Kapitalizem je tako zapleten, da ga mali ljudje ne razumejo

Doug Jones (Brendan Fraser), masivni detroitski posrednik, leta 1954 zbere tri profije, tri male kriminalce, Curta Goynesa (Don Cheadle), nekdanjega jetnika, ki hoče nazaj svojo parcelo, Ronalda Russa (Benicio Del Toro), ciničnega, rahlo rasističnega pistolerosa, in jezikavega, primitivnega Charleyja (Kieran Culkin), ki pričakujejo, da jih bo – v slogu Hustonove Asfaltne džungle ali pa Soderberghovih Oceanovih 11 – najel za kak genialni rop, a jih – v slogu Wylerjevih Ur obupa – najame za ugrabitev družine Matta Wertza (David Harbour), računovodje avtomobilske korporacije General Motors, ali natančneje: njegovo družino – ženo (Amy Seimetz) in dva otroka (Noah Jupe in Lucy Holt) – morajo kot talko zadrževati toliko časa, da Wertz odide v službo, iz sefa vzame neke macguffinske dokumente in jim jih izroči.

Grega Repovž

16. 7. 2021  |  Mladina 28  |  Uvodnik

Kaj lahko opozicija res stori?

Opozicijski peterček – LMŠ, SD, Levica, SAB in nepovezani poslanci – ima zelo različne interese. SD in Levica sta politično močni stranki tega peterčka: imata trdno bazo volivcev, tudi na prihodnjih volitvah, predčasnih ali rednih, imata zagotovljen približno takšen rezultat, kot sta ga dosegli na zadnjih dveh. Težko pa ta rezultat presežeta. SD ima še vedno razmeroma novo predsednico, kar prinaša stranki nekaj dodatne podpore, a ne zelo veliko. LMŠ je volilno zgrajena na osebni priljubljenosti njenega predsednika, njena priljubljenost počasi kopni, s prihodom novega »novega obraza« na politično prizorišče pa bo hitro padla na odstotke, ki jih danes dosega stranka SAB. Slednja je ena tistih strank, ki bo vedno med vrati: lahko doseže prag, lahko izpade, česa več s to predsednico ne more doseči, a brez nje te stranke sploh ni. Nova stranka ali močan »nov obraz« pa verjetno postavi SAB pred parlament.

87 %

V soboto, dan pred referendumsko nedeljo, je bila Nika Kovač, vodja referendumske kampanje civilne družbe, zaskrbljena. Vedela je sicer, da je bila udeležba na predčasnih volitvah visoka. Vedela je tudi, da dobivajo neverjetno podporo iz vse Slovenije. Še več. Vedela je, da prihaja ta podpora z vseh strani, politično je bila raznolika, podporo so izražali iz vseh starostnih skupin, iz mest in vasi. A vseeno jo je skrbelo. Meja za priznanje rezultata na referendumu je postavljena na 20 odstotkov volivcev, ki morajo glasovati proti zakonu. To je visoka meja, a jo je mogoče preseči. Ampak bo verjetno zelo tesno, je pripomnila.

»Vse tiste, ki so bili politično nastavljeni, bo treba zamenjati«

Marjanu Šarcu (1977) številni zamerijo, ker je pred letom dni nepričakovano odstopil. Pred tem o tej svoji potezi ni obvestil niti svojih koalicijskih partnerjev, kar je bila v politični zgodovini Slovenije dotlej še nikoli videna odločitev, ki je presenetila druge, morda bolj preračunljive in pragmatične politike, vajene igre s pritiski in popuščanji. Karkoli si že o tej njegovi potezi mislimo, jo obsojamo ali razumemo, pa je verjetno dejstvo, da je danes politična slika v Sloveniji precej jasnejša. Mnogi miti, na katere so nekateri še prisegali pred letom dni, so se že razblinili.

Neonacisti in drugi protestniki

Ko je generalni direktor policije Anton Olaj na zahtevo predsednika vlade Janeza Janše in notranjega ministra Aleša Hojsa odredil notranji (strokovni) nadzor nad policijsko odstranitvijo skupine neonacistov s protivladnega protesta, je kot razlog navedel sum, da policija vseh udeležencev shoda ni obravnavala enako. In nadzor je seveda to potrdil. Da poročilo nadzora ni strokovni, ampak predvsem politični dokument, kaže praksa evropskega sodišča in tudi zavezanost slovenske policije evropskim standardom, ki ne puščajo dvoma, da vsiljivcev na mirnih zborovanjih ni mogoče obravnavati enako kot udeležence zborovanja. Še več, nujno jih mora policija obravnavati neenako, različno. Zlasti če gre pri skupinah – kot v tem primeru – za demonstracijo nacističnih simbolov in ideologije.

»Do sprememb bo prišlo le, če ohranjamo in gradimo skupnost«

Nika Kovač je stara 28 let, leta 2018 je magistrirala na Filozofski fakulteti s temo Pravica do izbire. Kampanja proti spremembam zakona o vodah je bila že druga referendumska kampanja, ki jo je vodila, a prva zmagovalna. Zanjo je porabila službeni dopust, a vsem priskrbela neizpodbiten dokaz, da ljudje nis(m)o ne pasivizirani ne apatični. Z Niko Kovač sva tokrat skušali govoriti tudi o bolj osebnih stvareh.

Dopuščeni molk

V ponedeljek nas je POP TV prijetno presenetila: tako v 24ur kot v 24ur zvečer so namreč pripravili analizo rezultatov nedeljskega referenduma, v oddajah so imeli goste, pobudnike referenduma, ki so si po množični podpori ljudstva to seveda tudi zaslužili, razumeli so, da je bila množica, ki se je udeležila referenduma, tako velika, da gre za prelomno odločitev, ki ima daljnosežne posledice. No, ne bomo preveč hvalili: POP TV se je odzvala, kot se odzove vsaka normalna televizija dan po tem, ko se je zgodilo, da je skoraj 50 odstotkov ljudi izrazilo svojo voljo na volišču.

Največje nasprotje arijcu je LGBTIQ!

»Ko se branim pred Židom, se bojujem za Gospodovo delo,« je zapisal Hitler v Mein Kampfu. »Največje nasprotje arijcu je Žid.« Za vse zlo na tem svetu je okrivil Jude. »Kamorkoli sem šel, sem videl Žide, in več ko sem jih videl, bolj jih je oko razločevalo od drugih ljudi.« V Judu, čigar končni cilj je »uničenje človeške kulture in s tem opustošenje sveta«, je videl vse najslabše – »umazanijo«, »črve«, »zdrizasto sluz«, »prenašalce bacilov najslabše vrste«, »kugo«, »satansko spretnost«, »dialektično zlaganost«, »parazite«, »zastrupljevalce duš«, »ledeno hladne in hkrati brezsramno podjetne dirigente odvratne delavnice pregrehe med izrodki velemesta«, »večne razdiralce človeštva«.

Kako obrniti trend?

»Ključen je bil razpad zaupanja,« brez večjega obotavljanja na vprašanje, kje smo zavozili strategijo cepljenja, odgovarja socialni psiholog dr. Vlado Miheljak, profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ki se že desetletja ukvarja z analizo javnega mnenja. Postopen razkroj zaupanja lahko sicer pripišemo številnim dejavnikom – vse od usodnega »pejmo se mal’ hecat« takratnega uradnega vladnega govorca, nejasnim ukrepom, ki se jih niso držali niti politiki sami, pretresanjem strokovne skupine za covid-19, do vladnega urada za komuniciranje (Ukom), ki je oglaševalsko kampanjo za cepljenje razumel zgolj kot še en način za kanaliziranje javnega denarja vladi naklonjenim medijem in strankarskim sopotnikom. »A pomemben je tudi en konkreten dogodek – ravno ko je bil interes za cepljenje res velik, se ljudje niso mogli cepiti, po drugi strani pa smo lahko gledali, kako se poslanci in ministri, ves politični razred, ki poka od zdravja, pred vsemi cepi,« pove Miheljak. Lahko bi argumentirali, da je šlo takrat za poskus obnovitve vere v cepivo, ki ni uživalo ravno velikega zaupanja ljudi, AstraZenece. A se je ta v celoti izneveril – v času, ko so kronični bolniki in starejši ljudje še vedno čakali, kdaj bodo lahko prišli na vrsto za cepljenje, »smo namesto ljudi, ki bi jim zaupali, gledali, kako se cepijo trenutno verjetno najbolj osovraženi ljudje v državi«.

Skrivnostni sestanek z Ursulo von der Leyen

Na dan, ko je Slovenijo obiskala evropska komisija, in po tem, ko so si komisarji na Bledu ogledali predstavo Povodni mož, se je predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen na Brdu pri Kranju srečala s predstavniki slovenskega novinarstva. Sestanka, ki je bil neuradne narave, so se po naših informacijah udeležili odgovorna urednica Slovenske tiskovne agencije (STA) Barbara Štrukelj, predsednica Društva novinarjev Slovenije (DNS) Petra Lesjak Tušek in profesor Marko Milosavljević s katedre za novinarstvo Fakultete za družbene vede.

Izbrisani na Facebooku

Skupina podpore Ivanu Galetu na Facebooku je nastala, ko je zdaj že nekdanji uslužbenec Zavoda za blagovne rezerve razkril nepravilnosti pri vladnem nakupu zaščitnih mask. Zelo hitro je pridobila več deset tisoč članov. Še pred kratkim ji je sledilo več kot 80 tisoč slovenskih uporabnic in uporabnikov Facebooka. To ni malo. Še posebej ne za družbeno angažirano skupino, ki je kritična do oblasti.

Številni tuji študenti ne vedo, ali bodo lahko nadaljevali študij v Sloveniji

»Ne vidim več končnega cilja. Moji načrti so porušeni. Zakaj naj se učim, za kakšno prihodnost naj se borim? Počutim se, kot da ta država išče način, kako naj nas vse izžene iz Slovenije.«