996 posnel Joe Pytka, sloviti režiser reklam, je bil reklama zanj – devetdesetminutna reklama za Michaela Jordana (in Nike). Več

Snake Eyes

Ko je bil Snake Eyes (Henry Golding), mojster borilnih veščin (in yakuza), še otrok, je videl, kako so mu ubili očeta. Zdaj, dvajset let kasneje, hoče najti morilca – na Japonskem. In res, film Snake Eyes, reboot sage G. I. Joe (posnete po Hasbrovih igračah!), je videti kot otvoritvena slovesnost tokijske olimpiade – veliko atletike, akrobatike, bojevanj, dirkanj, mečevanj, streljanj, tekanj in preskakovanj, a nobene krvi, ja, veliko patosa, veliko bebavih replik (»Pogledal sem ti v oči in videl čast«), veliko bizarnih snemalnih kotov, veliko eksotiziranja in veliko hiperaktivnih, koreografiranih, pompoznih, utrudljivih tekmovanj, navsezadnje, Snake Eyes, po novem tudi nindža, mora preživeti »tri izzive«, če hoče postati član mističnega klana Arashikage, ki ga skušata prevzeti dva bratranca, sicer šekspirjanska rivala, Tommy (Andrew Koji) in Kenta (Takehiro Hira). Več

The Loneliest Whale: The Search for 52

Leta 1989, ko je padal berlinski zid in ko je bila hladna vojna v zadnjih izdihljajih, je ameriška mornarica s pomočjo tajne nadzorovalne tehnologije zaznala čudne podmorske vibracije – najprej so mislili, da gre za sovjetsko podmornico, potem pa so ugotovili, da gre za kita, ki »oddaja« na frekvenci 52 hertzov. Ker se kiti sicer oglašajo na precej nižji frekvenci (20 hertzov), so sklepali, da gre za samotarja, solista, disidenta, meniha, ki se je ločil od jat, poje nižje (a cappella) in potuje sam, potemtakem za kita brez družbe, brez prijateljice in brez seksa – za kita, ki poje svojo pesem in ga morda drugi kiti ne slišijo. Krstili so ga za »najosamljenejšega kita« (alias »52«), obenem pa vanj projicirali vse tesnobe digitalne družbe, ki ljudi vse bolj atomizira in osamlja. In tako se je rodil mit o sodobnem Moby-Dicku, ki ga ni še nihče videl in ki Joshuo Zemana, režiserja tega dokuja (s preobratom), prelevi v sodobnega Ahaba, toda njegov ekspedicijski poskus, da bi s pomočjo oceanografov, biologov, bioakustikov, najsodobnejše tehnologije in pustolovske obsedenosti »videl« in posnel to, česar ni še nihče videl, kaj šele posnel, se konča s spoznanjem: »To, kar slišimo, je včasih močnejše od tega, kar vidimo.« Prav res: »najosamljenejši kit na svetu« navdaja z nelagodjem in grozo – ker ga ni mogoče videti. Ker se upira pogledu. Ker je fantomski in eluziven. Več

How It Ends 

Kaj bi storili, če bi vedeli, da bo zdajle – danes, kmalu, čez nekaj ur – konec sveta? Bi začeli vreščati? Bi se skrili v klet? Bi klicali Bruca Willisa? Nikar! Raje si nataknite 3D-očala. Da konec sveta ne bo šel v nič. Liza (Zoe Lister-Jones), protagonistka tele vesele, poskočne armagedonske komedije, ve, da bo sveta zanesljivo konec in da preživlja zadnji dan na Zemlji (prihaja asteroid!), zato se v družbi svoje najboljše »prijateljice«, dejansko svoje »metafizične« mlajše verzije (Cailee Spaeny), sprehodi skozi predapokaliptični Los Angeles. Več

Hollywoodska prevara

Ker sem v času Janševega zaprtja tole farso, v kateri Robert De Niro, propadli holivudski producent, pomotoma posname »največji film vseh časov«, že popisal, le namig, da je zdaj na voljo tudi v nadnaravni velikosti, s Tommyjem Leejem Jonesom vred. (v kinu) Več

Starblack

Če boste brskali po Netflixu, si obvezno poglejte špageti vestern Starblack, v katerem veliki bad guy Demeter Bitenc – sicer elegantnejši od Starblacka (Robert Woods), kvazi-Zorroja, »črnega Boga smrti«, fantomskega rešitelja malih ljudi – obleži na ulici, mrtev in bel. Posneli so ga namreč pri nas – v ljubljanskem Tomačevem! Več

Things Heard & Seen

V grozljivkah so stare hiše polne skritega življenja – ko se tja priseli nova, mlada, srečna družina, začne škripati, škrtati, šklepetati, šušteti. Takšna je tudi stara hiša, v katero se preselita Catherine (Amanda Seyfried), sicer restavratorka, in njen toksični mož, George (James Norton), ki je dobil profesuro na lokalnem faksu, a se kmalu izkaže, da v njunem zakonu tiči hujši mrak kot v tej hiši, ki bi jo lahko predelali v velik nagrobnik in je videti tako, kot da je padla iz Priklicanega zla. Več

Luka

Luca je zvedav, sramežljiv, osamljen fantič – jasno, animiran. Pixarjev. V resnici je morska »pošast«, ki na suhem mutira v dečka. Ko se sprijatelji z ležernim, potepuškim Albertom, prav tako latentno morsko »pošastjo«, postaneta v Portorožu, idilični italijanski ribiški vasici, nerazdružljiva, toda le to poletje – njuno zadnje, preden ne bosta odšla vsak svojo pot. Otroštva bo konec. Med njima res klikne, nista vsiljiva kot mali Nemo niti pompozna kot kavboj Jelko in Ken Kozmoblisk, ljubita vespo, špagete in gelato, nista pretenciozna, zelo sta ozemljena, celo vsakdanja, predvsem pa drugačna, zato niti ne preseneča, da začutita tudi malce homoerotične evforije, saj nimata pojma, da ponekod, kjer so preživele stare vraže, stare fobije in stari predsodki, vpijejo: »Ubijte pošast!« Kopno zna biti tako neslano. Več

Fear Street Part 1: 1994

Netflix paranormalne, slasherske trilogije Fear Street, ki se dogaja v treh različnih obdobjih (1994, 1978, 1666), ni naložil naenkrat, ampak vsak film posebej – tri zaporedne petke. Ta »miniserija« je sicer posneta po romanih R. L. Stina, »Stephena Kinga otroške literature«, a v prvem delu, postavljenem v leto 1994, najprej pomežikne Kriku, saj mlado prodajalko (Maya Hawke) – Srečno le, ko dežuje (pravi bend Garbage) – ponoči v zaprtem nakupovalnem centru po krajši igri moči metafilmsko zakolje maskirani manijak, ki ga takoj ubijejo in demaskirajo, tako da lahko začnejo tesnobni, solidarni, progresivni, napol superjunaški multikulti najstniki (Julia Rehwald, Benjamin Flores Jr, Fred Hechinger), ki jih vodita lezbijki (Kiana Madeira, Olivia Welch) in nad katere se v degradiranem, depresivnem, distopičnem mestecu Shadyside (alias Shittyside), ki velja za »morilsko metropolo Amerike« (sosednje mesto, Sunnyvale, po drugi strani bujno in bajno cveti!), spravi psihopatsko prekletstvo (duh čarovnice, ki so jo obesili leta 1666, kamor nas odpelje tretji del), mežikati Tistemu in seriji Stranger Things, pa tudi Noči čarovnic, ko se v drugem delu preselimo v leto 1978 – v poletni kamp, k novi floti hormonskih najstnikov (Emily Rudd, Sadie Sink, McCabe Slye itd.). Več

Censor

Enid Baines (Niamh Algar), tesnobna, samska, neodvisna mladenka, pedantna članica britanske cenzorske komisije ( ja, ženska v toksičnem moškem okolju!), ki v osemdesetih letih, v času videobuma, cenzurira »video nasties« (à la The Driller Killer, Cannibal Ferox, The Last House on the Left, Lager SSadis Kastrat Kommandantur, Cannibal Holocaust, L’ultima orgia del III Reich, I Spit on Your Grave ipd.), brutalne, nasilne, ekscesne grozljivke, šokerje, slasherje, splatterje in trilerje (dom so hoteli zaščititi pred invazijo »svinjskih« filmov), se navleče na »video nasties«, saj se ji zdi, da je igralka (Sophia La Porta) v enem izmed njih podobna njeni mlajši sestri, ki je pred leti – še kot otrok – skrivnostno izginila, zdaj pa je očitno – pod imenom Alice Lee – postala zvezdnica krvavih, grizlijevskih, odvratnih šokerjev (à la Don’t Go Into the Church), toda ko začne detektivsko segati pod pulte »nasty« videotek in zalezovati filmarja, Fredericka Northa (Adrian Schiller), ki te »nasties« režira, s tem le potrdi fascinantnost teh obscenih, dementnih, grotesknih, karnevalskih, senzacionalističnih filmskih smeti. Censor, debut valižanske režiserke Prano Bailey-Bond, je prefinjen, lynchevski, bogat, kar pa je logično – predstavlja namreč himno moči filma. Reči, ki vlečejo, pa so vedno nasilne. Filmi so takšna reč. Močnejši od travm. Imerzivnejši od paranoje. Nevarnejši od spomina. Ljudi zmedejo, premaknejo, obnorijo. Ja, iztaknejo jim oči. (Amazon Prime) Več

Summer of Soul

Na Woodstocku, ki se je odvrtel poleti 1969, je bilo črncev – na odru in med publiko – le za vzorec, toda sočasno je v newyorškem Harlemu – v parku Mount Morris – šest vikendov zapored potekal monumentalni Harlemski kulturni festival (Harlem Cultural Festival), alias »Black Woodstock«, na katerem so pred nepregledno črnsko množico – skupaj 300 tisoč gledalci – brezplačno nastopili vsi tedanji največji, najudarnejši, najpriljubljenejši črnski izvajalci, kralji in kraljice ter princi in princese bluesa, gospela, soula, rhythm & bluesa, funka, popa, psihedelije, jazza in Motowna: Stevie Wonder, Nina Simone, B.B. King, Gladys Knight and the Pips, The Staple Singers, Sly and the Family Stone, The 5th Dimension, Max Roach and Abbey Lincoln, The Edwin Hawkins Singers, The Chambers Brothers. Woodstock je svoj spomenik, svoj dokumentarec, dobil že takoj naslednje leto, »črnski Woodstock« pa je na svoj spomenik čakal do zdaj – čudoviti, spektakularni materiali (45 ur), ki jih je tedaj s petimi kamerami mojstrsko posnel Hal Tulchin, so namreč prvič na voljo šele zdaj, v dokuju Summer of Soul. Več

Linija smrti

Ker se bo med 16. in 24. julijem v Grossmannovem Lotmerku odvrtel 17. festival fantastičnega filma in vina, naj vam povem, katerih šest šokerjev se bo žrlo za hudega mačka, oskarja tega kultnega karnevala. Več

Črna vdova

Črna vdova je še en dokaz, da sodobni akcijski filmi stremijo k temu, da bi bili James Bond: dogaja se na številnih lokacijah (Ohio, Kuba, Norveška, Maroko, Budimpešta ipd.), vse polno je bondovskih gadgetov, bondovskega humorja, bondovskih absurdov, bondovskih tajnih agentov in vohunov, bondovskih organizacij (S.H.I.E.L.D) in bondovskih zlikovcev, ki sanjajo o eliminaciji manjvrednih ljudi. Ironija je le v tem, da je Črna vdova, zgodba o izvoru superjunaške Črne vdove ( ja, Maščevalke), del Marvelovega kinematičnega vesolja (dogaja se med filmoma Maščevalci: Brezmejna vojna in Stotnik Amerika: Državljanska vojna), a brez skrbi – razumeli jo boste, pa četudi niste videli niti enega Marvelovega superjunaškega filma. Več

Gloria mundi

Gloria mundi, jezna proletarska telenovela, ki jo je posnel francoski levičar Robert Guédiguian (Sneg na Kilimandžaru, Mesto je mirno ipd.), je zgodba o brezčutnem izkoriščanju in prekarizaciji delovne sile. Glavna je Mathilde (Anaïs Demoustier), marsejska prodajalka brez službe za nedoločen čas, ki v prvih kadrih rodi hčerkico – v živo. Ime ji bo Gloria. Kar je precej optimistično – družine namreč ne čaka glorija. Njen mož, Nicolas (Robinson Stévenin), šofer Uberja, je ravno ostal brez dela – tekmeci, taksisti, so mu polomili roko in ukradli avto. Njuna investicija gre v nič. Sylvie, njena mati (Ariane Ascaride), tezgari kot snažilka – kjerkoli in kadarkoli, tudi ponoči, a je zaradi štrajka, ki se mu sicer ne priključi, ob delo. Richarda (Jean-Pierre Darroussin), njenega nebiološkega očeta, šoferja avtobusa, suspendirajo – ker ga med vožnjo zasačijo s telefonom. Aurore (Lola Naymark), njena mlajša sestra, pa s fantom, Brunom (Grégoire Leprince-Ringuet), fura trgovino iz druge roke, kar pomeni, da se okorišča s finančno industrijo revščine – svoje dragocenosti jima poceni prodajajo obupani, brezposelni, izžeti proletarci. Š Več

Kapitalizem je tako zapleten, da ga mali ljudje ne razumejo

Doug Jones (Brendan Fraser), masivni detroitski posrednik, leta 1954 zbere tri profije, tri male kriminalce, Curta Goynesa (Don Cheadle), nekdanjega jetnika, ki hoče nazaj svojo parcelo, Ronalda Russa (Benicio Del Toro), ciničnega, rahlo rasističnega pistolerosa, in jezikavega, primitivnega Charleyja (Kieran Culkin), ki pričakujejo, da jih bo – v slogu Hustonove Asfaltne džungle ali pa Soderberghovih Oceanovih 11 – najel za kak genialni rop, a jih – v slogu Wylerjevih Ur obupa – najame za ugrabitev družine Matta Wertza (David Harbour), računovodje avtomobilske korporacije General Motors, ali natančneje: njegovo družino – ženo (Amy Seimetz) in dva otroka (Noah Jupe in Lucy Holt) – morajo kot talko zadrževati toliko časa, da Wertz odide v službo, iz sefa vzame neke macguffinske dokumente in jim jih izroči. Več

Ledena cesta

Ko na severu kanadske Manitobe, nekaj sto kilometrov pod severnim tečajem, v rudniku diamantov eksplodira metan, lahko rudarje, ki obtičijo pod zemljo in ki imajo zraka za 30 ur (in nič več), reši le posebna 30-tonska oprema, ki je ne morejo dostaviti s helikopterji, temveč le z močnimi, masivnimi tovornjaki. Več

The Tomorrow

Dan Forester (Chris Pratt), nekoč vojak, zdaj – leta 2023 – frustrirani družinski človek in učitelj, gleda nogometno tekmo, na kateri se začne nenadoma kaditi in bliskati, iz tega čudnega vrtinca pa bušnejo maskirani komandosi. Vodi jih ženska, ki dahne: “Mi smo vi – 30 let v prihodnosti. Bijemo vojno. Naš sovražnik ni človeški. In izgubljamo. V enajstih mesecih bodo vsi ljudje v prihodnosti izbrisani z obličja Zemlje, če nam ne boste pomagali. Potrebujemo vas.” Čez čas doda: “Vi ste naše zadnje upanje.” Forester se ne pridruži protivojnemu gibanju, ampak skoči v prihodnost, ki izgleda postapokaliptično – kot v filmu 2012. Pošasti so odurne, grozne, lačne, hitre – kot v Osmem potniku 2 in Svetovni vojni Z. Več

Katla

Tole fantastično islandsko miniserijo, ki jo je kreiral in posnel Baltasar Kormákur, avtor filmov Jar City, Kontraband, Everest in Izgubljena med valovi, lahko mirno eksate, čeravno je mračna, morbidna in metafizična kot genialni vulkanski pepel, iz katerega začnejo pri opustošenem, depresivnem, distopičnem mestecu Vik na lepem vstajati “mrtvi”, za katere pa se izkaže, da so humanoidni doppelgängerji še živih ljudi, bolj ko ne ožgane, sajaste projekcije človeških misli, spominov, želj in fantazij. Lokalnemu geologu se zdi, da jih je prebudil bodisi meteorit ali islandska folklora, toda vsak cinefil bo zaslutil, da jih je nemara še najbolj prebudil Solaris. Več

Očiščenje za vedno

Mehiška zakonca, Adela (Ana de la Reguera) in Juan (Tenoch Huerta), migrirata v Ameriko. Jasno, skrivaj, ilegalno – “nedokumentirano”. Zaposlita se na ranču belske, bogate, patriotske, trumpovske družine Tucker (vodi jo Will Patton), kjer preživita “očiščenje”, tisto čarobno, orgiastično, katarzično, festivalsko, enkratno noč, ko je vse dovoljeno – ubiješ lahko kogarkoli, kjerkoli in kadarkoli. Lahko si daš duška. To je noč, ki izgleda kot sodni dan, saj iz Američanov potegne vse najslabše in najgrozovitejše – apokaliptični overdose nasilja. Noč, v kateri lahko Američani izživijo svojo morilsko, lovsko slo, ki jih “očisti”, pa je vendarle družbeno koristna: kriminala je poslej manj, gospodarska rast se poveča, ljudje so srečnejši. Ja, ta distopična noč je originalni ameriški produkt. Toda nativistične, etnonacionalistične, rasistične bande, utelešenja belske jeze, belskega ogorčenja, belskega resentimenta, podružnice stranke (New Founding Fathers of America), ki si je izmislila “noč očiščenja”, si rečejo: le zakaj bi Ameriko “čistili” le eno noč, če pa jo lahko “čistimo” vsak dan, podnevi in ponoči, nonstop, permanentno – večno in nekaznovano? In ob vihranju ameriške zastave se začne dionizični, sociopatski lov na “neprave” Američane – tujce, priseljence, migrante, begunce, nebelce, drugačne, marginalne. Party! Nasilje se iz velemest vrne domov – na vas. Očiščenje za vedno – dekadentno, satirično, groteskno, brutalno, moralistično, a ne ravno ne vem kako domiselno – ne skriva: nasilje je “ameriška glasba”, domoljubje je kopilot fašizacije, radikalizacija desnice je pekel. Več

Šarlatan

Tu nekje, pri nas, živi ženska, ki zna brati urin. Prineseš ji stekleničko z urinom, potrese ga in pove ti, katere bolezni imaš. Potem ti ponudi svoja zelišča. Njena slava je brezmejna, saj k njej derejo ljudje od povsod. Nekoč so skušali testirati njen know-how, zato so ji poslali nekoga s stekleničko, v kateri pa ni bil človeški urin – hej, da vidimo, če bo pogruntala! Ko je stekleničko potresla, je dahnila le: Kaj mi to nosite – to je prašičji urin! Več

Kako se ženske zaščitijo pred primitivnostjo sodobnosti

Sestre morda niso najboljši slovenski film vseh časov, toda izgledajo tako. Radikalno, boleče, transformativno. Nanje lahko plešeš. »Vse se začne v glavi,« so prve besede, ki jih slišimo. »Potem začneš videvat slike, kaj vse lahko narediš in kaj hočeš, da se zgodi. Potem se te slike tako hitro menjajo in vse se tako hitro dogaja v glavi, da začneš samo rdeče videt. Vse, kar vidiš, je rdeče. In kako hočeš samo to ven dat – in edini način, da to ven daš, je, da nekaj udariš. Saj ni treba, da je oseba – samo da tebe zaboli.« In Sestre udarijo. In vidijo rdeče. Več

Sedmi dan

Charlie (Brady Jenness) je najstnik, ki očitno ni videl šokerja Ouija – če bi ga videl, potem ne bi pustil, da ga obsede ouija. Ker ga obsede, pobije svoje starše. Ker pa živimo v času, ko načelo ločenosti države in cerkve izgublja veljavo, vstopi cerkev, ki sklene – iz malega, ki čaka na sojenje, je treba najprej izgnati hudiča. Še toliko bolj, ker demoni ponovno razsajajo – kot virus. In že nadenj pošljejo očeta Petra (Guy Pearce), ki mu je eksorcizem nekoč, v mladosti (no, v flešbeku), padel iz rok (»Zlo je premeteno, demoni so nepredvidljivi«), in njegovega vajenca, Daniela (Vadhir Derbez), novi up eksorcizma. Oče Peter in oče Daniel sta sicer reinkarnaciji očeta Merrina (Max von Sydow) in očeta Karrasa (Jason Miller) iz Friedkinovega Izganjalca hudiča (s pridihom Dneva za trening), toda Sedmi dan je daleč od Izganjalca hudiča – le enolična zgostitev njegovih najočitnejših, povsem zlajnanih, ne ravno inventivno osveženih klišejev. Film najde zlo tudi v sami katoliški cerkvi – v pedofilskih zlorabah otrok. Več

Peter Zajec: skok v pustolovščino

Peter Zajec in njegovi zdaj, v medlem, izsiljenem nadaljevanju presenetljivega megahita, posnetega po romanu Beatrix Potter, živijo s pisateljico (Rose Byrne) in njenim možem (Domhnall Gleeson), kar pa le dokazuje, kako ljubek in luštkan skuša biti ta film: posvojitev živali je moralni dosežek, vsi jedo le organsko hrano, vsaka komercializacija »pristnih« odnosov (recimo med ljudmi in živalmi) je obsojena na ekskomunikacijo, stereotipizacija je zlo, razredni boj (ljudje vs. živali) preglasi identitetna politika, zajec pa ni zadovoljen s tem, kako je predstavljen v pisateljičinih knjigah. In ker ni zadovoljen s svojo popkulturno reprezentacijo, se oprime kriminala – predstavljajte si Oliverja Twista, ki krade organsko korenje. Več

Tragična džungla

Agnes (Indira Andrewin), dekle v belem, ki v celotnem filmu komaj kaj reče, se iz rodnega Belizeja, nekdanjega »Britanskega Hondurasa«, prebija skozi džunglo – zbežala je pred starejšim moškim, zahodnjakom, ki se hoče z njo poročiti. Aranžirano – na silo. Brez njenega konsenza. Več

Infinite

Mark Wahlberg, alias Evan McCauley, v nekem trenutku obvisi na drvečem transportnem letalu – drži se le za samurajski meč, ki ga je zabodel v krilo. Hoče zasenčiti Toma Cruisea – ali pa ga skuša kanalizirati, kajti ezoterični futuristični triler Infinite, ki ga je posnel Antoine Fuqua, režiser Dneva za trening, je po malem Misija nemogoče, po malem Na robu jutrišnjega dne, po malem Mumija in po malem Top Gun? Kar pa naj vas nikar ne zavede: začne se kot Hitri in drzni – z bombastičnim pregonom v Mexico Cityju, kjer se rdeči ferrari prelevi v pračo in katapult. A vse skupaj hitro preskoči v Matrico, Popolni spomin, Atlas oblakov in Highlanderja, saj se izkaže, da to, kar se prikazuje McCauleyju, niso shizofrenične blodnje, ampak kaotične reminiscence iz njegovih prejšnjih življenj, ki jih je pozabil. McCauley je namreč Infinite, reinkarnacijski Neskončnež, in to Vernik, dobri Neskončnež, ki se že tisočletja bori proti Nihilistom, podlim Neskončnežem, le da zdaj še toliko bolj – dokopali so se do viralnega »Jajca«, s katerim hočejo uničiti »vse živo na Zemlji«. Več

Priklicano zlo 3: Kriv je Satan

Ljudje obstoj Boga dokazujejo na različne načine. Tole frazo fizika Freemana Dysona gotovo poznate: »Bolj ko raziskujem vesolje in detajle njegove arhitekture, več dokazov najdevam, da je vesolje v nekem smislu vedelo, da prihajamo.« Vidite, to je za mnoge dokaz, da Bog res obstaja. Elegantna kompleksnost DNK, molekul ipd. dokazuje, da Bog obstaja. Drugi pravijo, da obstoj Boga dokazuje že to, da po njem hrepenijo. Tretji dokaz o obstoju Boga vidijo v obstoju Biblije – zakaj bi Biblija obstajala, če ne bi bilo Boga? In tako dalje. Ja, dokazov o obstoju Boga je toliko, da Bogu že kar škodijo. Ne pozabite: nekateri v imenu Boga ubijajo, a to potem prikazujejo kot ultimativni dokaz o obstoju Boga – ker ubijam v imenu Boga, pomeni, da Bog obstaja! Saga Priklicano zlo, ki je dobila tudi številne spinoffe (Annabelle, Nuna), ponuja drugačen, četudi ne ravno izviren dokaz o obstoju Boga – ker obstaja Satan, pomeni, da obstaja tudi Bog! Dokaz o obstoju Satana je dokaz o obstoju Boga. Ha. In vsi ti šokerji, ki jih je pognalo Priklicano zlo, počnejo natanko to: nenehno in manično – in panično in histerično – dokazujejo, da Satan res obstaja. Več

Mandibule

V kapitalizmu je vse težje preživeti, česar se v lunatični, groteskni, obešenjaški farsi Mandibule, parodiji Cronenbergove Muhe, mali cinefilski zakladnici, ki jo je posnel Quentin Dupieux, avtor Gume, Narobe sveta in Semiš jakne, zelo dobro zavedata Manu (Grégoire Ludig) in Jean-Gab (David Marsais), bebava, infantilna, brezposelna in brezdomna, a evforična outsiderja, precej nadrealistična samotna volkova (francoska Wayne and Garth, Bill in Ted, butec in butec), ki v prtljažniku zmahanega mercedesa najdeta orjaško, mutantsko muho, svojo veliko priložnost – preleviti jo skušata v dron, ki bo vletaval v banke in odnašal denar. Ali pa vsaj na tržnice in odnašal banane. Za Brechtov dictum, kaj je rop banke v primerjavi z ustanovitvijo banke, še nista slišala, a ga poosebita. Nič, kapitalizem, ki ga skušata Manu in Jean-Gab udomačiti, je postal tako stresen, da je revolucija že to, da preživiš iz dneva v dan. Več

Krudovi: Nova doba

Ker animirani film Krudovi: Nova doba, nadaljevanje Krudovih, ni Pixarjev, temveč Dreamworksov, boste še najbolj uživali v rifih Spielbergovih filmov, recimo Jurskega parka (groteskna pošast), Indiane Jonesa in Templja smrti (pregon v podzemlju) in Kapitana Kljuke (pikareskno iskanje rajske dežele), pa tudi Kremenčkovih (ki jih je Spielrock produciral), medtem ko je vse ostalo – z barvami, kamenodobnim humorjem in zlajnanimi družinskimi sporočili vred – precej pozabno. (v kinu) Več

Profile

Obstajajo filmi, za katere pravijo, da jih morate nujno videti v kinu – na velikem platnu. Profile, geopolitično variacijo Odklikane in Iskanja, pa morate nujno videti na računalniškem ekranu – v celoti se namreč »odvrti« na računalniškem ekranu. Vidite le grafike spletnih platform, kot so Skype, Facebook, FaceTime in YouTube (film je brez direktorja fotografije), prek katerih skuša Amy Whittaker (Valene Kane), britanska raziskovalna novinarka, razkrinkati mrežo, ki borcem Islamske države novači neveste, da ne rečem fenice, toda Bilel (Shazad Latif ), fanatični, sociopatski džihadist (s kalašnikovim), ultimativni obraz terorja, ki ugrizne v past, jo kmalu tako vzburi in obsede, da se vam bolj od vprašanja o novinarski etiki zastavlja vprašanje o zapeljivosti toksične moškosti. Več

Kako postati dobra žena

Kot ste gotovo opazili, vrtijo že približno stoto sezono Dekline zgodbe, kar seveda potrjuje, kako zelo človeštvo uživa v patriarhalnem podrejanju in trpinčenju žensk – tega se ljudje ne morejo in ne morejo nagledati. Francoska farsa Kako postati dobra žena nas odpelje v alzaško šolo, v kateri Paulette Van der Beck (Juliette Binoche) s pomočjo moža (François Berléand), svakinje (Yolande Moreau) in nune (Noémie Lvovsky) dekleta uči, kako postati perfektne, idealne žene – pridne in ubogljive, predane in poslušne. Paulette jim pokaže, kako se na 101 način podrediti moškemu – kako mu kuhati, likati, prati, šivati, čistiti, kuhati in rojevati. Ker pa se piše leto 1967 ( ja, do prelomnega, revolucionarnega leta ’68 je le še korak), se učenke, Annie (Marie Zabukovec), Yvette (Lily Taieb) in Albane (Anamaria Vartolomei), ki pridejo z novim šolskim letom, že prepuščajo novim, živahnejšim, uporniškim, feminističnim vibracijam, ki napovedujejo opolnomočenje in konec zapetosti, konec represivne tradicije, konec staromodne rigidnosti. Več