Borka

  • Borka

    27. 5. 2016  |  Mladina 21  |  Kultura  |  Plošča

    Skepta: Konnichiwa

    Za evropske kitarske bende je preboj v ZDA nadvse težka reč, pomislite pa, kako je šele z raperji. A trenutnemu londonskemu kralju grima Skepti je lani uspelo točno to. Na krilih dveh najpomembnejših himn žanra zadnjih let (That’s Not Me in Shutdown) se je veteran vrnil v velikem slogu in na noge dvignil mladino po vsem svetu. Več

  • Borka

    23. 10. 2020  |  Mladina 43  |  Kultura  |  Plošča

    Autechre: SIGN

    Zadnji dolgometražec dvojca Autechre je bil maratonski, osemurni skupek radijskih posnetkov, predzadnji je bil sveženj petih zajetnih EP-jev, štirinajsti pa je čisto pravi, po formi navaden album. Prvaka in pionirja britanskega izraza IDM-a se po več kot tridesetih letih uglaševanja in razglaševanja glasov mašin še nista upehala, vsako poglavje njunega pogosto precej zahtevnega in obsežnega poslušanja je nekaj čisto svojega. Tudi tokrat. SIGN je natančen scenosled podrobnih melodičnih razvojev in ritmičnega drobljenja. Je presenetljivo prizanesljiv, jedrnat, celo ambientalen, z izhodišči osnovnih tonov, ki hitro začnejo bezljati v najpogosteje nežne melodije. Autechre za množice (zvedavih piflark in piflarjev)! Več

  • Borka

    16. 10. 2020  |  Mladina 42  |  Kultura  |  Plošča  Za naročnike

    Future Islands: As Long as You Are

    Ameriška skupina Future Islands je utečen ustroj, pri katerem stvari klikajo. Poleg tega, da njeni nešteti živi nastopi – v desetih letih jih je bilo več kot tisoč – še zmeraj veljajo za ene bolj prepričljivih v kolesju »kompleksa festivalske industrije« pop miljeja, šesta plošča As Long as You Are retro naravnane, a osvežilne špure ne usmerja v kakšno novo ali drugačno smer, ampak ostaja pri preverjenem, le malce počasnejšem ritmu. Več

  • Borka

    9. 10. 2020  |  Mladina 41  |  Kultura  |  Plošča

    Idles: Ultra Mono

    Eden najpopularnejših pljuskov britanskega novega vala (neodvisnega) kitarskega hrupa je tempiran pretkano. Bristolska skupina Idles je najprej leta 2017 navdušila s prvencem Brutalism, z nadaljevanjem Joy as an Act of Resistance pa je že zajahala lestvice in festivalske urnike. To pa ne pomeni, da je ubrala taktiko »mehčanja zvoka«. Niti malo. Tudi tretji album je kričeč udarec distorzije in vpitja, punkerski v svoji preprostosti in minimalizmu, manj pa v samem slogu in masivnosti debeline zidu zvoka. Skupina, ki ji nekateri očitajo prilastitev drže delavskega razreda, tudi tokrat dostavi gruve, ki rušijo, a ob tem razplešejo, in besedila, ki bevskajo neposredno in hkrati enodimenzionalno. Naj se trese. Več

  • Borka

    9. 10. 2020  |  Mladina 41  |  Kultura  |  Plošča

    Action Bronson: Only for Dolphins

    Nekoč kuhar v restavracijah za petičneže na Manhattnu, zadnje slabo desetletje pa brezbrižni raper barvito eksplicitnih vsebin in iznajdljivi jahač širše pop kulture streže z albumom popolne ležernosti in čiste zankarske preprostosti. Only for Dolphins je ravnica zibanja z glavo ob srkanju pina colade med oddihom na karibskem otoku in je precej kompilacijsko zveneča plošča. Nič čudnega, saj je izdelavo podlag podpisala druščina Bronsonovih starih znancev. Lenobnost rimarske dostave, eksotičnost uporabljenih semplov in tehnična rudimentarnost so že stalnice, ironija pa je v tem, da je bil newyorški zabavnež v časih, ko so mu očitali kopiranje wu-tangovca Ghostfacea Killaha, precej bolj osvežilno izviren kot tokrat. Več

  • Borka

    2. 10. 2020  |  Mladina 40  |  Kultura  |  Plošča

    Public Enemy: What You Gonna Do When The Grid Goes Down?

    Ali starčevska, (politično) najglasnejša rap skupina osemdesetih let sploh še zmore dvigniti glas leta 2020? Ja! Petnajsti album javnega sovražnika številka ena pomeni vrnitev k matični založbi Def Jam, je pa hkrati tudi nekakšna velika veteranska zabava, saj se modrecu Chucku D-ju in nergaču Flavorju Flavu pridruži nagnetena druščina starejših občanov. Pofočkajo se Mike D in Ad-Rock iz trojca Beastie Boys, Ice-T, George Clinton, Nas, Black Thought, DJ Premier, Run-DMC ... What You Gonna Do ... je plošček dostojnega hrupa, neprekinjenega gruva, nujne kritike in zmerne nostalgije. Praznik starega, a ne povsem zastarelega hiphopa, ki precej stavi na staro slavo, a doda tudi kaj aktualnega. In predvsem tu in tam udari po glavi. Več

  • Borka

    25. 9. 2020  |  Mladina 39  |  Kultura  |  Plošča

    Etceteral: Ama-gi

    Prvenec dvojca Etceteral – oziroma trojca, če dodamo močno in stalno vizualno komponento –, ki vneto vijuga po presečiščih jazzovskega gruva, postrockovske intenzivnosti in elektronskih raziskovanj in med njimi, potrjuje raznovrstnost in raznoličnost domačih neinstitucionaliziranih (ob)jazzovskih praks. Ama-gi, neprekinjeno brbotanje saksofona, bobnov in sintetizatorjev, najbolj prepriča v delih, ki so jedrnati in kompaktni. V delih, kjer so melodične teme izčiščene in kjer je v ospredju dinamična igra med hudo prepletenimi ritmi in saksofonskimi sunki. Plošček, ki na trenutke v spomin prikliče početje opaznejših britanskih sodobnikov in ki mu edinstvena frenetična napetost popušča v nekaj pretirano razvlečenih delih. Več

  • Borka

    25. 9. 2020  |  Mladina 39  |  Kultura  |  Plošča

    SAULT: UNTITLED (Rise)

    Četrti album skrivnostnega kolektiva prihaja le tri mesece po tretjem, oba pa zavzemata eksplicitno, a precej nevsakdanjo pozo uporniške muzike iz obdobja družbenih gibanj po umoru Georgea Floyda. UNTITLED (Black is) in UNTITLED (Rise) poslušamo kot dvojni projekt, ki je usklajen in uglašen z gibanjem Black Lives Matter, le da tega nikoli ne skandira na prvo žogo. Kar pa ne pomeni, da sploh ne skandira. Več

  • Borka

    18. 9. 2020  |  Mladina 38  |  Kultura  |  Plošča

    Sevdaliza: Shabrang

    Drugi album iransko-nizozemske pop avantgardistke zavzame na las podobno pozo kot prvenec, saj sta prvi in glavni značilnosti počasnost teka in splošna prostorskost. Shabrang ni ravno glasba za sončne nedelje. Je kos temačne elektroakustične introspekcije, ki ne vliva posebnega upanja in ki v morju odzvenov klavirja, kitare, violine in sintetizatorjev pluje med zibanjem čistih balad, bonaco basovskih masiranj in razburkanimi triphopersko pljuskajočimi valovi. Sevdaliza po črnini meandrira z glasom, ki je hkrati krhek in prepoznaven in ga občasno barvajo z efektom auto-tuna. Dvakrat zapoje tudi v farsiju. Plošček sodobnega zvoka, retro šika in neduhamorno zamorjenega duha, obtežen s kakšnim odvečnim posnetkom. Več

  • Borka

    11. 9. 2020  |  Mladina 37  |  Kultura  |  Plošča

    Tricky: Fall to Pieces

    Štirinajsti album nekoč čudaškega genialca bristolske scene trip hopa prihaja po najhujši mogoči očetovski tragediji. Prihaja pa tudi z novo pevsko partnerico. Kot že večkrat Tricky večidel besedičenja tudi na tem albumu prepusti vokalistki, tokrat poljski neznanki Marti Złakowski. Naveza deluje. Povsem nizkoleteče, bandcampovsko, brez pompa izdani Fall to Pieces je najbolj fokusiran in zvočno kompakten Trickyjev izdelek zadnjih let, za katerega je sam rekel, da vsebuje njegov najboljši približek pop glasbi. A urejena produkcijska podstat, mehko drgnjenje violončela in lebdeči kitarski rifi značilno raskavost samotnega potnika le nekoliko preveč polikajo, manjka tudi kakšen konkretnejši udarec distorzije. Več

  • Borka

    4. 9. 2020  |  Mladina 36  |  Kultura  |  Plošča

    Matmos: The Consuming Flame: Open Exercises in Group Form

    Novi album tandema Matmos je nastal v sodelovanju s 97 (!) gosti (skupaj s kolovodjema je vseh akterjev torej točno 99) in v celoti vztraja pri hitrosti 99 udarcev na minuto. Kar verjetno niti ni najnenavadnejši ustvarjalni okvir ameriškega dvojca nepredvidljive elektronike, za katerega je pridevnik »raziskovalni« precej blag opis. V preteklosti je že postregel s projektom, ki je v celoti uporabil le zvokovje Whirlpoolovega pralnega stroja, spet drugi je semplal samo zvoke, ki jih ustvarjajo plastični predmeti. Tretji je za izvorno gradivo uporabil zven kirurških posegov. Kaj?! Matmos pa poznamo tudi po bolj klasičnih referencah – večkratnem sodelovanju z Björk, pri snemanju njenih dolgometražcev in tudi na poteh živega nastopanja. Zakaj tokrat ravno številka 99? Več

  • Borka

    28. 8. 2020  |  Mladina 35  |  Kultura  |  Plošča

    Nas: King’s Disease

    Nas velja za enega najpronicljivejših tekstopiscev in tehnično bolj izpiljenih brcačev rim v zgodovinskih učbenikih rap glasbe. Potem ko je zadnje desetletje izdal bolj malo in predlani zgrešil tarčo z albumsko navezo s Kanyejem Westom, je njegov trinajsti studijski pridelek nekoliko bolj artikuliran. King’s Disease je sprehod po poteh spominov, je nostalgično spominjanje začetkov in kariernih vrhuncev in je opozarjanje na »črne kralje« (med katere poleg nekaterih košarkarskih ikon seveda spada tudi sam). Album, na katerem je precej prepiha zaradi vrzeli med prepričljivimi in šibkimi trenutki ter na katerem steber newyorške scene zveni včasih starčevsko, drugič vitalno. Nebistven trenutek veterana. Več

  • Borka

    28. 8. 2020  |  Mladina 35  |  Kultura  |  Plošča

    Nubya Garcia: Source

    Nubya Garcia velja za eno ključnih muzicistk mlajše generacije »londonske scene novega jazza«. Gibka saksofonistka je do sedaj stregla s konsistentno nametanimi drobci: krajšimi projekti in gostovanji pri kolegih. Osišče njenega zgoščenega prvenca so bolj klasične žanrske (solistične) strukture, toda nevarnosti prevelikega odmerka konvencije ni. Source ni čistokrvni jazzovski album, slišimo sledi, pa tudi čisto konkretne vzorce zvoka črnega Atlantika, največkrat duba in soula, a tudi manj pričakovanih slogov – od calipsa do cumbie. To so godbe – izviri njenega izraza, ki jih obkljuka vestno, vendar dovolj po svoje. Plošča pa ni samo njena – je precej kolektivna, z dovolj prostora za glasove številnih sobendašev. Več

  • Borka

    21. 8. 2020  |  Mladina 34  |  Kultura  |  Plošča

    Idris Ackamoor & The Pyramids: Shaman!

    Ameriški kombo spiritualnega afro-jazz-funka The Pyramids je deloval le kratek čas, na sredini sedemdesetih let je nanizal tri albume in potem izginil. Po precejšnjem povečanju zanimanja za takšne štihe je vodja, saksofonist Idris Ackamoor, projekt – sicer v precej spremenjeni zasedbi – obudil k življenju leta 2016. Shaman! je že tretji album reinkarnacije, ki dosledno, a ne rigidno sledi izročilu afrocentrističnih izrazov črne Amerike. V ospredju sta živahni pihanji saksofona in flavte, precej markantno pa je tudi sodelovanje violine. Ackamoor z druščino tokrat udari izjemno razgibano, tekoče, na trenutke epsko, s številnimi brundanji napevov, od hipnotičnega do plesnega. Album, ki od časa do časa zveni staromodno, a nikoli zastarelo. Živahni veterani. Več

  • Borka

    14. 8. 2020  |  Mladina 33  |  Kultura  |  Plošča

    Hudson Mohawke: B.B.H.E.

    Šampion malce manj ziheraških, a nadvse dostopnih in absolutno učinkovitih klubskih streljačin Hudson Mohawke streže z albumom presenečenja oziroma nenapovedanim izidom skupka neizdanih – hitičev in čistih neznank. Draž staritet je v tem, da nanizajo celotni diapazon prepoznavnih estetik škotskega wunderkinda bolje kot »pravi« albumi, ki so zvočno enotnejši. B.B.H.E. je tako nekakšen retrospektivni prelet brez velikega pompa, zvrstijo se hiphoperski beati samosvojega zibanja bobnov, kosi raziskovanja obračanja semplov, synthovske himne in uničevalci klubskih zvočnih sistemov. Arhivska mapica, ki ne zapolni samo diskografske vrzeli, ampak dostavi tudi dobro vago (stare) svežine. Več

  • Borka

    14. 8. 2020  |  Mladina 33  |  Kultura  |  Plošča

    Jaga Jazzist: Pyramid

    Velikobesedne razprave o londonski novi stvari, mestni sceni novega jazza, pljuskajo po javnosti okvirno zadnjih pet let, vendar najdemo kar nekaj širše britanskih bendov slogovno sorodnega početja, ki to delajo že precej dlje in jim tako lahko pripišemo nekakšne zasluge za oranje ledine ali tlakovanje poti. Morda je najnazornejši primer veteranska zasedba Cinematic Orchestra, ki pa bi ji težko uspel resnejši preboj brez zaledja večje in vplivne založbe. Več

  • Borka

    7. 8. 2020  |  Mladina 32  |  Kultura  |  Plošča

    Lianne La Havas: Lianne La Havas

    Lianne La Havas je pred slabim desetletjem veljala za prihajajoči glas folka in soula Velike Britanije. Sledili so prepričljiva, a nekoliko šablonska albuma, nastopi z Alicio Keys in nekakšno neformalno Princeovo mentorstvo. Sledil je tudi petletni premor, ki je bil očitno dobro odmerjen. Tretja plošča, naslovljena s pevkinim imenom, organizacijsko sicer pomeni korak nazaj, saj je bila posneta z manjšo ekipo kot prejšnji dve, a prav zato se je avtorica osvobodila odvečnega balasta. Njen glas in igranje kitare sta izhodišče in glavni šmek projekta nevsiljivega in zračnega, a zbranega teka, uspe pa ji celo tvegana poteza priredbe iz pesmarice skupine Radiohead. Intimno in najbolj avtorsko ter koherentno doslej. V tretje gre rado. Več

  • Borka

    7. 8. 2020  |  Mladina 32  |  Kultura  |  Plošča

    Jessy Lanza: All the Time

    Mehkobni sopran kanadske pevke Jessy Lanza je prinesel piš svežine na obronke srednjetoka. Konkretno spogledovanje s synthpopom osemdesetih let, a brez doslednega kopiranja, saj si hkrati veliko sposoja od prijemov klubskih muzik, se je izkazalo za nadvse primeren okvir, v katerega je vpet pevkin nežni glas. Tretji album sledi zastavljenemu, z nekoliko več igračkanja z vseprisotnimi zvoki in melodijami sintetizatorjev ter s predelavo samih vokalov. All the Time je lahkoten, v dostavi preprost izdelek. Njegovi sestavni deli zvenijo kot nešteto drugih posnetkov (iz osemdesetih), a hkrati kot nekaj čisto svojega. S pečatom pevke, ki obvlada formo, ki jo je (s kolegi) iz različnih poglavij zgodovine pop songa sestavila sama. Več

  • Borka

    31. 7. 2020  |  Mladina 31  |  Kultura  |  Plošča

    Kamaal Williams: Wu Hen

    Ko je Yussef Kamaal, eden najobetavnejših in za glasbeno trženje najprivlačnejših tandemov britanskega jazzovskega novega vala oziroma »londonske stvari« leta 2017 razpadel, se je zdelo, da bomo dobili odgovor na vprašanje, kateri član dvojca si bo prizadeval za širši domet, kateri pa bolj rine v podzemlje. Kateri se bo obrnil k surovejšemu zvoku in kateri k mehkobi? A odgovor je enosmeren: oba sta zavila proti dostopnemu gruvu. Bobnar Yussef Dayes je to potezo povlekel precej radikalno: pred nekaj meseci je pri jazzovski velikanki Blue Note izdal sproščujoč album soul jazza What Kinda Music v navezi z vokalistom Tomom Mischem, klaviaturist Kamaal Williams pa je leta 2018 izdal samostojni prvenec ležernega teka The Return. Več

  • Borka

    24. 7. 2020  |  Mladina 30  |  Kultura  |  Plošča

    nemanja: Cosmic Disco

    Generično naslovljeni drugi album hrvaške klasične zgodbe preobrazbe iz »projekta« v pravi pravcati bend štrli v razne strani neba hkrati. Cosmic Disco dosledno slika nize vzorcev tajske psihedelije, turškega rocka, afrobeata, cumbie, duba in, hja, vesoljskega disca. Vesoljskega zaradi obče tripaškosti in disca zaradi obče enakomerne plesnosti. A ne gre zgolj za prerisovanje najprepoznavnejših žanrskih značilnosti, saj nemanja poleg nekaterih domiselnih prijemov redno posega tudi po besedilih v maternem jeziku. Plošča je v primerjavi s preteklimi projekti bolj vokalna, bolj bendovska, bolj dodelana in bolj usmerjena v živo, odrsko predstavljanje. Sveže v slogu in nekoliko previdno v izvedbi in podrobnostih. Istrsko-zagrebška mučkalica. Več

  • Borka

    17. 7. 2020  |  Mladina 29  |  Kultura  |  Plošča

    Različni izvajalci: Access Frame: Equity

    Domači spletni založniški butik Kamizdat streže z novim poglavjem serijalke Access Frame, kompilacije lokalnih izvajalcev, ki opozarja na napetost med potrebo po prosti kulturi in ograjevanjem kulture avtorskih pravic. Začasna rešitev s taktiko ustvarjalne gmajne (Creative Commons) je tokrat nanizana na široko, v obsežnem zalogaju kar dvajsetih ekskluzivnih naslovov, ki sežejo čez široke panorame raziskovalne ali alternativne elektronike, od electra do hrupa, od brnenja do breakbeata in od techna do ambientale. Širok pa je tudi nabor protagonistov: od novodošlecev do veterank, od starih znancev založbe do premiernih pajdašenj. Še en natančno izpeljan presek levega roba slovenske elektronske scene. Več

  • Borka

    10. 7. 2020  |  Mladina 28  |  Kultura  |  Plošča

    Willie Nelson: First Rose of Spring

    Najznamenitejši še živeči pevec country glasbe se štemplja z okroglim 70. (!) albumom. Willie Nelson, princ žanra prostodušne drže resnega zapohanca in simpatična 87-letna (!) korenina, ki stalno in vedno nevsiljivo pronica tudi v bolj množične reže popularne kulture, tokrat streže večinoma s priredbami in le dvema novima avtorskima posnetkoma. V pretežno baladnem in povsem enakomerno počasnem toku nas ob raznih žanrskih obveznicah nagovarja z liberalno večkulturnostjo: »Kavboji s(m)o povprečni ameriški ljudje – Teksašani, Mehičani, črnci in židje.« Počasno pa ne pomeni tudi utrujeno – Nelson na plošči First Rose of Spring poje umirjeno, a z elanom in svojevrstnim subtilnim optimizmom. Več

  • Borka

    10. 7. 2020  |  Mladina 28  |  Kultura  |  Plošča

    Keleketla!: Keleketla!

    Pečanje britanskih in južnoafriških novih izrazov, ki se tako ali drugače trkajo z jazzovskimi praksami, je bilo zadnja leta najbolj na očeh in v ušesih javnosti z delovanjem zasedbe Shabaka and the Ancestors. Zdaj kultni dvojec z elektronske scene devetdesetih let Coldcut, ki je spotoma splavil in še danes uspešno krmari eno najpomembnejših nežanrsko nišnih založb (neodvisne elektronike) Ninja Tune, London in Johannesburg z edinstveno iniciativo združuje v glasbeno izkušnjo. Več

  • Borka

    3. 7. 2020  |  Mladina 27  |  Kultura  |  Plošča

    Khruangbin: Mordechai

    Teksaški trojec svetovljanske ležernosti streže s tretjim albumom. Khruangbin je pozornost sprva pritegnil predvsem s prebrisanim trikom prežemanja muzike s kaveljci starega tajskega psihedeličnega popa, zdaj pa se z vsakim projektom vse bolj odmika od te etikete. Novost je nedvomno, da je plošča Mordechai tako rekoč v celoti vokalna, po starem pa se premika z res počasnim tekom in črpa iz mogočnega nabora izrazov – iz disca, soula, duba, godb Latinske Amerike, iranskega popa ... To je muzika neprekinjenega zaporedja aluzij, a s pečatom nežno lebdečega gruva, skopih besedil in zračnega kitarskega melosa. Poletno poslušanje, ki ne bo obveljalo za enega od vrhuncev skupine. Več

  • Borka

    26. 6. 2020  |  Mladina 26  |  Kultura  |  Plošča

    Norah Jones: Pick Me Up Off the Floor

    Ameriški baladni pop je razpet med nasproti stoječa si pola. Na eni strani je hip, skrivnostna, zasanjana, zvočno bolj raziskovalna in baročna Lana Del Ray, na drugi produkcijsko bolj tradicionalna, konstantna, zmerna, umirjena in nevsiljiva Norah Jones. Njeni albumi se razlikujejo v odtenkih in tako je tudi tokrat. Pick Me Up Off the Floor je intimen in topel skupek klavirskih balad, pri katerih intenzivnost nežno stopiclja med popolno zračnostjo in rahlim pišem. Lahko povsem funkcionira kot nemoteča glasba za ozadje, a pod površjem se skriva marsikaj: avtoričin izjemni občutek za songwriting, dodelana besedila in aranžmajska umetelnost. Za manj drzne uporabnike prijazne plati soula, jazza in popa. Kotiček gotovosti. Več

  • Borka

    19. 6. 2020  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Plošča

    Run the Jewels: RTJ4

    Dvojec ostrega ameriškega rapa Run the Jewels je eden manj pričakovanih podtaknjencev v milje širšega popa. Festivalska stalnica in ljubljenec glasbene kritike je tudi eden redkih izrazito političnih akterjev tega prostora. Kdo bi si bil mislil, da bosta eden najpronicljivejših producentov zadnjih dveh desetletij, nekoč prvak samostojnega newyorškega podtalja El-P, in eden manj vpadljivih zaslužnežev za vzpon Atlante na vrh raperske igre Killer Mike prodrla do same srčike srednjetoka. Več

  • Borka

    12. 6. 2020  |  Mladina 24  |  Kultura  |  Plošča

    Gogo Penguin: Gogo

    Manchesterski trojec streže s petim albumom akustičnih repeticij prožnih dinamičnih razpenjanj s klasičnim jazzovskim nastavkom. A če je ustroj baterija-kontrabas-klavir na papirju kot nalašč za vpis v ne ravno drzen katalog velikanke Blue Note, pa Gogo Penguin počnejo muziko precej po svoje. Utečena zmes sodobne klasike, minimalizma in harmonično kompleksnega novega jazza – s stalnim premišljanjem stopnjevanja neakademske, ljudske plati elektronike – na samonaslovljeni plošči deluje hitrejše in včasih že skoraj plesno. Kljub vneti dinamiki in nasičenosti tonov klavirskih pletenic je početje kompulzivno premišljeno, čvrsto usidrano na izjemni tehnični ravni kristalnega zvoka edinstvenega prostorskega zvena. Več

  • Borka

    5. 6. 2020  |  Mladina 23  |  Kultura  |  Plošča

    Diplo: Diplo Presents Thomas Wesley Chapter 1: Snake Oil

    Ko sta Lil Nas X in Billy Ray Cyrus konec leta 2018 z nalezljivim križancem trapa in countryja zajahala vrhove pop lestvic po vsem svetu, smo se zavedeli, da sledi obdobje mučnega izžemanja prodajnega potenciala tega čudnega žrebca. In jasno, superproducent EDM-ovske pop štance Diplo je pravo ime za nalogo. A presenečenje! Diplo Presents ... ni to, za kar se predstavlja. Ni country na EDM-ovskih steroidih ali sterilni EDM, natlačen s country okraski, ampak navadna zbirka brezobličnih plastičnih pop štiklov z emocionalno nabitimi in navdihujočimi melodijami, ki zvenijo kot odpadni material na lestvice letečih projektov. Seveda z dodatkom raznih country vokalistov in kakšno vižo orglic ali godal tu in tam. Samoironija? Več

  • Borka

    5. 6. 2020  |  Mladina 23  |  Kultura  |  Plošča

    Freddie Gibbs and The Alchemist: Alfredo

    Spet so se križale poti enega najbolj uličarskih med širši javnosti znanimi emsiji ameriškega podzemlja in enega najbolj hiperaktivnih in konsistentnih producentov zadnjega časa. Freddie Gibbs in Alchemist strežeta z minialbumom ležernega toka in poletno gangsterskega razpoloženja, skratka z muziko, ki pritiče kruzanju po morju z manjšo jahto. Alfredo je nezahteven niz posnetkov, pri katerih oba protagonista brez posebnega napora ali vneme delata, kar pač obvladata – z zankastim minimalizmom Alovih podlag, ki so sestavljene izključno iz semplov, in Gibbsovim tekočim bahaštvom, ki se obvezno, a redko zaplete v metriko, ki ji ni kos. Mimobežni projekt preprostosti visoke stopnje učinkovitosti. Več

  • Borka

    29. 5. 2020  |  Mladina 22  |  Kultura  |  Plošča

    Future: High Off Life

    Future, prvo ime postguccimanovskega trapovskega pohoda po najvišjih vrhovih popa, streže z »nemogoče prešteti, katero« ploščo. Čeprav sta Mane in Future sodobnika, kar je sejal prvi, zdaj drugi žanje. In letina je bogata. High Off Life je še ena bolj zbirka kot pravi album značilno čvrste produkcije počasnih obratov in neštetih trpkih melodij. Future nikoli ne kriči, ampak prede. Prede bridko, saj življenje na vrhu ni nič lažje kot na dnu, le udobnejše je. Čeprav je trdil drugače, na novem albumu ponovno stavi na popolnoma isto formulo, s katero je v zadnjih petih letih postavil standard radijske uspešnice, nekje vmes pa je zvodenela vsa draž. Projekt, ki ne izstopa v ničemer, a s katerim Future ne pop-ušča – ne zapušča prestola popa. Več