• 5. 7. 2016  |  Družba

    Naprodaj je posebna poletna številka Intervju 2016

    Vsebuje 16 novih intervjujev:
    Borut Pahor, Franc Rode, Irena Šumi, Michel Houellebecq, Jelena Aščić, Marko Mikuž, Ana Stanič, Stanko Kristl, Albert in Leonida Mrgole, Aleksandar Hemon, Jakob Finci, Dubravka Ugrešić, Umberto Galimberti, Zoran Kostić - Cane, Perica Jerković in Tanja Žagar.

  • Klemen Košak  |  foto: Uroš Abram

    1. 7. 2016  |  Družba  Za naročnike

    Jelena Aščić

    Jelena Aščić je termin za intervju prestavila petkrat. Ko smo bili prvič dogovorjeni, je začela v informativnih oddajah Televizije Slovenija razkrivati zgodbo podjetnika Primoža Smrtnika, ki je zaradi dolgov doživel živčni zlom in so mu potem diagnosticirali parkinsonovo bolezen, zaradi »zakonodajnih okvirov« pa se ne more ustrezno zdraviti. Zgodba ji je vzela ves teden, vendar intervjuja ni prestavljala samo zaradi časovne stiske, ampak ker ji, kot pravi, ukvarjanje s takimi zgodbami zasede vse misli. Jelena Aščić ima rada le tisto novinarsko delo, ki je naporno, in zgodb o ljudeh, ki izgubljajo bitko z birokracijo in sodstvom, je spoznala že toliko, da ji floskule o pravni državi zvenijo kot posmeh.

  • Borut Mekina

    1. 7. 2016  |  Družba  Za naročnike

    Borut Pahor

    S predsednikom države Borutom Pahorjem smo se pogovarjali dva dni po proslavi ob dnevu državnosti, posvečeni 25. obletnici osamosvojitve, in dva dni po objavi izidov referenduma v Veliki Britaniji o izstopu iz Evropske unije. Predsednik je na državni proslavi imel zavzet, deloma dramatičen govor o prihodnosti EU in izzivih, ki čakajo Slovenijo. V prvih vrstah so ga poslušali pomembni gostje, predsedniki Avstrije, Nemčije, Italije in Hrvaške – madžarski predsednik je zadnji trenutek sporočil, da je zbolel. Poleg tega so vmes še vedno tekle priprave na obisk predsednika Rusije, Vladimirja Putina. Med pogovorom je predsedniku Pahorju zvonil telefon in videti je bilo, kot da se je tisti konec tedna za trenutek znašel v enem od središč seštevka številnih evropskih kriz.

  • Jure Trampuš  |  foto: Uroš Abram

    1. 7. 2016  |  Družba  Za naročnike

    Albert in Leonida Mrgole

    Kaj se dogaja z današnjimi otroki in kaj se dogaja z njihovimi starši? Je res vse narobe? Se najstniki danes upirajo drugače, kot so se nekoč? Albert in Leonida Mrgole, sicer avtorja knjige Izštekani najstniki in starši, ki štekajo, sta prepričana, da mora družinske odnose voditi empatija, vživljanje v kožo drugega, pri čemer, to je bistvenega pomena, so starši tisti, ki imajo na otroke največji vpliv. Če so otroci apatični, če se dolgočasijo, če se jim zdi vse brez smisla in zavračajo okolico, je to predvsem iskanje stika, družinske navezanosti, ki se je nekje izgubila. Naloga staršev pa je, da znova vzpostavijo stik z izštekanimi najstniki, ki so se izklopili iz odnosa. Uporništvo v družini je po njunem mnenju stiska in hrepenenje po sprejemanju drugačnosti.

  • Staš Zgonik  |  foto: Uroš Abram

    1. 7. 2016  |  Družba

    Marko Mikuž

    Dr. Marko Mikuž je vodja odseka za eksperimentalno fiziko osnovnih delcev na Institutu Jožef Stefan in profesor na ljubljanski Fakulteti za matematiko in fiziko. Je tudi eden od znanstvenikov, ki se lahko pohvalijo, da so aktivno sodelovali pri potrditvi obstoja Higgsovega bozona, elementarnega delca, ki je ključen za naše razumevanje delovanja vesolja. Eden največjih znanstvenih uspehov novega tisočletja je bil češnja na torti njegovega večdesetletnega sodelovanja pri raziskavah v Evropskem centru za jedrske raziskave pri Ženevi, bolj znanem kot CERN, kjer domuje veliki hadronski trkalnik, največji pospeševalnik delcev na svetu z obsegom 27 kilometrov. Gre za največji stroj na svetu, v katerem znanstveniki pospešijo delce do skorajšnje svetlobne hitrosti, ob njihovih trkih pa opazujejo razpadne produkte in tako dobivajo vpogled v še nikoli videne razsežnosti stvarstva. Trkalnik po premoru za nadgradnjo spet deluje s polno paro. In nova odkritja že sramežljivo kukajo na plan.

  • Manca G. Renko

    1. 7. 2016  |  Družba  Za naročnike

    Franc Rode

    S kardinalom dr. Francem Rodetom sva se v nabito polni Škrabčevi domačiji v Hrovači pogovarjala tri dni po velikonočnem ponedeljku. V slovenskem javnem prostoru se pred tem precej dolgo ni pojavil; bržkone je bilo zanimanje za pogovor tudi zato tako veliko. Kardinal Rode natančno ve, kdaj in kako je treba nastopiti, da mu ljudje prisluhnejo, da privabi občinstvo in je v središču pozornosti. Ve, da ni pomembno le, kaj izrečeš, ampak kdaj in kako to izrečeš. Je mojster zapeljevanja občinstva, to je najin pogovor večkrat prekinilo s spontanim bučnim aplavzom in glasnim smehom, za katera je kardinal vnaprej odmerjal čas ter jima namenjal dramatične premore. To delo še zdaleč ni lahko – in tudi ne samoumevno. Na pogovor je prišel pripravljen, z zapiski, in pri prvih vprašanjih se je zdel v krču. Kdo bi si mislil, da človeku, tako veščemu javnega nastopanja, občinstvo še vedno pride do živega. Kdo bi si mislil, da je v resnici, preden spregovori, majhen, nato pa z vsako besedo, s katero pridobiva občinstvo, raste. In kdo bi si mislil, da tisti lesk v očeh, ki ga je mogoče opaziti na fotografijah in posnetkih, odraža iskrivost, mešanico samoironije in samozavesti, arogance in zadržanosti.

  • Jure Trampuš  |  foto: Uroš Abram

    1. 7. 2016  |  Družba  Za naročnike

    Irena Šumi

    Irena Šumi je samosvoja raziskovalka, poučevala je na različnih visokošolskih ustanovah, delala je na Inštitutu za narodnostna vprašanja, zdaj pa predava na mariborski fakulteti Alma Mater Europaea in na ljubljanski fakulteti za socialno delo. Raziskuje etničnost, mejnost, rasizme, antisemitizme, zanjo je recimo ksenofobija zgolj vljudnejši izraz za rasizem. Nastanek Slovenije in Slovencev razume drugače kot večina slovenskih zgodovinarjev, mit o tisočletnem snu o lastni državi je zanjo neumnost, a ta neumnost ima svoj smisel: kulturno poenotena masa se lažje upravlja. Še več, ne gre le za upravljanje, pravo prekletstvo Slovenije je, tako pravi, njena srenjska mentaliteta, strukture, ki onemogočajo spremembe in, če že hočete, tudi »normalno« državo.

  • Dijana Matković

    1. 7. 2016  |  Družba

    Aleksandar Hemon

    Chicaški pisatelj bosanskih korenin je v slovenskem prostoru s prevodi navzoč od leta 2006 in romana Nowhere Man (Modrijan, 2006), v svetovnem pa vse od prve v angleščini napisane zbirke zgodb The Question of Bruno (Vprašanje Bruna, 2000), ko so ga kritiki začeli primerjati z literarnimi klasiki, kot sta Joseph Conrad in Vladimir Nabokov. Še dlje pa predstavlja glas Bosancev – tako tistih, ki so ostali doma, kot številnih razseljenih po svetu. Izjemna ljubezen in spoštovanje sta ob njegovem lanskem obisku Ljubljane do zadnjega kotička napolnila knjigarno Modrijan in drug za drugim so se začeli oglašati njegovi rojaki, da bi pridali lastno zgodbo izseljenstva in se mu zahvalili za njegovo pisanje.

  • Peter Petrovčič  |  foto: Uroš Abram

    1. 7. 2016  |  Družba  Za naročnike

    Ana Stanič

    Ana Stanič je že pred desetletjem in pol v Londonu odprla odvetniško pisarno, specializirano za področja energetike, mednarodnega prava in reševanja sporov. S tem se je zavestno odrekla milijonskim dobičkom, ki bi jih prejemala, če bi ostala v kaki veliki odvetniški pisarni. Pravi, da je to storila zato, ker rada mirno spi. In zato, da lahko počne stvari, v katere verjame, kot so recimo neodvisno svetovanje, odgovorno vodenje, okoljevarstvo in pomoč narodom brez lastnih držav. In zato, da lahko pove, kar si misli, recimo o begunski krizi, odnosu Evropejcev do tujcev, o Sloveniji, kapitalizmu, pa tudi o tajnih čezatlantskih trgovinskih sporazumih, ki ne bi smeli biti tajni.

  • Stanislav Koblar  |  foto: Velija Hasanović

    1. 7. 2016  |  Družba  Za naročnike

    Jakob Finci

    Jakob Finci, predsednik Judovske skupnosti v Bosni in Hercegovini, je doma znan kot politik, v mednarodni skupnosti pa tudi kot diplomat. Ko sva uvodoma ugotovila, da je v naših krajih »nekoliko manj znan«, je to hudomušno pospremil z judovskim pregovorom: »O Bog, prosim te, da bi bil zdrav, bogat in neznan!« Kakor da bi hotel povedati, da štejejo otipljivejše stvari, javna prepoznavnost pa je sama po sebi precenjena. Je tipičen Sarajevčan, pripadnik sarajevske raje, žlahtnega kroga meščanov, predstavnik samosvojega spoja avtohtonega bosanskega duha in tamkajšnjega judovstva, ki je nastajal skozi številne rodove.

  • Urša Marn  |  foto: Uroš Abram

    1. 7. 2016  |  Družba

    Stanko Kristl

    Stanko Kristl pripada najvplivnejši skupini arhitektov slovenske moderne. Generacija študentov prof. Edvarda Ravnikarja, ki se je izoblikovala v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, je s svojimi deli pustila izrazit pečat, ki še danes pomembno zaznamuje slovensko arhitekturo. Bil je redni profesor na ljubljanski fakulteti za arhitekturo, poučeval pa je tudi na oddelku za krajinsko arhitekturo biotehniške fakultete. Izvedenih je več kot šestdeset njegovih arhitekturnih in urbanističnih projektov, od katerih so mnogi avtorsko in spomeniško zaščiteni ter nagrajeni, na primer stanovanjski objekt za asistente ljubljanske univerze na Prijateljevi ulici v Ljubljani, soseska atrijskih hiš na Borsetovi ulici v Ljubljani, osnovna šola Franceta Prešerna v Kranju, vrtec Mladi rod na Črtomirovi ulici v Ljubljani in diagnostično-terapevtski in servisni objekti ljubljanskega Kliničnega centra. Vsake naloge se je lotil tako, da jo je najprej do obisti preštudiral – pa naj je šlo za projektiranje vrtcev, šol, bolnišnic ali stanovanjskih blokov. Pri 94 letih še vedno projektira.

  • Heni Erceg

    1. 7. 2016  |  Družba  Za naročnike

    Dubravka Ugrešić

    Pisateljica Dubravka Ugrešić se je rodila v Zagrebu in tam je 20 let, do leta 1992, predavala na Filozofski fakulteti. Tega leta je za nemški časnik Die Zeit napisala ironično besedilo o spominkih Čisti hrvaški zrak? Laže se diha in zaradi njega postala tarča hrvaške nacionalistične desnice. Potem ko je bil v Globusu objavljen članek Čarovnice iz Ria, katerega avtor je njo in še nekaj hrvaških pisateljic in novinark razglasili za »dobičkarice komunizma«, ki »posiljujejo Hrvaško«, in jih oblatili še z več drugimi podobnimi izrazi, pa se je izselila iz domovine in od takrat živi v Amsterdamu. Njene knjige in eseji – Ministrstvo bolečine, Brezpogojna vdaja, Kultura laži, Napad na minibar in drugi – so prevedeni v vse evropske jezike, poleg tega je dobitnica številnih mednarodnih nagrad. V esejih se najpogosteje ukvarja z vprašanji pregnanstva, identitete, s kulturo družbene laži ... V njih je vedno izrazito kritična do vsakršnega nacionalizma in pojavov fašizma v Evropi. Je dobitnica letošnje vilenice, ene najpomembnejših slovenskih književnih nagrad.

  • Bernard Nežmah  |  foto: Uroš Abram

    1. 7. 2016  |  Družba  Za naročnike

    Umberto Galimberti

    Profesor Galimberti, ki je filozofijo pretvoril tudi v filozofsko svetovanje, je na Slovenskem znan po dveh odmevnih knjigah: »Grozljivi gost: nihilizem in mladi« in »Miti našega časa«. V prvi se je spraševal, zakaj so droge postale modus vivendi množice mladih, v drugi pa je izpostavil, kako naša življenja določajo vsakodnevni miti, na katere nevede pristajamo. Zunaj teh dveh polov pa je napisal tudi knjigo »Kaj je to ljubezen?«, v kateri iz filozofskih izhodišč napiše hvalnico ljubezni, ki ni stanje idile, temveč stvar kompleksnega razmerja, ki posamezniku omogoča, da v sebi odkrije norost.

  • Marjan Horvat  |  foto: Miha Fras

    1. 7. 2016  |  Družba  Za naročnike

    Cane Zoran Kostić

    Zoran Kostić - Cane (1964), frontman skupine Partibrejkers, je odraščal na Ušću, v predelu Novega Beograda, kjer so po drugi svetovni vojni, tudi z akcijami mladinskih delovnih brigad, nastala nova naselja z visokimi stolpnicami in zaradi prišlekov iz drugih delov države drugačna urbana kultura v hitro rastoči, danes več kot dvomilijonski srbski prestolnici. Prvi bend, Kopilad, je ustanovil pri petnajstih letih, nato pel v Urbani gerili in Radnički kontroli, leta 1982 pa je s kitaristom Nebojšo »Antonom« Antonijevićem ustanovil Partibrejkerse, ki so danes med najbolj prepoznavnimi in najboljšimi rockovski bendi na območju nekdanje Jugoslavije. O tem smo se nedavno prepričali v Kinu Šiška, na predstavitvi novega albuma Sirotinjsko carstvo, prežetega s Partibrejkersom lastno energijo.

  • Deja Crnović  |  foto: Uroš Abram

    1. 7. 2016  |  Družba  Za naročnike

    Perica Jerković

    Perica Jerković velja za enega najboljših slovenskih stand-up komikov, pa tudi za najbolj analitičnega, saj se zdi, da o tej zvrsti ve vse. S stand-upom se ukvarja od leta 2003, soustanovil je skupino Komikaze, danes pa se lahko pohvali z dvema odlično sprejetima celovečernima stand-up predstavama: Rojen v Jugi, v kateri se med drugim ukvarja s svojo izkušnjo begunstva, in Zgodovina selfie butla, v kateri obravnava samoupodabljanje. Poleg smeha ga zanimajo še drugi odzivi, ki jih lahko izvabi iz občinstva, pa tudi druge oblike nastopov, s katerimi prestopa meje pričakovanega. Je komik, ki je na ljubljanski festival Trnfest pred leti prišel kot Jezus in ki zna imitirati Postojnsko jamo.

  • Deja Crnović  |  foto: Uroš Abram

    1. 7. 2016  |  Družba  Za naročnike

    Tanja Žagar

    Tanja Žagar je najbolj priljubljena pevka slovenske zabavne glasbe. Pri 34 letih ima za seboj 20 let glasbene kariere, od tega deset let samostojne. Ima toliko gongov popularnosti kot Slavko Bobovnik (šest) in dva viktorja za glasbeno osebnost leta. Doma je iz središča Ljubljane, prvi samostojni koncert v domačem mestu pa je doživela šele novembra lani, ko je nastopila v Hali Tivoli. V glasbeni šoli v Logatcu poučuje klavir in vodi otroški pevski zbor, za njeno pevsko kariero pa skrbi ekipa 20 ljudi, od tega polovica živi izključno od njene glasbe.