Slovenski #jaztudi

Marca 2013 je slovensko vlado prevzela Alenka Bratušek, vodila jo je dobro leto dni. To je bila deveta slovenska vlada, pred Alenko Bratušek ji je poveljevalo šest moških, po njenem padcu pa je prišel še eden, torej sedmi moški premier.

Gorenje, več kot podjetje

Zaradi stavke, napovedane za naslednji teden, je slovenska javnost spet postala pozorna na velenjsko Gorenje. Nobenega dvoma ni, da je delavski boj legitimen in legalen, s čimer se strinja tudi vodstvo družbe. Zaostritev pa prihaja v morda najpomembnejšem trenutku v zgodovini šaleškega velikana. Gorenje je namreč sredi iskanja strateškega partnerja in temeljne prilagoditve na zahteve globalnega tržišča, hkrati pa potekajo tudi boji za prevlado nad upravljanjem skupine. Rezultat teh procesov bo pomembno vplival na slovensko družbo, za katero je velenjska družba neprecenljivega pomena ne le z ekonomskega, temveč tudi socialnega vidika.

Terry Eagleton, literarni teoretik in marksist

Terry Eagleton, v mednarodnem prostoru eden izmed najbolj znanih literarnih in kulturnih teoretikov, se je rodil leta 1943 v angleškem mestu Salford staršem irskega rodu. Odraščal je v revni katoliški proletarski družini, maturiral na salfordski katoliški gimnaziji De La Salle, nato pa diplomiral iz angleškega jezika na prestižnem cambriškem Trinity Collegeu in pri komaj 22 letih postal – na predlog svojega mentorja Raymonda Williamsa, znanega marksističnega literarnega teoretika – najmlajši raziskovalec in doktorski študent na tej elitni univerzi v zadnjih dveh stoletjih. Wunderkind britanske literarne teorije in zgodovine je leta 1969 zapustil svojo almo mater in se zaposlil na Univerzi v Oxfordu, kjer je predaval do leta 2001.

Dr. Jasna Podreka, sociologinja, ki daje glas ženskam, ki so molčale

Z raziskavo umorov in poskusov umorov žensk v partnerskih zvezah je dr. Jasna Podreka razkrila spregledano trpljenje tistih, ki si niso upale živeti. Asistentka na ljubljanski Filozofski fakulteti in prostovoljka na SOS telefonu za ženske in otroke dr. Jasna Podreka je videla in slišala preveč, da bi lahko molčala ob vse bolj nevzdržnem vpitju tradicionalistov in seksistov.

Slovenka, prvi slovenski ženski časopis

Ženski časopis Slovenka, ki je pred 120 leti izhajal v Trstu, je s prispevki slovenskih književnic in pionirk feminizma na Slovenskem, poročili o uspehih razvitega ženskega gibanja na tujem in predvsem s pozivi ženskam, naj se borijo za pravico do javne besede, pravico do izobrazbe in samostojne zaposlitve, takoj izzval v tedanjem slovenskem prostoru prevladujoča konservativna in klerikalna mnenja o ženskah. Tudi takšna, kakršna je imel o vlogi žensk v družbi tedanji cerkveni ideolog in ljubljanski škof Anton Mahnič, ki je »svetoval«, naj ženska v »v javnosti – molči«, saj »ne učenih, ampak blagih, ponižnih, sramežljivih žensk nam je treba … Ne delajmo pač žensk vsegavednih«.

Fanny Hausmann, prva slovenska pesnica

Leta 1848 so se dokončno razburkala čustva državljanov in državljank vseh narodnosti, ki so živeli v habsburški monarhiji, in zbudila se je njihova nacionalna zavest. V času revolucije, poimenovane pomlad narodov, je v Celju deloval liberalni krog slovenskih intelektualcev in rodoljubov, ki so svoje politične nazore objavljali v Celjskih novinah. Med njimi je bila tudi mlada pesnica Fanny Hausmann. Oktobra 1848 je v Novinah izšla njena pesem Vojakov izhod in Lovro Toman, slovenski politik in pesnik, mož prve slovenske pisateljice Josipine Urbančič Turnograjske, je v navdušenju nad njo objavil hvalnico Pervi slovenski pesnici in jo podnaslovil z Vodnikovim motom Za pevke slovenske živim in gorim. Posvetil jo je Fanny Hausmann, prvi slovenski pesnici, ki je bila nemškega rodu, a si je želela biti Slovenka.

Dr. Zora Konjajev, partizanka, zdravnica in znanstvenica

Dr. Zora Konjajev se je rodila leta 1921, med vojno je študirala medicino, odšla je med partizane, delala v partizanskih bolnišnicah, kasneje je postala pediatrinja, neonatologinja, znanstvenica, organizirala in vodila prvi regionalni center za nedonošenčke v Jugoslaviji. Je zagovornica dojenja, borila se je za pravice žensk in enoletni porodniški dopust, je tudi redna profesorica in častna občanka Ljubljane.

Ana Schnabl, pisateljica za konec patriarhata

Leta 2017 se je iz najslabše varovane skrivnosti slovenske literarne scene prebila v eno njenih ključnih avtoric. Eksplozija je bila le vprašanje časa. Verjetno se je njena silovita nadarjenost nakazovala že med študijem filozofije in primerjalne književnosti, zagotovo pa med pisanjem za Dnevnik in portal Air Beletrina. Da so ves čas vedeli, kaj bo iz nje, so se lahko tisti, ki so jo pobliže spremljali, pobahali, ko si je z zbirko kratkih zgodb Razvezani prislužila nagrado zadnjega Slovenskega knjižnega sejma za prvenec leta. Zdaj piše roman, s katerim bo šla še korak dlje. Proti enemu svojih življenjskih ciljev – živeti od pisanja. Vmes ureja portal Versopolis, pleše, poje. Opazuje, koplje po sebi, se vživlja v druge. Ob Anji Golob, Manci Renko, Dijani Matković, Anji Radaljac, Katji Perat ... je Schnablova pripadnica zgodovinskega nabora avtoric, ki nadgrajujejo delo velikih pisateljic in pesnic preteklosti ter popravljajo prastare krivice, ki jih je sistem prizadejal ženskam. Kljub temu pravi, da ni glas svoje generacije. Samo Ana, ki rada živi in ustvarja.

Eva Vrtačič, angažirana antropologinja

Dr. Eva Vrtačič je asistentka na Fakulteti za družbene vede, sodeluje pri predmetih socialna in politična antropologija ter informacijske kulture in subkulture. Je soustanoviteljica inštituta Danes je nov dan, ki je med drugim razvil Parlameter, internetno orodje za lažje spremljanje dela v državnem zboru. Aktivna je v hišnem sindikatu na fakulteti. Nekoč je delala na Radiu Študent. Zase pravi, da poleg drugega rada igra igre, bere, še raje pleza, se potaplja na vdih in goji kulturo lenobe, predvsem pa jo motijo iztirjeni svet in vse nepravičnosti, ki jih ta povzroča.

Maja Smrekar, prejemnica mednarodne nagrade zlata nika 

Umetnica Maja Smrekar (rojena leta 1978 v Brežicah) je maja letos na festivalu Ars Electronica prejela zlato niko, najodmevnejšo nagrado na področju medijske umetnosti ter njenih stikov s tehnologijo, znanostjo in humanistiko. V kategoriji »hibridne umetnosti« jo je dobila za serijo projektov pod imenom K-9_topologija, ki jih je v sodelovanju z biologi, genetiki in drugimi znanstveniki ustvarila v zadnjih letih.

Ana Pepelnik, pesnica in prevajalka

Ena najbolj prepoznavnih slovenskih pesnic s prirojeno pesniškim imenom, Ana Pepelnik (letnik 1979), se je svoji pesniški usodi skoraj izmuznila. Malo je manjkalo, pa bi postala biologinja ali igralka. Še sreča, da so pred maturo zamenjali njeno najljubšo profesorico in zato na maturi ni izbrala biologije. In še sreča, da so jo zavrnili na sprejemnih izpitih za dramsko igro. Potem je sicer dve leti igrala v amaterskem Šentjakobskem gledališču, delala v prodajalni lesenih igrač in pomagala pri mami v kemijskem laboratoriju, a medtem pisala pesmi. Morda prav zato, ker ji je profesorica slovenščine Marjetka Krapež na ljubljanski Gimnaziji Vič povedala, da so njeni zgoščeni, abstraktni dnevniški zapisi pesmi. In pa zaradi profesorja nemščine, ki je pripovedoval o viharništvu in Goetheju in na glas prebral njen esej o Trpljenju mladega Wertherja. (Bila je vesela, čeprav so jo sošolci zafrkavali.) Na koncu je izbrala študij primerjalne književnosti, začela svoje pesmi brati na literarnih večerih in jih objavljati. Že njen pesniški prvenec Ena od variant kako ravnati s skrivnostjo (2007) je bil nominiran za nagrado za najboljši prvenec. Za tem je izdala še štiri pesniške zbirke, vsaki dve leti eno.

Ana Pandur, plesalka in performerka

Odkar pomni, je hotela plesati. In bolj ali manj vse življenje ves čas pleše. Lani na primer ni plesala edino poleti med dopustom, kakih deset dni. Ples je takrat nadomestila s tekom. Da lahko pleše flamenko, ki se mu posveča že več kot poldrugo desetletje, za preživetje deluje tudi kot koreografinja, gledališka performerka in plesna pedagoginja.

Varja Močnik, filmarka

V začetku osemdesetih let Ljubljana še diši po kinu. Videoteke, DVD-ji in torrenti neslišno prežijo na nesluteno prihodnost. Osnovnošolka Varja Močnik s prijateljico po pouku teče čez mestna dvorišča in vrtove, da bi ujela kakšno od filmskih projekcij. Stoji pri blagajni, živčno se prestopa v upanju na tretjega gledalca. Tri prodane vstopnice pomenijo, da bodo film zavrteli. Mogoče novega Carpenterja ali Spielberga. Na televiziji ta čas kraljujejo vesterni in klasike, med drugim Pločevinasti boben. Ti filmi šolarki Varji pustijo brazgotine, krasne brazgotine. Zaljubi se v film Bilo je nekoč na Divjem zahodu in si želi, da bi bili ljudje resnično takšni – srčni in plemeniti, četudi označeni za zadnje izmečke družbe.

Suzana Tratnik, pisateljica in borka

Iskanje identitete v času odraščanja, zlasti strah, negotovost in hkrati neizmeren pogum iščočih se ljudi, ki so drugačni, so stalnica v njenih knjižnih delih. Takšne zahtevne in občutljive teme zna s sočnim jezikom, črpajoč z različnih jezikovnih registrov, in s prefinjenim humorjem in (samo)ironijo, približati bralcem, ne da bi se njeno sporočilo o tem, da »vse, kar narediš, naredi zase, ne glede na tuje grožnje ali obljube«, izgubilo. S takšnim pristopom se teme drugačnosti, predvsem drugačne spolne usmerjenosti, loteva že od svojega odmevnega romanesknega prvenca, Ime mi je Damijan, ki je bil po izidu leta 2001 preveden v tuje jezike, leta 2014 pa so to knjigo v projektu Rastem s knjigo dobili vsi dijaki prvih letnikov srednjih šol. V opomin o drugačnih in morda za pogum v iskanju lastne življenjske poti.