Borka

  • Borka

    27. 5. 2016  |  Mladina 21  |  Kultura  |  Plošča

    Skepta: Konnichiwa

    Za evropske kitarske bende je preboj v ZDA nadvse težka reč, pomislite pa, kako je šele z raperji. A trenutnemu londonskemu kralju grima Skepti je lani uspelo točno to. Na krilih dveh najpomembnejših himn žanra zadnjih let (That’s Not Me in Shutdown) se je veteran vrnil v velikem slogu in na noge dvignil mladino po vsem svetu. Več

  • Borka

    14. 8. 2020  |  Mladina 33  |  Kultura  |  Plošča

    Hudson Mohawke: B.B.H.E.

    Šampion malce manj ziheraških, a nadvse dostopnih in absolutno učinkovitih klubskih streljačin Hudson Mohawke streže z albumom presenečenja oziroma nenapovedanim izidom skupka neizdanih – hitičev in čistih neznank. Draž staritet je v tem, da nanizajo celotni diapazon prepoznavnih estetik škotskega wunderkinda bolje kot »pravi« albumi, ki so zvočno enotnejši. B.B.H.E. je tako nekakšen retrospektivni prelet brez velikega pompa, zvrstijo se hiphoperski beati samosvojega zibanja bobnov, kosi raziskovanja obračanja semplov, synthovske himne in uničevalci klubskih zvočnih sistemov. Arhivska mapica, ki ne zapolni samo diskografske vrzeli, ampak dostavi tudi dobro vago (stare) svežine. Več

  • Borka

    14. 8. 2020  |  Mladina 33  |  Kultura  |  Plošča  Za naročnike

    Jaga Jazzist: Pyramid

    Velikobesedne razprave o londonski novi stvari, mestni sceni novega jazza, pljuskajo po javnosti okvirno zadnjih pet let, vendar najdemo kar nekaj širše britanskih bendov slogovno sorodnega početja, ki to delajo že precej dlje in jim tako lahko pripišemo nekakšne zasluge za oranje ledine ali tlakovanje poti. Morda je najnazornejši primer veteranska zasedba Cinematic Orchestra, ki pa bi ji težko uspel resnejši preboj brez zaledja večje in vplivne založbe. Več

  • Borka

    7. 8. 2020  |  Mladina 32  |  Kultura  |  Plošča

    Lianne La Havas: Lianne La Havas

    Lianne La Havas je pred slabim desetletjem veljala za prihajajoči glas folka in soula Velike Britanije. Sledili so prepričljiva, a nekoliko šablonska albuma, nastopi z Alicio Keys in nekakšno neformalno Princeovo mentorstvo. Sledil je tudi petletni premor, ki je bil očitno dobro odmerjen. Tretja plošča, naslovljena s pevkinim imenom, organizacijsko sicer pomeni korak nazaj, saj je bila posneta z manjšo ekipo kot prejšnji dve, a prav zato se je avtorica osvobodila odvečnega balasta. Njen glas in igranje kitare sta izhodišče in glavni šmek projekta nevsiljivega in zračnega, a zbranega teka, uspe pa ji celo tvegana poteza priredbe iz pesmarice skupine Radiohead. Intimno in najbolj avtorsko ter koherentno doslej. V tretje gre rado. Več

  • Borka

    7. 8. 2020  |  Mladina 32  |  Kultura  |  Plošča

    Jessy Lanza: All the Time

    Mehkobni sopran kanadske pevke Jessy Lanza je prinesel piš svežine na obronke srednjetoka. Konkretno spogledovanje s synthpopom osemdesetih let, a brez doslednega kopiranja, saj si hkrati veliko sposoja od prijemov klubskih muzik, se je izkazalo za nadvse primeren okvir, v katerega je vpet pevkin nežni glas. Tretji album sledi zastavljenemu, z nekoliko več igračkanja z vseprisotnimi zvoki in melodijami sintetizatorjev ter s predelavo samih vokalov. All the Time je lahkoten, v dostavi preprost izdelek. Njegovi sestavni deli zvenijo kot nešteto drugih posnetkov (iz osemdesetih), a hkrati kot nekaj čisto svojega. S pečatom pevke, ki obvlada formo, ki jo je (s kolegi) iz različnih poglavij zgodovine pop songa sestavila sama. Več

  • Borka

    31. 7. 2020  |  Mladina 31  |  Kultura  |  Plošča

    Kamaal Williams: Wu Hen

    Ko je Yussef Kamaal, eden najobetavnejših in za glasbeno trženje najprivlačnejših tandemov britanskega jazzovskega novega vala oziroma »londonske stvari« leta 2017 razpadel, se je zdelo, da bomo dobili odgovor na vprašanje, kateri član dvojca si bo prizadeval za širši domet, kateri pa bolj rine v podzemlje. Kateri se bo obrnil k surovejšemu zvoku in kateri k mehkobi? A odgovor je enosmeren: oba sta zavila proti dostopnemu gruvu. Bobnar Yussef Dayes je to potezo povlekel precej radikalno: pred nekaj meseci je pri jazzovski velikanki Blue Note izdal sproščujoč album soul jazza What Kinda Music v navezi z vokalistom Tomom Mischem, klaviaturist Kamaal Williams pa je leta 2018 izdal samostojni prvenec ležernega teka The Return. Več

  • Borka

    24. 7. 2020  |  Mladina 30  |  Kultura  |  Plošča

    nemanja: Cosmic Disco

    Generično naslovljeni drugi album hrvaške klasične zgodbe preobrazbe iz »projekta« v pravi pravcati bend štrli v razne strani neba hkrati. Cosmic Disco dosledno slika nize vzorcev tajske psihedelije, turškega rocka, afrobeata, cumbie, duba in, hja, vesoljskega disca. Vesoljskega zaradi obče tripaškosti in disca zaradi obče enakomerne plesnosti. A ne gre zgolj za prerisovanje najprepoznavnejših žanrskih značilnosti, saj nemanja poleg nekaterih domiselnih prijemov redno posega tudi po besedilih v maternem jeziku. Plošča je v primerjavi s preteklimi projekti bolj vokalna, bolj bendovska, bolj dodelana in bolj usmerjena v živo, odrsko predstavljanje. Sveže v slogu in nekoliko previdno v izvedbi in podrobnostih. Istrsko-zagrebška mučkalica. Več

  • Borka

    17. 7. 2020  |  Mladina 29  |  Kultura  |  Plošča

    Različni izvajalci: Access Frame: Equity

    Domači spletni založniški butik Kamizdat streže z novim poglavjem serijalke Access Frame, kompilacije lokalnih izvajalcev, ki opozarja na napetost med potrebo po prosti kulturi in ograjevanjem kulture avtorskih pravic. Začasna rešitev s taktiko ustvarjalne gmajne (Creative Commons) je tokrat nanizana na široko, v obsežnem zalogaju kar dvajsetih ekskluzivnih naslovov, ki sežejo čez široke panorame raziskovalne ali alternativne elektronike, od electra do hrupa, od brnenja do breakbeata in od techna do ambientale. Širok pa je tudi nabor protagonistov: od novodošlecev do veterank, od starih znancev založbe do premiernih pajdašenj. Še en natančno izpeljan presek levega roba slovenske elektronske scene. Več

  • Borka

    10. 7. 2020  |  Mladina 28  |  Kultura  |  Plošča

    Willie Nelson: First Rose of Spring

    Najznamenitejši še živeči pevec country glasbe se štemplja z okroglim 70. (!) albumom. Willie Nelson, princ žanra prostodušne drže resnega zapohanca in simpatična 87-letna (!) korenina, ki stalno in vedno nevsiljivo pronica tudi v bolj množične reže popularne kulture, tokrat streže večinoma s priredbami in le dvema novima avtorskima posnetkoma. V pretežno baladnem in povsem enakomerno počasnem toku nas ob raznih žanrskih obveznicah nagovarja z liberalno večkulturnostjo: »Kavboji s(m)o povprečni ameriški ljudje – Teksašani, Mehičani, črnci in židje.« Počasno pa ne pomeni tudi utrujeno – Nelson na plošči First Rose of Spring poje umirjeno, a z elanom in svojevrstnim subtilnim optimizmom. Več

  • Borka

    10. 7. 2020  |  Mladina 28  |  Kultura  |  Plošča

    Keleketla!: Keleketla!

    Pečanje britanskih in južnoafriških novih izrazov, ki se tako ali drugače trkajo z jazzovskimi praksami, je bilo zadnja leta najbolj na očeh in v ušesih javnosti z delovanjem zasedbe Shabaka and the Ancestors. Zdaj kultni dvojec z elektronske scene devetdesetih let Coldcut, ki je spotoma splavil in še danes uspešno krmari eno najpomembnejših nežanrsko nišnih založb (neodvisne elektronike) Ninja Tune, London in Johannesburg z edinstveno iniciativo združuje v glasbeno izkušnjo. Več

  • Borka

    3. 7. 2020  |  Mladina 27  |  Kultura  |  Plošča

    Khruangbin: Mordechai

    Teksaški trojec svetovljanske ležernosti streže s tretjim albumom. Khruangbin je pozornost sprva pritegnil predvsem s prebrisanim trikom prežemanja muzike s kaveljci starega tajskega psihedeličnega popa, zdaj pa se z vsakim projektom vse bolj odmika od te etikete. Novost je nedvomno, da je plošča Mordechai tako rekoč v celoti vokalna, po starem pa se premika z res počasnim tekom in črpa iz mogočnega nabora izrazov – iz disca, soula, duba, godb Latinske Amerike, iranskega popa ... To je muzika neprekinjenega zaporedja aluzij, a s pečatom nežno lebdečega gruva, skopih besedil in zračnega kitarskega melosa. Poletno poslušanje, ki ne bo obveljalo za enega od vrhuncev skupine. Več

  • Borka

    26. 6. 2020  |  Mladina 26  |  Kultura  |  Plošča

    Norah Jones: Pick Me Up Off the Floor

    Ameriški baladni pop je razpet med nasproti stoječa si pola. Na eni strani je hip, skrivnostna, zasanjana, zvočno bolj raziskovalna in baročna Lana Del Ray, na drugi produkcijsko bolj tradicionalna, konstantna, zmerna, umirjena in nevsiljiva Norah Jones. Njeni albumi se razlikujejo v odtenkih in tako je tudi tokrat. Pick Me Up Off the Floor je intimen in topel skupek klavirskih balad, pri katerih intenzivnost nežno stopiclja med popolno zračnostjo in rahlim pišem. Lahko povsem funkcionira kot nemoteča glasba za ozadje, a pod površjem se skriva marsikaj: avtoričin izjemni občutek za songwriting, dodelana besedila in aranžmajska umetelnost. Za manj drzne uporabnike prijazne plati soula, jazza in popa. Kotiček gotovosti. Več

  • Borka

    19. 6. 2020  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Plošča

    Run the Jewels: RTJ4

    Dvojec ostrega ameriškega rapa Run the Jewels je eden manj pričakovanih podtaknjencev v milje širšega popa. Festivalska stalnica in ljubljenec glasbene kritike je tudi eden redkih izrazito političnih akterjev tega prostora. Kdo bi si bil mislil, da bosta eden najpronicljivejših producentov zadnjih dveh desetletij, nekoč prvak samostojnega newyorškega podtalja El-P, in eden manj vpadljivih zaslužnežev za vzpon Atlante na vrh raperske igre Killer Mike prodrla do same srčike srednjetoka. Več

  • Borka

    12. 6. 2020  |  Mladina 24  |  Kultura  |  Plošča

    Gogo Penguin: Gogo

    Manchesterski trojec streže s petim albumom akustičnih repeticij prožnih dinamičnih razpenjanj s klasičnim jazzovskim nastavkom. A če je ustroj baterija-kontrabas-klavir na papirju kot nalašč za vpis v ne ravno drzen katalog velikanke Blue Note, pa Gogo Penguin počnejo muziko precej po svoje. Utečena zmes sodobne klasike, minimalizma in harmonično kompleksnega novega jazza – s stalnim premišljanjem stopnjevanja neakademske, ljudske plati elektronike – na samonaslovljeni plošči deluje hitrejše in včasih že skoraj plesno. Kljub vneti dinamiki in nasičenosti tonov klavirskih pletenic je početje kompulzivno premišljeno, čvrsto usidrano na izjemni tehnični ravni kristalnega zvoka edinstvenega prostorskega zvena. Več

  • Borka

    5. 6. 2020  |  Mladina 23  |  Kultura  |  Plošča

    Diplo: Diplo Presents Thomas Wesley Chapter 1: Snake Oil

    Ko sta Lil Nas X in Billy Ray Cyrus konec leta 2018 z nalezljivim križancem trapa in countryja zajahala vrhove pop lestvic po vsem svetu, smo se zavedeli, da sledi obdobje mučnega izžemanja prodajnega potenciala tega čudnega žrebca. In jasno, superproducent EDM-ovske pop štance Diplo je pravo ime za nalogo. A presenečenje! Diplo Presents ... ni to, za kar se predstavlja. Ni country na EDM-ovskih steroidih ali sterilni EDM, natlačen s country okraski, ampak navadna zbirka brezobličnih plastičnih pop štiklov z emocionalno nabitimi in navdihujočimi melodijami, ki zvenijo kot odpadni material na lestvice letečih projektov. Seveda z dodatkom raznih country vokalistov in kakšno vižo orglic ali godal tu in tam. Samoironija? Več

  • Borka

    5. 6. 2020  |  Mladina 23  |  Kultura  |  Plošča

    Freddie Gibbs and The Alchemist: Alfredo

    Spet so se križale poti enega najbolj uličarskih med širši javnosti znanimi emsiji ameriškega podzemlja in enega najbolj hiperaktivnih in konsistentnih producentov zadnjega časa. Freddie Gibbs in Alchemist strežeta z minialbumom ležernega toka in poletno gangsterskega razpoloženja, skratka z muziko, ki pritiče kruzanju po morju z manjšo jahto. Alfredo je nezahteven niz posnetkov, pri katerih oba protagonista brez posebnega napora ali vneme delata, kar pač obvladata – z zankastim minimalizmom Alovih podlag, ki so sestavljene izključno iz semplov, in Gibbsovim tekočim bahaštvom, ki se obvezno, a redko zaplete v metriko, ki ji ni kos. Mimobežni projekt preprostosti visoke stopnje učinkovitosti. Več

  • Borka

    29. 5. 2020  |  Mladina 22  |  Kultura  |  Plošča

    Future: High Off Life

    Future, prvo ime postguccimanovskega trapovskega pohoda po najvišjih vrhovih popa, streže z »nemogoče prešteti, katero« ploščo. Čeprav sta Mane in Future sodobnika, kar je sejal prvi, zdaj drugi žanje. In letina je bogata. High Off Life je še ena bolj zbirka kot pravi album značilno čvrste produkcije počasnih obratov in neštetih trpkih melodij. Future nikoli ne kriči, ampak prede. Prede bridko, saj življenje na vrhu ni nič lažje kot na dnu, le udobnejše je. Čeprav je trdil drugače, na novem albumu ponovno stavi na popolnoma isto formulo, s katero je v zadnjih petih letih postavil standard radijske uspešnice, nekje vmes pa je zvodenela vsa draž. Projekt, ki ne izstopa v ničemer, a s katerim Future ne pop-ušča – ne zapušča prestola popa. Več

  • Borka

    29. 5. 2020  |  Mladina 22  |  Kultura  |  Plošča

    Oholo!: Mnogobolje

    Nekaj je nespregledljivo in nesporno: nekje na obronkih blede resničnosti slovenske glasbene scene živijo domače improvizatorske in prostojazzovske dejavnosti, ki so področje izjemno heterogene in bogate preteklosti, pa tudi živahne sedanjosti. Naštejmo le nekaj nosilnih stebrov tega početja, torej institucij, ki že dolgo – pa še zmeraj – skrbijo za redno dostavo hrupa: klub Gromka, festivala Jazz Cerkno in Jazz festival Ljubljana ter Zavod Sploh. Zadnji je precej dejaven pri uprizarjanju robnih glasbenih praks, od časa do časa pa postreže tudi s kakšnim založniškim zamahom. Najnovejši je delo nekakšne »all-star« zasedbe omenjenega skupka glasbenih praks, ki jo sestavljajo Jure Boršič, Marko Jenič, Andrej Boštjančič Ruda, Jošt Drašler, Tomaž Grom, Vid Drašler in založniško morda najzanimivejši protagonist tega miljeja zadnjih let Andrej Fon. Tehnološka slogovna posebnost je nedvomno raba dveh saksofonov in kontrabasov. Več

  • Borka

    22. 5. 2020  |  Mladina 21  |  Kultura  |  Plošča

    Moses Sumney: græ

    Ameriški trubadur Moses Sumney je pred tremi leti s prvencem prepričljivega alter soula Aromanticism markiral nišo na glasbenem zemljevidu, a se tam ni zagozdil. Več

  • Borka

    15. 5. 2020  |  Mladina 20  |  Kultura  |  Plošča

    Ghostpoet: I Grow Tired But Dare Not Fall Asleep

    Ghostpoet je z značilno ravninskim kombiniranjem petja in govorjene besede hitro izdolbel svojo nišo na britanski sceni »alternativnega popa«. Njegov peti album prihaja po velikem rezu, ko je vrvež rojstne metropole zamenjal za tišino malega mesteca, kjer je odprl barček in radijsko postajo. A muzika ni zato nič manj temna ali črnogleda. Ploščo I Grow Tired ... je v celoti sproduciral sam, na njej pa žveči teme vzpona nove desnice, imigracijske politike, depresije, površinskosti medmrežnega življenja ... Zmernejši deli močno odzvanjajo čas, ko je bristolska sivina triphopa zavila proti živi inštrumentaciji, tisti udarnejši pa na las spominjajo na Ghostpoetov zadnji projekt. Brez sprememb in vlivanja lažnih upov. Več

  • Borka

    8. 5. 2020  |  Mladina 19  |  Kultura  |  Plošča

    Dean Blunt: Roaches 2012–2019

    Nočni jadralec po ulicah Londona, zvijalec popevkarskega popa in tudi britanskih klubskih odmevov ter lucidni samotar, ki nikoli ni igral predvidljive igre glasbenega piarovstva in je raje postregel s kakšnim gegom, je izdal retrospektivno nanizanko kratkih zamisli, skic oziroma demoposnetkov. Roaches so Bluntovi ogorki preteklosti, nastavki, »kaj bi lahko bilo«, skozi katere ponovno preverimo njegovo mojstrstvo grajenja čudaških, a vabljivih razpoloženj. Znova je tudi nemogoče spregledati izjemno senzibilnost za semplanje popa z redko veščino pregnetenja znanega in ničkolikokrat slišanega v nekaj značilno svojega. Fragmenti slabega desetletja delovanja »črnega narcisa«, ki prepričljivost gradijo prav na nedokončanosti. Več

  • Borka

    8. 5. 2020  |  Mladina 19  |  Kultura  |  Plošča

    Fiona Apple: Fetch the Bolt Cutters

    Novi album Fione Apple bi bilo treba obravnavati, tudi če Fiona Apple ne bi bila Fiona Apple. Gre za prvo ploščo v zadnjem desetletju, ki je pri glasbenokritiškem velikanu Pitchforku dobila čisto desetko, hkrati je tudi najvišje ocenjeni album vseh časov na spletnem agregatorju glasbenih recenzij Metacritic. Od kod tako navdušenje? Več

  • Borka

    30. 4. 2020  |  Mladina 18  |  Kultura  |  Plošča

    Tom Misch & Yussef Dayes: What Kinda Music

    Tom Misch in Yussef Dayes predstavljata dva, ne nujno nasprotna pola britanske novojazzovske krajine. Prvi je pevec, izrazito in zavestno zagozden v popu, novodobni kruner oziroma prvak schmaltzcora, kot se temu reče po pojavu Jamieja Culluma. Drugi je vnet bobnar, ki ga najbolje poznamo po projektu Yussef Kamaal. Skupaj ustvarjata pomirjevalen ali sproščujoč soul jazz, primeren za »pisarniške plejliste«, ob katerih lahko nemoteno delamo. A pazite, What Kinda Music ni klasični vokalni smooth jazz projekt, saj je ogromno posnetkov instrumentalnih, Misch pa vsaj toliko kot glasilke razgibava tudi prste: je muzicist in producent. Skupek, ki zaradi formulaičnosti hitro zbudi občutek monotonije. Več

  • Borka

    24. 4. 2020  |  Mladina 17  |  Kultura  |  Plošča

    Shabazz Palaces: The Don of Diamond Dreams

    Znotraj novih praks in trendov, odgovornih za disciplino stalnega prevpraševanja, kako daleč v vesolje lahko letijo tehnike, ki izhajajo iz hiphopa, je v zadnjem desetletju dvojec Shabazz Palaces med najkonsistentnejšimi, najprepričljivejšimi in najdaljnosežnejšimi. Njegov peti album je ponovno nočna muzika kozmičnih popotovanj v synthovskih plovilih na pogon čezmernega namakanja z efekti in enakomernih ter preciznih abstrakcij vokalista Ishmaela Butlerja. The Don of Diamond Dreams je prav tako spet skupek črne muzike od jazza in duba do hiphopa in r & b-ja na edinstvenem vozlišču znanstvene fantastike, (afro)misticizma in ulične brihtnosti. Tokrat s kakšnim pop trikom in kakšno saksofonsko solažo odveč. Več

  • Borka

    17. 4. 2020  |  Mladina 16  |  Kultura  |  Plošča

    Thundercat: It Is What It Is

    Tisti basist, ki je hudo prispeval h končni podobi komercialno prelomnega albuma Kendricka Lamarja in sklenil ključno dolgoletno zavezništvo s producentom Flying Lotusom, streže že s četrto ploščo, ki jo je tako rekoč nemogoče ločiti od tretje. It Is What It Is je ponovno nežno baladna, popevkarska doza sladkega jazza in novega soula, z eno novostjo: da prepoznavno blesavost Thundercatovih besedil za trenutek preseka otožnost poklona pokojnemu prijatelju Macu Millerju. Ponovno je na delu testiranje, koliko je mogoče razredčiti mastnost mojstrsko razdelanih funkovskih gruvov basovskih linij ali kako daleč v polje osladnosti lahko odpelješ basovske nastavke, ki se jih sicer ne bi branili kakšni Primusi. Medlo obvladanje forme. Več

  • Borka

    10. 4. 2020  |  Mladina 15  |  Kultura  |  Plošča

    Shabaka and the Ancestors – We Are Sent Here by History

    Ko je glavni junak londonske novojazzovske scene Shabaka Hutchings podpisal pakt z založbo velikanko Impulse!, v sodelovanje ni pahnil le svojega paradnega projekta Sons of Kemet, ampak tudi oba druga glavna odreda, četudi nista nakalibrirana neposredno »všečno«. Eden je plod naveze s prgiščem glasbenikov z brbotajoče južnoafriške scene in streže s svojim drugim albumom. We Are Sent Here by History je pošteno naphan kos kozmično-spiritualnih pasaž in hakeljcev konkretne dostave, precej skladen s prvencem, a ga s tekočimi preskoki iz utripajoče mantre v gromko vršenje in nazaj celo preseže. Hkrati je to jazzovska transcendenca in kritična neposrednost na robu zahodne kataklizme. Dejanje uničenja je vedno ustvarjanje novega. Več

  • Borka

    10. 4. 2020  |  Mladina 15  |  Kultura  |  Plošča

    Nicolas Jaar: Cenizas

    Morda je imel newyorški čudežni deček čilskega rodu projekt Cenizas na zalogi za primerno priložnost, morda gre le za piarovski spin, morda pa celo za pravo naključje, a njegova nova plošča je eden od rezultatov načrtne in disciplinirane samoizolacije. Strogo disciplinirane, saj gre za del večjega načrta: Nicolas Jaar je nehal piti alkohol in jesti meso, odrekel se je kofeinu in nikotinu in se je – to je ključno – umaknil v samoto, da bi ustvarjal. Metoda odrekanja razvadam, meglilcem razuma in čustev, ja, tudi odrekanja ambiciji. S tem se je hotel prebiti do ustvarjanja »čiste glasbe«. Na srečo je kmalu ugotovil, da le ne gre tako preprosto, saj ga je v osamljenosti negativnost začela samo še bolj nažirati. V tem procesu samoizpraševanja in strogih prehranskih omejitev je nastal njegov najdrznejši album doslej, Cenizas. Več

  • Borka

    3. 4. 2020  |  Mladina 14  |  Kultura  |  Plošča

    Haiku Garden: Izštekani 

    Redek domači ansambel, ki je tako vsestranski, da uživa oboje, status alter klubske kredibilnosti in naklonjenost nacionalradijskega roštiljanja, se je lani ustavil pri Juretu Longyki v oddaji Izštekani. »Hrupni shoegazerji« se v manj hrupnem formatu izkažejo za precej iznajdljive, čeprav ne povsem razelektrene in ne popolnoma brez prepoznavnega pretiravanja z efekti. Priložnost so izkoristili za ambiciozno pregnetenje in predrugačenje aranžmajev, tudi z bogatenjem instrumentarija, saj na ploščku med drugim slišimo godalni kvintet, harmoniko, sitar, kitaro lap-steel in trobento. Izštekani Haiku Garden prestopi meje svojih vrtičkov in streže s presežkom najprepoznavnejše domače institucije (radijskih) koncertnih predvajanj. Več

  • Borka

    27. 3. 2020  |  Mladina 13  |  Kultura  |  Plošča

    Childish Gambino: 3.15.20

    Pri multipraktiku Donaldu Gloverju je bilo dolgo vprašanje, ali se bo v kolektivno zavest zagozdil kot igralec, ki zna rapati in peti, ali kot novosoulovsko-raperski hibrid, ki se odlično znajde v (komični) igri. Potem je serija Atlanta stvari postavila na svoje mesto. Prav z njenim uspehom je tudi njegova muzika postala samozavestnejša. Na albumu 3.15.20 se izkaže kot mojster forme, obvlada različne šablone, jih obrača, kombinira, preskakuje iz ene v drugo: od poletnega hitiča in steviewonderskih epskih napevov do electro funk koračnice, udarca distorzije in celo preprodajalsko-uličarske zgodbe v formatu otroške pesmice. Childish Gambino končno tudi s celotnim albumom stopi korak naprej: na pot drznega in za hip čudaškega. Več

  • Borka

    20. 3. 2020  |  Mladina 12  |  Kultura  |  Plošča

    Four Tet: Sixteen Oceans

    Kot smo nekako že vajeni, je Kieran Hebden novi album izdal povsem brez napovedi in predhodnega obveščanja glasbenomedijskih izpostav. Sixteen Oceans se začne z nevsiljivim podlaganjem utripa prepoznavnega house ritma, ki je najočitneje zaznamoval Hebdnove glasbene pustolovščine zadnjih let, nato pa dramaturški lok počasi in do zadnje tretjine z občutkom seže do ambientalne in bobnov odrešene ravnice. S kar nekaj skicirnimi, enominutnimi vložki. Če že konkretnejši kosi niso plesna glasba, ampak njen odmev, se z dodatki zvokov ptičev in pretakanja vode kaj hitro znajdemo v polju »glasbe za meditiranje«. Tekoče zračni in spokojni projekt, ki lebdi pod letvico visokih pričakovanj zaradi Four Tetovega podpisa. Več