Grega Repovž

16. 6. 2023  |  Mladina 24  |  Uvodnik

Uvodnik / Loredanova zanka

Dramatični so v teh dneh opisi poraza vlade, premiera Roberta Goloba in zdravstvenega ministra Danijela Bešiča Loredana: le zapravila sta denar, čakalne dobe se niso skrajšale, veliki stresni test slovenskega zdravstva ni uspel. Čeprav je Mladina oster kritik ministra in ves čas dvomimo o njegovih dejanskih namenih, pa je treba biti v kritiziranju ministra natančnejši. Bešič Loredan res ni nikoli verjel, da bo stresni test sam po sebi povzročil skrajšanje čakalnih vrst, pa čeprav je to rekel. Vsi smo razumeli, da je s svojimi besedami izrazil zgolj upanje, da se bo to zgodilo. A intenca stresnega testa je bila ves čas uvideti, kaj se zgodi, če zdravstvu res daš ves denar, ki ga ta ves čas zahteva. Kaj se je zgodilo? Točno to, kar je napovedal novinar Mladine Borut Mekina ob napovedi stresnega testa: nič.

Zakaj so Slovenci stalno jezni ...

Se spomnite komedije Bes pod kontrolo, v kateri Adam Sandler ne more obvladovati svoje jeze? Na letalu popeni, ko mu stevardesa ne ustreže. Razjezi se. Ne more se več zadrževati. Letalsko osebje njegovo jezo obvlada šele s paralizatorjem, sodnica pa ga obsodi na anger management, kar pomeni, da naj bi se pod terapevtsko taktirko dr. Jacka Nicholsona naučil obvladovanja svojega besa – no, menedžiranja svoje jeze.

Tanja Fajon / »Naš cilj ostaja pravičnejša obdavčitev premoženja«

Zunanja ministrica Tanja Fajon je imela v zadnjih nekaj mesecih sestanke s skupaj 150 ministri in drugimi predstavniki različnih držav. Nekateri od teh so trajali tudi po več ur. Še posebej intenzivno je bilo zadnjih nekaj tednov, ko je spala le v letalih, »zaradi česar smo tudi veliko privarčevali pri hotelskih stroških«, nam pove v šali na koncu pogovora. Velika zmaga Slovenije na glasovanju za nestalno članico varnostnega sveta v letih 2024 in 2025 ta mesec je bila za zunanjo ministrico Tanjo Fajon tudi velika osebna investicija. Potem ko se je vrnila iz New Yorka, kjer je glasovanje potekalo na sedežu Združenih narodov (OZN), je zaradi izčrpanosti, pomanjkanja spanja in stresa morala takoj v ljubljanski UKC. Sedaj okreva, in ker se počuti iz dneva v dan bolje, je tudi privolila v ta pogovor.

Koga se boji Janez Janša?

Res prav nerodno je vsak teden, znova in znova spremljati, kako se anonimni troli, strankarski paramediji in kakopak tudi predsednik stranke SDS Janez Janša spravljajo na vsako akcijo, vsako izjavo, vsako intervencijo, ki jo pripravijo v Inštitutu 8. marec. Nerodno zato, ker je lahko razumnega človeka sram, ko bere žaljive, škodoželjne, lažnive zapise o Niki Kovač. Vsakič znova in vsakič hujše.

(Vzporedno) financiranje strank

Leta 1993 je skupina članov Združene liste socialnih demokratov, danes stranke SD, ustanovila Kalandrovo društvo, ki naj bi se ukvarjalo z razširjanjem in uveljavljanjem idej in vrednot socialne pravičnosti, demokracije, svobode in solidarnosti. A bolj kot to je bilo društvo namenjeno obvodnemu financiranju dejavnosti stranke. Združena lista socialnih demokratov je s pomočjo društva namreč prejemala sredstva, ki so jih društvu namenjale različne domače državne institucije. Še več, društvo je prek donacije britanske Laburistične stranke na prelomu tisočletja iz blagajne Westminstrske fundacije za demokracijo prejelo takratnih 5,5 milijona tolarjev. Denar naj bi bil namenjen organiziranju delavnic, ki jih je izvajalo društvo – teh so se sicer udeleževali predvsem člani stranke –, vendar pa je bil levji delež tega zneska, tako so tedaj zapisali pri Westminstrski fundaciji, v resnici namenjen zagotovitvi finančnih sredstev za produkcijo promocijskega gradiva stranke za državnozborske volitve leta 2000.

Poletje ’91 / Ali predvojna Slovenija izgleda kot Slovenija, ki trpi in mora nujno na svoje? Niti ne.

Čas slovenskega osamosvajanja je bil čas kamkorderjev – čas, ko so vsi Slovenci postali filmarji. Neprestano so se snemali. In potem s temi home movies težili vsakemu nič hudega slutečemu obiskovalcu. Prišel si h komu na obisk – in še preden si dobil kozarec vode, si že moral gledati posnetke zadnjega izleta ali zadnje rojstnodnevne zabave. Vse je bilo totalno dolgočasno in bolj ko ne negledljivo. Nenehno so šejkali. Kot da vozijo formulo 1. A tako je to: ko je Slovenec za kamero, se obnaša, kot da je za volanom. Kamera – volan: ista reč!

Golobova izbira

Žal je v Sloveniji tako, da se običajno na razpis za prvega moža policije prijavi kandidat, ki je že dogovorjen z notranjim ministrom in se lahko zanese na podporo vlade pri imenovanju. Tokrat je drugače. Notranji minister, vlada in njen premier Robert Golob bodo lahko izbirali med dvema kandidatoma – trenutnim vršilcem dolžnosti Senadom Jušićem in njegovim predhodnikom na mestu vršilca dolžnosti Boštjanom Lindavom. Bolje rečeno, notranji minister, vlada in premier bodo morali izbirati, prisiljeni bodo izbirati, in ta izbira ne bo enostavna. Razen morda glede politične kompatibilnosti (kar pa za vodjo organa v sestavi nikakor ne bi smela biti glavna primerjalna prednost) preostale reference govorijo v prid Lindavu.

TV komentar / Na POP TV se jim smili vsak kapital, nemški, slovenski, še hrvaški

Že dolgo si nismo tako iskreno želeli normalizacije javne televizije. Pa ne zato, ker opazujemo, kako četica ljubiteljev SDS ne zmore skrivati bolečin, ko končno izgubljajo iz rok ta za politične stranke nedovoljeni sadež, ampak ker oddaja 24 ur ta teden res pridno skrbi, da se naša želja, da bi lahko gledali čim manj njenih informativnih oddaj, povečuje. Začelo se je že pretekli četrtek, s prispevkom o tožbi ubogega nemškega kapitala, kako težko mu je v Sloveniji. Oh, ja, res. Ker so davki na dobiček nižji? Ker je cena delovne sile pri nas bistveno nižja? Ker imajo pribitke v svojih trgovinah dvakrat višje kot v Nemčiji? Ker lahko izkoriščajo sistem internih cen in notranjih »prodaj« znotraj koncernov? Ker njihove banke lahko pri nas zaračunavajo še enkrat višje obresti kot v Nemčiji ali Avstriji? Ali morda zato, ker na depozitne vloge lahko varčevalcem dajejo minimalne obresti? POP TV očitno boleha za postkomunističnim sindromom, kjer je vse, kar pride z Zahoda, domnevno dobro in super – in seveda moramo vsakega obravnavati kot Božička, ki nosi darila. Taka podredljivost je bila morda še razumljiva tam do sredine devetdesetih, a danes je vse skupaj le patetično.

Ker ne bodo šli nazaj domov?

28-letni Azur Bašović je v Slovenijo iz Bosne in Hercegovine pred sedmimi leti prišel sam, preko delovnega dovoljenja za eno leto. »Med prvo zaposlitvijo nisem mogel nikamor, ker nisem imel prave pravice do dopusta, ko sem si ga želel. Bil sem nemočen. Delodajalec je zamujal s plačevanjem plač, ni plačeval nadur, tudi ko sem se v delovni nesreči poškodoval, mi ni dovolil, da bi vzel bolniško, pa tudi če bi si jo, denarno ne bi prišel skozi mesec. Enkrat sem zaradi njega izgubil tudi delovno dovoljenje, ker me je od dela odjavil, ne da bi me o tem obvestil,« opiše prvotno izkušnjo. Nato je za njim v Slovenijo prišla žena, ki se je prav tako zaposlila, zdaj imata tudi dva otroka.

Ploskanje finski nuklearki

Zadnji mesec zlasti med zagovorniki jedrske energije odmeva novica, kako so cene električne energije na Finskem strmoglavile, potem ko so sicer s precejšnjo zamudo (13 let) in za občutno višjo ceno (podražitev s treh na 11 milijard evrov) aprila letos vendarle zagnali novo jedrsko elektrarno Olkiluoto 3 (OL3). Cene elektrike so bile aprila v primerjavi z decembrom lani nižje za 75 odstotkov, konec maja pa so padle celo v negativno območje. Kako dogajanje z najbolj svežo jedrsko elektrarno v Evropi vidi Miha Jensterle, vodja projektov v priznanem berlinskem svetovalno-raziskovalnem podjetju adelphi, ki deluje na področjih energije, podnebja, okolja in razvoja?