Kako se kapitalizem pripravlja in odpravlja na vojno

Ko gledate kako strašno, mučno, morasto grozljivko, si ponavljate: To je le film, to je le film, to je le film! Ko ste nedavno gledali posnetke velike kitajske vojaške parade, pa ste si verjetno ponavljali: To je le parada, to je le parada, to je le parada! Ali pa: To je le predstava, to je le predstava, to je le predstava! Magari: To je le šov, to je le šov, to je le šov!

»Ob novem bombnem napadu na moj dom me ni strah, da bi umrl, ampak da bi preživel«

Ahmed Al Masri je profesor francoščine na Univerzi Al Aksa. Odraščal je v družinski hiši v kraju Bejt Hanun na severu Gaze. Poslopja oddelka za francoščino Univerze Al Aksa in kraja Bejt Hanun ni več. Marsičesa ni več. Ahmed skrbi za ženo, njene starše in njeno sestro s tremi otroki. Do začetka tedna je bilo vseh osem nastanjenih v uničenem stanovanju v mestu Gaza, v torek, 9. septembra, pa so bili prisiljeni zapustiti mesto zaradi ukaza izraelske vojske prebivalcem, da morajo oditi na jug. Tam zdaj ponovno životarijo v šotorih. Intervju je bil tik pred njihovim izgonom iz mesta Gaza opravljen prek aplikacije WhatsApp, ker ima Ahmed v telefonu nameščeno virtualno kartico e-SIM, ki mu omogoča dostop do interneta prek izraelskega telekomunikacijskega omrežja.

Vlado Miheljak

12. 9. 2025  |  Mladina 37  |  Dva leva  Za naročnike

Blejski forum dveh resnic

Napis s čolna na Blejskem jezeru je udeležencem Blejskega strateškega foruma sporočal (verjetno ne samo Kaji Kallas, ki je bila upodobljena, kako se rokuje s krvavorokim Netanjahujem), kakšna je njihova vloga in odgovornost za morijo v Gazi. Na kratko: »Ja, soodgovorni ste!« In blejsko mirovniško »mini flotiljo« je spremljal, nadzoroval in menda tudi pregnal policijski čoln z oboroženimi člani posadke z zamaskiranimi obrazi (?!). Verjetno ne zaradi varnosti protestnikov. No, med udeleženci foruma jih je bilo kar nekaj, ki so v sramoto Evropski uniji in kandidatkam za članstvo. Zlasti in predvsem evropska zunanja ministrica Kaja Kallas, ki je svojo ščuvaško nrav potrjevala in demonstrirala tudi na Bledu. Če je ona (in žal je!) reprezentantka in merilo združene Evrope do svetovnih žarišč, je podoba zelo klavrna.

Digitalni vratarji

Medmrežje se je z leti izrodilo v greznico sovraštva in potencialno škodljivih vsebin, na katere so neizogibno najbolj občutljivi najmlajši – torej prav tisti del uporabnikov, ki na spletu preživi največ časa. Internet je minsko polje, polno zahrbtnih pasti: od radikalizacije zakompleksanih dečkov, kakršno je spomladi pronicljivo obravnavala britanska miniserija Adolescenca, prek neskončnih arhivov hardcore pornografije, ki so dostopni komurkoli in kjerkoli, do uničujočih posledic za duševno zdravje mladih, ki preveč časa preživljajo na družbenih omrežjih.

Izbruh bolezni

V Sloveniji je izbruhnila bolezen modrikastega jezika. Gospodarska škoda je precejšnja, rejci ocenjujejo, da je poginilo že več kot deset tisoč glav drobnice, kar je 2500 več kot lani. Izbruh je tako silovit, da se kaže pomanjkanje veterinarskih higienikov, zato imajo ponekod težave z odvozom kadavrov. Ker ti na kmetijah razpadajo, se postavlja vprašanje javnega zdravja, ker niso dovolj hitro odstranjeni, je možnost dodatnih okužb še večja. Kako se je to lahko zgodilo?

Vojaški izzivi na festivalu športa, kamor so vodili tudi osnovnošolce

Letos je v parku Tivoli občina Ljubljana organizirala tretji Ljubljanski festival športa. Obiskovalci so se lahko pomerili v košarki, odbojki, šahu in drugih športih. Na festival je prišla tudi Slovenska vojska. V duhu vojaškega življenja so organizirali orientacijski tek, oskrbo poškodovanca, vojaško vadbo in vojaški poligon.

dr. Bogomir Kovač

12. 9. 2025  |  Mladina 37  |  Ekonomija  Za naročnike

Gosti čas

Zgodovinski čas med vojno in mirom v Evropi in tudi drugod po svetu se nenavadno gosti. Varnostna vprašanja so postala najpomembnejše politično blago, oboroževalni ihti držav ni videti konca. Tri najmočnejše vojaške sile sveta so v zadnjih treh mesecih pripravile veličastne vojaške parade v Washingtonu, Moskvi in Pekingu, da bi sebi in svetu pokazale potrebno moč in vojno pripravljenost. Vojni v Ukrajini po 11 letih ni videti konca, Gaza se po dveh letih spreminja v človeško klavnico, nič bolje ni drugod, posebej v Afriki. Velikim in močnim je dovoljeno vse.

Bernard Nežmah

12. 9. 2025  |  Mladina 37  |  Pamflet  Za naročnike

Počasni razpad

Parlamentarna komisija, ki jo vodi Tamara Vonta (Svoboda), je medijem predstavila poročilo, da je stranka Nova Slovenija prek inštituta Janeza Evangelista Kreka financirala mimo zakona samo sebe in to prek poprejšnjih donacij gospodarskih družb Kolektor etc., ki so bile še pred tem uspešne na državnih razpisih pod ministri NSi. RTV SLO je skrupulozno v dnevniku predstavljala poimenske transakcije, celo tako točno, da je navedla, da je ta in ta na določeni dan dvignil 100 evrov na bankomatu Abanke na Slovenski cesti 50.

Raj temelji na fašizmu

Ker se Nemčija deset let po prvi svetovni vojni čedalje bolj gospodarsko sesuva, politično mrači in fašizira, se dr. Friedrich Ritter (Jude Law), fanatični, mizantropski, kvaziničejanski filozof bolečine (»V bolečini najdemo resnico in v resnici odrešitev«), in njegova žena Dore (Vanessa Kirby), sicer žrtev multiple skleroze, protestno preselita daleč stran, na Floreano, enega izmed Galapaških otokov, kjer se jima čez tri leta pridružijo še Heinz Wittmer (Daniel Brühl) z ženo Margret (Sydney Sweeney) ter elegantna, manična, hedonistična, makiavelistična »baronesa« Eloise Bosquet de Wagner Wehrhorn (Ana de Armas), samozvano »utelešenje popolnosti«, ki hoče tam zgraditi razkošen hotel in ki pride z dvema ljubimcema (Felix Kammerer & Toby Wallace), toda z njimi pripotuje tudi fašizem.

Mladi heglovci

Petra Seliškar je tale doku posnela v makedonskih planinah, kjer mali Basri poletne počitnice preživlja s svojimi tremi starejšimi brati, Zekirjem, alias Junakom, Zarifom, alias Direktorjem, in Zanijem, alias Kavbojem, ki tam – kot že četrta generacija pastirjev – pasejo na stotine ovac, jasno, s pomočjo kopice šarplanincev (z imeni kot Hitler, Tito, Stalin ipd.), bolj ko ne potomcev in potomk iste matere, saj je to edini način, da se ne pobijejo med sabo. Zarif s čredo vsak dan prepešači 30 kilometrov, Zani čofota v vodi, Zekir pa se spomni dne, ko se je rodil. Vsak ima svojo nalogo. Včasih molzejo, včasih sanjarijo.

Kdo je ukradel državo?

Nekoč, pred mnogimi leti, nismo imeli lastne države. Kako je bilo to videti? Po prvi svetovni vojni je bila Slovenija pretežno kmetijska dežela. In čeprav se je 70 odstotkov prebivalstva ukvarjalo s kmetijstvom, so kljub temu številni hrano kupovali na kredit. V Ljubljani so ljudje pretežno živeli v barakah, otroci niso imeli čevljev, starejši v povprečju le en par. Slovenija je bila tedaj tudi družba emigracije. Do prve svetovne vojne se je iz Slovenije izselilo 300.000 ljudi. Smrtnost otrok, ki so bili delovna sila, je bila izjemna: do 20 odstotkov jih ni dočakalo petega leta. To je bila tudi družba alkohola in nasilja. In to je bila družba, v kateri so imeli nemško govoreči v lasti pretežni del kapitala in s tem monopol nad kulturnim in političnim življenjem. Tega kapitala je bilo približno desetkrat več kot slovenskega.

Modrost sreče

»Ne pričakujte preveč,« dahne dalajlama Tenzin Gjatso na začetku tegale dokuja, kombinacije dolgega intervjuja z njim, arhivskih posnetkov (otroštvo in mladost, beg iz Tibeta, kitajsko nasilje nad Tibetanci ipd.) in materialov, ki vizualno poudarijo njegov stand-up. Dalajlama ima kakopak značilen, avtorski, nalezljiv, viralen nasmeh – tako kot britanski komik Jimmy Carr, ki s svojimi stand-upi skrbi za dobro počutje. Kar počne tudi dalajlama: skrbi za dobro počutje, kaže poti do notranjega miru (tudi Carr deluje katarzično, ljudi skuša očistiti vseh nestrpnosti, predsodkov, agresivnosti, resentimenta ipd.), ljudi navdaja z občutkom skupnosti, sodelovanja, empatije, solidarnosti, netekmovanja in enakosti (»Vsi smo isti«), obenem pa svari pred jezo, sovraštvom, strahom, stresom, nezadovoljstvom, obupom, tekmovanjem, osamljenostjo in frustracijami – kapitalističnimi boleznimi. »Vsi so busy, busy, busy. Vsi hočejo še več, še več, še več in to takoj.«