Aleksandar Hemon

Pisatelj

Chicaški pisatelj bosanskih korenin je v slovenskem prostoru s prevodi navzoč od leta 2006 in romana Nowhere Man (Modrijan, 2006), v svetovnem pa vse od prve v angleščini napisane zbirke zgodb The Question of Bruno (Vprašanje Bruna, 2000), ko so ga kritiki začeli primerjati z literarnimi klasiki, kot sta Joseph Conrad in Vladimir Nabokov. Še dlje pa predstavlja glas Bosancev – tako tistih, ki so ostali doma, kot številnih razseljenih po svetu. Izjemna ljubezen in spoštovanje sta ob njegovem lanskem obisku Ljubljane do zadnjega kotička napolnila knjigarno Modrijan in drug za drugim so se začeli oglašati njegovi rojaki, da bi pridali lastno zgodbo izseljenstva in se mu zahvalili za njegovo pisanje.

Po človeški plati boste težko našli ljubeznivejšo, priljudnejšo osebo, toda svoj javni glas uporablja neusmiljeno, niti malo politično korektno, ob tem pa je v analizah oster kot britev, hiter kot strela, drugič pa enostavno duhovit: na tviter profilu (@SashaHemon) je denimo včeraj opisal, kako se Donald Trump pred vsakim javnim nastopom »zadene z viagro. Tako so njegove dlani večje, njegovi lasje bolj puhasti in njegov rasizem bolj nenasiten.« Spet drugič ga zmoti Tarantinov film, kar ima za posledico dolg, besen rafal tvitov, s katerimi obsodi režiserjevo popolno dehumanizacijo ljudi in ga razkrinka v vsej njegovi bedi. V kolumnah, ki jih objavlja na Radiu Sarajevo in tudi v številnih svetovnih medijih, preučuje družbene kontinuitete, ki so med drugim povzročile in omogočile omenjena dva. Ko opazuje sedanjo predkatastrofično atmosfero, mu izkušnja Bosanca omogoča uvid v vzroke za nastanek tega stanja. Uvid, ki ga mnogi njegovi ameriški pisateljski kolegi nimajo – kako drugače razložiti, zakaj je prav on tisti, ki je moral približno petsto ameriškim pisateljem ob njihovem javnem protestu proti Trumpu povedati, da so v zmoti, da »Trump ni anomalija, temveč logična posledica procesov, ki v Ameriki potekajo vsaj od leta 2000«?

Mimogrede: če ga še niste brali, brez dvoma najprej posezite po Knjigi mojih življenj (Modrijan, 2013). Branje teh biografskih esejev vas sicer ne bo spravilo v kako stanje normale, ampak, hej, »normala že dolgo ni na voljo. Kar je v redu. Normala ni le lažna, temveč tudi dolgočasna«.

Kako ste danes, Saša?

Ah, stresno, stresa ni nikoli konec.

Vidim, da ste sredi javnega obračuna s približno petsto ameriškimi pisatelji in pisateljicami. Kako ste se znašli v situaciji, kjer sami nastopate proti njim?

Saj ne nastopam proti njim. Polovica je mojih prijateljev in tako kot oni tudi sam preziram Trumpa. Gre samo za to, da nisem mogel podpisati pisma, v katerem nasprotujejo Trumpovi kandidaturi, pa sem hotel razložiti, zakaj.

Kaj je največji problem tega pisma?

Problemov je kar nekaj. Eden je ta, da če mislijo, da je ameriški volilni sistem legitimen, se je Trumpovi kandidaturi treba upreti z volitvami. Če pa pisatelji mislijo – kar mislim tudi sam –, da je ameriški volilni in politični sistem omogočil Trumpa in pripeljal do njega, potem bi moralo biti to pismo kritika tega sistema. Namesto tega sugerira, da je Trump glavni problem, ker da ne predstavlja ameriških vrednot. Jaz pa mislim, da je Trump zgolj vrhunec nekih političnih tendenc, da je proizvod bushistične Amerike, ki je Obama ni premostil. Trump je simptom, ne pa bolezen.

Poleg tega politični angažma ne bi smel biti sezonska aktivnost, vsaj ne med pisatelji. Ne mislim, da bi jim moral kdo odobriti javni protest, niti ne mislim, da bi bilo bolje, če pisma ne bi napisali – če je Trump aktiviral politično zavest pri pisateljih, ki bo odslej prisotna, potem je to dobro, gotovo bolje kot molk. Toda ko spregovoriš, se neizbežno zastavlja vprašanje predhodnega molka.

Toda jaz mislim, da sta Trump in Hillary posledica, ne pa vzrok. Če ju ne bi bilo, bi bili vzroki isti, posledice pa bi imele druga imena.

Zveni znano. Pa vendarle: kako se družbeni vpliv ameriških pisateljev razlikuje od družbenega vpliva evropskih pisateljev?

Ameriški pisatelji niso javni intelektualci, kot so evropski, njihova moralnopolitična avtoriteta ni umevna sama po sebi. To ima tako dobre kot slabe posledice. Po eni strani si je težko zamisliti situacijo, v kateri pisatelji pišejo memorandume, ki bi služili kot ideološki načrt za prihodnje vojne. Po drugi strani malo koga zanima, kaj počnejo in kaj govorijo. Glavni razlog, zaradi katerega je bilo pismo proti Trumpu odmevno, je v tem, da ga je podpisalo več sto pisateljev, tudi Stephen King, ki je sam zase proizvodni sektor.

Je razlog za vašo senzibilnost, zaradi katere ste zaznali problem tega pisma, ravno v tem, da prihajate iz okolja, v katerem ima javni glas pisatelja – sploh, ker je bil zlorabljen – tradicijo prisotnosti v družbenih dogajanjih?

Mislim, da ima model pisatelja kot javnega intelektualca ali disidenta svoje omejitve. Spomnim se, kako je bil Dobrica Ćosić disident, kako se je boril za svobodo govora – ko pa je bil svoboden in je lahko spregovoril, je spregovoril v jeziku fašizma. Pisatelj kot javni intelektualec/disident se najbolje znajde v nacionalnih – in s tem nacionalističnih – kulturah, kjer je javni prostor jasno opredeljen. V Ameriki pisatelji niso javni intelektualci, njihov pisateljski status jih – drugače kot denimo v Franciji – še ne kvalificira, da bi izrazili svoje mnenje na straneh dnevnega časopisja. Pa vendarle so pisatelji javne osebe, tako kot novinarji ali filmski režiserji, zaradi česar imajo dostop do javnosti, s čimer pride tudi odgovornost.

Kar se tiče moje politično-literarne senzibilnosti, se je ta začela oblikovati v osemdesetih, v obdobju med socializmom in nacionalizmom, ko se je zdelo, da je tretja pot možna. Takrat sem bil povečini novinar, s čimer hočem reči, da je odgovornost do javnega prostora, o kateri govorim, bližja novinarskemu kot pa nacionalnemu ali nacionalističnemu.

Ne mislim, da je dolžnost vsakega pisatelja javno oglašanje zunaj okvirov svojih knjig – nesodelovanje je ena izmed pravic v demokraciji. Mislim pa, da imajo pisatelji enake dolžnosti, kot jih imajo preostali državljani Amerike, s tem, da imajo dostop do javnega prostora. In če spregovorijo v javnem prostoru, so izpostavljeni vsaki vrsti kritike. Prav tako mislim, da imajo pisatelji, recimo temu tako, estetsko in epistemološko dolžnost, da se ukvarjajo z načini, po katerih se organizira znanje in konstruira »stvarnost«. Toda to mora biti kolektivni projekt, temu pa se reče literatura. Kar se tiče posameznih glasov ali mene osebno, pa ne mislim, da bi svet karkoli izgubil ali da bi sploh opazil, če me že jutri ne bi bilo več.

Se vam ne zdi, da v strahu pred patetiko samopoveličevanja in pred nacionalizmi, ki so pospremili razloge za pisanje nekaterih pisateljev nekdanje Jugoslavije, pretiravate s skromnostjo svoje vloge? Ni res, da svet ne bi opazil, če vas jutri ne bi bilo več.

Dobro, morda bi vi opazili. (Smeh) Vsaka oseba je pomembna za okolje, v katerem je, za ljudi, s katerimi je povezana. Sicer pa je pisanje pomembno zame osebno, saj brez literature ne bi vedel ničesar, kar vem o svetu – brez branja in pisanja ne bi imel konceptualnih okvirov za razumevanje sveta. Pisanje mi omogoča vključevanje v svet, daje mi dostop do področja človeške izkušnje in zgodovine.

V svojem odzivu pisateljem pravite: vse bo ostalo isto, če bo predsednik Trump. Prav tako bo vse ostalo isto, če bo predsednica Hillary Clinton. Zakaj?

Ker menim, da je ameriški koncept zgodovine in družbe, ki je odvisen od karizmatičnega vodje, kriptofašističen, saj je zasnovan na predpostavki, da vodje, obroženi z močno voljo in vodstvenimi sposobnostmi, spreminjajo zgodovinske in družbene izide. Toda jaz mislim, da sta Trump in Hillary posledica, ne pa vzrok. Če ju ne bi bilo, bi bili vzroki isti, posledice pa bi imele druga imena.

Posledica česa sta?

Posledica več reči. Recimo: dvostrankarskega političnega sistema, globoke vere v esencialno nadmoč ameriškega kapitalizma, predanosti nasilju kot najmočnejši obliki participacije v družbi in zgodovini, moralne in politične katastrofe, ki se je začela z invazijo Iraka. Mislim, da so bila Busheva leta ključna za te posledice, saj so elite tedaj začele razumeti, da sta demokracija in kapitalizem v navzkrižju in da se – če morajo izbirati – ve, kaj je pomembnejše.

Kako se z zavestjo o posledicah in ne vzrokih boriti proti trumpom tega sveta?

Boj poteka na vsakem koraku, nenehno. Sam sem že iztrošen. Proti trumpom se moramo boriti kot državljani. Prav tako se moramo kot državljani boriti proti tistemu, kar je Trumpa omogočilo, tudi proti političnemu sistemu, kakršen je. Trump se je kot republikanski kandidat že prej skušal prebiti na sedanji položaj, toda že zelo zgodaj v predvolilnem obdobju je bil poražen. Zdaj je situacija za Trumpa zrela, a ne zato, ker bi on sam postal pametnejši ali bolje organiziran.

Kaj bi v pristopu do Trumpa (ali dostopnosti medijev Trumpu) morali mediji spremeniti?

Mediji niso zunajdružbena kategorija. Lastniki medijskih hiš imajo svoja politične pozicije, tako tudi zaposleni, obstajajo pa tudi poslovni interesi – interesi delničarjev itd. Predpostavka, da imajo mediji nekakšen moralni kompas, ki naj bi se ga držali, je napačna; napačna je ideja, da jih spektakel, kakršen je Trump, zgolj zanese, zaradi česar naj bi kompas zgubili. V kontekstu tega novega, tako rekoč digitalnega kapitalizma ni kakega posebnega razloga, zakaj bi državljani od medijev pričakovali etično odgovornost. Lahko pa rečeva tudi takole: če se mediji znajdejo v situaciji, v kateri morajo izbirati med demokracijo in kapitalizmom, je tudi zanje izbira zelo preprosta.

Še vedno mislite, da Trump na volitvah ne more zmagati, kot ste mi rekli ob najinem lanskem pogovoru?

Mislim, da to ni zelo verjetno, seveda pa lahko zmaga. Nedavni pokol v Orlandu je že spremenil razmerja in Trump je v svoji patološki samovšečnosti samemu sebi že čestital, ker da je nekaj takega predvidel. V ISIS-u seveda vedo, da je Trump nekaj najboljšega, kar se jim lahko zgodi. Trump je apokalipsa, oni pa imajo apokalipso radi. Na njo se pripravljajo, medtem ko mi mislimo, da samo brezumniki sanjarijo o apokalipsi, kar naj bi pomenilo, da je večina ne želi – toda apokalipsa ni demokratičen proces. Nikoli ne smemo misliti, da se bo ta in takšna stvarnost, kot jo poznamo, nadaljevala samo zato, ker se zdi najbolj logična. Gre za kognitivno inercijo: tisto, kar že poznamo, deluje najverjetnejše. Kar si lahko predstavljamo, deluje kot edino možno. Toda treba se je bati tistega, česar si ne moremo zamisliti, saj nepredstavljivo ni nemogoče.

Zakaj se revni ljudje navdušujejo nad bogatašem Trumpom?

Trump nagovarja del belega delavskega razreda, ki je izgubil možnost dela, s katerim bi se lahko potegnil iz revščine, za kar je lažje kriviti imigrante in urbano elito. Trump ubeseduje njihov bes, četudi nikoli v življenu pravzaprav ničesar ni delal. Ameriški odnos do razredov je opredeljen z idejo, da sistem posameznikom omogoča razredno prehajanje – da lahko vsakdo uspe. To je seveda vsaj deloma pravljica. Nekoč sem na letališču v Buffalu cel dan preživel brez knjige, zaradi česar sem bil prisiljen brati The New York Times – od prve do zadnje strani. Prebral sem pet člankov, ki so se ukvarjali z različnimi ljudmi: Rockefellerjem, Zidanom, nekim nigerijskim milijarderjem itd. V vseh so se na različne načine ukvarjali z isto naracijo: od revščine do bogatstva. Iz tega izhaja, da je prehajanje razredov osnovna ameriška pravica. Ameriška deklaracija neodvisnosti trdi, da so neodtujljive pravice vsakega človeškega bitja življenje, svoboda in iskanje sreče.

Človeška psihologija je v veliki meri družbeno pogojena. V neki družbi je nekdo lahko dober človek in sosed. Ko se ta družbena struktura zamaje ali razpade, lahko ta isti človek postane morilec.

V odgovoru pisateljem ste rekli tudi tole: »Kar se tiče Bernieja, ne bi vse ostalo isto, toda tudi ni nujno, da bi bilo bolje.« Kakšno spremembo pomeni Bernie Sanders?

Bernie predstavlja ameriško levico, ki že desetletja miruje. Za to so krivi predvsem Clintonovi, posebej Bill, ki je v začetku devetdesetih doumel, da ameriška levica (delavci in sindikati, manjšine, LGBT itd.) nima druge možnosti, kot da glasuje za demokrate, od tu pa je treba streči desnemu centru – belemu srednjemu razredu. Ta model, ki se mu je reklo triangulacija ali tretja pot, je v Združenem kraljestvu prevzel Blair, ki je zahteval sistematsko odstranitev levičarjev iz vrst demokratov. Posledica tega je znaten premik ameriške sredine v desno, desnica pa je postala ekstremna – to je porodilo ne le Trumpa, temveč tudi večino njegovih republikanskih protikandidatov. Toda posledica tega je tudi Bernie Sanders, ki je bil, ko sem prišel v Ameriko, edini socialist v kongresu. Bernie je torej ostanek predclintonovske demokratske levice, ki se mu je uspelo povezati z mladino, za katero socializem ni bavbav, saj so premladi, da bi bili izpostavljeni propagandi hladne vojne. Ameriški kapitalizem nima razlogov za strah pred Hillary in Trumpom, ki je, lahko bi se reklo, patološki kapitalist, toda Sanders bi zmešal številne račune. Toda demokratska kandidatka bo Hillary, zaradi česar je vse to teoretično nakladanje.

Kako je Hillary – kot tudi številne pop zvezde – postala obraz feminizma?

Feminizem ima veliko obrazov, toda kot tudi številni drugi zahodnjaški diskurzivni projekti je odvisen od kriptofašističnega projekta karizmatičnih vodij. Po drugi strani pa vsak ženski obraz, prisoten v kontekstu, v kakršnem ga prej ni bilo, nekaj spreminja. Pred manj kot sto leti v Ameriki ženske niso imele volilne pravice. Tudi dandanes za enako delo niso plačane enako kot moški.

Mar ni problem feminizma Hillary Clinton v tem, da te t. i. želje po enakopravnosti ne prenaša na druga področja? Mar ne bo feminizmu navkljub nadaljevala neoliberalne prakse izkoriščanja tistih, ki imajo najmanj pravic?

Feminizem in kapitalizem se medsebojno ne izključujeta, prav tako ne feminizem in boj proti kapitalizmu.

Toda feminizem in denimo boj za pravice delavcev vendarle imata nekaj skupnega – boj za temeljne človekove pravice. O kakšnem humanizmu govorimo, če na eni strani podpira, na drugi pa tepta? Mar to dejstvo ne postavlja pod vprašaj verodostojnosti takšnega in tega feminizma?

Problem je v tem, da sta humanizem in politična identiteta do neke mere, toda neizbežno, v medsebojnem navzkrižju. Po eni strani je humanizem zasnovan na nekakšnih univerzalnih ali globalnih principih, kot so človekove pravice. Po drugi strani je politika identitet, s feminizmom vred, zasnovana na predpostavki, ki ni netočna, da ti univerzalni principi niso enako porazdeljeni. Zato humanizem zahteva recimo temu združeno fronto, politika identitete pa poteka na številnih bojnih poljih. Toda to ne pomeni, da se med sabo povsem izključujeta. Lahko si predstavljamo – ta tudi zares obstaja v različnih kontekstih – nekakšno koalicijo. Takšna koalicija je v Ameriki mogoča samo znotraj demokratske stranke, ki ima različne prioritete in je enako predana kapitalizmu, kot so republikanci.

Zombiji so prikladna metafora za številne zahodnjaške nezavedne strahove, toda vsem je skupni motiv množica - množica imigrantov, množica revnih, množica temnopoltih, množica Arabcev itd. V množici zombijev ne obstajajo posamezniki.

V nedavni kolumni za Radio Sarajevo primerjate situacijo pred vojno v Bosni s sedanjim trumpiziranjem Amerike. Pravite, da je šlo za enako vero, da se najhujše ne more zgoditi. Posameznike, ki so se kasneje izkazali za rablje, so ljudje dojemali kot neškodljive tepce. Zapišete: »Vsi so bili budale, dokler niso padle glave.« Za kakšne vzporednice gre?

Prepoznavam obupano prepričanje, da se bo sistem avtokorigiral, pri čemer gre za prej omenjeno kognitivno inercijo – gre za prepričanje, da se bo svet prej ali slej vrnil v okvire normalnega. Ko sem ob začetku vojne iz Chicaga v Sarajevo klical svoje starše, je moja mama navadno rekla: »Evo, danes se že manj strelja.« Kot bi bilo streljanje poletni dež, ki bo prešel. V Ameriki je v tem smislu inercija še hujša, ravno zaradi vere v lastno izjemnost, v misijo, določeno z usodo, ki naj bi jo Amerika imela v človeški zgodovini. Problematična je tudi vera v esencialno racionalnost dvostrankarskega sistema, ki naj bi s tem, ko vse pomika proti centru, po naravni poti reguliral ameriški politični ekstremizem.

Nedavno ste tvitali: »Vsem, ki ste pravkar postali prestrašeni ob možnosti, da bi Trump lahko bil izvoljen in uničil državo: nadgrajeni ste v Bosance.« Ste Bosanci zaradi svoje izkušnje dojemljivejši za katastrofe?

Ena izmed posledic bosanske izkušnje je nenehno pričakovanje katastrofe. Vojna nas je enkrat presenetila, toda še enkrat nas ne bo. Gotovo se mnogi spomnijo tiste titovske parole: Delamo, kot da bo sto let mir, toda bodimo pripravljeni, kot da bo vojna jutri. Sam delujem, kot da bo mir trajal do večera.

Kakšna je povezava med nasilnimi stališči (ideologijo) politikov in nasiljem, ki se izvrši na ulici?

Mislim, da je ta odnos bolj zapleten od preprostega posnemanja. Ameriška politika in kultura sta zasnovani na prepričanju, da je nasilje vrednota, osrednji način za spreminjanje zgodovine in družbe. Kar ne pomeni, da je nasilje najvišja oblika delovanja. Moč je neposredno porazdeljena z možnostjo uporabe nasilja.

Poleg tega mislim, da je predpostavka, po kateri naj bi bila psihološka kontinuiteta nasilja naravna, da naj bi šlo za nekakšno značajsko potezo ob rojstvu, ki ji je posameznik podvržen, napačna. Če bi bilo tako, bi lahko fašiste, morilce ali svetnike prepoznali v njihovem petem letu. Človeška psihologija je v veliki meri družbeno pogojena. V neki družbi je nekdo lahko dober človek in sosed. Ko se ta družbena struktura zamaje ali razpade, lahko ta isti človek postane morilec.

Nedavno je umrl Muhammad Ali, ki je odličje najboljšega na svetu osvojil na področju nasilnega športa, po drugi strani pa je verjel v nenasilje – ni se udeležil vietnamske vojne, na nenasilen način je zagovarjal pravico do izbire vere, imena itd. V čem vidite njegovo vrednost? Kakšni novi pomeni so se odprli ob njegovi smrti?

Muhammad Ali je bil velik športnik, kot javna oseba pa je govoril reči, ki jih mnogi niso želeli slišati. Toda treba se je spomniti, da so se v šestdesetih letih minulega stoletja mnogi upirali dominantni ideologiji, z gibanjem za državljanske pravice temnopoltih Američanov vred. Ali je bil glas v zboru. Martin Luther King je bil nasprotnik vietnamske vojne. Malcom X je bil musliman. Ameriška kultura slavnih vse omejuje na posamično izjemnost.

Na Facebook profilu ste objavili fotografijo svojega očeta z Muhammadom Alijem z duhovitim pripisom: »Eden izmed njiju je moj oče.« Kakšen je bil kontekst nastanka fotografije?

Moj oče je v sedemdesetih in osemdesetih poslovno pogosto potoval v neuvrščeno Libijo. Tam je srečal Muhammada Alija. Vedno sem mislil, da ga je moj oče gnjavil in prosil za fotografijo. Toda Muhammad Ali je sam pristopil k njemu, se zapletel v pogovor, ga vprašal, od kod prihaja ...

Navsezadnje je bil people's champ – ljudski prvak. Manj ljub vam je Tarantino, vsaj sodeč po jeznem rafalu tvitov, v katerem ste dobesedno razsuli njegov zadnji film Osovraženih osem. Kaj vas je zmotilo?

Tarantino je nihilist, ki svoje popolno pomanjkanje idej skriva za bednimi citati – jaz pa sem dovolj star, da prepoznam njihov izvor – in pornografijo nasilja. Idejna praznina, ki seva iz Osovraženih osem, je grozljiva.

Iz česa se napaja njegova strast do nasilja?

Mislim, da ta pri Tarantinu izhaja iz jasno določene vrste postmodernističnega nihilizma: svet in ljudje v njem niso resnični, samo filmi so resnični. In to v glavnem tisti, ki jih je gledal sam, ko je delal v videoteki. Zato je totalno nasilje pravzaprav odraz želje po filmskem totalitarnem režimu, v katerem ne obstaja nič, razen fetišizirane podobe.

V zvezi s porastom zanimanja za zombie tematike, ki jih odpirate tudi v svojem zadnjem romanu The Making of Zombie Wars (Kako so nastale vojne zombijev, 2015), pravite, da zombiji Američanom pomenijo nezavedni motiv množice beguncev, ki naj bi prihajali z namero, da jim nekaj vzamejo.

Zombiji so prikladna metafora za številne zahodnjaške nezavedne strahove, toda vsem je skupni motiv množica – množica imigrantov, množica revnih, množica temnopoltih, množica Arabcev itd. V množici zombijev ne obstajajo posamezniki, enaki so si v tem, da jih vodi neustavljiva, nerazložljiva lakota. Posamično zombiji niso preveč nevarni. Toda tam, kjer je eden, jih bo še več, ko pa jih je dovolj, bodo vse požrli. To je klasični buržujski strah.

Proti trumpom se moramo boriti kot državljani. Prav tako se moramo kot državljani boriti proti tistemu, kar je Trumpa omogočilo, tudi proti političnemu sistemu, kakršen je.

Pogovarjava se s pomočjo videoklica po Skypu: vam to ob vsem, kar vemo o delovanju NSA, povzroča kakšno nelagodje? Navsezadnje sva najbrž izrekla že vse besede, na katere bi se lahko prilepili kaki algoritmi.

Ja, bomba, terorizem ...! (Smeh) Problem ni toliko v samem nadzorovanju kot v tem, da to dejstvo spreminja obnašanje državljanov. Spomnim se, da so morali imeti v nekem trenutku v času Ceausescujeve vlade vsi Romuni enak telefon, stare telefone so morali zamenjati za nove, saj so mikrofone vgrajevali v proizvodnji. Mislim, da je bila ob njegovem padcu polovica telefonov v Romuniji ozvočenih. Takrat sem se vprašal, kdo bo vsemu temu prisluškoval. Toda če so vsi telefoni ozvočeni, je treba manj prisluškovati – vseprisotnost nadzora povzroča samodisciplino. Povsem možno je, da ti mikrofoni sploh niso delovali. Tako kot je možno, da tega, o čemer se pogovarjava, nekdo pa snema, ne bo nihče nikoli poslušal. Vse, kar potrebujejo, je, da mi vemo, da nas poslušajo.

In midva sva ubogljiva. (Smeh) Kako ste pristopili k projektu pisanja esejev o Združenih narodih? Od daleč je videti, kot bi hoteli angažirati Bosanca, da bi s pomočjo njegovega pisanja očistili svojo javno podobo, zamazano s starimi zločini.

Dvomim. Niso me angažirali Združeni narodi, temveč fundacija, ki je to operacijo organizirala. Poleg tega sem z vidika svetovne organizacije in mednarodne diplomacije nepomemben – ni je javne podobe, ki bi jo lahko očistil.

Sicer sem v Združenih narodih precej časa preživel ob začetku leta 2012, ko sem predaval v New Yorku. Pogovarjal sem se s številnimi tamkajšnjimi zaposlenimi – od generalnega sekretarja do turističnega vodnika. Zanimalo me je, kako ljudje vidijo Združene narode od znotraj, kaj jim pomenijo in kakšen pomen ima ta organizacija v globalnem smislu.

Kaj je največja težava Združenih narodov?

Njihov problem je v tem, da ima zgolj Varnostni svet izvršno moč, v tem svetu pa sedi pet stalnih članov s pravico do veta. V svoji ideji je to združenje vseh držav in narodov sveta, v praksi pa so izpostavljeni interesom in konfliktom stalnih članic.

Je vaše novo znanje o Združenih narodih kakorkoli spremenilo ali dopolnilo vaše razumevanje njihove vloge v Srebrenici?

Nič posebnega ni spremenilo. Morda sem samo malo bolje razumel, kako struktura, ki omogoča prevlado stalnih članic Varnostnega sveta, zlahka privede do ohromitve na terenu.

Teme, o katerih pišete, v emocionalnem smislu niso posebej lahke – vojne, genocidi, posilstva, vojni zločin(c)i itd. Začutite kdaj odpor, čustveno preobremenitev oziroma potrebo po dopustu ali vsaj ukvarjanju z lahkotnejšimi vsebinami?

Nimam dopusta. Ne vem, kaj dopust sploh pomeni. Še reči, ki me sproščajo, na primer nogomet, pomenijo nekakšno napetost, to je vendarle kontaktni šport. Ena izmed posledic tega stresa je, da ves čas potrebujem stimulacijo. Postal sem odvisen od adrenalina.

Kako je potem videti vaš družinski dopust?

Včasih grem z družino na Florido, od koder je moja žena, kjer ves dan berem, potem pa se malo pražim na plaži, toda to povečini počnem zaradi otrok. Po nekaj dneh mi plaža postane neznosna. Kar se mene tiče, je idealen dopust smučanje po strmih pobočjih Skalnega gorovja.

Začelo se je evropsko prvenstvo v nogometu. To je za vas kot ljubitelja nogometa gotovo vznemirljivo dejstvo.

Je. Toda nogomet ni le brcanje žoge, temveč nekaj, kar omogoča koncentracijo pomena. Neki dan sem gledal tekmo Albanija-Švica. Polovica švicarskih igralcev je bila Albancev, dva brata sta celo tekmovala drug proti drugemu. Ogromno balkanske zgodovine je bilo mogoče prebrati v vsem tem.

Bojda zbirka esejev iz Združenih narodov, četudi je že napovedana, ne bo vaša naslednja knjiga. Kaj pa bo?

Ena izmed naslednjih treh: ali roman z naslovom Svet in vse, kar vsebuje, ali knjiga esejev o mojih starših z delovnim naslovom Moji starši: teoretična osnova ali pa zbirka resničnih zgodb iz bosanske diaspore z naslovom Kako si prišel sem?.

Če poenostavim: kaj je svet, kdo je ta, ki je bil tu pred mano, in kako smo prišli sem?

Na to nisem pomislil, ampak to je to.

Manjka samo še: Kam gremo? Ni videti, da obstaja kaj dosti razlogov za optimizem. Med drugim ste v nedavnem intervjuju rekli: »Normala ni več na voljo.«

S tem sem mislil Ameriko. Meni normala že dolgo ni na voljo. Kar je v redu. Normala ni le lažna, temveč tudi dolgočasna.