Grega Repovž

4. 1. 2019  |  Mladina 1  |  Uvodnik

345 tisoč ljudi

Po zadnjih podatkih državnega statističnega urada živi v Sloveniji pod pragom tveganja revščine 13,3 odstotka ali 268 tisoč ljudi. Podatki so seveda za leto 2017. Pred gospodarsko krizo je bil v Sloveniji relativno reven skoraj vsak deveti, ob začetku krize vsak osmi, vmes vsak sedmi, v zadnjem letu pa ponovno vsak osmi prebivalec. Vendar je treba osebam pod pragom tveganja revščine prišteti še resno materialno prikrajšane in osebe, ki živijo v gospodinjstvih z zelo nizko delovno intenzivnostjo. Tako dobimo število vseh, ki so dejansko izpostavljeni tveganju socialne izključenosti: gre za 345 tisoč prebivalcev te države. Vsakega šestega.

Veliki brat vas opazuje

Privolitve, ki jih dajemo Facebooku ali Googlu, so videti malo pomembne in abstraktne. Zaprosila za dostop do naših podatkov, ki se prikazujejo na zaslonih in zaslončkih, so moteča, ponavljajo se, dokler ne pritisnemo »da«. Sicer se zavedamo, da smo s tem nekomu omogočili dostop do svojih osebnih podatkov, celo najintimnejših, kot je kraj, kjer smo, a se nam zdijo koristi zaradi te izmenjave večje od škode. Kaj pa si bodo pomagali z menoj, z enim od tisoč in tisoč uporabnikov, se verjetno sprašujemo. Toda velikani, ki v namenske programe vgrajujejo mamljive nove funkcije, računajo prav na to utvaro. Ali so minusi za nas nazadnje večji od plusov? Za Facebook, Google, Amazon, Airbnb, Uber … za danes največja podjetja na svetu, ni dvoma, da jim je internetna revolucija prinesla več dobrega kot slabega. Kaj pa vsem drugim?

Bi Cankar volil Janšo?

V valu proslav ob obletnici plebiscita so se samostojnosti poklonili tudi dijaki ljubljanske Gimnazije Bežigrad. Pripravili so več skečev, v katerih so nastavili ogledalo družbi – to pa ni bilo pogodu tistim, ki so v zrcalu prepoznali odsev svojega obraza.

Ksenija Klampfer, ministrica: Gospodarsko rast morajo občutiti tisti, ki k njej prispevajo. Torej predvsem delavci.

V Sloveniji smo ponosni na raven socialnih pravic, saj so te, če jih primerjamo s tistimi v drugih postkomunističnih državah, ostale na zavidanja vredni ravni. A socialni sistem se je v zadnjem obdobju znašel v precejšnjih težavah. Četudi pogosto beremo o težkih razmerah v zdravstvu ali šolstvu, so dejansko prav zaposleni v socialnem varstvu najbolj na udaru: po zaposlenih na prebivalca smo tukaj na najnižjih mestih na mednarodni lestvici. Ker hkrati dejanske potrebe prebivalstva naraščajo, sociologi opozarjajo na možnost zloma sistema in privatizacijo številnih področij. Na čelo tega zahtevnega resorja je koalicija imenovala nekdanjo vodjo mariborske upravne enote, nekdanjo državno sekretarko na ministrstvu za javno upravo in predsednico lokalnega odbora SMC v Slovenskih Konjicah, 42-letno Ksenijo Klampfer. Klampferjeva se je pred novim letom že morala ukvarjati z zvišanjem minimalne plače in stavko zaposlenih v centrih za socialno delo (CSD).

Orbán nagovarja Slovence

Če ste zadnje tedne med brskanjem po Facebooku opazili protimigrantski oglas, ki ga je plačala madžarska vlada, niste edini. Z vsebino meri tudi na slovenske uporabnike, stare 32 let ali več. Oglas madžarske vlade je do danes videlo že več kot devet milijonov ljudi. V njem nastopa Guy Verhofstadt, vodja liberalne in demokratske koalicije ALDE v evropskem parlamentu; avtorji videa so iz konteksta vzeli njegovo izjavo, v kateri pravi, da potrebujemo migracije. Verhofstadt je od Facebooka, ki ga je v javnem sporočilu imenoval Fakebook, zahteval, da sporni video umakne, a je ta zahtevo zavrnil.

Dva floora in favna

Nočne klube zaznamuje minljivost: z zatonom scen izginjajo tudi zatočišča rejverjev in od vznika klubske kulture smo pri nas videli delovati že neštete diskoteke z omejenim rokom trajanja, to so bili Turist, Valentino, Subsub, Hound Dog, Palma, B51, Dakota, Bellevue, Lipa, Babilon, Eldorado, Black Jack, Fun Factory, The Cube … Vse to so imena ljubljanskih klubov, ki bodo z novimi generacijami rejverjev potonila v pozabo. Delujočih diskotek, ki se lahko pobahajo s kar tremi (in pol) desetletji delovanja, po svetu ni veliko, pri nas pa je zgolj ena. Gre seveda za najglasnejšo klet v Ljubljani, legendarni Klub K4.

V suženjstvo zakleti

Kaj obljubi populist? Tole: zgradili bomo zid, postavili bomo ograje, zaprli bomo meje – nobenih beguncev ali ekonomskih priseljencev ne bomo sprejemali! Ljudstvo je navdušeno. Še toliko bolj, ko populist obljubo izpolni. Meje zapre. Nobenih beguncev, sploh pa nobenih ekonomskih priseljencev, nobenih ekonomskih migrantov. Ljudstvo je navdušeno. Populistova politika se itak glasi – ekonomski migranti so le navadni paraziti, ki se šlepajo na begunce! Zato nimajo vstopa. Ljudstvo je navdušeno. In tako v deželo ni ne beguncev ne ekonomskih migrantov. Ljudstvo je še kar navdušeno in navdušeno.

Heni Erceg

4. 1. 2019  |  Mladina 1  |  Hrvaška

Predsedniške laži

V prazničnem času je bila gneča v priljubljeni zagrebški slaščičarni Torte in to precejšnja. Kljub temu sta se odločila sestati prav v njej, da bi prigriznila kaj sladkega in si nekoliko osladila grenko politično življenje. Prvi je bil svetovalec predsednice države za notranjo politiko in bla bla …, drugi pomembnež iz obveščevalne agencije – težaško delo, vražja vsakodnevna skrb za varnost nacije. Tako sta ta pomembna možaka sedla skupaj.

Grega Repovž

28. 12. 2018  |  Mladina 52  |  Uvodnik

Seksala sta

Kdor je v sredo, 19. decembra, odprl spletno stran Spiegla, hamburškega tednika, s katerim Mladina sodeluje že leta, njegovi avtorji so del Mladine že dobrih deset let, je dobil vtis, da se je začela vsaj vojna. Prvo stran je zasedal le en članek. To mediji naredijo v res izjemnih situacijah, ko se dogaja kaj pomembnega, velikega. In za Spiegel se je. Časopis, ki je znan po neizmerni natančnosti – vsak članek prebere področni urednik, nato pravnik, odgovorni urednik, urednik deska, vsak podatek pa preverijo še v dokumentaciji, kjer 60 ljudi pred objavo preverja številke, imena in navedke v člankih –, je ugotovil, da ima v svojih vrstah novinarja, ki si je zgodbe izmišljeval. Claas Relotius ni poročal le za Spiegel, temveč za številne medije, je dobitnik kopice nagrad, zadnjo je dobil samo štirinajst dni pred razkritjem, da je slepar. V Mladini in Globalu sicer nismo objavili nobene njegove reportaže – bile so preveč ekskluzivne, da bi lahko posegali po njih. A če bi lahko, bi. Kdo ne bi objavil reportaže o sirskem dečku, ki verjame, da je povzročil državljansko vojno?

Marjan Šarec

V petek, 16. novembra, je na kraljevem gradu v Budimpešti potekala letna konferenca Madžarov, ki ne živijo na Madžarskem. Tam so bili tudi Madžari iz Slovenije. Nagovoril jih je seveda predsednik madžarske vlade Viktor Orbán. Bil je slabe volje. Alenka Bratušek je že na zaslišanju za ministrsko mesto začela govoriti o tem, da bi morala Slovenija infrastrukturne projekte graditi sama. Madžari so si dostop do morja najprej poskušali zagotoviti s Hrvati, potem s Slovenci, zdaj pa bodo, tako Orbán, poskušali z Italijani. »V Trstu imamo možnost za pridobitev večinskega lastništva v nekaterih delih pristanišča in zagotovitev varnejšega dostopa do morja za madžarsko blago,« je dejal Orbán in zraven še vljudno okrcal sestrsko SDS, ker je sodelovala pri referendumu o drugem tiru.

Keith Lowe, britanski zgodovinar

Keith Lowe (1970) je leta 2012 zaslovel z zgodovinsko monografijo Podivjana celina, v kateri je podrobno in nazorno opisal maščevanje nad okupatorjem in njegovimi sodelavci, tudi politično nasilje in državljanske vojne, vse tisto krvavo dogajanje, ki je Evropo zaznamovalo prva leta po 2. svetovni vojni. Britanski zgodovinar tudi v najnovejšem delu Strah in svoboda (slovenska prevoda obeh del sta izšla pri Založbi Modrijan) razčlenjuje povojno dogajanje, vendar se v njem osredotoča na opis oblikovanja novega svetovnega reda, ki je vzniknil na ruševinah vojne.