Hillbilly Elegy

Če hočete videti, kako je nastal JD Vance, ameriški senator in podjetnik, nekdanji antitrumpovec (Trump je »ameriški Hitler«, »moralna katastrofa«, »totalni prevarant«, »kulturni heroin«, »le še en opioid«), ki ga je Trump »presenetljivo« imenoval za podpredsedniškega kandidata, si poglejte tale film, posnet po njegovi razvpiti avtobiografiji – zrasel je v ruralni bedi Ohia in Kentuckyja (»white trash«), v brezperspektivnem, zavrženem, brutalnem okolju, med obupanci, pozabljenimi, jeznimi ljudmi, njegova mama (Amy Adams) je bila divja, nora, promiskuitetna narkomanka (žrtev »opioidne krize« in »kulture v krizi«), njegova babica (Glenn Close) je bila avtoritarna, vulgarna, žaljiva (a »glas razuma«), doživljal je vse odtenke nasilja v družini, toda film to, da je o tem nasilju in tej disfunkcionalnosti molčal, da torej tega ni »izdal« policiji ali centrom za socialno delo, prikazuje kot junaštvo.

Drugo dejanje

Quentin Dupieux, francoski iluzionist (ali deziluzionist, če hočete), avtor številnih konceptualnih filmov absurda (Guma, Narobe svet, Réalité, Semiš jakna, Mandibule, Neverjetno, a resnično, Daaaaaalí! itd.), je po malem Balzac in po malem Boccaccio – metafilmski novelist človeške komedije. In filmska industrija, tarča Drugega dejanja, je del te comédie humaine, ki od ljudi itak terja, da se spreminjajo v like in da te like potem čim bolje igrajo. David (Louis Garrel) skuša med dolgim sprehodom prijatelja Willyja (Raphaël Quenard) prepričati, naj »podre« Florence (Léa Seydoux), njegovo dekle, češ da njega odbija, toda Willy ne razume, zakaj bi moral to storiti, zato začne uporabljati – tudi transfobične – izraze, ob katerih ga David posvari pred gledalci in gibanjem #MeToo, ki bi ju zaradi tega lahko črtalo. »Tega ne smeš reči! Snemajo naju!« Kamer ne vidimo, gledalcev tudi ne – ali pač? Smo mi tisti gledalci, ki bi ju lahko črtali? Je kamera, v katero pogleduje Willy, kamera, ki je ne vidimo? Pa vendar: kje je režiser? Kje je ekipa? Potem zagledamo Florence in njenega očeta Guillauma (Vincent Lindon), ki sta prav tako sredi dolgega pogovora, a nad igranjem in filmom – očitno bedno, klišejsko romantično komedijo – kmalu obupata. Svet okrog nas razpada, mi pa igramo? Režiserja in ekipe pa spet nikjer, le Guillaumu agent sporoči, da ga hoče v svojem novem filmu Paul Thomas Anderson. Ga res hoče – ali pa je to le del filma v filmu? In že vsi ti negotovi, zapeljivi, nervozni egoisti sedijo v restavraciji, kjer jim natakar (Manuel Guillot) naliva vino, a se mu roke tako groteskno tresejo, da jih nenehno poliva – ima tako tremo, je tako slab igralec ali pa le tako prepričljivo igra svojo vlogo?

Find Me Falling

Če ste videli romantično komedijo Moja obilna grška poroka 3, potem ste videli tudi netfliksirano romantično komedijo Find Me Falling, v kateri se John Allman (Harry Connick, jr.), propadli ameriški rocker in ljubimec, melanholično vrne na kraj zločina – v ciprsko vasico, v kateri je pred davnimi leti spoznal dekle (Agni Scott), ki je navdihnilo njegov megahit Girl on a Beach. Toda hiška, ki jo najame, stoji natanko na fotogeničnem klifu, s katerega nesrečni zaljubljenci skačejo v smrt (»Najpogodnije mjesto za samoubistvo,« bi pljunil resnici v oči Buldožer).

Twister 2 

Twister je bil Žrelo, le da Helen Hunt in Bill Paxton – kapitana Ahaba – nista preganjala velikanskega, strašanskega, morilskega morskega psa, temveč velikanske, strašanske, morilske tornade, tudi ultimativnega, tistega z oznako F5. V dvestomilijonskem Twisterju 2, ki ga je posnel Lee Isaac Chung, avtor oskarjevskega nominiranca Minarija, so tornadi še hujši, še večji, še silnejši, še srhljivejši, še osupljivejši, še nezadržnejši, še kinetičnejši, še destruktivnejši – podnebne spremembe so jih v vseh teh letih opolnomočile, radikalizirale, ekstremizirale in pomnožile, napredovala pa je tudi tehnologija specialnih efektov. Kapitana Ahaba sta zdaj Kate (Daisy Edgar-Jones), stravmatizirana znanstvenica, ki ji je huronski, besni tornado pred petimi leti požrl prijatelje, lovce na tornade, in Tyler (Glen Powell), »kavbojski znanstvenik«, adrenalinski vplivnež (»If you feel it, chase it!«), ki v Oklahomo, na prizorišče velikega pregona, pripelje konvoj ekshibicionističnih topgunskih lovcev na senzacije, klike in všečke ( ja, res jih čaka rodeo, okej, »tornadeo«!), alias »hribovcev z YouTube kanali«, Kate skuša s posebnim sledilnim sistemom »ubiti tornado«, katastrofa postane torišče romance (in romantične komedije), tornadi neusmiljeno pustošijo zapuščene, pozabljene, razlaščene ruralne kraje (in žrejo spletne klovne), toda v njih ni mogoče videti le metafore morskega psa, temveč tudi metaforo neoliberalnih politik, ki so ameriški heartland deindustrializirale, delovna mesta pa preselile v cenejši – »gospodarstvu prijaznejši« – tretji svet, tako da so ljudi prepustile prekarnosti, socialni smrti, opustošenju ter obsedenosti z orožjem in Bogom. Zakaj bi kdo gradil tovarne na poti tornadov? Toda: neoliberalne politike so pot tornadov!

Unsung Hero

»Družina ni v napoto, družina je pot,« dahne oče Davidu Smallbonu (Joel Smallbone), avstralskemu promotorju krščanskega rocka (To Hell with the Devil, vrešči neki bend), ki se z ženo (Daisy Betts) in šestimi otroki (sedmi je na poti, a ne v napoto) preseli v Nashville, kjer pa mu ne gre. Že to, da morata z ženo otrokom povedati, da nimajo kaj jesti, je hudo, še huje je, da morajo spati na tleh, najhuje pa je, da jima morata povedati, da molitev ne pomaga, toda film, brezosebni produkt propulzivne krščanske filmske hiše (Kingdom Story Company), ki pokaže vse premalo zakulisja krščanske estrade (pa čeravno trije Smallbonovi otroci postanejo grammyjevske zvezde krščanskega popa, Rebecca St. James in duo For King + Country), s svojim hardcore sentimentaliziranjem ideologije – Jezusa, vere, čudežev, evangelizma, odrešitve in družinskih vrednot – ujame hardcore ideološki sentiment nekdanjih sovjetskih propagandnih filmov. (Amazon Prime Video)

Boneyard

Serijski morilec je med letoma 2001 in 2005 v novomehiški puščavi – pri Albuquerqueu – zakopal trupla enajstih žensk. Našli so jih šele čez nekaj let. Izginile so, a ker so bile nebelke, jih niso iskali. Serijskega morilca niso nikoli našli – tako kot niso nikoli našli Zodiaka. Boneyard ni Zodiak, čeprav si domišlja, da je tehten in globok, ker FBI-jevega profilerja – bradatega, ciničnega, zjebanega – igra Mel Gibson (Petrovick!), ki moralizira (Biblija, greh, trpljenje) in osumi vse (od policajev do kartelov in tihotapcev ljudi), obenem pa govori tako, kot da se zadnjih dvajset let ni nič spremenilo. A tak je tudi film – kot da »briljantni« serijski morilec ženske pobija zato, da bi pritegnil pozornost »briljantnih« detektivov. (VOD – Amazon Prime Video, Apple ipd.)

In a Violent Nature

Po idiličnem kanadskem gozdu hlača maskirani orjak (Ry Barrett), novi Leatherface s pridihom Michaela Myersa, in grizlijevsko ter zelo kreativno pobija mladino. To je njegov gozd. Kriki in streli ga ne zadržijo. Neki punci tako zvije glavo, da prileze ven skozi svoj trebuh – zdi se, kot da je rodila samo sebe. Obglavljenja so njegov forte. Ne, narava ni nič čistega, še manj lepega – narava je srhljiva, horror show. Mutirala je. Morilski psycho, žrtev prazločina, na katerem temelji bogastvo, je groteskna ekstaza kapitalizma – podjeten, storilen, konkurenčen, fokusiran, neizprosen, vedno optimiziran, neizbežen. Nikoli ne spi. Nenehno je pripravljen. Ne potrebuje noči in teme, da bi bil učinkovit. Tip je nihilistična plenilska mašina – direktor svojega jaza. Okej, direktor brez jaza. Erekcija brezosebnosti. Blagovna znamka. Kri mutira v krik, krik v paniko, panika v slasher, slasher v splatter, splatter v torture porn, torture porn pa v kanadsko verzijo Teksaškega pokola z motorko. (Shudder)

I Am: Celine Dion

»Moj glas je bil dirigent mojega življenja,« pravi Celine Dion, ki ne more več peti – SPS (Stiff Person Syndrome), zelo redka avtoimunska nevrološka bolezen, ji hromi glas ter ji preprečuje, da bi zvenela kot nekoč. Že leta je čutila, da nekaj ni v redu, da je glas, njen sloviti mezzosopran, tu in tam ne uboga, da z njim ne more več tja, kamor hoče, da se noče več stegniti čez tri oktave, a vedno znova je znala zblefirati. Hlinila je kašelj ali teatralično stresala mikrofon. In nihče ni ničesar opazil – razen nje. Malce spominja na Michaela J. Foxa, ki se je prelevil v pravega mojstra prikrivanja svoje nevrološke bolezni – skrivanje Parkinsonove bolezni je prelevil v igralski slog.

Gasoline Rainbow

Protagonisti kultnih road moviejev, ki jih je pridelal novi Hollywood (Goli v sedlu, Peklenski asfalt), so bili vedno skrivnostni, o njih nismo kaj dosti vedeli, bili so introvertirani, o sebi niso hoteli govoriti – njihovim nevrozam in tesnobam smo morali verjeti na besedo. Na besedo smo morali verjeti celo njihovi molčečnosti. Tony (Tony Abuerto), Micah (Micah Bunch), Nichole (Nichole Dukes), Nathaly (Nathaly Garcia) in Makai (Makai Garza), prijatelji in sošolci iz Wileyja, oregonske vukojebine, protagonisti skoraj improligaškega filma Gasoline Rainbow, pa radi govorijo o sebi – generacija Z, otroci novih tehnologij, socialnih omrežij, pač vse »delijo«. Pravkar so končali srednjo šolo in krenili na trip, a ko se od one oregonske vukojebine prebijajo proti Pacifiku, ki ga še niso videli, empatično, navdušeno, z odkriteljsko vnemo objamejo vse, kar srečajo – konje, ljudi, črpalke, pustinjo, zapuščene kraje, sončne zahode, rodeo, svoje sence, vrstnike, bare, zabave, koncerte, mestne luči, skejterske raje, »jebeni Burnside«, taborni ogenj, »Konec sveta«, ritme algoritmov in štikle, nove in stare (Sweet Child o’ Mine, I Stole the Right to Live, Freakin’ Out on the Interstate, Changes ipd.).

Lažno lažno izkrcanje na Luni

Pelji me na Luno nas skuša navdati z nostalgijo po seriji Oglaševalci, Mad Men, le da obrne spol, tako da glavni ni kak Don Draper, temveč Kelly Jones (Scarlett Johansson), mad girl, ki obvlada vse trike oglaševanja, manipuliranja, blefiranja, fejkanja in množične psihologije. Ravno pravšnja, si reče Nixonova administracija, ki jo – prek arogantnega agenta Cie (Woody Harrelson) – najame, da bi Američane navdušila za Naso, ki je sredi vesoljske dirke s Sovjetsko zvezo in tik pred lansiranjem Apolla 11. Kelly takoj pokaže svoj razkošen talent: najame igralce, ki igrajo inženirje Nase, astronavte – prve, ki naj bi stopili na Luno – pa komodificira, fetišizira, glamurizira, menekenizira, komercializira. Ni vseeno, kakšno uro nosijo in kakšen avto vozijo, za izkrcanje na Luni pa hoče, da poteka v neposrednem prenosu. Coleu Davisu (Channing Tatum), direktorju lansiranja, ki noče, da bi se Nasa prelevila v oglaševalski pano, se to zdi nesprejemljivo, zato hoče, da jo naženejo, a še preden rečete 9 … 8 … 7 … 6 … 5, se že vnameta. In kaj, če se kaj zalomi, če torej izkrcanje spodleti – in to v neposrednem prenosu, ki ga bo gledal ves svet, s Sovjeti vred? Groza – a na Luni se je treba izkrcati. Američani ne smejo zaspati pod komunistično Luno! In ker je vesoljska tekma tudi ideološka, HollyWoody zapove: izkrcanje na Luni vnaprej posnemimo! Skrivaj. V studiu. Za vsak primer. Na zalogo. Vprašanje je le, kdo bo povozil koga – film realnost ali realnost film?

Beverly Hills Cop

»Policaj sem trideset let, črn pa še dlje,« dahne Axel Foley (Eddie Murphy), manični detroitski policaj, ki se spet zavihti na Beverly Hills in ki nekemu bad guyu sikne, da je gledal preveč filmov – sam je videl preveč klišejev. Dobro znan kliše, sicer utrudljivi deus ex machina, mu da hčerko (Taylour Paige), ki jo je zanemaril (prasec! – da v Detroitu ne bi zapadla v slabo družbo, jo je poslal na Beverly Hills!), tako da se zdaj – ko je odvetnica z Beverly Hillsa in ko skušata s pomočjo njenega bivšega (Joseph Gordon-Levitt), sicer detektiva, potolči zaroto, v kateri se mehiški karteli objemajo z elegantnimi, dizajnersko oblečenimi, skorumpiranimi policaji (Kevin Bacon) – stalno prepirata. No, zgodbe se ne boste najedli. Tam je le pro forma. To ni Kralj Ojdip. Še manj Stari.

Nekaj je v vodi

Ko se Meg (Hiftu Quasem) in Kayla (Natalie Mitson) ponoči sprehajata po Londonu, ju brutalno, sadistično napadejo štiri homofobična dekleta (Meg povsem razbijejo), toda ko se leto kasneje znajdeta na rajskem tropskem otoku, kjer se naj bi poročila njuna prijateljica Lizzie (Lauren Lyle), začne to dekliško skupnost, v kateri sta še družici Cam (Nicole Rieko Setsuko) in Ruth (Ellouise Shakespeare-Hart), mučiti, strašiti, brutalizirati in terorizirati še hujša pošast – morski pes. Agresiven, vztrajen, nezadržen. Logično: punce pred njim z otoka zbežijo na morje. Logično: čoln, v katerem bežijo, kmalu trči ob čer in potone. Logično: punce obtičijo v morju – same, nemočne. Logično: ena izmed njih ne zna plavati. In logično: mimo pripelje jet-set jahta, ki jih ne opazi. Pod njimi morski pes, serijski morilec, ki se mu – logično! – nikamor ne mudi, med njimi pa – spet logično! – nobene šepetalke morskim psom.

Moj zločin

Moj zločin je farsična kriminalka, v kateri nas François Ozon, ljubitelj farsičnih kriminalk (Osem žensk, Bazen), odpelje v trideseta leta prejšnjega stoletja, v čas velike gospodarske krize, v čas fašizma (Hitler je že vstal), v čas, ki je klical gibanje #MeToo. Ker z gibanjem ni še nič, vskočita sostanovalki Madeleine (Nadia Tereskiewicz) in Pauline (Rebecca Marder), ki komaj shajata s stroški pariškega joie de vivre. Pauline je odvetnica brez klientov, Madeleine pa igralka brez vlog. Grozi jima deložacija (najemnine že pet mesecev nista plačali), tem bolj, ker se bo Madeleinin zaročenec (Édouard Sulpice), ki čaka, da umre njegov premožni oče, poročil z drugo žensko, in ker se sama Madeleine s sestanka s slovitim, bogatim producentom Montferrandom vrne praznih rok. Toda sreča v nesreči: producenta – »starega prasca«, »vročeglavega in vzkipljivega« – najdejo mrtvega. Nekdo ga je ustrelil. Madeleine bo priča na sodišču – končno vloga! Končno slava! Toda: zakaj bi bila le priča? To bi bila le stranska vloga. Mar ne bi bilo bolje, če bi se delala, da ga je umorila? Mar ne bi bilo bolje, če bi priznala? Pauline bi dobila klientko, Madeleine pa vlogo. Boljšo od filmskih in gledaliških vlog. Madeleine itak pravi, da jo je – ko je odhajala – napadel: začel jo je grabiti, poljubljati. Harvey Weinstein! »Kričala sem, prerivala sva se. Potisnil me je na kavč. Ugriznila sem ga. Začel je tuliti, imel je divji pogled. Kot da ga je to zabavalo. Kot da sem ga vzburila.« Potem je zbežala. Brez vloge – a vendar vlogi v objem. Noče pristati na cesti. Pauline tudi ne.

Otroci drugih

V romantični komediji se zatreskata fant in punca, a se potem zgodi nekaj, zaradi česar se razideta – jasno, na koncu spet shodita. Potrebujeta ovire in blokade in frustracije, da bi se lahko zbližala in povezala. V francoski romantični komediji Otroci drugih se v glasbeni šoli spoznata in zastreskata Rachel (Virginie Efira) in Ali (Roschdy Zem), učiteljica in industrijski oblikovalec, oba srednjih let, a se ne razideta, pa čeravno se nenehno dogajajo reči, zaradi katerih bi se v romantičnih komedijah razšla – oba sta imela že prej dolge zveze. Nikoli ne bosta sama. Ali ima petletno hčerko Leilo (Callie Ferreira-Goncalves; s Chiaro Mastroianni), Rachel pa je še vedno po malem prilepljena na svojega bivšega (Sebastien Pouderoux), a nima otroka. In ko ji ginekolog, ki ga igra veliki dokumentarist Frederick Wiseman, pove, da se ji plodna leta iztekajo, ji ne preostane drugega, kot da na Alijevo vprašanje, »Mi lahko pride vate,« odgovori: »Da.« Videti bi morali njeno razočaranje, ko – pod tušem, na terenu grozljivk à la Carrie – dobi menstruacijo. Videti bi morali njen strah, ko Leila med neko predstavo na prostem nenadoma – le za hip ali dva – izgine. In videti bi morali njeno nelagodje z nasmeškom, ko ji neka ženska na vlaku reče, da ji je Leila zelo podobna, saj misli, da je njena hči, in ko ji mlajša sestra, sestrica, v grozi pove, da je noseča. »Vse bo v redu.«

Caravaggieva senca

Michele Placido se je najprej uveljavil kot igralec (Hobotnica), potem pa se je prelevil v režiserja ter zablestel predvsem s kriminalkami (Romanzo criminale, Un eroe borghese, Vallanzasca - Gli angeli del male ipd.), toda to, da ima Caravaggieva senca v naslovu italijanskega zvezdniškega slikarja Caravaggia in da se dogaja na začetku 17. stoletja, naj vas nikar ne zavede – tudi to je kriminalka, le da tu vlogo mafije odigra Vatikan.

Obzorje: Ameriška saga – prvo poglavje

Kevin Costner, itak specialist za vestern (Pleše z volkovi, Poštar, Spopad na zahodu), je sklenil, da enkrat za vselej pokaže, kako je bil osvojen divji zahod. Najprej – okrog leta 1859 – na Teritorij, nenaseljen divji zahod, prideta zemljemerca, oče in sin, ki odmerita parcele za novo naselje, novo kolonijo, imenovano Obzorje. Čakajte – nenaseljen divji zahod? Nenaseljen? Ne, divji zahod ni nenaseljen, temveč je še kako naseljen – na njem živijo Apači in druga staroselska ljudstva, originalni, avtohtoni naseljenci. To je njihova zemlja – njihov teritorij. Costner to ve, zato Apači zemljemerca pobijejo. Ker pa Obzorje ostane na ameriškem zemljevidu, se tja kmalu zgrnejo ljudje – settlerji, »belooki« kolonisti – od povsod, tako da tam nastane pionirsko naselje, ki pa ga Apači apokaliptično opustošijo. Preživi le nekaj pionirjev, predvsem »junaških« žensk (recimo Sienna Miller), ki se skrijejo pod zemljo in dihajo skozi puškino cev. A to kolonistov ne ustavi – kljub apaškim »pokolom« in »grozodejstvom« prihajajo novi in novi kolonisti, novi in novi pionirji, novi in novi settlerji. Nič jih ne more zadržati. Nihče jih ne more ustaviti. In prav to je sporočilo Obzorja: staroselci so zemljo izgubili zato, ker so kolonisti prihajali in prihajali, ker jih ni bilo mogoče ustaviti, ker so bili nezadržni, ker so delovali kot »naravna« sila. Costner hoče reči: to, da so staroselska ljudstva – z Apači vred – vse izgubila, potemtakem to, da so jih evropski belci izrinili in uničili, je bilo nekaj povsem »naravnega«. Staroselci so izginili, ker jim je bilo to usojeno – belci so dobili njihovo zemljo, ker jim je bilo to usojeno. Obzorje je bilo njihov dom! Belci so bili prihodnost, civilizacija, kultura. Zgodbe kolonistov so pomembnejše od zgodb izbrisanih.

Tiho mesto: Prvi dan

V grozljivkah ljudje kričijo in kličejo na pomoč – Prvi dan, predzgodba Tihega mesta, ki ga je leta 2018 posnel John Krasinski, pa je grozljivka, v kateri ljudje ne smejo ne kričati ne klicati na pomoč. Če zakričijo ali pokličejo na pomoč, jih raztrgajo grizlijevske invazivne pošasti, slepe, a občutljive na zvok. Ljudje so morali resda molčati že v Tihem mestu in nadaljevanju, Tihem mestu II, toda tam so morali molčati sredi narave oz. sredi malega mesta, Prvi dan pa dogajanje – ironično – preseli v bučni, živžavski, bombastični New York, mesto neskončnega in večnega krika (in neskončnega, večnega klicanja na pomoč). In ker ga je težko utišati, ga pošasti – z apokaliptično vnemo vesoljskega serijskega morilca – prelevijo v ground zero, toda tokrat ne spremljamo družine, ki se bori za preživetje, temveč Samiro (Lupita Nyong), terminalno bolno žensko iz hospica, ki je bitko za življenje že izgubila, tako da ji ne preostane drugega, kot da se odpravi na iskanje pice z okusom in vonjem Proustove magdalenice, okej, na iskanje izgubljenega časa – še zadnjič se hoče namreč prebiti do harlemske picerije, v katero je nekoč, v otroštvu, zajahala z očetom. Spotoma naleti na zbeganega, izgubljenega, šokiranega britanskega študenta (Joseph Quinn), ki se boji smrti, toda grenko, mizerno, depresivno, morbidno nelagodje, ki preveva ta film, je strašnejše in pošastnejše od samih vesoljskih zavojevalskih pošasti – čeravno jim bo Samira ušla, ne bo ušla oni drugi »terminalni« pošasti, pravemu alienu.

Goldmanov proces

Goldmanov proces je briljanten, intenziven, napet, precizen francoski sodni triler, posnet po razvpitem resničnem sodnem trilerju, ki se je odvrtel leta 1976 na ponovnem sojenju Pierru Goldmanu, pikantnemu levičarskemu roparju judovskega rodu. Nekaj let prej so ga zaradi ropov lekarn in uboja dveh farmacevtk obsodili na dosmrtno ječo – rope je priznal, ne pa tudi uboja farmacevtk. Ima celo alibi. Goldman, ki ga igra belgijski igralec Arieh Worthalter, je »idealen« krivec: ciničen, ošaben, domišljav, uporniški, srborit, radikalen, naporen, pozerski, tesnoben, depresiven (nekoč hospitaliziran, podvržen elektrošokom), labilen, nevaren, nasilen (»Zaporniški sistem ga pomirja«), zapeljiv, paranoiden, sumničav, demagoški, samomorilen, nerazumljen, zapit, idealističen, gangsterski, ljudski. Svoje jeze ne nadzoruje – svojega črnega humorja tudi ne. Kot bi stopil iz kakega romana Fjodorja M. Dostojevskega, bodisi iz Zločina in kazni, Besov ali Idiota (ali pa iz Hugojevih Nesrečnikov, če hočete). Ropal je, da bi lahko financiral svoj dekadenten, flâneurski življenjski slog, obenem pa nastopa kot aktivist, glas zatiranih, toda protisloven – boril se je v Venezueli, leto ’68 pa je preskočil. Ima se za levičarja, a brez »stvari«, za katero bi se boril – njegov oče, poljski Jud, je bil partizan, njegova mama, poljska Judinja, je fanatična komunistka, ki se je preselila nazaj na Poljsko. Goldman – frustriran, »ker ni bil partizan kot oče, ker ni stal pred strelskim vodom, ker se ni boril s Chejem, ker ni iskal nacistov, da bi jih iztrebil« (ja, upornik, ki išče razlog) – je, pravi njegov odvetnik Georges Kiejman (Arthur Harari), »sad tragedije vzhodnevropskih Judov: so integrirani, a imajo še vedno poreklo, polno tesnobe in globokih ran«.

Je z mano vse v redu?

Lucy (Dakota Johnson), dvaintridesetletni receptorki v losangeleškem velnesu, ni udobno niti v lastni coni udobja – s fantom, s katerim dejta, se rokuje, ne pa poljublja. In ko se ji ta skuša približati, jo kar odnese stran. Najprej misli, da je z njo kaj narobe, a nenadoma Jane (Sonoya Mizuno), svoji najboljši prijateljici (druga za drugo sta droga), ki se naj bi v nekaj mesecih službeno preselila v London, razkrije, da bi se raje kot z moškimi poljubljala z Brittany (Kiersey Clemons), maserko v velnesu. Jane je vesela, da se je Lucy končno spolno angažirala, obenem pa jo njen coming out malce potre: prepričana je bila namreč, da ve vse o njej. Jo je ves čas »varala«, ji ni zaupala, je v resnici ni tako dobro poznala, so vse tiste iskrice med njima letele za prazen nič, je lahko po tem coming outu med njima še naprej vse po starem – ali pa to spremeni ravnovesje sil? Lucy se – kljub zamudi (»Tako pozna sem!«) – čuti opolnomočeno, njen pogled ni več begav, njen šepet dobi volumen, a tudi sama nima nobenih iluzij o tem, da bi lahko po njenem coming outu vse ostalo po starem. Prijateljstvo je pač tematski park resentimenta.

Trigger Warning

Trigger Warning ni film, temveč vsebina: povsem artificielna, nadnaličena, nabotoksirana Jessica Alba nas skuša prepričati, da je rambovski ubijalski stroj, ko po vrnitvi v rojstni kraj – na nelogičen, prisiljen, za lase privlečen, nadstrankarski način (»Žal nimaš nobene besede pri tem, kar počnem,« dahne nekomu, ki komaj kaj reče) – obračunava z mračnjaškimi, folklornimi, ultrabelskimi trgovci z orožjem, paranojo in konspirologijo, ki so pokopali njenega očeta (to, da specialka, ki je obdelala Bližnji vzhod, obdeluje ameriški heartland, je vsaj intrigantno), toda ne pričakujte Hamleta, le tipični Netflixov žanrski dolgčas, poln podplutb, ki ne premorejo niti kančka samoironije. (Netflix)

Kot pes in mačka

Pes sreča mačko, toda ko srečata ukradeni rubin, ki ga hoče preveč ljudi, se tale francoska mladinska komedija o živalskih vplivnežih – kombinacija igranega filma, animacije in animatronike – prelevi v hiperaktivno, brezosebno burlesko pregona, ki bo ljubiteljem malih živali ob sporočilu, da pohlep ni dober, delala tudi mravljince, saj psu in mački strežejo po življenju vsi, od globalnih kriminalcev in jastrebov do elektrike, ledu in ljubiteljic malih živali, navsezadnje, dogaja se jima to, kar se običajno dogaja Jamesu Bondu, Ethanu Huntu in Jasonu Bourneu. (kino)

Izganjanje

Russell Crowe velja za tako napornega, težkega, zateženega, svojeglavega, vzkipljivega igralca, da je po oskarju ter vseh tistih hitih in zvezdniških vlogah pristal v B-filmih. Pred kratkim je igral vatikanskega izganjalca hudiča št. 1 (no, Papeževega eksorcista), zdaj v Izganjanju, ki ga je – resda že davnega leta 2019 – posnel Joshua John Miller, nekdanji igralec, sin igralca Jasona Millerja, očeta Damiena Karrasa iz Friedkinovega Izganjalca hudiča (in dobitnika tonyja in pulitzerja ter skoraj dobitnika stranskega oskarja), pa igra Tonyja Millerja ( ja, Mi smo Millerjevi!), filmskega igralca filmskih igralcev: Miller namreč ni le nekdanji pijanec in nekdanji narkoman, temveč tudi nekdanji zvezdnik akcijskih filmov. Nekoč je bil tudi poročen, a je ženo zapustil, ko je ravno umirala za redko boleznijo, tako da ga še vedno muči občutek krivde. Ker pa še ne trpi dovolj, dobi vlogo v rimejku Izganjalca hudiča (okej, Projekta Georgetown). A to še ni vse: ko je bil majhen, je bil ministrant, plen pedofilskega duhovnika, v Projektu Georgetown pa igra prav katoliškega duhovnika. Ja, Miller – nabita, mučeniška kolekcija travm, obsesij, nevroz, tesnob in potlačitev – je oskarjevski material. In ja, režiser (Adam Goldberg), itak zelo friedkinovski manipulator Metode, iz njega potegne oskarjevski maelstrom. Že prej so ga mučili demoni – zdaj ga ti obsedejo in prelevijo v Lindo Blair, njegovo »odtujeno« hčerko (Ryan Simpkins), ki prav tako dela pri filmu (pravkar so jo vrgli iz katoliškega internata), pa v Ellen Burstyn, njegovo »mamo«. In ko gleda vase, je tako, kot bi gledal Izganjalca hudiča. Z blasfemijo, glosolalijo in pervertiranjem družinskih vrednot vred.

»Neizbira je uničujoča«

Johna Marcherja, mladeniča iz visoke družbe, že od najzgodnejših dni preganja in obseda tesnobni občutek, da ga »usoda hrani za nekaj redkega in nenavadnega, mogoče celo neznanskega in strašnega«, da torej nanj – »kot prihuljena zver v džungli« – preži nekaj, kar bi mu »znalo spodnesti tla pod nogami«, tako kot to stori recimo ljubezen (ki itak – če je prava – deluje kataklizmično in nasilno), zato May Bartram, ženske, ki mu ves čas, v dolgih letih prijateljevanja in druženja in skupnega staranja in »lebdenja sredi praznine« in kipenja neizgovorjenega zaljubljeno in vdano – kot stražnica, oskrbnica, prijateljica, pomočnica in spokojna, prefinjena, nepredirna sfinga – stoji ob strani (»V njenem stanovanju so bili na delu celi rodovi njegovih živčnih razpoloženj; v njem je bila zapisana vsa zgodovina njegovih srednjih let«), ne spusti k sebi, na koncu, ko ta najprej hudo zboli in potem umre, pa v grozi ugotovi, da je bila prav ona tisto redko in nenavadno in neznansko, »odgovor na njegovo dolgoletno uganko«, tisti veliki, spektakularni dogodek v prihodnosti, ki naj bi ga osmislil in ki ga je zgrešil, »docela in brezglavo zgrešil«, tako da mu je »do pičice natančno spodletelo v vsem, kjer mu je bilo usojeno spodleteti«.

Cold Meat

Cold Meat je ledeni B-triler, v katerem ni nihče to, kar se dela, da je. Prav tako nihče ni to, kar misli, da je. Še huje: niti sam triler ni nikoli to, kar se dela, da je. Skuliranost je tu najvišja oblika tesnobe, zen najvišja oblika napetosti, generičnost najvišja oblika presenetljivosti, minimalizem najvišja oblika krutosti. Vse skupaj se začne ponoči, na cesti, pod ničlo – in ker predbožični Kolorado pustoši snežni vihar, je restavracija, v kateri se ustavi David (Allen Leech), prazna. Tam je le natakarica Ana (Nina Bergman), ki jo začne terorizirati njen zapiti, nestabilni, nasilni bivši mož Vincent (Yan Tual), tako da David dobi priložnost, da to utelešenje toksičnosti razoroži s kombinacijo retorične spretnosti, zenovske mirnosti in vljudne zbranosti. Toda tudi njegov prtljažnik ni prazen. Mizoginija je epidemična. Boja za oblast ni nikoli konec. Vincent se ne odpove besu kastriranega moškega, a ugrizne več, kot lahko požre, Ana pa v grozi ugotovi, da je obsojena na Vincentove iteracije, a je utrjena, kraljica preživetja – emancipacijo je sfurala v kuhinji, spalnici in za šankom. Serijskega morilca je vajena.

Vrvež v moji glavi 2

Riley, vneta hokejistka, se vrne, le da jih zdaj šteje trinajst. Postarala se je le za dve leti, toda – kakšna razlika: ker pade v puberteto, se število čustev, ki ji »mešajo« in »medejo« glavo, pomnoži, saj Veselje, Strah, Jeza, Gnus in Žalost, ki so povzročali Vrvež v moji glavi, dobijo tekmice – Zavist, Sramoto, Puščobo in Tesnobo. Čas je, da se Riley, ki sestavlja hokejsko ekipo (kar je tako, kot bi sestavljala svojo zasebno vojsko, svojo milico), pripravi na kapitalizem – na radikalizacijo, dirko, darwinizem, mreženje in flirtanje, boj za ugled in položaj, non stop tekmovanje, ki poraja tako zavist in sramoto kot puščobo in tesnobo, posebej tesnobo, ki jo Riley ljubi kot samo sebe, navsezadnje, tesnoba jo pripravlja na nepredvidljivo patologijo prihodnosti, na strašne reči, ki bi se lahko zgodile. Veselje et consortes krenejo v protinapad, kar pa je logično:

Ezra

»Kdo pravi, da avtisti ne znajo komunicirati,« vzklikne Max (Bobby Cannavale), ko se vrne iz sobe, v kateri je dal spati Ezro (William Fitzgerald), svojega avtističnega sina. »Odličen komunikator je,« doda. Sam je sicer stand-up komik, a ne zna komunicirati. Jenna (Rose Byrne), Ezrova mati, ga je zapustila, z vsemi je v vojni, bari, v katerih nastopa, so še vedno majhni, njegovi vici so tako fiktivni, kot so fiktivne pesmi v filmih o fiktivnih rokenrol bendih, en passant napade zdravnika, ker se mu zdi, da sinu daje napačne tablete (takšne, kakršne dajejo »duševno bolnim kriminalcem«). Nenehno je na robu živčnega zloma. Celo iz Stana (Robert De Niro), svojega povsem umirjenega očeta, pri katerem živi, potegne fuck-you tornado.

Joan Baez: Jaz sem hrušč

Joan Baez je bila soprano aktivizma in protesta – soprano revolucije. Imela je popoln, natančen, idealen glas, perfect pitch, mesijansko čist, jasen kot moralni imperativ, spremljevalec njene zasvojenosti z bojem, ali kot sama pravi: »Imela sem pravi glas v pravem trenutku.« Blagor protestu. Blagor aktivizmu. Blagor revoluciji. Objela je Boba Dylana, ko je bil še nobody, a jo je pustil, ko je postal somebody. Ne da je kdaj to prebolela. Njene stene so še vedno polne njegovih fotografij, njen štikel Diamonds & Rust – »Here comes your ghost again« – je večni spomenik njuni romanci. Pa je objela protivojno gibanje (in protivojnega protestnika Davida Harrisa), a se je vietnamska vojna zlagoma končala (in David tudi). Nič hudega – prišle so nove in nove vojne, nove in nove krize, nove in nove družbene katastrofe. Pravih trenutkov, ki so klicali pravi glas, ni nikoli zmanjkalo. Joan Baez, hči kvekerjev, Mehičana in Škotinje, je v mladosti okrog tekala bosa in dolgolasa in si domišljala, da je devica Marija, a je kmalu spoznala, »da nisem svetnica, temveč trušč,« pove v dokuju Joan Baez: Jaz sem hrušč.

Kriminalizacija tovarištva

Motoristi, ki jih je posnel veliki Jeff Nichols, avtor filmov Nasilne zgodbe, Zaklonišče, Mud, Loving in Midnight Special, je film o rojstvu nove subkulture. Ko Johnny (Tom Hardy), čikaški tovornjakar (poročen, dve hčerki), sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja na televiziji vidi Divjaka (1953), kultni film o motoristični tolpi, ki jo pilotira Marlon Brando, alias Johnny, je tako navdušen, da tudi sam ustanovi motoristični klub. Jasno, v hipu postane vodja, atraktiven, avtoritativen in karizmatičen kot Marlon Brando (s pridihom pobesnelega Maxa Rockatanskyja), magnet za lokalne upornike brez razloga, izobčence, odpadnike in vagabunde, ki ne sodijo nikamor, razen v motoristični klub, ready made oblikovalec in ojačevalec moške identitete.

Sous la Seine

V Seni – pod Parizom – je orjaški in kanibalski morski pes, ki je nezadržen in nenasiten, tudi ekstremno nadarjen, Francozi, s policaji in triatlonci vred, pa so takšni kreteni, da mu sami – množično – skačejo v žrelo. Še ameriški najstniki v tistih dobro znanih slasherjih – Nočeh čarovnic in Petkih trinajstega – niso tako naivni, nerodni in bedasti.

What You Wish For

Elite se izživljajo na vse mogoče in nemogoče načine, svarijo filmi. V Rothovem Krvavem hostlu jim je neka agencija dobavljala nič hudega sluteče turiste, ki so jih lahko potem po mili volji mučili, trpinčili in pobijali. V obešenjaškem trilerju What You Wish For gredo še korak dlje, ugotovi Ryan (Nick Stahl), chef, ki ga hazard tako zadolži, da mora zbežati v latinsko Ameriko, kjer obtiči v jet-set vili, pri prijatelju Jacku (Brian Groh), prav tako chefu, no, chefu globalnih elit, ki pa je tako neznosno bogat, da se nenadoma, nepričakovano in brez pojasnila obesi, kar v obubožanem, prikrajšanem, zagrenjenem Ryanu takoj prebudi nadarjenega gospoda Ripleyja, toda ko prevzame prijateljevo identiteto, prevzame tudi njegovo usodo (Fresh sreča Menu), saj dobi več, kot lahko pogoltne.