Vlado Miheljak

23. 9. 2022  |  Mladina 38  |  Dva leva

Igre prestolov

Večji del svoje vladavine angleška kraljica ni bila več velika imperatorka, vse od brexita sem pa tudi ne največja evropska kmetica, kakor jo je, glede na obseg kmetijskih subvencij iz skupne evropske vreče, sicer dvoumno in provokativno označil Janez Drnovšek. Vsekakor pa je monarhija, tudi ustavna monarhija, relikt, atavizem v demokratičnem ustroju družbe in države. Zlasti fascinantno, pravzaprav šokantno, je dejstvo, kako malo refleksije premore, denimo, ljudstvo združene britanske krone. Kako še v 21. stoletju jemljejo za samoumevno, da nekdo po dednem principu postane suveren dežel pod krono, četudi je morda sprevržen, bizaren ali celo debilen. No, umrla kraljica Elizabeta je bila vsaj na osebni ravni še zastopnica dostojnosti. Vsi, ki prihajajo za njo, pa … bog pomagaj. A vseeno, cirkus, ki so ga zganjali podaniki umrle kraljice, presega bizarne posnetke slovesa severnih Korejcev ob smrti Kim Džong-Ila leta 2011. Da o relativno dostojnem slovesu Jugoslovanov od suverena in vojskovodje Tita leta 1980 sploh ne govorimo. Britanci bodo seveda oporekali, češ da je severna Koreja diktatura, Združeno kraljestvo pa demokracija. Hja, prav res, a prav zato je argument invaliden kot le kaj. To namreč pomeni, da je bila fascinacija Korejcev zapovedana, če že ne zaigrana, predmoderna fascinacija Britancev pa pristna; njihova svobodna izbira. Nam, ki živimo republikansko življenje, v katerem ljudstvo ciklično preverja legitimnost voditeljev, se zdi tak sistem več kot bizaren. Ko so se od babice kraljice ritualno poslavljali vnuki in pravnuki, sta imela na vigiliji princa William in Harry na prsih uniform medalje in odlikovanja kot kakšna ruska veterana bitke za Stalingrad. Celo tako rekoč otrok, štirinajstletni pravnuk (se mi zdi da) James, je imel na prsih tri ordene. Monarhi in njih sorodstvo pač pridobivajo odlikovanja in položaje po statusu v gentilni shemi, ne po zaslugi. In če kdo misli, da bo po smrti povezovalne in osebnostno stabilne kraljice Elizabete ljudstvo združenega kraljestva postavilo javno vprašanje o usodi monarhije, se je zmotil. Novemu kralju pojejo »God Save the King« tako zanosno, kot so desetletja prej peli himno kraljici. Sex Pistolsov pa žal tudi ni več, da bi naredili ustrezno estetsko dodelavo in predelavo …

Namesto prepovedi približevanja zapor

Hrvaško ministrstvo za pravosodje je po dveh nedavnih primerih družinskega nasilja nad ženskami v Gospiću in Novski začelo korenito spreminjati zakonodajo, ki ureja ukrepanje zoper nasilneže. Po novem bo sodišče vsakega storilca, ki bi kaznivo dejanje utegnil ponoviti, samodejno poslalo v zapor. Odpravlja se tudi varnostni ukrep »prepovedi približevanja«, ki se je v preteklosti izrekal kot nadomestilo za preiskovalni pripor. Na hrvaškem ministrstvu so razložili, da so se za zakonske spremembe odločili, ker večinoma obstaja velika verjetnost, da bo storilec nasilja v družini nevaren za dosedanje in še druge žrtve, prav tako za družbo – zato ne bi smel biti na prostosti. Spremembe, ki jih ministrstvo uvaja, bodo vplivale na več zakonov in naj bi bile uveljavljene do konca leta.

Šahovska drama za v anale

Magnus Carlsen, petkratni svetovni šahovski prvak, je največji velemojster med šahovskimi velemojstri, absolutna avtoriteta v igri, pri kateri načelno ne izgubi. Ker že dobro desetletje velja za najboljšega šahista na obličju Zemlje in ker je dosegel že 53 zaporednih zmag na uradnih turnirjih, je šahovski svet (in še posebej njega samega) še toliko bolj pretreslo, ko ga je na začetku meseca na turnirju Sinquefield v St. Louisu porazil 19-letni wunderkind Hans Niemann.

Heni Erceg

23. 9. 2022  |  Mladina 38  |  Hrvaška

Vitez teme

Izkušnje, ki smo si jih pridobili v teh krajih, nas neprizanesljivo učijo, da je povečana raba besede ’meje’ pri visokih političnih in cerkvenih nebodijihtreba nekakšna besedna uvertura v oglušujoče zvoke vojaških trobent. Tudi ko v nas zagori plamenček upanja, da so posvetni in verski voditelji vendarle prišli malo k pameti in se posvetili božjemu in ljudskemu v pozitivnem pomenu besede, se nevarna blaznost, ki grozi s samih »božanskih« vrhov, kmalu spet vrne. Te dni ima polna usta ’meja’, tistih ozemeljskih, tuzemskih, dušni pastir, patriarh srbske pravoslavne cerkve Porfirij, ki je res mračnjaško, kot kak vitez teme rekel: »Vsi vemo, da so se v zgodovini meje držav in mest, kjer je prebival naš narod, spreminjale, zato ne moremo biti prepričani, da se ne bodo spreminjale tudi v prihodnje, saj je v zgodovini vse relativno.« Te žalostinke je pel ob počastitvi nacionalnega praznika srbske enotnosti v Republiki Srbski, delu Bosne, ki ji je bil iztrgan z medvojnim nasiljem.

dr. Bogomir Kovač

23. 9. 2022  |  Mladina 38  |  Ekonomija

Nerazumljivo in nevarno

»Stara EU se sooča z novimi varnostnimi vprašanji« – to je bila provokativna tema münchenske varnostne konference pred dvajsetimi leti in podobno je Svetovni energetski svet leta 2007 razpravljal o ranljivosti EU glede energetske varnosti. Leta 2022 ni več časa ne za vprašanja in ne za razprave. Svetovna ureditev, spočeta po II. svetovni vojni, se po sedemdesetih letih lomi na vseh ravneh. Potrebujemo prave rešitve in hitre ukrepe, sistemska tveganja so višja v veliki večini držav sveta. Naraščajoči politični konflikti, vsesplošna militarizacija družb in grozeče vojne so končni dokaz nemoči upravljanja sveta in vodenja miroljubnih politik. Mogočna zahodna neoliberalna agenda se je dokončno sesula vase. Iskanje nove normalnosti se zdi nemogoča naloga, stari sistem je poguben, alternative pa ni. Ekonomska neravnotežja so prevelika, politična nasprotja pregloboka, kulturni trk ideologij postaja neobvladljiv. Ukrajina je zgolj dokaz tega kaosa, preizkusni kamen morebitne civilizacijske modrosti ali dokončne jedrske katastrofe. Za zdaj nam ne kaže dobro. Bogovi so nas zapustili, ostaja zgolj nihilistično Beckettovo upanje čakanja na Godota.

Plečnikova netrafika

Znana trafika na ljubljanskem Prešernovem trgu zraven Tromostovja, ki jo je zasnoval Jože Plečnik, je še lani delovala kot trafika. Nato ji je lastnica, občina, dodelila novega upravljavca, Muzeje in galerije mesta Ljubljana, MGML, ti pa so jo prenovili in ji spremenili namembnost, postala je »prostor ozaveščanja in posredovanja vrednot Plečnikove Ljubljane«. Nekateri s to spremembo niso zadovoljni, saj menijo, da je tudi funkcija stavbe pomemben del kulturne dediščine, ki prispeva h kakovosti mestnega življenja.

»Če znižamo temperaturo s 26 stopinj Celzija na 23, zmanjšamo porabo – in strošek – za petino«

Jure Vetršek je raziskovalec in projektni vodja na Inovacijsko-razvojnem inštitutu Univerze v Ljubljani, ki se že več kot 15 let ukvarja s projekti učinkovite rabe in obnovljivih virov energije. Diplomiral je na Fakulteti za strojništvo, po magisteriju na interdisciplinarnem študiju varstva okolja na Univerzi v Ljubljani je magistriral še na islandski RES – The School for Renewable Energy Science.

Slepe fasade

Javni prostor v mestih soustvarjajo stavbe, ki ga obdajajo. Vizualna podoba teh stavb oziroma njihovih fasad je zato ena od najpomembnejših nalog pri arhitekturnem načrtovanju. Osrednja tema likovne zasnove fasade je navadno oblikovanje okenskih odprtin, saj večina stavb potrebuje osvetlitev. Zaradi racionalnosti poskušamo ob fasado umestiti čim več prostorov, ki potrebujejo dnevno svetlobo, druge pa umaknemo v notranjost. Kljub temu se iz različnih razlogov dogaja, da na večjem delu fasadne ploskve ali kar na celotni ploskvi ni oken. Takim fasadam rečemo slepe fasade. Zaradi odsotnosti okenskih odprtin, ki bi definirale njihovo osnovno geometrijsko mrežo, so kot nepopisan list, ki ga moramo zapolniti – ali pač ne. A kljub ponavljajoči se modnosti minimalističnega pristopa, ki občuduje mogočne nedefinirane površine, je za človeka očitno vendarle bolj značilen »horror vacui« oziroma strah pred praznino, kakor umetnostna stroka označuje podrobno krašenje ploskev, ki bi načeloma lahko ostale prazne. Slepe fasade arhitekti zato navadno obdelamo z vzorci, teksturami, reliefi, zelenjem ali kar s podobami pravih arhitekturnih elementov – slepimi okni, vrati, oboki … Ali pa jih preprosto poslikamo. Pri tem pa upamo, da lastnikov stavbe ne bo premamila vrednost, ki jo ima slepa fasada kot potencialna površina za oglaševanje.

Skladnost in ravnovesje

Stal je na skali, lahen veter se je zaganjal v borovce in bližnje grmičevje, da je listje nežno ječalo, zrl je čez globoki zaliv proti polotoku Pelješac. Čudovita pokrajina, modrina morja in sinjina neba, vprašal se je, kako v to lepoto umestiti premostitveni objekt – viadukt, da se bo z naravnimi danostmi zlil v celoto. Vedel je, ključna je harmonija. »Lepota tega mostu je v tem, da je tako velik, hkrati pa je nežen in ima filigransko strukturo. To nista dva ogromna pilona, ki prebijeta prostor, ampak most ostaja linearen. Ni torej ogromna vertikala, temveč se zlije s prostorom,« razloži Marjan Pipenbaher, gradbeni inženir in projektant, ki si je pridobil svetovni ugled in zato s svojim birojem Pipenbaher Consulting Engineers zmagal na mednarodnem javnem natečaju za gradnjo mostu na polotok Pelješac, tudi v sodelovanju s hrvaškim inženirjem za mostove Juretom Radićem (1953–2016) in Zavodom za konstrukcije Gradbene fakultete Univerze v Zagrebu; most je gradilo kitajsko podjetje. Zdaj, ko je dograjen, je eden največjih v Evropi, gradnja pa je stala skoraj 300 milijonov evrov.

Vedno outsiderka

Mojstrska nizozemska didžejka Marcelle, ki ji bomo to soboto, 24. septembra, lahko prisluhnili v Ljubljani, je pripadnica stare šole. Pa ne po izbiri posnetkov, ki gradijo njene edinstvene nastope. Vrti namreč skoraj izključno novo muziko, saj, kot je te dni povedala v pogovoru za Mladino, je prepričana, da mora biti javno predvajana glasba sodobna, »kot da bi bral današnji časopis«. Bila je na primer med prvimi, ki so na Nizozemskem v nastope vključevali zvrst dubstepa. Ne, DJ Marcelle je stara šola po tem, kako se loteva stvari, in po tehnologiji, ki jo uporablja. Ne razume novodobnih platosukov, ki imajo ročne gibe na mešalni mizi skrbno skoreografirane in roke angažirano vihtijo v zrak. Raje sledi staremu etosu glasbene zvedavosti, raziskovanja, brezkompromisnosti, nenastopaštva, neprilagajanja občinstvu, nepredvidljivosti in hipne spontanosti.

Glejte me!

Ko se peljete v potniškem letalu, ste v zelo izoliranem okolju. Vaš manevrski prostor je hudo omejen. Paralizirani ste. Nič ne morete. Nikamor ne smete. Obsojeni ste na mirovanje. Zato vam ne preostane drugega, kot da gledate filme. Toda letalo v vas ne prebudi le cinefila, ampak vam omogoči, da eksperimentirate. Ali kot je pred leti na portalu Polygon opozoril Joshua Rivera – ko si na letalu, daš priložnost filmom, ki jih doma ne bi gledal. Na letalu si pripravljen gledati filme, ki jih sicer ne bi – filme, ki bi jih tam doli, na Zemlji, preskočil, zavrnil, ignoriral, spregledal. Filme, ki se ti zdijo pod nivojem. A nihče ti ne more ničesar očitati, ni ti treba zardevati od sramu, nihče se ti ne more posmehovati: v letalu si, deset tisoč metrov nad Zemljo, odrezan od sveta – kakšne možnosti pa imaš? Ne potrebuješ izgovora, da bi gledal cenene, pompozne, kičaste, srečno smešne in klišejske blockbusterje – lahko jih gledaš brez občutka krivde. Letalo samo je ready-made izgovor.

Poklon Marku Breclju

Kadar teče pogovor, teče vino, in če že teče vino, mineva čas, popoldne se prevesi v večer, ta v noč, ponoči pa, saj so stene tanke, služba pa zgodaj, priteče jezni sosed, ki ne more spati. Tudi slike starih brkatih mož in žena, ki v okvirjih visijo na stenah, izgubijo čar. Pride čas slovesa, ura je pozna, nekaj čez polnoč, John Smith in Stonesi se poslovijo. Od večera in prijaznega obiska ostanejo besede, dim in pepel. Nič več.

Pisateljica, ki je nemščino naštudirala z muko, a se ji je to poplačalo

Zamislite si, da se zaradi ljubezni brez predhodnega znanja jezika preselite v drugo državo. No, nekaj ste se naučili med šolanjem, a vseeno ne toliko, da bi se znali tekoče sporazumevati. Začnete z učenjem prek hitrih tečajev v smislu »Nemščina brez muke« po metodi Assimil in počasi napredujete. Sčasoma ste pripravljeni na večji izziv. Odločite se, da boste začeli v jeziku, ki ga še niste povsem zagrabili za roge, pisati leposlovje. Prijavite se na natečaj, namenjen priseljencem, in osvojite tretjo nagrado. To vas opogumi. Čez nekaj časa imate zunaj prvi roman v tujem jeziku, nekaj let pozneje pa v državi, kamor ste se priselili, Avstriji, osvojite eno najprestižnejših nagrad na področju leposlovja.