100 kilogramov do zvezd

Lois (Laure Duchêne), briljantna debeluška, nora na astrofiziko in astronomijo, začne neusmiljeno stradati – ker je pretežka, da bi poletela v vesolje, hoče postati breztežna. Toda predivje “hujšanje” jo pripelje v bolnišnico, kjer spozna še nekaj “ustavljenih” deklet z velikimi sanjami. Loisine sanje so jasne: postati hoče astronavtka. Vprašanje je le: ali gre lahko v vesolje, ne da bi šla v vesolje? Še bolje: ali lahko ostane to, kar je, in gre v vesolje? V Disneyjevih animiranih filmih se imperativa “Bodi to, kar si”, in “Uresniči svoje sanje” nikoli ne izključujeta – zakaj bi se v tejle francoski komediji najstniških tesnob, slabe genetike, mehkih sanj, telesne groze in inspirativne drugačnosti, v kateri čakate le, da se bo kje prikazal Dragan Živadinov? (Kinodvor/Kinobalon) Več

Strašljive zgodbe 

Stephen King je leta 1982 objavil Truplo, sijajno novelo, ki jo je Rob Reiner nekaj let kasneje prelevil v Stand by Me, film o štirih prijateljih, ki jih neprestano terorizirajo starejši fantje, lokalni frajerji, in ki se “zadnje poletje” odpravijo iskat truplo svojega vrstnika – menda je obležalo nekje v gozdu, a ga ljudje ne morejo najti. Vsaj tako se govori. Več

Beli vran

Mihail Barišnikov v Belih nočeh, ki jih je davnega leta 1985 – sredi hudih hladnovojnih napetosti, sredi Reaganovega boja proti “Imperiju zla” – posnel Taylor Hackford, igra sovjetskega plesalca, ki je prebegnil v Ameriko, zdaj pa letalo, s katerim potuje na Japonsko, zaradi okvare zasilno pristane nekje v Sibiriji, tako da ga sovjetske oblasti primejo. Ne, ne kaznujejo ga, ampak skušajo njegovo “vrnitev domov” izkoristiti v propagandne namene (izgubljeni sovjetski sin je ugotovil, da je v Sovjetski zvezi bolje kot v Ameriki!), zato ga nastanijo skupaj z ameriškim temnopoltim plesalcem (Gregory Hines), ki je prebegnil v Sovjetsko zvezo. Barišnikov je na Zahod – v Kanado – prebegnil leta 1974, Rudolf Nurejev pa – v Francijo – trinajst let prej (med turnejo Teatra S.M. Kirova), toda v Belem vranu, ki popisuje ta njegov prebeg, ni ne duha ne sluha o kakem ameriškem – magari temnopoltem – plesalcu, ki bi prebegnil v Sovjetsko zvezo. Več

Yesterday

V filmu 28 dni pozneje mladega kolesarja zbije avto. Mladenič pade v komo, iz katere se potem prebudi v apokalipso – Britanijo so preplavili zombiji. Konec sveta. Šoker je posnel Danny Boyle. Zdaj je posnel Yesterday, ki izgleda kot optimistična, vesela, pravljična, spevna verzija šokerja 28 dni pozneje: Jacka Malika (Himesh Patel), ne ravno nadarjenega glasbenika iz Suffolka, med kratkim kozmičnim električnim mrkom s kolesa zbije avtobus, iz “kome” pa se potem prebudi v čudoviti svet, v katerem Beatlesi niso nikoli obstajali (in Harry Potter, Coca-Cola in cigarete tudi ne). Več

Spustite pse!

“Shod kmetov proti zverem”. Tako je pisalo na teletekstu. Da kmetje hočejo, da lovci odstrelijo volkove, poslušamo že dneve in tedne. V Poslednjem dnevu Rudolfa Nietscheja, kratkem filmu Blaža Kutina, zagledamo lovca, ki bo očitno nekaj odstrelil. Volka? Verjetno. Toda ko ustreli, zadene Rudolfa Nietscheja (Janez Škof), nesrečnika, ki nikoli ni šel v Benetke – v priimku mu je vedno manjkal z, tako da ni zaslovel. Tisti z ga ne bi spremenil le v Nietzscheja, ampak tudi v volka. Ljudi bi raztrgal – zdaj pa je le njihova ovca. Več

Angry Birds Film 2

Ptiči in pujsi zakopljejo bojno sekiro in združijo moči, da bi se ubranili pred “invazivnimi” – rasno drugačnimi – orli, ki izgledajo kot podnebni begunci (iščejo ugodnejšo klimo) in ki jih vodi orlica, Zeta, imigrantka s kompleksom Donalda Trumpa (“Najprej jaz”), toda tale veseli, poskočni, barviti, prisiljeni sequel, posnet po aplikaciji (okej, po telefonski igrici) in za svoje dobro preveč podoben Filmu o emojijih, ne skriva, da je le za otroke staršev, ki so v mladosti gledali serijo Dawson Creek, poslušali štikle à la I’m Too Sexy, hodili v videoteke, navijali za Rockyja in brejkdensali. Da ne bi bil preveč monoton, se stegne celo v Ledeno dobo, le da opotekanje za želodom zamenja opotekanje za izgubljenimi jajci. Pujsi pa so itak zeleni le zato, da bi se vsi spraševali, zakaj so zeleni. Več

Raziskovalka Dora

Raziskovalka Dora, igrana verzija animirane TV-serije, je videti kot #MeToo nadaljevanje Lova za izgubljenim zakladom. Dora (Isabela Moner), še najstnica, ekspeditivna, ekspedicijska, ekshibicijska hči dveh zoološko-arheoloških pustolovcev (ne, starša te “male vohunke” nista Antonio Banderas & Carla Gugino, temveč Michael Peña & Eva Longoria), ki ne naredi niti koraka brez GoProja, je bolj ko ne Indy (po malem tudi guni, Allan Quatermain in Lara Croft), toda ko jo pohlepni, plenilski ugrabitelji prisilijo v lov za izgubljenim inkovskim zakladom, se film preveč zanaša na Lov za izgubljenim zakladom, tako da se Dora – s tremi prijatelji in “norim” profesorjem (Eugenio Derbez) – znajde v številnih “nemogočih” situacijah, ki pa niso ne nevarne ne napete, le šašave, turistične in aseksualne, oh, in več kot varne za neoliberalne domislice (“Če verjameš vase, potem je vse mogoče!”) in potujitvene efekte (Dorino naslavljanje kamere, “nas”), ki poudarjajo, da je to, kar gledamo, le film. Več

Bilo je nekoč ... v Hollywoodu

Film Once Upon a Time ... in Hollywood je tako dober, da je postal akronim – OUATIH. Rick Dalton (Leonardo DiCaprio) je holivudski zvezdnik, ki je tam nekje v petdesetih letih tako zaslovel s TV-serijo Bounty Law, da bi leta 1963 skoraj igral glavno vlogo v Sturgesovem Velikem pobegu (prehitel ga je Steve McQueen), zdaj pa le še gostuje v serijah, ki jih pilotirajo drugi zvezdniki. Rok trajanja mu je potekel. Iz dneva v dan je manj uporaben. Živčno kadi in joče, pije in joče, si puli lase in joče, agonično besni in joče, pozablja tekst in joče in išče vlogo, ki bi ga prepoznala in odrešila, vlogo, v kateri bi lahko razodel svojega “notranjega” Marlona Branda, vlogo, v kateri bi lahko jokal. A le otroci, kot je njegova osemletna soigralka v nekem vesternu, bi padli na njegovo verzijo Metode. Z brki ali brez. Več

Zvesti moški

Uvodna panorama – Eifflov stolp. Ja, Pariz. Abel (Louis Garrel) in Marianne (Laetitia Casta) sta par. Že tri leta. Živita v njenem stanovanju. Zjutraj, ko se Abel odpravlja v službo, zasliši njen glas: “Te lahko zmotim za trenutek?” Seveda, odvrne Abel. “Nekaj ti moram povedati, pa ne vem, če je pravi trenutek.” Ne, ne, v redu je. Kaj je narobe? “Noseča sem.” Abel je presenečen, rahlo zmeden, a ganjen. In ko ravno dahne, oh, čudovito, Marianne – komaj zbujena, še v spodnjih hlačkah – doda: “Abel, zanosila sem, toda ne s tabo.” Abel obnemi, toda ne tako, da ne bi mogel vprašati: S kom? “S Paulom,” odvrne Marianne. S Paulom? Toda Paul je Abelov najboljši prijatelj! Marianne se z njim žge že eno leto. A to še ni vse: poročila se bosta. “Njegovi starši so dokaj konvencionalni. In to jim veliko pomeni,” pravi Marianne, ki Abela povabi na poroko. “Če ti ni zoprno?” Ne, ne, ni mu. Poroka bo čez 10 dni. Abel ne ponori, ne zmeša se mu, ne začne kričati, ne začne razbijati krožnikov, vaz in stolov, ampak mirno odide v službo – snemat reportažo o španskih prašičih. Toda najprej se spotakne in pade po stopnicah, rekoč: “Kakšna zguba!” Abeli vedno potegnejo kratko. Paul devet let kasneje umre – v spanju. Infarkt. Abel pride na pogreb. Spozna Marianninega sina, Josepha (Joseph Engel), in Evo (Lily-Rose Depp), Paulovo sestro, ki je bila, kot izvemo, nekoč zatreskana v Abela. In še preden rečete seks, sta Abel in Marianne spet par. Ne brez komplikacij: Eva je še vedno zatreskana v Abela, tako da ga hoče zase, Joseph – fen detektivskih filmov – pa je prepričan, da je Marianne umorila Paula in potem celo fukala z doktorjem, da ne bi izvedel obdukcije in našel strupa. Hu! Več

Angel varuh

Angel varuh je film, ki vam stalno govori – ti spiš, ti spiš, ti spiš! In res, skoraj zaspite. Dogaja se v sobah, ki so zamudile avdicijo za Wiseaujevo Sobo, novi “najslabši film vseh časov”. Tako otopelega filma zlepa ne boste videli, kar je presenetljivo, če pomislite, da ima povsem kompetenten in užiten zaplet: Palle Hardrup (Cyron Melville), nekdanji danski nacist, leta 1951 ves zakamufliran v Kopenhagnu oropa banko (in hladnokrvno, robotsko ustreli dve osebi), a kot ugotovi detektiv Olsen (Pilou Asbæk), je to storil v transu, v stanju hipnotiziranosti, mentalno pa si ga je podredil Nielsen (Josh Lucas), nekdanji član znanstvene skupine, ki je – pod taktirko poljskega doca (Rade Šerbedžija) – proučevala hipnozo. Več