Desant SDS na TV Slovenija se poglablja, RTV Slovenija pa spominja na medvojno okupirano Ljubljano

Okupacija je okupacija. In namen je vedno enak: zadušiti upor, pokoriti ljudi, najti sodelavce in izdajalce, ljudi, ki se dajo kupiti. In zgodovina kaže, da je mogoče nekatere kupiti že s sladkimi besedami in novci. Italijani so ob okupaciji tako imenovane Ljubljanske pokrajine želeli prebivalstvo čim hitreje poitalijaniti. Zasedba se je zgodila 3. maja 1941 s priključitvijo Italiji. Po vsej pokrajini so začeli ustanavljati fašistične organizacije, na vsa odločevalska mesta so pripeljali svoje ljudi. Vrhovno oblast na okupiranem območju je imel visoki komisar, ki bi mu moral pomagati štirinajstčlanski sosvet, izbran izmed tistih slovenskih politikov, ki so bili pripravljeni sodelovati z Italijani. Taka je bila ideja Italijanov. Pač, najti je treba kolaborante. Ker pa je sodelovanje z Italijani med ljudmi povzročilo globok prezir, je nekaj članov iz sosveta izstopilo. Italijani so zato idejo opustili. In ker ni šlo zlahka, so šli Italijani nad Ljubljansko pokrajino zgrda. Visoki komisar za Ljubljansko pokrajino Emilio Grazioli in poveljnik 11. armadnega korpusa general Mario Robotti sta konec januarja 1942 izdala ukaz kraljevi italijanski kopenski vojski, da začne obdajati Ljubljano z žico.

Kaj počnejo PR-podjetja na ministrstvih?

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je v mandatu ministra iz vrst NSi Janeza Ciglerja Kralja s podjetjem za odnose z javnostmi Propiar podpisalo dve pogodbi. Prvo v višini 17.568 evrov leta 2021 in drugo v višini 15.860 evrov letos, obe s področja »svetovanja o strateških odnosih z javnostmi« – pa čeprav ima ministrstvo svojo službo za odnose z javnostmi.

Rojevanje klenih Slovencev

Vlada se je odločila razpustiti urad za demografijo v Mariboru, ki ga je Janševa vlada uradno ustanovila že oktobra 2020, čeprav je to, kaj naj bi sploh zares počel, določila šele na eni svojih zadnjih dopisnih sej. Domnevno je bil ustanovljen predvsem z namenom, da »usklajuje in pripravlja ukrepe institucij na državni ravni s področja demografske politike, ki vključujejo spodbujanje materinstva in očetovstva ter dvig rojstev«. Če povzamemo: poskrbel naj bi, da bi se uresničile preroške besede nekdanjega gospodarskega ministra Zdravka Počivalška, da bo Slovencev čez desetletje že tri milijone. Urad se je nato izkazal predvsem za odlagališče kadrov blizu SDS – med njimi tudi Aleša Primca, ki je bil v njem vodja sektorja za demografijo.

Začetek cepljenja s četrtim odmerkom

Svetovna zdravstvena organizacija opozarja, da se je število okužb z novim koronavirusom po Evropi v zadnjih šestih tednih kar potrojilo, in to kljub znatno manjšemu obsegu testiranj. V Evropi je bila zabeležena skoraj polovica vseh okužb po svetu, število bolnikov, ki so potrebni bolnišnične oskrbe, pa se je podvojilo. Po drugi strani smrtnost, čeprav na teden še vedno umre okoli tri tisoč ljudi, ostaja nizka, tako tudi zasedenost intenzivnih enot za covid-19. Ponovno porast okužb gre pripisati predvsem novim podrazličicam omikrona, trenutno še vedno prevladujoče različice novega koronavirusa, ki velja za manj nevarno od prejšnjih, vendar pa še vedno pomeni nevarnost za javno zdravje. Zato je že danes treba razmišljati o strategijah za prihajajočo jesen – poleg nošenja mask v zaprtih prostorih in prezračevanja bi na potek epidemije lahko ključno vplival pred kratkim odobren četrti odmerek cepiva proti covid-19.

Ministrstvo za resnico

Ko se je pred približno pol leta med novinarji začela širiti informacija, da bo Uroš Urbanija, človek multipraktik, nekdanji poročevalec Družine iz Vatikana pa podjetni planšar z Velike planine, v vmesnem času tudi urednik na Nova24 ter nazadnje portparol vlade Janeza Janše, nekega dne postal še direktor TV Slovenija, se je vse skupaj zdelo kot neslana šala. Urbanija je še spomladi opravljal politično funkcijo, izčrpaval STA, pisal analize poročanja, ki niso imele nič z realnostjo, veliko pa s politiko, zaradi njega so v Slovenijo na posebno misijo prišli evropski poslanci.

»Bolje je biti previden kot upati, da ne bo tako hudo«

Strokovnjak za infekcijske bolezni dr. Andrej Trampuž zadnja leta vodi infekcijski oddelek v največji in najprestižnejši evropski bolnišnici Charité v Berlinu. Z njim smo se pogovarjali o tem, kaj nas čaka jeseni.

Farizejstvo krščanskih demokratov

Ustavno sodišče je odločilo, da je veljavna zakonska ureditev, ki istospolnim partnerjem ne omogoča sklenitve zakonske zveze in posvojitve otrok, protiustavna. Državnemu zboru je bil odrejen polletni rok, v katerem mora pripraviti primerno zakonodajno podlago, ki bo neustavnost odpravila, do takrat pa velja, da je zakonska zveza življenjska skupnost dveh oseb ne glede na spol in da lahko partnerja v partnerski zvezi posvojita otroka pod enakimi pogoji kot zakonca.

Petka za vse

V Osnovni šoli Borovje v Zagrebu je učiteljica biologije vsem učencem od petega do osmega razreda zaključila odlično oceno. V šoli njeno ravnanje razumejo kot izraz nezadovoljstva s pritiski staršev. Omenjena učiteljica svoje odločitve za medije ni pojasnila, se je pa za hrvaško televizijo RTL odzvala ravnateljica šole Branka Štefok Boradžija. »Ne moremo reči, da to podpiramo, vsekakor pa razumemo učiteljičino ravnanje. Ne morem in ne želim govoriti v njenem imenu, ampak brez dvoma razumem ta izraz nezadovoljstva in razočaranja nad sistemom ocenjevanja,« je dejala. Željko Stipić, predsednik sindikata zaposlenih v šolstvu Preporod, pa se z učiteljičinim ravnanjem strinja. »Če bi vprašali mene, bi postala osebnost leta, zelo verjetno pa bo dobila opomin, kazen. Razmere so takšne, da ima odlično oceno 90 odstotkov učencev, tu pa gre za 100 odstotkov. Razlika ni velika. Teh 100 odstotkov je sporočilo, da je 90, 80 ali 70 odstotkov groza. Pogosta groza v naših šolah,« je dejal. Z odličnim uspehom na Hrvaškem osnovno šolo konča 60 odstotkov učencev, v srednjih šolah pa je delež odličnjakov 26-odsoten.

Aroganca okoljskega ministrstva

Štiri leta po vložitvi zahteve po presoji je ustavno sodišče na začetku julija potrdilo: uredba, ki ureja hrup v okolju, je v neskladju z ustavo, saj javnost ni bila ustrezno oziroma učinkovito vključena v postopek priprave in sprejetja uredbe.

Sežigalnica za vsaj 30 let

Ljubljana leži v kotlini, ta njena naravna danost pa je tudi glavni razlog, da ne glede na morebitni trud ostaja ena od evropskih prestolnic z najslabšo kakovostjo zraka. To ni natolcevanje, kot je v preteklih dneh poskušal predstaviti ljubljanski župan Zoran Janković, ampak dejstvo, ki ga potrjujejo vse relevantne institucije: tako kažejo podatki slovenske agencije in evropske agencije za okolje. In prav to dejstvo je okoliščina, ki jo je treba upoštevati pri umeščanju kakršnekoli tehnologije, ki povzroča dodatno onesnaževanje, v mesto. Sežigalnica odpadkov, ki jo želi v tej kotlini zgraditi mestna oblast, bo torej avtomatično, tudi ob najboljših tehnoloških rešitvah, proizvedla dodatne izpuste. Če bo zgrajena, bo v uporabi vsaj naslednjih 30 let. A ne samo to: s tem, ko sežiganje odpadkov postane poslovna dejavnost mesta, avtomatično postane ključen cilj zagotoviti zadosti in vse več smeti – ne pa proizvesti vse manj ali celo nič smeti. Le tako namreč dobi investicija tudi poslovno smisel.

Za spremembo pritisni zeleni gumb

Ko je marca 2019 na tisoče mladih po vsej Sloveniji šlo na ulice in zahtevalo konkretne ukrepe za zavarovanje izropanega, uničenega, razvrednotenega okolja, je prišlo do zgodovinskega preloma. Vse do tedaj je namreč veljalo, da se mlade generacije ne zanimajo za širšo družbeno stvarnost, ta naj bi bila preveč kompleksna in preveč kruta zanje. Potem pa so osnovnošolci, dijaki in študenti s transparenti in piščalkami privršali nad trge in ulice slovenskih mest in postali spoštovanja vredna družbena sila. Kljub temu je marsikateri cinik verjel, da gre zgolj za preblisk in modno muho, ki ne bo prinesla spremembe – toda mladi so ostali trdno odločeni, da bodo iztrgali svojo prihodnost iz rok okostenelih, pogoltnih, paničnih in izgubljenih družbenih elit, ki so skoraj že uničile planet. Posledice te odločenosti sedaj postajajo jasno vidne; ena izmed njih je okoljevarstvena aplikacija GreenButton Journey, ki so jo razvili mladi za mlade.

Janševa vlada je določila merila za gradnjo sežigalnic, ki nimajo ekoloških temeljev

Ključni razlog za navdušenje mestnih oblasti nad gradnjo sežigalnice odpadkov v Ljubljani je bila uredba o opravljanju obvezne državne gospodarske javne službe sežiganja komunalnih odpadkov, ki je nastala pod bivšim ministrom za okolje Andrejem Vizjakom oziroma njegovim piscem zakonodaje Senkom Pličaničem.

Ko udari Amerika

Prejšnjo sredo se je na televizijski mreži CNN zgodilo nekaj nenavadno presenetljivo šokantnega. Jake Tapper, zmerno liberalni voditelj, je intervjuval Johna Boltona, konservativnega hardlinerja, nekdanjega Trumpovega svetovalca za nacionalno varnost. In ker v kongresu ravno poteka preiskava napada na Kapitol, ki se je zgodil 6. januarja 2021, in ker ni več nobena skrivnost, da je šlo za poskus državnega udara, ki ga je podžigal in tako rekoč terjal Donald Trump, sta skočila tudi tja, toda Bolton je hitro opozoril, da napad na Kapitol ni bil poskus državnega udara, ker Trump česa takega sploh ni sposoben – misli le nase, skače od ene ideje k drugi, blodi in blebeta, ničesar zares ne razvije in ničemur se zares ne posveti. Jake Tapper se je sarkastično nasmehnil, rekoč: »Saj ti ni treba biti briljanten, da bi ti državni udar uspel,« toda Bolton je hitro dodal, da se s tem ne strinja, ter se obenem z iskro v očeh in nasmeškom na licih pohvalil, da je sam »pomagal načrtovati državne udare, ne tu, ampak, saj veste, drugod,« zato ve, da »je v to treba vložiti veliko dela«. Tega – »skrbnega načrtovanja državnega udara« – pa pri Trumpu ni bilo. Ni dovolj kompetenten. Ne zna. Ne ljubi se mu delati. Ko ga je Tapper pozval, naj pove kaj več o državnih udarih, ki jih je pomagal načrtovati, je odvrnil, da ne bo šel v podrobnosti (»Nekateri so uspeli, drugi ne«), a njegov obraz je prešerno in samozadovoljno žarel – Trump mu ne seže do popka. Bolton je hotel biti zunanji minister, a Trump ga je zavrnil – ker so mu šli na živce njegovi mrožasti brki.

Poletna suša

Slovensko Istro in kraško zaledje je tudi letos prizadela suša, ki prebivalcem povzroča hude težave. Zaradi zaostrovanja sušnih razmer in nadaljnjega upadanja razpoložljivih vodnih virov – pri čemer zdajšnje meteorološke napovedi ne nakazujejo, da bi položaj do konca meseca rešile padavine – je bilo v zadnjih tednih že uvedenih več ukrepov za zmanjšanje porabe vode. Rižanski vodovod, ki zagotavlja pitno vodo štirim istrskim občinam, Ankaranu, Izoli, Kopru in Piranu, se po skoraj štirih desetletjih pripravlja na uvedbo redukcij, zaradi česar bi bil za nekaj ur na dan onemogočen dostop do vode, vodo pa bi bili tamkajšnji prebivalci primorani pred uporabo prekuhavati.

Odstranjevanje dreves v Ljubljani

Številni Ljubljančani so zaskrbljeni zaradi odstranitve dreves med prenovo nekaterih ljubljanskih trgov in cest. Občina odgovarja, da seka le bolna drevesa in drevesa invazivnih vrst, to pa ne spremeni dejstva, da na prenovljenih trgih še desetletje ne bo prave sence.

Vlado Miheljak

22. 7. 2022  |  Mladina 29  |  Dva leva

Tour d’Honneur

Hja. Če bi parafrazirali oziroma naredili lokalno prirejeni transkript Marxovih uvodnih besed v Komunistični manifest, bi lahko rekli nekako takole: »Strah hodi po Sloveniji – strah pred Levico. Vse politične, strankarske, tudi medijske sile so se združile v boju proti temu strahu. ... Iz tega izhaja, da vse slovenske politične, strankarske, medijske sile priznavajo Levico kot silo.« Tako nekako. A te uvodne besede nikakor niso moja apologija Levice, ki gre, če govorimo o posameznih osebkih in posameznem ravnanju, tudi meni kdaj pa kdaj krepko na živce. In to vselej tudi napišem. Pripisovanje politične in celo akcijske radikalnosti Meščevi Levici in sataniziranje te je iracionalno. A hkrati priročno. Kritika Levice se očitno uporablja kot alibi za druge kritične pomisleke. Žal se je tu čisto po nepotrebnem iz enakih razlogov zapletla predsedniška kandidatka Pirc Musarjeva. Treba pa jo je pohvaliti, da je spoznala napako in jo kmalu popravila.

Renesansa osemdesetih

Pop kultura osemdesetih let doživlja neustavljiv prerod, precej je k temu pripomogla tudi Netflixova uspešnica Stranger Things, ki je trendovski val nostalgije po osemdesetih zajahala leta 2016, letos pa je s četrto sezono, svojim daleč najdražjim projektom doslej, suvereno podrla rekorde gledanosti: na začetku prejšnjega meseca jo je občinstvo v enem tednu skupno gledalo kar 7,2 milijarde minut, kar je ponekod začasno ohromilo Netflixove strežnike. Vrtoglava priljubljenost serije je imela še en skorajda neverjeten učinek: pripadniki generacije Z zdaj fanatično poslušajo britansko synthpop mojstrico Kate Bush.

Janko Lorenci

22. 7. 2022  |  Mladina 29  |  Kolumna

Začetna bilanca vlade

Golob se je na oblast povzpel nekam lahkotno. Pri tem mu je najbolj pomagal Janša s svojim zanikrnim, razdiralnim vladanjem, visoka pričakovanja pa je s pojavo, retoriko, optimizmom, ambiciozno vsebino … ustvaril tudi sam. Zdaj Janševe nehotene pomoči ni več in dogaja se pričakovano: olajšanje po zamenjavi oblasti je bolj ali manj izpuhtelo, zunanje in notranje razmere – posledice ukrajinske vojne, korona, dediščina janšizma … so izrazito težavne, naklonjenost vladi pa razmeroma naglo in znatno kopni.

N'toko

22. 7. 2022  |  Mladina 29  |  Žive meje

Umor iz osebne zamere

Šinzo Abe ni umrl veličastne smrti. Pustimo ob strani, kaj so po njegovem umoru skozi hlinjene solze govorili mediji in svetovni voditelji – vsi vemo, da atentat na prvega moža Japonske ni bil »napad na demokracijo in naše skupne vrednote«. Abe ni umrl v ideološki vojni proti komunizmu, niso ga pokončale bombe kakega okupatorja, ni ga ustrelil strankarski nasprotnik ali aktivist podtalnega političnega gibanja ... Ubil ga je popoln brezveznež, neki Tecuja Jamagami, ki je voditelju zameril sodelovanje z versko organizacijo, odgovorno za bankrot njegove družine. Povsem naključen umor iz osebne zamere, brez ideološke ali politične razsežnosti. Jamagami se je politiku približal med nekim nepomembnim govorom v majhnem okraju in mu s strelom iz doma narejene pištole preluknjal vrat. Podobno klavrna smrt, kot bi se spotaknil ob odvezano vezalko in si na pločniku zlomil tilnik.

dr. Bogomir Kovač

22. 7. 2022  |  Mladina 29  |  Ekonomija

Golobov aksiom

Sredi julija, slabih 100 dni po izjemni volilni zmagi Golobovega gibanja Svobode in dobrem mesecu dela nove vlade, se prve težave že kopičijo. Zaupanje volivcev postopno kopni, nekaj zaradi ekonomskih težav, pa tudi opozicijskih političnih zapletov. Največje skrbi povzročata inflacija in strah pred energetsko krizo jeseni. Vladne poletne prioritete so namenjene pandemiji, visokim cenam energentov in hrane. Koalicija je bolj hitela z odpravo spornih potez Janševe koalicije, kadrovskimi menjavami in interventnimi zakoni. Janšizem je očitno mogoče učinkovito streti le z janšističnimi sredstvi. Toda ljudi tarejo druge skrbi. Predvsem energetska negotovost in draginja. Za ekonomski paket ukrepov pa Golobovi vladi manjka sistematičnosti in prepričljivosti. Preveč je nepremišljenega govorjenja, premalo pravih in razumljivih odgovorov. Vlada potrebuje nekakšen stabilizacijski, antiinflacijski program, z jasno agendo scenarijev, politik in možnih ukrepov. Uresničljive politične obljube, energetska varnost in ekonomska stabilnost so njen »joker«. Dokler ga še lahko trdno drži v rokah.

Igralka, ki bi skoraj ostala brez službe, danes pa je deležna stoječih ovacij

Rojena je leta 1960 v Ljubljani, najbolje se počuti na živahnih punktih v središču mesta ali, jasno, v katerem od mestnih teatrov. V enem od njih, Mestnem gledališču ljubljanskem, je tudi zaposlena. Zdi se, da od nekdaj, a gotovo še kdo pomni, da je prvih nekaj let po končani Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo preživela v Prešernovem gledališču Kranj, kjer je kariero začela z velikim zamahom: za mnoge sta bili izredni njena Marta v Kdo se boji Virginije Woolf, ki jo je leta 1990 režirala Barbara Hieng Samobor, in Nora v Hiši lutk Henrika Ibsena (1992) v režiji Dušana Mlakarja; leta 1994 je za gledališko ustvarjanje zadnjih dveh let prejela nagrado Prešernovega sklada. Pa vendar je imela občutek, da bo obtičala na mestu, če se ne premakne drugam. Dala je odpoved, približno leto dni preživela na svobodi in leta 1995 vstopila v ansambel Mestnega gledališča, kjer je še danes.

Prekletstvo delfinovega nasmeha

Imena Evgen Čopi Gorišek velika večina Slovencev verjetno ne pozna, verjetno še nikoli ni slišala zanj. A Čopi Gorišek je eden naših najuspešnejših slikarjev mlajše generacije. Za Mladino je prek Zooma spregovoril iz Bovca, kamor se iz hektičnega Berlina, kjer sicer živi in ustvarja, poleti umakne na ustvarjalni oddih. V Bovec je nekaj dni pred intervjujem prispel iz Milana, kjer je v galeriji Plan X kuriral skupinsko razstavo Tutti Frutti, članek pa je avtoriziral na otoku Ibiza, kjer trenutno gostuje na umetniškem sejmu Contemporary Art Now. Svetovljanske dogodivščine mladega slikarja iz Pirana – rojen je leta 1994 – so posledica nenadnega uspeha, ki ga je avtor požel v obdobju, ko se je svet nehal vrteti – v času pandemije koronavirusa. »Vse skupaj sem spremljal virtualno, prek telefona, le moje slike so fizično potovale po svetu z razstave na razstavo,« se spominja. In doda: »Rabil sem lep čas, da sem dojel, kaj se pravzaprav dogaja, pa še zdaj se mi zdi ta nenadni uspeh precej nedojemljiv, skorajda nadrealističen.«