-
Ralph (Lotos Vincenc Šparovec), razbijač in nekdanji bad guy, uživa življenje junaka arkadnih igric, dokler ne skoči v WiFi, novo pridobitev arkadnega emporiuma, ki ga – v slogu kubrickovskega psihedeličnega potovanja “onstran neskončnosti” – butne na internet, podoben futurističnemu velemestu, s katerim skušajo avtorji tele animacije otrokom, velikim in malim, ponazoriti delovanje interneta: spodaj je “piratski” darknet, zgoraj so monopolistične megakorporacije (Amazon, Google ipd.), vmes pa so reklame, socialna omrežja, reklame, viralni videi, reklame, appi, reklame, memi, reklame, gifi, reklame, algoritmi, reklame, avatarji, reklame, dirkaške igrice, reklame, pospeševalci tesnobe, reklame in situacije, ki jih bodo dojeli šele, ko bodo videli film Hitri in drzni 6. Več
-
Tale holivudski rimejk francoskega hita Prijatelja za vedno izgleda kot vic Sare Silverman: “Nočem omalovaževati tega, kar se je zgodilo enajstega septembra; res je bilo pogubno, več kot pogubno, pa ne le za vse tiste ljudi, temveč tudi zame, kajti to je bil dan, ko sem ugotovila, da ima soy chai latte kar 900 kalorij.” Več
-
So liki, ki jih ustvarijo igralci, res le fikcije? Kaj če so tako resnični kot resnične osebe, nemara celo resničnejši? Bi lahko Robert Redford vstopil v banko in jo – tako kot v filmu Starec in pištola – oropal? Bi mu uslužbenci banke izročili denar – ali pa bi mu rekli: nehaj, ti si le fikcija, le filmski lik! Bi ga zaradi poskusa ropa prijeli? In če bi ga, komu bi potem sodili – Redfordu ali Forrestu Tuckerju, ki ga Redford igra v Starcu in pištoli? Kje je meja? Ta dilema prežema črno-beli metafilm Igram, sem, v katerem igralci delajo vse, da bi čim bolj zlezli v like, ki jih igrajo. Več
-
Tiranski kralj vse, ki imajo magične moči, izžene v Deželo zrcal, kjer se znajde tudi najstnica brez magičnih moči, tale ruska animacija, mala himna ženskemu opolnomočenju (in derivat Disneyjeve Pogumne), pa nam to, da so vsi ljudje magični, vbija na ne ravno magičen način. Več
-
Lady Gaga v filmu Zvezda je rojena igra pevko, ki ji ni uspelo, tako da poje v zakotnem nočnem klubu. Je kaj bolj patetičnega? Oja, tole: Jennifer Lopez v vlogi ženske, ki ji ni uspelo. V filmu Zdaj ali nikoli je obsojena na isto službo v isti zakotni štacuni. Ne prebije se. Nihče je ne opazi. Ker ni nikoli študirala, jo drugi – posebej moški – prehitevajo in preskakujejo. Ker pa jih šteje že štirideset, na kak silni karierni preobrat ne more računati. In film to resno misli. Več
-
Disneyjeva Mary Poppins (1964) je klasika, a brez vseh tistih štiklov, ki so postali takojšnji megahiti, to ne bi bila, zato je že kar smešno, ko vas skuša nadaljevanje – Mary Poppins se vrača – “impresionirati” s tako povprečnimi štikli, da jih pozabite, še preden odidete iz kina. Jane (Emily Mortimer) in Michael Banks (Ben Whishaw), brat in sestra, sta zdaj kakih 20 let starejša kot v originalu, Michael je vdovec s tremi otroki, za katere skrbi nova, stroga, energična varuška, Mary Poppins (Emily Blunt), vsem skupaj pa grozi deložacija, saj plenilski londonski banki (Colin Firth!) ne morejo odplačati dolga. In kaj storijo? Več
-
Božični filmi so dveh vrst: na eni strani so tisti, ki nas prepričujejo, da je božič družinski praznik, na drugi strani pa oni, ki nas prepričujejo, da je božič družinska psihodrama. Ko Katrine (Paprika Steen) in Mads (Jacob Lohmann) pripravljata veliko družinsko božično večerjo, slutite, da bo spodletela – za spoznanje preveč vesela in preveč zaljubljena sta, tisti, ki so povabljeni, pa na telefonski tajnici puščajo preveč entuziastična sporočila. In ko pokliče Patricia (Patricia Schumann), njena najmlajša sestra, ter najavi svoj prihod, postane jasno, da to družino, že itak precej pompozno in “razširjeno” (Katrinina starša sta ločena, ena njena sestra je duhovnica, psu je ime Kafka ipd.), čaka psihodrama. Več
-
Petar Maraš, ki ga igra Miloš Biković, globalni srbski zvezdnik (Big in Russia!), je negativec proti svoji volji – član srbskega podzemlja je le zato, ker v Srbiji ni alternative. Ali si gangster – ali pa živiš v revščini. Kot Petrovi starši. V turbokapitalizmu se pač zločin izplača. In ker je Petar dirkaški prvak (njegove stene so polne trofej), hitro najde nočno nišo – za Carja (Dragan Bjelogrlić), malega beograjskega “šefa”, krade drage avtomobile. Več
-
Hočete videti Napoleonov Pariz? Postrevolucijski Pariz z začetka 19. stoletja? Tu ga imate, na dlani, brezhibnega in originalnega, realističnega in vrtoglavega, mesenega in kaotičnega (Slavolok zmage šele gradijo), toda Vladar Pariza ni Napoleon, temveč Eugène-François Vidocq (Vincent Cassel), legendarni bandit, karizmatični marginalec, pustolovski antijunak (samo v času Napoleona je iz ječe pobegnil 27-krat!), ki se – v zameno za trajno svobodo – prelevi v policijskega agenta. Več
-
Ko Maria Callas (1923-1977), kultna ameriška sopranistka grškega rodu, ki je opero spremenila v alt-pop, zapoje Puccinijevo arijo O mio babbino caro (ali pa Bizetovo arijo L’amour est un oiseau rebelle), ni nobenega dvoma, da si vso tisto slavo res zasluži. In doku Maria Callas, spleten iz njenih intervjujev, nastopov, dnevnikov in pisem, je prav zgodba o njeni slavi – njenem menedžiranju te slave in tujem, moškem odzivanju na to slavo. Rudolph Bing, direktor Metropolitanke, jo je nagnal, ker je imel občutek, da Metropolitanko vodi ona, ne pa on (moškega ne more voditi ženska), ko je leta 1958 v rimski Operi po prvem dejanju Bellinijeve Norme zaradi bronhitisa odpovedala nastop, se je publiki – in svetovni javnosti – od ogorčenja zmešalo (bi ponoreli, če bi bila moški?), njenemu možu, Giovanniju Meneghiniju, sicer skoraj 30 let starejšemu od nje, pa je njena slava sploh stopila v glavo. “Ker sam ni bil nič posebnega, je hotel živeti moje življenje. Rad je imel to, kar sem predstavljala, hotel je videti La Divino.” Ja, poročena je bila s fenom, ki je bil tudi njen menedžer. Njuna ločitev je bila spektakel, pa četudi otrok nista imela. Več
Iskanje brez piškotkov ni možno
