Naključno razkošje prosojnega vodnega rebusa

Leta 1963 se je v južnoafriški Pretoriji začelo sojenje Nelsonu Mandeli in somišljenikom, ki so jih obtožili pripravljanja eksplozivnih sredstev, gverilske vojne, sabotaž in nasilne revolucije, sodelovanja s tujimi simpatizerji, tujimi donatorji in tujimi vojskami, ki naj bi napadle Južnoafriško republiko, in podžiganja komunizma. Eksploziva naj bi imeli toliko, da bi lahko razstrelili Johannesburg. Vsaj tako je trdil javni tožilec. Pretiraval je. Tudi sojenje je bilo le rasistično pretiravanje. Še en brutalni kafkovski eksces apartheida. Obsodil ga je ves svet. Še toliko bolj, ker je obtožencem grozila smrtna kazen. In povsem jasno je bilo, zakaj so jim sodili – ker so bili pretežno temnopolti (Ahmed Kathrada je bil indijski musliman, Denis Goldberg je bil Jud) in ker so se uprli rasistični strahovladi. Obsodili so jih na dosmrtno ječo. Več

Seized

Tale film pa navajam le zato, ker zelo jasno pokaže, zakaj bad guys vedno izgubijo – ker ne gledajo filmov. Tokrat se spravijo nad Scotta Adkinsa, mojstra borilnih veščin, nekdanjega specialca, ki je pravi ubijalski stroj – ugrabijo mu sina. Huda napaka. Več

Jiu Jitsu

Kot veste, Nicolas Cage vsako leto igra v kopici filmov – predlani v šestih, lani prav tako v šestih, letos »le« v štirih. Vprašanje pa je že ves čas isto: kako nizko bo šel v naslednjem filmu? Bo ta še slabši, hujši, obupnejši od prejšnjega? Jiu Jitsu, ki je v svojem napovedniškem obdobju obljubljal veliko, ni Mandy. Niti Mom & Dad. Kaj šele Color Out of Space. Več

La vita davanti a sé

Tale italijanski film – Life Ahead, kot se glasi na Netflixu – je posnet po romanu Romaina Garyja, po katerem so leta 1977 posneli film Vse življenje je pred teboj, ki je dobil celo oskarja za tujejezični film, toda ni tako dober, je pa res, da ga ne boste gledali zato, ker so nekoč po njem posneli oskarjevski film (Simone Signoret), ali pa zato, ker je tako dickensovsko sentimentalen in sladoledno staromoden, temveč zato, ker v njem – v vlogi gospe Rose, jezne, depresivne, »tetovirane« Judinje iz Barija, ki je preživela nacistični holokavst in »posvoji« Moma (Ibrahima Gueye), jezno senegalsko siroto, malega begunca, ki je preživel Sredozemlje in se ne zna prilizovati sreči – nastopa 86-letna Sofia Loren, filmska boginja, ki je bila običajno boljša od filmov, v katerih je nastopila. Namiga, da Evropa beguncem počne to, kar so nacisti nekoč počeli Judom, ne kaže spregledati. (Netflix) Več

Love & Monsters

Proti Zemlji leti meteor – koga pošljejo tja gor? Točno – jedrske izstrelke. Kaj se zgodi? Tole – meteor se razleti, Zemljo pa radiacija prelevi v postapokaliptično distopijo, ki jo še dodatno terorizirajo orjaške, požrešne, mutantske pošasti, nekatere na las podobne tistim, ki ste jih pred leti videli v komični grozljivki Drhtenje. Joel (Dylan O’Brien), ki je videti tako, kot da je zamudil avdicijo za Deželo zombijev, jih mora potolči, da bi se prebil do svoje ljube (Jessica Henwick), ki živi v drugi koloniji. Več

The Wandering Earth

Dobro veste, kaj se je zgodilo, ko so zahodne korporacije svoje tovarne preselile na Kitajsko – Kitajci so videli, kako nastanejo prestižni zahodni produkti, potem pa so izdelali svoje verzije. Kopije. Nič hudega: The Wandering Earth, izvirno Liu lang di qiu, je kitajska kopija holivudskega sci-fi spektakla. Tu se poravnajo Jedro, Armagedon, Dan po jutrišnjem in Sončna svetloba: Zemljo, ki jim grozi apokaliptično izumrtje, lahko rešijo le tako, da jo z megaraketnim pogonom prelevijo v vesoljsko ladjo in potem selijo v drugo galaksijo, toda med tem unikatnim, postklimatskim, steroidnim, res spektakularnim potovanjem jo bombardirajo katastrofe, od sonca in ledu do potresov, gravitacijskih viharjev in vesoljskih smeti. Več

The Quiet One

Bill Wyman je bil več kot 30 let basist pri Rolling Stonesih, toda ni se metal ven – le redko se je smejal, še redkeje je kaj rekel. Na odru je stal v ozadju – kamnitega obraza. Kot da ne igrajo Miss You. Ali (I Can’t Get No) Satisfaction. Ali Angie. Rekli so mu »tihi«. The Quiet One. Igral je pri Rollingih, zgodovini dajal ritem, premikal popkulturne in kontrakulturne meje, preživel vse invazije, groupies, seks s štirinajstletnico, Altamont, davčno izgnanstvo in vse tiste trenutke, ko ni vedel, kaj naj si misli, a bil čudno neopazen – kot da bi hotel ostati anonimen. Kot da bi se pripravljal na veliko partijo pokra. Več

The Secrets We Keep

Sigourney Weaver, vajena pošasti, je v Deklici in smrti igrala Paulino Escobar, nekdanjo politično zapornico, ki v dr. Robertu Mirandi (Ben Kingsley) prepozna pošastnega zdravnika, kolaboranta vojaške hunte (Čile?), ki jo je pred mnogimi leti v zaporu sadistično, mengelejevsko mučil, trpinčil in posiljeval ob Schubertovi skladbi Deklica in smrt. Jasno, Miranda pravi, da je ne pozna in da ne ve, o čem govori. Natanko to v filmu The Secrets We Keep trdi Thomas (Joel Kinnaman), samozvani Švicar, v katerem Maja (Noomi Rapace), Američanka romskega rodu, prepozna Karla, nacista, ki jo je med vojno mučil, trpinčil in posiljeval. Več

The 40-Year-Old Version

Tale prvenec, črno-bela reimaginacija Leejevega črno-belega prvenca She’s Gotta Have It, je ultimativni metafilm: Radha Blank, ameriška dramatičarka, ga je napisala in režirala ter v njem odigrala glavno vlogo, Radho Blank, samo sebe, ameriško dramatičarko, ki pri štiridesetih – v neke vrste krizi srednjih let – sklene, da se bo prelevila v reperko. Več

Shirley

Shirley Jackson je bila ameriška pisateljica – pisala je grozljivke. Ko je leta 1948 v reviji New Yorker objavila Loterijo, novelo o strašnem vaškem ritualu (dobitnika loterije vedno kamenjajo!), je šokirala Ameriko, roman The Haunting of Hill House (1959), v katerem se stara gotska vila prelevi v prizorišče paranormalnega živžava, pa je postal njena pregovorna klasika. Umrla je mlada, utrujena, slavna. Shirley, v kateri jo igra Elisabeth Moss, ni njena biografija, temveč fiktivna, obešenjaška prigoda iz njenega življenja, toda njena pisateljska blokada, produkt depresije, agorafobije in nevroz (oh, in moževe »dominantnosti« in toksičnega zakona, ki jo le infantilizira), deluje tako doživeto, da ji verjamemo, ko misli, da se ji bo navdih vrnil, če bo začela psihološko in emocionalno terorizirati mlad parček (Logan Lerman & Odessa Young), ki se čez poletje priseli na vermontski campus in ki v njej vidi svojo junakinjo. Več

The Queen’s Gambit

Leta 1978 je pri nas snemal film mlad nemški režiser – Wolfgang Petersen. Danes je slaven, navsezadnje, posnel je Trojo, Vihar vseh viharjev, Ugrabitev, Na ognje ni črti in Izbruh ( ja, film o pandemiji, če smo že ravno pri tem), toda tedaj je bil praktično neznan. Pa vendar je svojemu asistentu Petru Zobcu in drugim slovenskim članom filmske ekipe rekel, da bo nekega dne odšel v Hollywood, kjer bo snemal velike spektakle. »Kar sanjaj,« si je mislil Zobec. Da bo kdaj odšel v Hollywood, se je zdelo povsem neverjetno, še toliko bolj, ker je tedaj, v Ljubljani, snemal Črno in belo kot dan in noč – film o šahu. O šahu! Več

The Devil Has a Name

Če ste videli Erin Brockovich ali Dark Waters, potem ste videli tudi ekološko sodno dramo The Devil Has a Name, v kateri kalifornijski kmet (David Strathairn) s pomočjo pravičniškega odvetnika (Martin Sheen), ki je videti tako, kot da bi stopil iz serije Zahodno krilo, vloži masivno tožbo proti naftni družbi, ki mu je zastrupila nasade in ki potem – pod taktirko sočne Gigi (Kate Bosworth) – dela vse, da bi se ga znebila (ali pa da bi ga kar kupila, z nasadi vred), toda vse skupaj nikoli ne seže dlje od naivnega satiričnega moraliziranja o korporativnem pohlepu, ki ne bo ničesar spremenilo, tako da kalifornijskega sadja – z mandlji vred – nikar ne jejte. (Amazon Prime) Več

The Informer

Pete Koslow (Joel Kinnaman), tetovirani vojni veteran in ostrostrelec, se po vrnitvi iz ječe dela, da dela za poljsko mafijo, a to je le trik – v resnici je infiltriranec, ki dela za FBI. Agenta (Rosamund Pike & Clive Owen), ki ga »vodita«, hočeta na vsak način priviti »Generala« (Eugene Lipinski), botra poljskega gangsteriata, ker pa se reči zapletejo, mora Pete nazaj v ječo – da bi film preplastil z novimi in novimi dvojnimi igrami. Tale robustni triler – sicer ekranizacija švedskega romana Tri sekunde (Roslund & Hellström) – ni niti približno tako luciden kot Scorsesejeva Dvojna igra, toda ko stopi na teren, po katerem so se varali in zapeljevali Leonardo DiCaprio, Matt Damon in Jack Nicholson, se ne odpove nobeni prevari, nobeni izdaji, nobenemu sadizmu, nobenemu cinizmu, nobenemu presenečenju. Ne da ga to navda s kakšno posebno kompleksnostjo, je pa res, da že lep čas nismo videli filma, ki bi tako užival v zgoščanju dvojnih in trojnih iger. (Amazon Prime) Več

The Witches

Roald Dahl je leta 1983 otroke prestrašil s Čarovnicami: norveški deček po smrti staršev pristane pri babici, ki ga odpelje v hotel, v katerem ravno zaseda Kraljevsko združenje za boj proti krutosti nad otroki, ki pa je le krinka za shod čarovnic, serijskih morilk otrok. Robert Zemeckis, avtor filmov Nazaj v prihodnost, Kdo je potunkal zajca Rogerja? in Smrt ji lepo pristoji, zdaj to spremeni v lunatični, odštekani, populistični, a votli in prazni spektakel, ki ga skuša odrešiti z grotesknim humorjem starih Warnerjevih risank in navezavo na gibanje Black Lives Matter: deček (Jahzir Kadeem Bruno) je zdaj temnopolt, babica (Octavia Spencer) pa ga leta 1968, v času kontrakulturne revolucije in boja za črnske državljanske pravice, odpelje v elitni filantropski hotel, poln razrednih predsodkov in bogatih belskih čarovnic (Anne Hathaway itd.), ki ustvarijo vtis, da gledamo karnevalsko revizijo Peeleovega trilerja Zbeži!. Fatalna Jessica je v filmu Kdo je potunkal zajca Rogerja? famozno dahnila: »Nisem zares slaba – le narisana sem tako.« Kar velja tudi za Zemeckisov film: ni zares slab – le narejen je tako. (HBO Max) Več

Zoom

Zoom poznate – to je medij nove dobe, medij korone, medij popolne zapore. Lahko ga uporabljate za različne reči – od konferenc in predavanj do seksa. V 56-minutnem šokerju Host ga uporabijo za digitalno paranormalno seanso, ki jo vodi škotska spiritualistka (Seylan Baxter). Pet londonskih prijateljic (Haley Bishop, Jemma Moore itd.) to vzame kot štos, ki jim bo olajšal preživljanje lockdowna, po malem jim gre celo na smeh, a ne vedo, da je režiser videl Čarovnico iz Blaira, Krog, Paranormalno, Followed, Snemaj! in Odklikano, tako da na lastni koži izkusijo, da obstajajo grozote, ki so hujše od covida-19 in ob katerih te v trenutku mine pandemski dolgčas. In ja, ne zadržijo jih ne varnostna razdalja ne maska. Host je dobra alegorija dobe, v kateri ljudje v svojih stanovanjih odkrivajo tujino – in divjino. (Amazon Prime)  Več

Sojenje levici 

Walter Cronkite, legendarni ameriški televizijski voditelj, je javnosti leta 1968 sporočil: »Demokratska konvencija se je začela v policijski državi. Ne morem reči drugače.« Prav res. Leta 1968 je vietnamska vojna eskalirala, Amerika se je zvijala v krču kontrakulturne revolucije, protesti so bili vse množičnejši in agresivnejši, Jerry Rubin in Abbie Hoffman, vedno teatralična liderja yippiejev (Youth International Party), sta oznanila, da bosta dvignila Pentagon ( ja, tako, da bo lebdel kot kasneje Linda Blair v Friedkinovem Izganjalcu hudiča!), aprila je pod streli atentatorja padel Martin Luther King, borec za črnske državljanske pravice, junija pa je pod streli atentatorja padel še Robert F. Kennedy, ki je kandidiral za predsednika – malo prej je dobil strankarske volitve demokratske stranke v Kaliforniji. Več

Jaz sem Greta

Kako zelo gre Greta Thunberg nekaterim na živce, se lahko prepričate, če na portalu IMDB vtipkate naslov dokumentarca o njej, I Am Greta, in pogledate, kakšno oceno ima: 3,1! Tako nizke ocene nima niti The Room, ki po novem velja za najslabši film vseh časov. In tako nizke ocene nima niti Plan 9 from Outer Space, ki je pred tem veljal za najslabši film vseh časov. Greta Thunberg gre desničarjem – zanikovalcem podnebnih sprememb, antifeministom, malim spletnim fašistom – res na živce. Več

The Mole: Undercover in North Korea

Tale miniserijski dokumentarec o Severni Koreji, ki ga je severnokorejska ambasada na Švedskem razglasila za »totalno fabrikacijo«, je tako odbit kot vse zgodbe o Severni Koreji. Danski režiser Mads Brügger je pred nekaj leti posnel doku Rdeča kapela, v katerem se v Severno Korejo infiltrira kot »znani« komedijant (od tedaj v Severno Korejo nima več vstopa), potem pa še doku Ambasador, v katerem se v Centralnoafriški republiki dela, da je trgovec z diamanti, tokrat pa najame Ulricha Larsena, brezposelnega kuharja, ki se dela, da je oboževalec Kim Džong Una in njegovega režima, tako da pride v stik z Alejandrom Caom de Benósom, španskim poslovnežem, šefom Društva korejskega prijateljstva, posrednikom med Severno Korejo in ostalim svetom, ki mu odpre vrata v Severno Korejo (vmes ga za njegovo propagando celo odlikujejo), obenem pa ga pozove, naj najde kakega investitorja, ki bi hotel – ilegalno – poslovati s Severno Korejo. Več

Rebecca

Maxim de Winter (Armie Hammer), bogati, zelo skrivnostni vdovec, se na hitro poroči z neimenovano mladenko (Lily James), proletarsko spremljevalko neke plemkinje, ki jo je spoznal v Monte Carlu, ter jo kot novo gospo de Winter pripelje v Manderley, svojo razkošno, velikansko, zatohlo cornwallsko graščino, v katerem pa lepota, karizma in glamur Rebecce, originalne gospe de Winter, ki je umrla v skrivnostnih okoliščinah, še vedno tako odmevajo, da nova gospa de Winter izgleda kot Alice v gotski zajčji luknji. Več

American Utopia

Če ste videli kultni koncertni film Stop Making Sense, ki ga je leta 1984 posnel Jonathan Demme (režiser psihotrilerja Ko jagenjčki obmolknejo), potem veste, da je David Byrne, frontman benda Talking Heads, na začetku sam prikorakal na oder – v sivi »poslovni« obleki in s kitaro v rokah. Prižgal je magnetofon, ki je začel dajati ritem, potem pa je začel peti štikel Psycho Killer, ki nas je preselil v možgane »poliglotskega« serijskega morilca. Na začetku koncertnega filma American Utopia (sans Talking Heads), ki je bil najprej album, turneja in broadwayski šov, ga prav tako zagledamo na praznem, golem odru samega v sivi »poslovni« obleki, le da sedi, bos, v rokah pa drži možgane (plastične). Štikel Here, ki sledi, ne pušča nobenega dvoma, da je v ameriških možganih prišlo do kratkega stika. Vsak dan je čudež, a tudi neplačan račun. Več

Američani se lahko tolažijo le s tem, da je v Kazahstanu še huje

Borat 2, kvazidokumentarni trip (podnaslovljen Dostava nenavadne podkupnine ameriškemu režimu v pomoč nekoč slavni kazahstanski naciji), s katerim se skuša kameleonski Sasha Baron Cohen – tako kot Rusi in Iranci – vključiti v ameriško predvolilno kampanjo, se začne v Kazahstanu, kjer Tutar (Maria Bakalova), Boratova 15-letna hči (menda najstarejša neporočena ženska v Kazahstanu), ki se boji, da ne bo »nikoli živela v zlati kletki kot Melania«, gleda »Disneyjevo« risanko, ki jo intonira glas naratorja: »Nekoč je živela mala osamljena kmečka deklica Melania iz usrane luknje Slovenije, ki je sanjala o tem, da bi se poročila z bogatim starcem.« Več

Light Up the Sky

Če pa si hočete malce od bližje ogledati fenomen korejskega popa (K-Pop), potem si poglejte Blackpink: Light Up the Sky, doku o korejski dekliški skupini Blackpink, ki se je tako rekoč čez noč prelevila v najuspešnejšo korejsko skupino vseh časov in globalno senzacijo, saj je že lani nastopila na velefestivalu Coachella (pod kapo ima tudi duete z Lady Gaga, Cardi B ipd.). Kako ji je to uspelo? Dolgo bazično urjenje, mučeniške vaje, iztiskanje talenta, odpovedovanje (ne smejo piti, kaditi, se tetovirati), obvladovanje domotožja, prijateljstvo, sestrstvo, »solze sreče«, askeza (o fantih in seksu ni ne duha ne sluha), atraktivni videi, inovativni spletni driblingi. Več

Sestra Ratched je bila nepozabna. In fatalna.

Kaj se zgodi v Letu nad kukavičjim gnezdom, veste: Randle McMurphy (Jack Nicholson) zaradi uporništva, nonkonformizma, seksa z mladoletnico in norosti, ki jo le hlini, pristane v oregonski psihiatrični bolnišnici, kjer postane junak pacientov, toda Sistem, ki ga uteleša stroga sestra Ratched (Louise Fletcher), mu na koncu z lobotomijo ubije možgane. Več

Dick Johnson Is Dead

Tale doku o človeku, ki komaj čaka, da spet umre, vas bo zgrabil – in ne bo vas več pustil stran. Kirsten Johnson, režiserka odmevnega dokuja Cameraperson, ugotovi, da se njegovega ostarelega očeta, Dicka Johnsona, priljubljenega psihiatra iz Seattlea, loteva Alzheimer (demenca), kar jo tako zaprepade in potre, da mu reče: Ti si psihiater, jaz sem snemalka – zakaj ne bi posnela filma o tvojem umiranju? »Rekel je da.« Za začetek mu v cerkev prinesejo krsto, v katero se uleže – kot da je mrtev. Ni mrtev. Vrne se. A spet umre. Najprej nanj pade klimatska naprava – in ga zgazi. Mrtev. A se vrne. Pa se raztrešči po stopnicah. Mrtev. A se vrne. Gre po cesti in se zgrudi – infarkt. Mrtev. In ker je adventist (nič filmov!), gre v nebesa – kombinacijo kičaste tapete ter bleščic, pokovke in konfetov, ki letijo »z neba«. Kirsten s pomočjo kaskaderjev, scenografov in garažnih specialnih efektov ustvarja nove in nove »smrti« ter nove in nove verzije »nebes«. Več

Hubie Halloween

Robert Downey ima le 300 milijonov, pa je Iron Man – in Sherlock Holmes. Več

Antebellum – zlo v meni

William Faulkner je famozno zapisal: »Preteklost ni nikoli mrtva. Še celo preteklost ni.« In Antebellum si domišlja, da je ekranizacija tega dictuma. Začne se med ameriško državljansko vojno, bolj na terenu filma V vrtincu kot pa filma 12 let suženj, na globokem sužnjelastniškem jugu, na veliki louisianski plantaži, na kateri belci – pod taktirko konfederacijskega firerja Jasperja (Jack Huston) – izkoriščajo, mučijo in zlorabljajo sužnje, a to počnejo tako evforično, tako orgazmično in tako pretirano, kot da bi se bali, da bodo kaj zamudili. Uživanje v dehumaniziranju druge rase je brezsramno in brezmejno. Dva sužnja pobegneta – moškega (Tongayi Chirisa) zgrabijo in uklenejo, žensko (Achok Majak) pa najprej ujamejo z zanko in potem hladnokrvno ustrelijo. Sežgali jo bodo v krematoriju. Belski vojaki – v slogu nacistov, rahlo »anahronistično« torej – nazdravljajo in prisegajo, da bodo do zadnje kaplje krvi branili južnjaški, plantažni, sužnjelastniški način življenja, da bodo torej Ameriko – no, vsaj njen južni del – še naprej delali veliko. Zemlja in kri! Ne, črnci jih že ne bodo zamenjali. Ah, dobri stari časi, bi vzdihnil Trump. Med sužnjami, ki jih rasistični belci sadistično brutalizirajo in ponižujejo, je tudi Eden (Janelle Monáe), načrtovalka pobega, ki pa se ji gospodar (Eric Lange) noče odpovedati, saj jo izrablja za spolno sužnjo. Tudi »tetovira« jo. Več

Spontaneous

Kaj se običajno zgodi na ameriških gimnazijah, veste – prikoraka dijak, potegne avtomat, pištolo in dvocevko ter začne streljati vsepovprek. Njegovi sošolci in sošolke bežijo, kričijo, padajo in se zvijajo v krvi, gimnazija se prelevi v bojišče, njega pa na koncu sklatijo. Včasih se na koncu raje kar sam ustreli. Spontano. V filmu Spontaneous, žmohtni obešenjaški najstniški komediji, posneti po mladinskem bestsellerju Aarona Starmerja, pa gimnazijci in gimnazijke eksplodirajo – spontano in serijsko. Kar naenkrat: samovžig. Samorazstrelitev. Nič hudega sluteča gimnazijka sedi v razredu in nenadoma se samorazstreli. Od nje ostane le packarija, le action painting. Tako kot le packarija ostane od gimnazijca, ki šofira avto. Pa tako simpatičen je. Videli ste ga v stotih najstniških romancah – to je tisti, ki skrbi za »komično sproščanje«. Nič ne pomaga. V zrak z njim! Kot dahne nekdo: »To je kot v Cronenbergovem filmu!« Ja, kot v Skenerjih. A v tej apokalipsi se oglašajo tudi najstniške komedije Johna Hughesa, pa Nimaš pojma, Heathers, Donnie Darko in Carrie. Več

Harold in Maude

Kontrakulturniki so leta 1968 svarili: Ne zaupaj nikomur po tridesetem! Odgovor na to je bila tedaj serija filmov, ki so demonstrirali, da obstaja zabava tudi po tridesetem in da so tudi ljudje »over thirty« rojeni nonkonformisti in kontrakulturniki. Taka je bila recimo črna, satirična, anarhična romantična komedija Harold in Maude, ki jo je leta 1971 režiral Hal Ashby, veliki hipi, avtor številnih klasik (Poslednja naloga, Hollywoodski frizer, Pot k slavi, Vojakova vrnitev, Dobrodošli, Mr. Chance), napisal pa Colin Higgins, čistilec bazenov in pometač teniških igrišč. Maude (Ruth Gordon), ekscentrična 80-letnica, ki je preživela holokavst (žig je ostal), se ob baladi Cata Stevensa – »Če hočeš biti svoboden, bodi svoboden« – zaljubi v tesnobnega, morbidnega, bogataškega najstnika Harolda (Bud Cort), kroničnega samomorilca. Njegove »inscenacije« samomorov so oblika komunikacije, poskusi komunikacije s staršema, ki ju je bogastvo spremenilo v sterilna, brezčutna in brezizrazna avtomata, toda ko sreča energično, igrivo Maude, ki prav tako ljubi pogrebe ljudi, s katerimi ni bila niti seznanjena, in ki še raje krade avtomobile, je to znak za napad – za trip in avanturo, za disidentsko pogozdovanje, za raztegovanje biopolitike, za popnihilistično smešenje inštitucij in avtoritet, za šarmantno, skoraj otročje nasprotovanje hladnemu, ciničnemu, skorumpiranemu svetu, ki še vedno brezmejno ljubi kletke, za pikareskno non-stop gibanje. In ja – za rapsodično utopično kopulo. Več

The Boys in the Band

William Wyler je leta 1961, dve leti po Ben-Huru, posnel Obrekovanje (The Children’s Hour), kontroverzni film s happy endom: neka deklica dve učiteljici, Karen (Audrey Hepburn) in Martho (Shirley MacLaine), obtoži, da sta lezbijki. To naj bi bilo le obrekovanje (deklica se jima hoče le maščevati ipd.), a se izkaže, da je Martha res lezbijka – ker pa tega razkritja, tega pritiska in te »sramote« ne prenese, se na koncu obesi. Razumete, ne: sama si sodi! Prizna, da je grešila! Zato se »umakne«, s čimer Karen omogoči, da z možatim Jamesom Garnerjem zaživi »normalno« življenje. Več

Sinonimi

Tale briljantni izraelski film sem že recenziral, ko ga je vrtel Kinodvor, zato bi rad zdaj – v teh težkih časih za kino – opozoril, da prihaja tudi v Kolosej. Yoav (Tom Mercier), nekdanji izraelski vojak, pride v Pariz, da bi zamenjal svojo identiteto, skovano v državi nacionalne varnosti, a ugotovi, da so vse identitete v nekem smislu vojne in da te nobena ne osvobodi – vse so visoko intenzivni produkti nasilja, bojev, represije, konfliktov, protislovij, obsedenosti, črno-belih binarnosti, nacionalnih patologij, šovinizma, nestrpnosti in marseljez. Sinonimi so polemična novovalovska Polnoč v Parizu v času pornifikacije identitetnih politik, globalnih selitev in begunskih kriz. (Kolosej) Več