Borka

  • Borka

    27. 5. 2016  |  Mladina 21  |  Kultura  |  Plošča

    Skepta: Konnichiwa

    Za evropske kitarske bende je preboj v ZDA nadvse težka reč, pomislite pa, kako je šele z raperji. A trenutnemu londonskemu kralju grima Skepti je lani uspelo točno to. Na krilih dveh najpomembnejših himn žanra zadnjih let (That’s Not Me in Shutdown) se je veteran vrnil v velikem slogu in na noge dvignil mladino po vsem svetu. Več

  • Borka

    22. 10. 2021  |  Mladina 42  |  Kultura  |  Plošča

    Coldplay: Music Of The Spheres

    Ko smo si že oddahnili, misleč, da je žanr softrocka končno izumrl – ali pa vsaj ni več aktualen ali že zdavnaj ni več taktika plezanja na vrhove pop lestvic –, v prostor vstopi Music Of The Spheres. Gre seveda za pretiravanje in karikiranje – britanski rockerski veljaki še zmeraj znajo na kakšnem koščku zganjati malce hrupa, a lep del albuma je vendarle ekstremno oslajen, baladen in zastarel, drugje pa je popolnoma zbledela brezobrazna plastična gmota popa. Tudi uporaba emodžijev za naslove nekaterih posnetkov ni ravno avantgardna. Coldplay, namesto da bi narekoval trende špice pop rocka, varno igra na rezultat. Skupek ne najbolj usklajenih posnetkov, ki ga le stežka slišimo kot celoto. Več

  • Borka

    15. 10. 2021  |  Mladina 41  |  Kultura  |  Plošča

    BADBADNOTGOOD: Talk Memory

    Peti album kanadskega festivalskega hita jazzovskega jezika za seboj pušča dvoje: enega člana benda in gostujoče vokaliste svojega predhodnika. Talk Memory je obred prehoda v »odraslo« obdobje, je jazz v bolj destilirani, klasični obliki, s precej improviziranja in s skoraj nič markantnih hakeljcev. BADBADNOTGOOD – zdaj trojec – se izkaže v najbolj zreli, kompleksni in produkcijsko najbolj prepričljivi izvedbi doslej, za kar pa ne more pobrati vseh zaslug. Na pomoč mu je namreč priskočilo nekaj muzicistov, predvsem (podobno kot pred kratkim tudi novosoulovski skupini Hiatus Kaiyote) brazilski veteran Arthur Verocai z godalnimi aranžmaji, ki so vtkani tekoče in nevsiljivo. BBNG, čisto pravi jazzerji. Več

  • Borka

    8. 10. 2021  |  Mladina 40  |  Kultura  |  Plošča

    The Specials: Protest Songs 1924–2012

    The Specials je bil glas britanskega glasbenega multikulturalizma desetletja pred »merkelskim multikulti cinizmom«. Bend, ki je znal jamajški gruv prevesti v britansko okolje z jasno politično držo in v antoloških razsežnostih, je doživel več reinkarnacij. V zadnji je izvornih članov zasedbe ostalo bolj malo, zato pa ta z novim albumom priredb protestnih pesmi prav nič ne stavi na staro slavo. O skaju oziroma two tonu ni ne duha ne sluha, predelave (najbolj znane so tiste Boba Marleyja, Franka Zappe in Leonarda Cohena) pa skupina zlaga urejeno, po pravilih, baladno, rockovsko, veteransko, spoštljivo, zmerno, na trenutke šablonsko in rahlo »terasa-bendovsko« ... Povsem starošolsko in zunajtrendovsko. Več

  • Borka

    8. 10. 2021  |  Mladina 40  |  Kultura  |  Plošča

    Tirzah: Colourgrade

    Tirzin prvenec – leta 2018 izdani Devotion – je stroka skoraj enoglasno potrdila z oznako odličnosti: deležen je bil sijajnih kritik in je pristal v izborih založniških vrhuncev tistega leta. A intimni minimalizem mlade londonske pevke ni podkoval za vlogo nove zvezdnice velike in izjemno produktivne tovarne britanskega r & b-ja levega pola. Album in njegova avtorica bi sicer težko galopirala po prerijah slave. Prvič, gre za razmeroma tih izdelek nepompozne produkcijske narave in zmernega aranžiranja. Drugič, ključno, Tirzah se rada drži zase, ne rine v ospredje, ne kriči za pozornost, tudi ni plesalka, ne narekuje modnih smernic, ni integralni del the in-crowda ... Pravzaprav se najbolje počuti v svoji domači »vasi« v južnem Londonu. Več

  • Borka

    1. 10. 2021  |  Mladina 39  |  Kultura  |  Plošča

    José González: Local Valley

    Ima v glasni sodobnosti množične kulture klasična folk muzika sploh še šanse? Ima! José González se je potihoma in nevsiljivo prikradel v kolesje stroja velikih festivalov kot zmeren, akustičen one man band. Albume niza počasi. Novi, Local Valley, prihaja šest let po zadnjem, tehničnih in vsebinskih novosti pa na njem skorajda ni. Gonzálezov »ustvarjalni razvoj« je minimalen, njegova muzika ostaja izpovedna kantavtorska klasika, intimno kombiniranje ali, bolje rečeno, svojstveno enovito zlitje akustične kitare in glasu. No, tokrat ne poje samo v angleščini, ampak tudi v domorodni švedščini in materinščini španščini. In dodaja majhne, subtilno nevsiljive dodatke igranih in programiranih ritmov tolkal. V skromnosti je moč. Več

  • Borka

    24. 9. 2021  |  Mladina 38  |  Kultura  |  Plošča

    Nala Sinephro: Space 1.8

    Nala Sinephro se je, ko je bila mladinka, najprej kalila na odrih londonskih (jazzovskih) prostorov. Prepričljivost teh nastopov je verjetno glavni razlog, da na njenem prvencu igra zavidanja vredna druščina iz prve lige londonske novojazzovske scene. Posnela ga je pri 22 letih, sama ga je skomponirala, sproducirala, posnela, zmiksala. Na njem igra harfo in vijači modularne sintetizatorje. Izhodišče je studiozno, saj je temeljna premisa projekta, da zvok premika materijo. Album Space 1.8 je v večini ambientalna, popolnoma mehka, meditativna, hipnotična in strašljivo pedantno sestavljena tvarina, ki prikima šoli spiritualnega jazza. Z enim hrupnejšim vrhuncem. Eden od prepričljivejših letošnjih izdelkov britanskega glasbenega prostora in vesolje zvočne perfekcije. Več

  • Borka

    24. 9. 2021  |  Mladina 38  |  Kultura  |  Plošča

    Dj Seinfeld: Mirrors

    Dj Seinfeld je eden od jezdecev izjemno trendovske scene šumeče, saturirane in melodične klubske muzike, ki se je je prijela oznaka lo-fi house. Izraz in estetika oziroma buzzword je bil v zadnjih letih zlorabljen vse do naslovov nepregledne množice youtubovskih miksov in spotifyevskih plejlist. Tako ni čudno, da je švedski didžej pri snemanju drugega albuma obrnil ploščo. Slogovni premik je bil torej nujen, je pa tudi povsem predvidljiv. Seinfeld se seli na največje odre. Mirrors je sčiščen, spoliran in všečen skupek sterilno brezdušnega housa in 2-stepa z vrivki trendovske progresive, ki je narejen z mislijo na ugajanje poslušalstvu. A ne Seinfeldovim starim fenom, ampak sredini širše klubske populacije. Več

  • Borka

    17. 9. 2021  |  Mladina 37  |  Kultura  |  Plošča

    King Krule: You Heat Me Up, You Cool Me Down

    Britanski samorastnik Archie Marshall je v letu 2020 uspel izvesti tri koncerte, posnetke z njih pa so zdaj sestavili v live album. Če je vokalist takoj prepoznavnega glasu, kitarist, producent, raper ... svojo nišo zrnate melanholije zarezal z nizom meglenih, zasanjanih, lebdečih albumov izrazitega avtorskega pečata, pa žive interpretacije materiala z zadnjih dveh albumov – lanskoletnega Man Alive! in tri leta starejšega The OOZ – s ščepcem starejših hitov na odru zvenijo bolj našpičeno, glasnejše, dinamično, postpunkersko. Brez kančka nastopaških trikov ali dolgovezenja. Po prisluhu ploščku You Heat Me Up, You Cool Me Down ni nobenega dvoma: glasbo Kinga Krula je treba doživeti v živo. Več

  • Borka

    17. 9. 2021  |  Mladina 37  |  Kultura  |  Plošča

    Little Simz: Sometimes I Might Be Introvert

    Četrti album enega najprepoznavnejših glasov britanskega novosoulovsko-hiphoperskega miljeja zadnjih petih let je s tehnične plati daleč najambicioznejši doslej. Sometimes I Might Be Introvert prinaša veliko: orkestralne aranžmaje pihal in godal, upanje vlivajoče zborovske napeve, teatralne motivacijske nagovore, široko žanrsko kombinatoriko ... Tematsko ostaja, kjer je severnolondonska raperka brodila v zadnjem desetletju: v nepreračunljivi izpovedi in občasnem spretnem bahaštvu. A bolj kot narativni lok prepriča sama veščina obračanja in zlaganja besed v edinstveno gibki tok. Več

  • Borka

    3. 9. 2021  |  Mladina 35  |  Kultura  |  Plošča

    travnik: PUBECI NE JOČEJO

    Mariborski prostor raperskega izrazja je vedno znal postreči s kakšnim relevantnim imenom. V zadnjih, »posttekočih« letih je bil to najpogosteje prav član ključne zasedbe Tekochee Kru Mito. No, tokrat poslušamo manjše presenečenje, saj je mikrofon prevzel njegov najpogostejši sodelavec producent. YNGFirefly v navezi s frendi, kolegi, momci, jarani, pubeci ... skače po travniku na presečišču rapa, trapa in popa. PUBECI NE JOČEJO, zato pa uravnovešeno rapajo in pojejo, autotjunovsko zavijajo, sčilirano nametavajo in predvsem vajbajo. Album vsakdanjika popolnoma ležernega teka ali hipermelodični tinejdžerski pop dobesednih opisnih tekstov in oslajenih hakeljcev. Več

  • Borka

    27. 8. 2021  |  Mladina 34  |  Kultura  |  Plošča

    Niko Novak: Pankow

    Samotni potnik, podalpski bluesman, mrmrajoči kantavtor zrnatega glasu. Nika Novaka poznamo še iz slavnih dni skupine Dicky B. Hardy in kasneje dvojca Incurabili, zadnja leta pa redno niza izredne albume, napol na skrivaj, večinoma na spletu. Samo glas in bas, posneta in nič kaj spolirano zapakirana. Tokrat je drugače, saj so v Nikov špelunkasti one-man-blues všpikali še druge instrumente in efekte, glasbo pa potem čisto zares zmiksali in izdali na vinilu. Vse brez pretiravanja in z občutkom. Čeprav predvsem bobni dodajo neko novo dimenzijo, neko globino in težo, pa se pri nekaterih posnetkih bogatenje in čiščenje zdita skoraj odveč. Minimalizem Novakovega izraza je hkrati njegova glavna značilnost. Več

  • Borka

    27. 8. 2021  |  Mladina 34  |  Kultura  |  Plošča

    Ka: A Martyr’s Reward

    Ka, newyorški poet hrapavo šepetajočega rapa, samotarski pripovedovalec zgodb z napačne strani Brooklyna, podnevi pa gasilec, je samostojno in neodvisno izklesal nišo, ki jo zadnja leta poslušamo kot minižanr izrazito narativne, osebne, mračne, sedativne, uličarske, netrendovske in breznavlačne narave. Novi album A Martyr’s Reward potrdi, da je veteran potrpežljivo zgradil prepoznavno samosvoja in nevsiljiva zvok in slog, ki jima ni para. Več

  • Borka

    20. 8. 2021  |  Mladina 33  |  Kultura  |  Plošča

    Jungle: Loving in Stereo

    Londonski dvojec Jungle je leta 2016 udaril premišljeno: sprva anonimno, z markantnimi »uličnimi« videospoti, zaledjem uigranih muzicistov in prvencem zasanjano pesnega soulovskega popa rahlo odtujene vokalne izvedbe. Tretji album prinaša največje slogovne spremembe doslej: prinaša opazna nihanja v tempu, prinaša dva gostujoča vokalista, prinaša več razgibanosti v petje glavnih protagonistov in več življenja v samo muziko. Loving in Stereo se slogovno bolj kot prejšnji izdelki spogleduje z »londonsko novo sceno«, od prepoznavnega sčiščenega disca je ostalo bolj malo, kar je dobrodošla poteza za znamko, ki je doslej stavila tako rekoč na en sam trik. Spolirana, apolitična različica novosoulovske sodobnosti metropole. Več

  • Borka

    13. 8. 2021  |  Mladina 32  |  Kultura  |  Plošča

    Altin Gün: Âlem

    Trenutni glavni popularizator posodabljanja zvoka turške psihedelije in anatolskega rocka preteklosti domuje v Amsterdamu. Zasedba Altin Gün se je v zadnjih treh letih izjemno hitro prelevila iz drugogodbaške eksotike v popularno festivalsko stalnico. To ji je med drugim uspelo s slogovnim popravkom: vse bolj se je usmerjala proti discu in synth popu. Tudi tokrat, v četrto, že z drugim letošnjim albumom. Âlem je najbolj elektronski izdelek ekipe doslej, psihedelični učinki in rešitve so potisnjeni v ozadje, v ospredju kraljujejo preproste, v uho hiteče sintetizatorske melodije, vsi zaslužki pa gredo ekološki dobrodelni organizaciji Earth Today. Privlačno, zapomnljivo, izčiščeno, naivno in včasih klišejsko. Več

  • Borka

    6. 8. 2021  |  Mladina 31  |  Kultura  |  Plošča

    Nesesari Kakalulu: Pramada

    Sunkoviti severnoprimorski veter afrobeata in jazza v presledkih dobrih treh let streže s svojim že tretjim albumom. Hitremu tempu izdajanja pritiče tudi hitra muzika, in ta na Pramadi to nedvomno je. Je ognjevito našpičena fankijada z dolgimi kompozicijami tekočih in neštetih zavojev aranžmajskih iznajdljivosti in domiselnosti. Je divjina discipliniranega divjanja z redkimi predahi, z neštetimi pihalskimi izbruhi in številnimi večglasnimi napevi, kar odzvanja občutek komunalnega, kolektivnega ustvarjanja in avtorstva in tako v spomin prikliče razne kolektive afroameriških raziskovanj iz sedemdesetih let. Mini big band Nesesari Kakalulu, katerega člani očitno preživljajo skupaj precej časa, z vsako ploščo učvrščuje ohlapno preciznost uigranosti. Več

  • Borka

    30. 7. 2021  |  Mladina 30  |  Kultura  |  Plošča

    Anika: Change

    Politična novinarka Annika Henderson se je ob pomoči producenta skupine Portishead Geoffa Barrowa pred dobrim desetletjem prekvalificirala v deficitarno panogo muziciranja na področju postpunka, duba in wava. Besedila za svoj šele drugi samostojni album Change je pisala sproti, med snemanjem v studiu. To ni brez posledic. Pri kar nekaj posnetkih skoraj neskončno ponavljanje enovrstičnic že načne potrpljenje poslušalca. Prej razdraži kot hipnotizira. Muzika, ki v bolj udarniških delih prikliče duhove vlažnih kleti umetniških kotišč z začetka osemdesetih let, a ki (pretirano) ne šminkira s svojo retro pozo. Pristajal bi ji kakšen ostri rob ali plesni odlomek več ter kakšna mantra emancipiranega razočaranja manj. Več

  • Borka

    30. 7. 2021  |  Mladina 30  |  Kultura  |  Plošča

    Leon Bridges: Gold-Diggers Sound

    Soulovski pevec Leon Bridges streže s tretjim albumom organskega plastenja, umirjenega razpoloženja in počasnejšega tempa. Pevec, kitarist in multiinstrumentalist z juga ZDA je vedno bolj nežno zibal kot kričeče razplesal, nova plošča pa prinaša opaznejšo, a neposiljeno slogovno prevetritev. Več

  • Borka

    23. 7. 2021  |  Mladina 29  |  Kultura  |  Plošča

    Chet Faker: Hotel Surrender

    Pevec z lahkoto prepoznavnega glasu Nick Murphy je pred petimi leti opustil vzdevek, ki ga je (pred tem) hitro izstrelil v sam vrh avstralske pop scene. Pod imenom Chet Faker je že leta 2012 zajahal lestvice s prvencem Built On Glass in sedaj se paradni projekt vrača. Hotel Surrender je nevsiljiva razvlečenka brez zapomnljivih posnetkov in hakeljcev, je baladno zaspana pop elektronika, ki se tu in tam spusti v diskoidno mehak drnec zadržanega poplesavanja. Murphyju je uspelo posneti album, ki se uvidevno sprehodi mimo nas, ne da bi ga sploh opazili. Zanašanje na izpolnjevanje slogovnih pričakovanj težko prinaša nove zamisli in se tokrat izkaže za bledo ziheraštvo sicer res takoj prepoznavnega izraza. Hotel kaj že?! Več

  • Borka

    16. 7. 2021  |  Mladina 28  |  Kultura  |  Plošča

    Katalena: Kužne pesmi

    Dvajset let skupine Katalena prinaša njen deveti album. Eden najprepričljivejših in najdlje hrupajočih domačih gnetilcev, osvežilcev in posodobilcev ljudskega izročila se tokrat – predvidljivo – loti enega večnih motivov človeške civilizacije: kuge in na njo lepljivih tem bolezni, izolacije, solidarnosti, skrbi ... Kot zapoveduje nepisano pravilo, kolektiv tudi tokrat prepriča v kategorijah aranžiranja, tekstopisja in interpretacije. Pesmi so razkošno razdelane, melodično švigajoče in inštrumentalno bogate – toliko bolj zaradi pristavkov godalke Jelene Ždrale –, besedila sežejo do duhovito pronicljivega družbenega komentarja, vokali so suvereno konkretni. S kakšnim izjemno retro zvenečim vrinkom linije klaviatur, klarineta ali kitare. Več

  • Borka

    16. 7. 2021  |  Mladina 28  |  Kultura  |  Plošča

    Vince Staples: Vince Staples

    Vince Staples je eden tistih redkih ameriških emsijev, ki so hkrati kredibilni stebri sodobne raperske sredine in neke (manjše) pop ikone mladeži. Njegovi tehnika in vsebina rimoobračanja uživata tudi globoko spoštovanje tako stroke kot raperskih fenov, hkrati pa polni dvorane, njegovo ime je pri vrhu festivalskih plakatov, nastopa v reklamah največjega proizvajalca gazirane pijače, razvija TV-serijo za enega glavnih ponudnikov spletnega pretakanja videovsebin. Je straight edger, ki ne pije alkohola, pametnjakovič, duhovitež, ulični kronist ostrega jezika, pronicljivih in kratkih besednih zloženk, a popolnoma flegmatičnega sloga. Več

  • Borka

    9. 7. 2021  |  Mladina 27  |  Kultura  |  Plošča

    SAULT: NINE

    Skrivnostno izmuzljivi londonski kolektiv SAULT se je z edinstveno namešanko afra, soula, hiphopa ... pojavil pred dvema letoma in potem nametaval album za albumom, med katerimi jih je bilo kar nekaj čislanih in so obveljali za mojstrovine. Trik uspeha popolnoma brez promocijskega pompa ni samo v gibko plesni slogovni kombinatoriki in svojstveni dostavi napevov – pogosto povsem naivnih melodij – ali v duhovito ironičnih, a ostro aktualnih besedilih. Skupina je izdolbla slog zvočne lahkotnosti, s katero se loteva resnih tem. Tudi na albumu NINE, na katerem vešče preleti teme uličnega nasilja, sistemskega rasizma, odvisnosti ... SAULT je bil s prvimi ploščami uganka sveže nevsakdanjosti, zdaj pa že dosledno in suvereno izpolnjuje pričakovanja. Več

  • Borka

    2. 7. 2021  |  Mladina 26  |  Kultura  |  Plošča

    Lelee: Čuka bije pumpa

    V hudo gužvo ex-yu-post-punk-indie-rock bendov vstopa iz Ljubljane kričoči Lelee. A le ne gre za popolnega novinca, saj je lani potoval s karavano Klubskega maratona Radia Študent, in le ne gre za popolnega kričača, saj so radijska dostopnost, naivna melodična preprostost, zračnost kitarskega popa ... ključen del njegovega izraza. Čuka bije pumpa je plošček za dani letni čas in je pletenica spevnosti in hrupa, čeprav več časa vztraja na strani prvega. Neprestano pa se prepletata tudi glavna vokala basistke Jelene Rusjan in kitarista Damjana Manevskega in prav ta kombinatorika daje ustroju nujni dozi prepoznavnosti in razgibanosti. Naredi-sam garažni »ne pop ne alter«, ob katerem si lahko neprestano žvižgaš. Več

  • Borka

    2. 7. 2021  |  Mladina 26  |  Kultura  |  Plošča

    Hiatus Kaiyote: Mood Valiant

    Eno glavnih imen precej živahne širše avstralske in ožje melbournske scene novega soula si je za snemanje tretjega albuma vzelo kar nekaj časa. Razlogov je več, počasnost pa se je izplačala. Mood Valiant je namreč najbolj kompleksen, a hkrati mehko tekoč izdelek zasedbe Hiatus Kaiyote doslej. Je album vedrega razpoloženja, bogatega zvočnega plastenja, samozavestne tehnične dovršenosti ... Pomembno vlogo pri njegovem nastanku je imel precej nepričakovani gost: brazilski veteran Arthur Verocai, ki je poskrbel za pristavek godal in pihal na nosilni singlici. Prav ta izkušnja je ključno vplivala na zaključna dela plošče. Čudovito zaranžiran in sončen soul pop s kakšnim over the top trenutkom. Več

  • Borka

    18. 6. 2021  |  Mladina 24  |  Kultura  |  Plošča

    King Gizzard & The Lizzard Wizzard: Butterfly 3000

    King Gizzard & The Lizzard Wizzard je novi Frank Zappa. Avstralska skupina rockovske psihedelije je v pičlih devetih letih prilezla do albuma številka osemnajst. Če je v preteklosti vedno znova (in vedno drugače!) znala drzno gnesti sicer precej rigidni kitarski kanon v svoj prid, pa je Butterfly 3000 spet nekaj svojega: je lahkotno, melodično, pretežno synthovsko in med seboj povezano poslušanje. Razpoloženje je vedro, tripaških izletov v vesolje efektov je malo. Kar pa ne pomeni, da so Gizzardi končno pristali na Zemlji – še zmeraj lebdijo, tokrat malce nižje, brezbrižno v mehkih oblakih dream popa. Dobesedno, saj pevec Stu Mackenzie pogosto sanjari prav o sanjah. Diverziteta je edina možnost prihodnosti ... Več

  • Borka

    18. 6. 2021  |  Mladina 24  |  Kultura  |  Plošča

    Dean Blunt: BLACK METAL 2

    Dean Blunt svojega novega albuma ni posebej napovedoval, tudi nobene singlice ni bilo pred samim izidom. A po drugi strani, kdaj pa je bilo kaj drugače? Samorastnik šumečega soula, duba, folka, elektronike ... iz Hackneyja, ki se raje giblje v senci, kot ždi pod žarometi, ki se nerad izpostavlja, ki redko daje intervjuje, ki dela vse nasprotno od recepta promocijskih profesionalcev, kako uspeti v nepregledni glasbeni krajini, ki pogosto nastopa v gosti megli (skozi katero se vidi le njegovo silhueto), ki pogosto postreže s kakšno bizarno potezo ali izmišljenim PR ... nikoli ni posnel albuma, ki bi bil izdan po ustaljeni praksi zapovedi glasbenega posla. Več

  • Borka

    11. 6. 2021  |  Mladina 23  |  Kultura  |  Plošča

    KOIKOI: Pozivi u stranu

    Srbski novi rock je mogočno razvejena institucija, ki od časa do časa izstreli regionalne zvezde alterja, kot so Repetitor, Goribor in Darkwood Dub. Med novejšimi tamkajšnjimi kitarskimi pobudami tiči tudi beograjska pop-indierock skupina KOIKOI, pri kateri izstopa gibka pevska gimnastika – kombinatorika ali podajanje ženskega in moškega vokala s pogostimi vpadi večglasnih napevov. Njen prvenec Pozivi u stranu stoji trdno z obema nogama na mehki in bolj hrupni plati, z veliko gruva, z izčiščeno senzibilnostjo in dostopnostjo popa ter s kančkom distorzije. Mili meandri, ki ovinkarijo med prekopi alterja in srednjetokom. Če bi radijski pop zvenel (tudi) takole, bi bilo življenje lažje. Več

  • Borka

    4. 6. 2021  |  Mladina 22  |  Kultura  |  Plošča

    Mdou Moctar: Afrique Victime

    Saharski blues, puščavski rock, kitarska muzika Tuaregov, ki se širi po edinstvenih distribucijskih kanalih ali načinih izmenjave mobilcev in sim kartic. Bolj skupek sorodnih praks prostranstev Sahela kot trden žanr že desetletja v valovih pljuska v milje svetovnega popa, eden sodobnih obrazov tovrstnih izrazov pa je tuareški mojster kitare Mdou Moctar. Njegov novi album je psihedelična hipnoza gromkih večglasnih napevov, mogočnih rifov – akustike in glasne elektrike – in občasnih hrupnih solaž. Afrique Victime je muzika izjemnega občutka in je muzika skupine, pri kateri se v hipu sliši, da ne ustvarja projektno, ampak preprosto ogromno igra skupaj. Z zmernejšo količino Moctarjeve pretekle svojstvenosti. Več

  • Borka

    4. 6. 2021  |  Mladina 22  |  Kultura  |  Plošča

    DMX: Exodus

    Ko govorimo o fenomenu »pravega« raperja, skratka takega, ki ga odlikuje čista (ulična) kredibilnost trdote življenja, je DMX zelo pri vrhu seznama. Veteran s podpisom raskavo bevskajočega sloga je pristal v zaporu več kot 30-krat, najzabavnejši med neštetimi razlogi pa je, da se je pretvarjal, da je zvezni agent. Osmi album je izšel manj kot dva meseca po njegovi smrti in je na hitro končana razmetanka nekaj vratolomnih podlag, občasnih mašil in številnih – tudi tečno odvečnih (na primer Bono) – gostov pri prav vseh posnetkih. Exodus je tako zbirka sodelovanj brez smiselnega toka, ki ji zmanjka zadnja etapa pilaže, a tudi skupek DMX-ovih prepoznavnih bevskov je spodobna popotnica v večna rapišča. Več

  • Borka

    28. 5. 2021  |  Mladina 21  |  Kultura  |  Plošča

    Sons of Kemet: Black to the Future

    Sons of Kemet ni vsakdanji jazzovski kvartet. Londonski stroj neobrzdanega žanrskega jezika in mini plehgodbene sestave uporablja nenavaden arzenal: dve bobnarski bateriji – ki neprestano v dialogu pleteta goste (poli)ritmične pletenice –, tubo v vlogi basa in različna pihala, najpogosteje saksofon ali klarinet. Tega gibko čudovito, včasih himnično divje, drugič gromko jezno, spet tretjič senzibilno melodično z navidezno lahkoto vihti vodja, avtor vse muzike in mastermind Shabaka Hutchings, sicer šef še ene zasedbe Shabaka and the Ancestors in član trojca The Comet Is Coming. Hutchings je poleg tega najbolj spoštovan in izpostavljen akter londonskega glasbenega novega vala, ki se je v zadnjih letih, tudi čezžanrsko, razvlekel od podzemnih klubov novih plesnih smernic do elitnih kulturnih ustanov, kot sta Barbican in Tate Modern. Več