-
13. 12. 2024 | Mladina 50 | Kultura | Film Za naročnike
»Live from New York, it’s ‘Saturday Night,« je 11. oktobra 1975 kriknil in napovedal Chevy Chase – in začela se je prva epizoda serije Saturday Night Live, ki je postala megahit, senzacija, kult in fenomen. Toda kot vidimo, se je ta ultimativna komedija, ki je udomačila kontrakulturo, rodila iz popolnega kaosa, saj je šlo na dan premiere vse narobe, vse je odpovedovalo, komični egi – tedaj še anonimni – so cvrčali, vsi so bili v vojni z vsemi, nekateri so v zadnjem trenutku odšli, nekateri so se v zadnjem trenutku zadrogirali, nekateri so se skoraj poklali, posebej nonšalantni Chevy Chase (Cory Michael Smith) in odbiti John Belushi (Matt Wood). Lahko bi rekli, da gredo Do nazga – outsiderji, ki dobijo priložnost, da zasijejo.
-
13. 12. 2024 | Mladina 50 | Kultura | Film Za naročnike
Ko si newyorška javna tožilka (Amy Ryan) v hotelski sobi omisli mladega žigola (Austin Abrams), ki nerodno skoči, pade in umre (vsaj tako se ji zdi), ji v izogib PR-katastrofi ne preostane drugega, kot da pokliče posebno tajno agencijo, ki ji pošlje Jacka (George Clooney), »čistilca«, specializiranega za reševanje tovrstnih neprijetnih problemov (»Nihče ne zna delati tega, kar delam jaz«), toda ko kmalu zatem v sobo vstopi še »čistilec« Nick (Brad Pitt), ki prav tako izgleda tako, kot da je prišel iz Oceanovih 11, se začne elegantni pas de deux, screwball v podzemlju, sofisticirana igra moči, lahkotni cruising prijateljskih tekmecev, ki se jima niti ni treba zelo truditi, da bi kanalizirala Butcha Cassidyja in Sundancea Kida, kajti Clooney in Pitt sta natanko to – sodobni verziji Paula Newmana in Roberta Redforda, ki v dobi ekscesa rekalibrirata zadržanost, diskretnost in kulizem. (Apple)
-
13. 12. 2024 | Mladina 50 | Kultura | Film
Junaštvo ima svoj notranji mrak
Clint Eastwood je pri štiriindevetdesetih sklenil, da bo – na svoj tih, hladnokrven, stoičen, minimalističen, eleganten način, v ritmu Skrivnostne reke – obsodil ameriški pravosodni sistem, v katerem pravica ni nujno resnica, in ameriški libertarno-utilitaristični družbeni sistem, v katerem vsi mislijo le nase in svojo srečo. V mestu Savannah (Georgia) sodijo Jamesu Sythu (Gabriel Basso), ki naj bi v deževni, viharni noči umoril svoje dekle Kendall (Francesca Eastwood), s katerim se je malce prej divje sprl – udaril naj bi jo glavi, njeno truplo pa odvrgel v potok pod cesto. Fantov zagovornik (Chris Messina) pravi, da je Kendall zdrsnilo, tako da je padla v potok, tožilka (Toni Collette), kandidatka za javno tožilko Georgie, pa pravi, da je bila žrtev nasilja v družini.
-
6. 12. 2024 | Mladina 49 | Kultura | Film Za naročnike
Neznosna lahkost kulture črtanja
Zavezniki so po drugi svetovni vojni prepovedali okrog 300 nemških filmov, posnetih v času tretjega rajha. Ti filmi so bili strupeni, toksični, nevarni, ksenofobični, konspirološki, antisemitski, nacistični. Z njimi ni bilo šale – zaviti so bili v zapeljiv celofan popularnih žanrov, toda narejeni so bili zato, da bi podžigali, delili, blatili, demonizirali, dehumanizirali. Da bi torej ubijali. Niso bili nedolžni. Tisti, ki so jih delali, niso mogli reči: to je le film, to je le film, to je le film, to je le film! Prav zato, ker niso bili le filmi, so jih prepovedali. Danes bi seveda rekli, da so jih črtali.
-
6. 12. 2024 | Mladina 49 | Kultura | Film Za naročnike
Cooper (John Hartnett), gasilec in družinski človek, hčerkico (Ariel Donoghue) odpelje na koncert oboževane Lady Raven (Saleka Shyamalan), nove senzacije, toda ko opazi, da so vse vhode v areno blokirali specialci, nekega prodajalca mercha premami, da mu razkrije, kaj se dogaja – policija je na koncert zmamila skrivnostnega serijskega morilca, imenovanega Mesar. Ta arena, ta koncert je past zanj. Jasno, Mesar je Cooper. Ker je Trap, ki malce spominja na De Palmove Kačje oči (odvrtele so se v športni areni), posnel M. Night Shyamalan, pričakujte preobrate, žanrske piruete in absurdne klimakse, ozaljšane z obešenjaškim, skoraj hitchcockovskim humorjem, ki vas mimogrede sili tudi v perverzno navijanje za serijskega morilca – nenehno upate, da mu bodo zabavni triki, s pomočjo katerih skuša pretentati »sovražno« okolje in se izmuzniti, uspeli. Pazi, Mesar! Zbeži! Tesno bo! Napeto!
-
6. 12. 2024 | Mladina 49 | Kultura | Film Za naročnike
Robert Zemeckis je daleč od Forresta Gumpa, Brodoloma in Stika, sploh pa od trilogije Nazaj v prihodnost, toda vse to zdaj nostalgično sintetizira v eksperimentalnem filmu Tukaj, v katerem fiksna kamera strmi v življenja, ki se – iz slik v sliki – prižigajo v dnevni sobi. Trik je v tem, da se ta soba nahaja v kolonialni primestni hiši, ki stoji tam, kjer so se nekoč sprehajali dinozavri, kjer so se nekoč ljubili staroselci in kjer se je nekoč rodil Benjamin Franklin, v dvajsetem in enaindvajsetem stoletju v tej dnevni sobi živijo številni pari (izumitelji, piloti, libertinke, trgovski potniki ipd.), sredi dvajsetega stoletja, v dobi Forresta Gumpa in Jenny, pa se v njej ljubita angelska najstnika Richard in Margaret, ki ju igrata digitalno pomlajena Tom Hanks in Robin Wright ( ja, digitalno pomlajena kot Robert De Niro v Scorsesejevem Ircu).
-
6. 12. 2024 | Mladina 49 | Kultura | Film Za naročnike
Vaiana, uporniška hči strogega poglavarja, polinezijska Belle, ki je v prvi Vaiani svoj otok – tipično disneylandsko »aladinsko« skupnost – odrešila uroka in ga s tem osvobodila, se zdaj – spet s prijatelji, še večjo navigacijsko vnemo, a plitvejšimi emocijami in manj catchy štikli – odpravi na osvobojanje oddaljenih, »eksotičnih« otokov, s katerimi je njen otok izgubil stik, toda pot do reunifikacije je postlana z nevarnostmi, viharji, valovi, pirati, leviatani in prekletstvi, ki jih mora premagati, kar pa ni težko, saj jo nosi žar opolnomočenja (pozabite na princa!), ki ga je sama – leta 2016, tik pred eksplozijo gibanja #MeToo – nekako anticipirala. Disney je hotel leta 2016 z Vaiano proslaviti izvolitev Hillary Clinton, a so njegove sondaže zgrešile, zdaj pa je to ponovil – z Vaiano 2, skoraj rimejkom, je hotel proslaviti izvolitev Kamale Harris, a so tudi njegove sondaže spet zgrešile.
-
6. 12. 2024 | Mladina 49 | Kultura | Film Za naročnike
Božič sam po sebi ni nič – potreben je razlog za božič. Farsa Nepričakovan božič se zato dogaja poleti v Dolomitih – da bi lahko dobili nepričakovan razlog za božič. Ko namreč hotelirja Dannyja DeVita obišče hči z možem in desetletno Abbie (Lucy DeVito), se obetajo božanske počitnice, toda ko Abbie izve, da se njena starša ločujeta in da je dedkov hotel poln gostov, ki so prav tako skozi v težavah, sklene, da bodo v hotelu ustvarili božično atmosfero – z drevescem, lučkami, džinglanjem in panettonejem vred. Božič konča vse vojne, reši težave, uredi svet.
-
6. 12. 2024 | Mladina 49 | Kultura | Film Za naročnike
Saj poznate tiste čedne mormonske fante, ki kar žarijo od zanosne vljudnosti in sosedske ljubeznivosti – in trkajo na vrata. V morbidnem, klavstrofobičnem Heretiku, gnanem z aristotelovsko enotnostjo kraja in časa dogajanja, pa imate dve čedni mormonski dekleti, misijonarki, sestro Barnes (Sophie Thatcher) in sestro Paxton (Chloe East). Ja, žarita od vljudnosti in ljubeznivosti in naivnosti. In ja, potrkata na vrata. Odpre jima Hugh Grant (alias gospod Reed), toda ne Hugh Grant z Notting Hilla, temveč Hugh Grant iz pekla. Paddington 2 ni bil še nič. Kar pa naj vas nikar ne zavede – še vedno je šarmanten, še vedno je rahlo zmeden in izgubljen, še vedno je zabaven in še vedno je zapeljiv, le da ju ne skuša zapeljati v romantično zvezo s sabo, marveč v romantično zvezo z edino pravo religijo, »the one true religion«. Ne da je njuna agenda kaj bistveno drugačna – tudi onidve gresta nadenj z religijo. In v tej stari, samotni, temačni, brezizhodni vili, ki ni brez globokih, prostranih, gotskih katakomb, se zgodi spopad civilizacij. Trk teologij. Ven – v svobodo – ne moreta, telefon pa ne vleče.
-
6. 12. 2024 | Mladina 49 | Kultura | Film Za naročnike
Slovenski filmar z daleč največjim opusom je Julij Zornik – oblikovalec zvoka. Njegove zvočne pokrajine so mojstrovine. Unikatne. Sui generis. Takšna je tudi njegova zvočna pokrajina v filmu Pa tako lep dan je bil. Toda če to zvočno pokrajino odmisliš, ostane le sprehajanje po slovenskem gozdu. In občasno opotekanje in spotikanje. Tu ni nobene napetosti, kaj šele urgentnosti, a bi morala biti, saj gre za triler o štirih prijateljicah, Manci (Katarina Čas), Trini (Nina Ivanišin), Izi (Tina Vrbnjak) in Taji (Ula Furlan), ki v gozdu, kjer naj bi preživele »sestrski« vikend, trčijo ob »naravo«, »naravne« moške in »naravne« rituale, kot so seksizem, mizoginija in objektiviranje žensk. Razlog več, da vsaka komunikacija izgleda kot posilstvo ali pa uvod vanj. Še celo reševalci so nadlegovalci. Klop – Ixodoidea – tu ni najhujše, kar se ti lahko zgodi.
-
29. 11. 2024 | Mladina 48 | Kultura | Film
21. Animateka bo pokazala, zakaj se živali ne bojijo konca sveta
Če boste hoteli videti enega izmed najboljših filmov leta, boste morali na Animateko, mednarodni festival animiranega filma, ki se bo – v Kinodvoru, Kinoteki in Stari mestni elektrarni v Ljubljani – odvrtel med 2. in 8. decembrom. Ja, eden izmed najboljših filmov leta je animiran – in ni ameriški ne francoski, britanski ali italijanski, temveč latvijski. Spomnite se Biblije: Bog je bil tako jezen na ljudi, ki so, kot bi rekel Predinov Praslovan, zajebali vse, kar se je zajebat dalo, da jih je zalil s povodnijo. Pri življenju je pustil le Noetovo družino – in živali. Valovanje, briljantna stvaritev Gintsa Zilbalodisa, ki ni le mojstrovina, temveč definicija animiranega filma, izgleda kot nadaljevanje Biblije – tu je Bog očitno že tako razkačen, da pri življenju ne pusti niti Noetove družine. Ne, pri življenju ne pusti niti vzorca človeštva. Zemljo nasledijo živali, ki se brez besed zapodijo za sivo-črno mucko, toda zlagoma se na čolnu, verziji Noetove barke, oblikuje solidarna živalska ekspedicija (mucka, kapibara, lemur, labradorec in ujeda), ki drsi po reki in brez dialogov občuduje monumentalne ruševine izumrle civilizacije, novi krasni svet brez ljudi – čisti, ganljivi, ekspresivni, pustolovski, radikalni, transcendentni, mijazakijevski zen. Ne, živali ne govorijo – besede bi vse pokvarile. Bile bi odveč. Sveta ni več. Izginil je. Uničile so ga živali, ki so govorile. In drugi val povodnji – verjetno ekstremne posledice podnebnih sprememb – šele prihaja. Ljudje bodo živali ogrožali še dolgo po svojem izumrtju.
-
29. 11. 2024 | Mladina 48 | Kultura | Film
Postapokaliptični šoker Območje preživetja, v katerem so redki preživeli pred orjaškimi, pošastnimi, insektoidnimi predatorji, ki so pred tremi leti požrli človeštvo, varni le nad 8000 čevlji nadmorske višine, potemtakem nad 2438 metri, deluje zelo alpsko – no, zelo slovensko. Če bi se dogajal v Sloveniji, bi bili Slovenci, ki bi preživeli uvodno apokalipso, na Dovškem Gamsovcu, Pelcu nad Klonicami, Mali Grintovec, Škrnatarici in Vršakih že na varnem, medtem ko bi bili na Koroški Rinki, Kukovi špici, Črnem voglu in Križu križani in odpisani – bili bi prenizko. In ko bi jih trgali, cefrali in žrli predatorji, bi lahko preklinjali – nad tisoč metri je vse dovoljeno. »Ne vemo, zakaj smo varni nad 2438 metri,« slišimo v Območju preživetja, toda stavim, da to vstajenje predatorjev ni brez zveze s podnebnimi spremembami. Ne da to ljudi zadrži nad 2438 metri – če bi jih, potem ne bi bilo filma. Groze. Napetosti. Šokerja.
-
29. 11. 2024 | Mladina 48 | Kultura | Film
V Čarovniku iz Oza (1939), posnetem po romanu L. Franka Bauma (1900), sta ob Dorothy, Totu, Čarovniku, Strašilu, Levu in Pločevinku tudi dve čarovnici, dobra in hudobna – Glinda in Almira. Hudobna je sicer v Baumovih zgodbah brez imena, a je res hudobna (v črnem, zelene polti, oborožena s »telekinetičnimi« uroki in letečimi opicami), Žlehtnoba, dekonstrukcijska predzgodba Čarovnika iz Oza, posneta po romanu Gregoryja Maguirea (1995) in broadwayskem mjuziklu (2003), pa vse postavi na glavo, saj se – v flešbeku, v Glindini pripovedi – izkaže, da je Elphaba (Cynthia Erivo), kot se po novem imenuje hudobna čarovnica, v resnici dobra in da je »perfektna« Glinda (Ariana Grande) v resnici zlobna, prežeta s plitvo ošabnostjo, sebičnostjo, narcizmom, grandomanijo.
-
29. 11. 2024 | Mladina 48 | Kultura | Film
Julie (Tessa Van den Broeck) je odlična tenisačica, veliki belgijski teniški up, ponos prestižne teniške akademije. Svoje življenje je podredila tenisu. Onstran tenisa – onstran nonstop treningov – ni ničesar. Ko pa neka tenisačica, nekdanji up, Juliejina predhodnica, naredi samomor, sprožijo preiskavo proti njenemu trenerju, ki je zdaj Juliejin trener. Suspendirajo ga. Preiskava strese akademijo. Toda Julie, ki naj bi pričala, sklene, da bo raje molčala.
-
29. 11. 2024 | Mladina 48 | Kultura | Film
Najboljši ali najslabši film tega tisočletja?
Ker sem o Coppolovem Megalopolisu, ki ga imate lahko za najboljši film tega tisočletja ali pa za najslabšega (odvisno pač od tega, kaj v tem tisočletju pričakujete od filma), že obširno pisal v liffovskem tekstu, naj zdaj, ko je prišel na velika platna, poudarim, da je to original in singular, utopični film o distopiji, potovanje v srce teme, konceptualni festival Izgubljenega raja, po malem 1984, po malem Mi, po malem Krasni novi svet, po malem Ognjemet ničevosti, po malem Vihar, po malem Nasledstvo, reimaginacija Mannovega Propada rimskega cesarstva, superjunaški manifest vprašanj, dilem, idej, izjav, poant, non sequiturjev, hamletizmov, prostih asociacij in citatov ( je bil tisto Rousseau, Plutarh ali Mark Avrelij?), divjina, v kateri je nastala Apokalipsa zdaj!, monumentalna gesta, psihedelična satira, dekonstrukcija ameriške gotike, tiktakanje civilizacijske kukavice, študija neoliberalnega vampirizma, emersonovski esej o strmoglavljanju Republike, kaligulizacija resničnostne družbe spektakla, odmotavanje fašizma, ultimativna stava, screwball obsesija, filmska perverzija, magnum opus tveganja, pretiravanja in preseganja, pravljica, umetnina, bolj nora od sveta, v katerem je nastala.
-
29. 11. 2024 | Mladina 48 | Kultura | Film
Slovenci so v svoji zgodovini posneli jebeno malo filmov o ljubezni
Ona je Maja, on je Blaž. Ona je on, on je ona. Ona je njegov odsev, on je njen. Ona se boji, da bi ostala sama, on kolesari. Ona sanjari, on ima jasne plane. Ona nikoli ničesar ne konča, on ima vizijo. Ona ga ima za polbožanstvo, on hoče postati arhitekt. Ona ima empatijo, on ima issue z očetom. Ona čuti nerazložljivo praznino, on zboli. Najde ga na tleh v kopalnici – ne more dihati, bruha. Redka bolezen. Šlogajo mu smrt. On se zdravi – ona ga snema. On sika – ona mu stoji ob strani. On okreva – ona ga snema. In snema in snema. In snema ga, ko se potem odpravi na kolesarski giro (od Dolomitov do Etne), ki naj bi ga vrnil v življenje in potrdil, da je zdrav. Giro naj bi njun odnos stabiliziral, a ga destabilizira. On ječi, brenči, renči – ona ne razume, zakaj misli, da ta, ki ni premagal levkemije (in smrti), ničesar ne ve. Ona ne razume, zakaj je tako agresiven – on se brani, da je lahko preživel le tako, da je postal »tough motherfucker«, »raketa«, »robot«, »fakin štrom«. On je na veliko veselje producenta Roka Bička tako intenziven, kot da hoče oskarja – ona je ljubezen njegovega življenja.
-
22. 11. 2024 | Mladina 47 | Kultura | Film
Rdeči je božični film, ki zelo spominja na Telesnega stražarja, le da telesnega stražarja – Kevina Costnerja, če hočete – igra Dwayne Johnson, alias The Rock, njegovega megazvezdniškega varovanca – nadomestek Whitney Houston – pa Božiček (J. K. Simmons), alias Rdeči. In ja, Božička ugrabijo. Ko se to zgodi, se Rdeči – Amazonova 250-milijonska »vsebina« – prelevi v bombastično akcijsko »komedijo«, v kateri si ob vsem tipičnem trušču in hrušču kljuko podajajo bodyguard, megahekerski ločenec/zasvojenec/izgubljenec (Chris Evans), čarovnica (Kiernan Shipka), droni, igrače, troli, velikanski snežaki, govoreči severni medvedi, jeleni (no, košute), shape-shifterji, tajne organizacije in eksotične lokacije (od Severnega tečaja do Arube), toda tiste, ki javkajo, joj, kako nasilni, cinični in vulgarni so sodobni božični filmi, je treba opozoriti, da so božični filmi takšni – nasilni, cinični in vulgarni – že od nekdaj (spomnite se le klasik Sam doma in Umri pokončno) in da so – z Rdečim vred – le simptomi samega božiča, ki je nasilen, ciničen in vulgaren tako s svojo skomercializiranostjo in kičavostjo kot s svojim demoniziranjem, izključevanjem in zatiranjem vseh tistih, ki na božični večer ostanejo sami in ubogi in depresivni, brez družine in prijateljev, potemtakem v svojem monokulturnem jinglebellskem glorificiranju kapitalizma, v katerem dobi le ta, ki vanj verjame.
-
22. 11. 2024 | Mladina 47 | Kultura | Film
Če v filmu nekoga pustijo v kaki zapuščeni stavbi, da bi jo nadzoroval, potem vemo, da se bodo slej ko prej začele dogajati čudne reči, da se mu bodo začeli prikazovati strašljivi, groteskni ljudje in da se mu bo začelo mešati od paranoje. Kaj šele, če ga – tako kot biologa Jovana (Miloš Biković) v srbski Izolaciji – pustijo v koči sredi gozda in mu rečejo, da bo zdaj dneve in noči, povsem sam in odrezan od sveta z baterijo kamer nadzoroval premike živali. Tu je res le še vprašanje časa, kdaj mu bodo živali vrnile pogled, kdaj mu bo pogled vrnil gozd in kdaj mu bo pogled vrnilo vse tisto, kar v gozdu navdaja z nelagodjem, strahom in negotovostjo.
-
22. 11. 2024 | Mladina 47 | Kultura | Film
Logično – začne se z bitko. Uvodna bitka v Gladiatorju je po srditosti spominjala na zavezniško izkrcanje v Spielbergovem Reševanju vojaka Ryana, v Gladiatorju II pa uvodna bitka – rimska ladijska invazija na numidijsko afriško trdnjavo – izgleda kot rimejk izkrcanja na obali Omaha. Toda brez epske gravitacije. Bolj spominja na rutinsko obleganje iz Robina Hooda – ali Napoleona. Rimska vojska, ki jo vodi general Marcus Acacius (Pedro Pascal), zlomi Numidijce, Lucius (Paul Mescal), njihov junak, pa pristane v suženjstvu in rimskem kolizeju, gladiatorski plen krvoločne resničnostne publike, ki hoče čedalje brutalnejše igre ( ja, gladiatorstvo je bilo prvi resničnostni šov), zato ne preseneča, da v kolizej – v slogu Spielbergovega Žrela – namestijo tudi orjaški bazen z morskimi psi, ki žrejo nesrečne gladiatorje. Ko jih ne žrejo nosorogi in pavijani. In medtem ko neustrašni, besni, maščevalni, brezobzirni Lucius postaja ljubljenec publike in Macrinusa (Denzel Washington), skuliranega makiavelističnega poslovneža/sužnjelastnika, ki proximovsko – in trumpovsko – preži na prestol, skuša Marcus Acacius – v spregi z Lucillo (Connie Nielsen) – strmoglaviti kruta, zavojevalska, dekadentna, nora, bebava cesarja, Geto (Joseph Quinn) in Caracallo (Fred Hechinger), ki izgledata zdaj kot sifilitični verziji Beavisa in Butt-Heada, zdaj kot dementni verziji Romula in Rema, zdaj kot kostumirani verziji gospoda Kidda in gospoda Winta iz bondiade Diamanti so večni in zdaj kot retrogresivni verziji Donalda Trumpa. Cesarja, ki bi se dobro podala Hiši Gucci, sta karikaturi, Lucius, veliki gladiator, Maximusov sin, strah in trepet pavijanov, pa ima še hujši problem: potrebuje kar štiri antagoniste (Geto, Caracallo, Macrinusa, Acaciusa), da bi pokrili psihološko-intelektualno-emocionalni »teren«, ki bi ga moral pokrivati sam.
-
22. 11. 2024 | Mladina 47 | Kultura | Film
Ko umre papež, se začnejo volitve novega papeža – konklave. Kardinal Lawrence (Ralph Fiennes), dekan kolegija kardinalov, je izgubil vero v Cerkev, ne sicer usodno, toda ravno dovolj, da lahko konklavu, ki bo enega izmed kardinalov prelevil v papeža (»Izvolimo papeža, ki dvomi!«), predseduje s herculepoirotovsko kombinacijo skeptičnosti, zadržanosti, ekscentričnosti, lucidnosti in anonimnosti. Vatikan je polariziran kot Slovenija, favoriti – papabili – pa so štirje, progresivni Bellini (Stanley Tucci), makiavelistični Tremblay (John Lithgow), homofobični Adeyemi (Lucian Msamati) in mračnjaški Tedesco (Sergio Castellitto), ki izgleda tako, kot da ga je posvetil Mussolini, toda ko renesančne kuloarje preplavijo rivalstva, šikane, intrige, zarote, skrivnosti, ambicije, škandali, sabotaže, grehi in frakcijski boji in ko Tedesco po nekaj glasovanjih izrine Bellinija, začne podpora nepričakovano rasti samemu Lawrenceu in kardinalu Benitezu (Carlos Diehz), skuliranemu bagdadskemu nadškofu filipinskega rodu, novemu obrazu, ki ga je papež kardinaliziral in pectore. Nič ni bolj napetega od protokola. Nič ni bolj stresnega od ceremonije. Nič ni bolj perverznega od Sikstinske kapele.
-
22. 11. 2024 | Mladina 47 | Kultura | Film
Kdo pravi, da romantične komedije niso več mogoče?
Kdo pravi, da romantične komedije niso več mogoče? Samo malce je treba tvegati – kot pri ljubezni. Novo čedno dekle – nova Vivian Ward, nova Julia Roberts, nova »Pepelka za tri tisoč dolarjev« – je Anora (Mikey Madison), alias Ani, ameriška seksualna delavka uzbeškega rodu, ki delo združuje v manhattanskem klubu HQ, v katerem naleti na princa, Ivana (Mark Eydelshteyn), alias Vanjo, naivnega, razvajenega, infantilno dekadentnega sina ruskega oligarha, ki jo odpelje v pravljico: najprej v svojo razkošno palačo, kjer ji ponudi 15.000 dolarjev za teden »horny« ljubezni, potem pa v Las Vegas, kjer se z njo poroči.
-
8. 11. 2024 | Mladina 45 | Kultura | Film
Ko Jelenček Niko, ki hoče postati del Božičkove vprege (»letečih sil«), v grozi ugotovi, da potem ne bo več videl svoje družine (in to niti za božič) in da si je treba mesto v tej prestižni vpregi izboriti na tekmovanju (kdo je hitrejši, kdo bo prej onstran severnega sija in nazaj ipd.), je povsem jasno, da so temule drugemu nadaljevanju nežnega, sladkega, staromodnega Jelenčka Nika – ki je pri nas pred leti presenetljivo postal orjaški hit, tako rekoč fenomen – družinske in skupnostne vrednote ljubše od neoliberalne tekmovalnosti in trumpovske zmagovalnosti, tem bolj, ker vmes – z možno odpovedjo božiča – nakaže, kaj bi kapitalizem ustavilo vsaj tako kot covid.
-
8. 11. 2024 | Mladina 45 | Kultura | Film
Iris (Kelsey Asbille), zjebana in stravmatizirana (nekdanja mati), zavije v globok gozd in stopi na klif, a ji samomor prepreči naključni mimoidoči, sočutni in simpatični Richard (Finn Wittrock), ki pa jo takoj zatem ugrabi – psycho. Zjeban in stravmatiziran. Iris in Rich sta perfect match – Tinderja niti ne potrebujeta. Iris kakopak zbeži (hvala bogu, da je s sabo vzela žepni nož), toda še preden rečete Begunec ali Rust Creek ali Girl in Woods, jo Rich že omami, paralizira in prelevi v negibni, nemočni, neslišni objekt, ki ga potem do konca kot paket prevaža sem ter tja, s čimer pa triler, ki ga je produciral veliki Sam Raimi, izvede antiklimaktični salto mortale, saj to, kar naj bi kritiziral (moško toksičnost in posesivnost, objektiviranje žensk), fetišistično ponuja kot svoj selling point. (Netflix)
-
8. 11. 2024 | Mladina 45 | Kultura | Film
Videli smo številne grozljivke, ki se dogajajo v starih podeželskih vilah in dvorcih, toda Oddity – perfektna, impozantna, čudovito sublimirana kombinacija folk horrorja, paranormalnega trilerja, kammerspiela, feminističnega slasherja, antične tragedije in whodunita – je nekaj posebnega, saj vas navdaja s permanentnim morbidnim strahom, ki ne popusti.
-
8. 11. 2024 | Mladina 45 | Kultura | Film
Eden od tistih filmov, ki nam ponosno kažejo, katere hite vse si lahko privoščijo
Če alien v Osmem potniku ne bi raztrgal Johna Hurta, ampak bi z njim zaživel v sožitju, no, simbiozi, bi postala hibridni superjunaški Venom – tako kot alien in raziskovalni novinar Eddie Brock (Tom Hardy) v trilogiji o Venomu. Bila bila neuničljiva, strah in trepet globalnega in intergalaktičnega zla. Stalno bi se sicer prepirala, a nič ju ne bi ustavilo – in če bi John Hurt padel z letala, bi se alien prelevil v njegovo padalo. Tako kot se imperialni, sarkastični, kameradski, kanibalski, marvelizirani alien v Zadnjem plesu, sklepnem delu trilogije, prelevi v Eddiejevo padalo. In ja, bila bi skoraj tako zabavna kot Deadpool – ali pa Stan & Olio.
-
8. 11. 2024 | Mladina 45 | Kultura | Film
Za Ameriko pravijo, da je imperij, ki se ne zaveda, da je imperij. Da je torej kot rimski imperij – in da je ravno v svoji dekadentni fazi, sredi moralnega kaosa, tik pred neizbežnim propadom. Tako meni tudi epski Megalopolis, ki ga je posnel veliki Francis Ford Coppola (zdaj pri petinosemdesetih), avtor treh Botrov, Prisluškovanja in Apokalipse zdaj. Megalopolis, ki ga je Coppola sam financiral (120 milijonov dolarjev, plus 20 milijonov za oglaševanje), je bodisi najboljši film tega tisočletja – ali pa najslabši. Odvisno od tega, kaj v tem tisočletju pričakujete od filma. Če pričakujete kaj nepričakovanega, norega, zateženega, ambicioznega, radikalnega, brezkompromisnega in singularnega, prežetega s sloganiranjem, moraliziranjem, vizijami, mitomanijo in filmskimi sanjami in verjetno obsojenega na propad, če pričakujete film, ki izgleda kot ultimativna stava, stava na vse, in ki se obenem zaveda, da bo vse izgubil, potem je to film, ki ga morate nujno videti – da ne zamudite najboljšega filma novega tisočletja.
-
30. 10. 2024 | Mladina 44 | Kultura | Film
Andyja Goodricha (Michael Keaton), losangeleškega galerista, sredi noči pokliče njegova precej mlajša žena, Naomi (Laura Benanti), ki mu razkrije, da je na rehabilitaciji in detoksikaciji – Andy je šokiran, saj ni imel pojma, da ima težave, da je odvisna od tablet. Še huje: na rehabilitaciji in detoksikaciji bo ostala tri mesece, tako da bo moral za njuna devetletna dvojčka (Vivien Lyra Blair & Jacob Kopera) sam poskrbeti – prvič v življenju. Nič čudnega, da ni opazil težav svoje žene. Tudi težav svoje prve žene (Andie MacDowell) ni opazil. In tudi v življenju Grace (Mila Kunis), svoje hčerke iz prvega zakona (ravno noseče), je vedno manjkal.
-
30. 10. 2024 | Mladina 44 | Kultura | Film
Terrifier 3: Božič klovna Arta
Terrifier je bil kot Noč čarovnic in Krik – tako pretirano brutalen, da je deloval komično. Tako odločen, da je deloval prelomno. Tako ekscesen, da je deloval avantgardno – kot Andy Warhol na steroidih. In seveda – stare filme je tako odprl, odrl in razžagal, da je deloval cinefilsko. Terrifier 3 sklene, da bo šel še dlje, magari do konca – saj je božič! Spet! Klovn Art (David Howard Thornton), absolvent slasherja, body horrorja in torture porna, multižanrski veseljak, kralj terorja in mesarskih instalacij, satirik dobrega okusa, strup za idiote, najprej – brez diskriminiranja otrok – razseka spečo družino ( ja, videl je Predbožično moro, Črni božič, Gremline, Teksaški pokol z motorko, Umri pokončno, Sam doma), potem pa svoj križarski brend politične nekorektnosti – »Ni upanja, ni Boga!« – prelevi v pekel, ki ga lahko ustavi le »zadnje dekle« (Lauren LaVera) in ki je skoraj tako agoničen, grotesken, burlesken in krvav kot Biblija.
-
30. 10. 2024 | Mladina 44 | Kultura | Film
To, kar je Thom Andersen z esejističnim dokumentarcem Los Angeles Plays Itself (2003), skompiliranim iz filmov, ki so se dogajali v Los Angelesu, naredil za Los Angeles, Alexander Horwath z esejističnim dokumentarcem Henry Fonda za predsednika, skompiliranim iz filmov, ki jih pilotira Henry Fonda, naredi za Ameriko. Los Angeles je igral Los Angeles – Henry Fonda je igral Ameriko. Veljal je za »tipičnega Američana«, za »kvintesenco Amerike«, za njeno »vest«. Vedno je bil zadržan, umirjen, nevsiljiv, zanesljiv, emocionalno distanciran, premišljen, preudaren, liberalen, alternativa ameriški toksični »možatosti«, varuh liberalne demokracije.
-
30. 10. 2024 | Mladina 44 | Kultura | Film
Osebnejšega mladinskega filma zlepa ne boste videli
Vinci je kariero začel s komedijo Babica gre na jug, ki se je začela v Ljubljani in končala na morju, v Portorožu – vmes je bilo potovanje, ki je trajalo nekaj dni. Tartinijev ključ je reimaginacija Babice, le da je tu potovanja konec, še preden se film začne – vsi so že tam, »na jugu«, ne v Portorožu, temveč v Piranu, najkinetičnejšem slovenskem mestu, ki je posnet kot še nikoli. Vinci pač ne bi bil Vinci, če nas ne bi skušal prepričati, da si ga Piran – z atraktivnostjo, fascinantnostjo – res zasluži. Tartini gre za Babico: tudi tu imate tri protagoniste, tudi tu imate babico (Majolko Šuklje nadomešča Ariella Reggio), tudi tu imate bend, tudi tu imate tatvino (ne nakita) in tudi tu imate velik rdeč avto – in protagonisti, Barbara (Ella Lapajne), Robert (Svit Šturbej) in Mario (Maks Kerševan), zgodnji najstniki, celo krenejo na krajšo furo po istrskih cestah, kot da bi hoteli pomežikniti Babici. Edini, ki se – magari le za hip ali dva – pojavi v obeh filmih, je kakopak Vinci, ki nas skuša s soundtrackom tu in tam spomniti na bondiade in Misije nemogoče, pa čeravno Tartinijev ključ – gnan s šašavostjo Hladnikovega Sončnega krika (1968) – precej bolj spominja na Zaklad pozabljenih in Da Vincijevo šifro ( ja, da Vincijevo), saj skušajo Barbara, Robert in Mario z reševanjem ugank in premetank, iskanjem ključev, odpiranjem šatulj in skrinjic ter tekanjem od ene piranske kulturne znamenitosti do druge (o Piranu – z barko Pie in Pina Mlakarja vred – tu izveste več kot v vseh »piranskih« filmih doslej) do zaklada priti pred zloglasnima tatovoma umetnin, Grandemarejem (Goran Navojec), ki vsak stavek pove v treh jezikih (s hrvaškim akcentom), in nerodnim, kretenskim Jofo (Jurij Drevenšek), ki ga angelski, renoirovski, boudujevski brezdomec (Primož Pirnat) – v slogu »Tutsi Frutsi Ice Cream« Chica Marxa iz burleske Dan na dirkah (1937) – prelevi v molzno kravo. Jasno, Jofa in Grandemare sta repliki Malega (Vinko Hrastelj) in Velikega gangsterja (Zvone Šedlbauer) iz Sončnega krika, tako kot Tartinijev ključ naslonjenega na morje, kjer so se slovenski filmi vedno počutili najbolje.