Grega Repovž

3. 6. 2022  |  Mladina 22  |  Uvodnik

Sprijaznitev

Več kot 30 let samostojne države se zdi dovolj dolgo obdobje tudi za sprijaznitev, da je Slovenija po vseh merilih majhna država – res majhna. Vsa poosamosvojitvena leta se zlasti politika in tudi mediji temu dejstvu nekako izogibajo, vsi skupaj sodelujejo v napihovanju te države čez njene dejanske meje, gre za vzbujanje občutka, da smo večji, ker se med seboj tako izjemno razlikujemo in je vsak košček te dežele ekskluziven. Te »sanje«, da je Slovenija kar spodobno velika država, najnazorneje kaže vedno znova oživljen projekt regionalizacije, pri čemer politika zadnja leta kot kar racionalno razdelitev poudarja reorganizacijo države v 14 pokrajin.

Vzporedna država

Pred časom sem srečal znanega slovenskega igralca, ki je vzkliknil: »Oh, mislil sem, da si manjši!« Videl me je na televiziji, pa si ustvaril svojo predstavo o meni. Televizija vse popači. In vse pomanjša. Film pa, ravno nasprotno, vse poveča. To mu je v krvi. Majhni igralci na filmu izgledajo veliki. Mogočni. Spomnil sem ga, kaj vse so delali, da bi Humphrey Bogart, ki je bil sicer razmeroma majhen, izgledal velik – recimo v Casablanci. Nenehno so mu nastavljali platforme in stopnice, da bi izgledal višji od – sicer razmeroma visoke – Ingrid Bergman. In ko sedita na kavču, Ingrid Bergman napol leži, da ne bi izgledala višja od Bogarta. Še več – da bi izgledal mogočno, so ga obdajali s precej nižjimi moškimi.

»Ta občutek nemoči, da si ne moreš privoščiti stanovanja v kraju, kjer bi rad bival, pomeni stres«

Koalicija Roberta Goloba obljublja uvedbo »progresivnega premoženjskega davka«. Predvsem v delodajalskih organizacijah so se na to napoved odzvali z odporom in primerjavami s komunističnimi metodami nacionalizacije, novi vladajoči pa za zdaj niso natančneje pojasnili, kaj točno naj bi progresivni premoženjski davek pomenil ali kako se denimo ta razlikuje od klasičnih nepremičninskih davkov, niti o tej reformi niso podrobneje govorili v parlamentu zaslišani ministri. Kaj torej je progresivni premoženjski davek? Zato je Mladina odšla k njegovim avtorjem. Ideja premoženjskega davka namreč ni nastala med politiki, ampak v Slovenskem nepremičninskem združenju - FIABCI, ki ga vodi Marko Novak.

Zadnjih 185 Janševih sklepov

Od 13. maja, ko je prvič zasedal novi državni zbor, je vlada v odhajanju izvedla devet dopisnih in eno redno sejo ter na njih sprejela 185 sklepov. Da bi vseh 185 sklepov prestalo strogi test tekočega posla, nujnega za nemoteno delovanje države, seveda ni res.

Denar za izbrance

Zakon o medijih določa, kaj je javni interes na področju medijev. To pomeni, da država financira programske vsebine nekaterih medijev. Razlog za financiranje je pomen svobode izražanja in zagotavljanja pluralnosti in demokratičnosti. Gre za pomembne zakonske določbe, ki imajo ustavno ozadje.

Slovenija ima talent

Marsikdo je zastrigel z ušesi ob navedbi, da naj bi novi mandatar Robert Golob hierarhijo poslanske skupine svojega Gibanja Svoboda določil na podlagi rezultatov – kot so zapisali v Delu – »Gallupovega testa, ki da informacijo o tem, kaj je v nas dobrega, ki pokaže, katere so naše najmočnejše značilnosti oziroma vrednote, na katerih področjih si najboljši, na katerih pa manj dober«. Dobljeni rezultati so bili po poročanju medije v veliki meri podlaga za razdelitev poslanske skupine v manjše time in določitev njihovih vodij, tako je bil za vrhovnega vodjo vseh Golobovih poslank in poslancev določen Borut Sajovic, ki se je na omenjenem testu menda odrezal najbolje. Novica je bila zanimiva, ker gre za prvo uporabo tovrstnih praks v slovenski politiki – ne predstavljamo si, da bi se na primer v SDS zanimali še za katere druge kompetence svojih poslancev poleg lojalnosti. Zato je umestno, da si pobliže pogledamo Golobovo metodo in način razmišljanja za njo.

(Zlo)raba tekočih poslov

Podaljšana koncesija Energetiki Celje za sežiganje komunalnih odpadkov

Katoliška cerkev je vseskozi politično podpirala Janeza Janšo, ta ji je uslugo vračal

Dr. Gabriel Kavčič je primorski duhovnik mlajše generacije, moralni teolog, ki govori, da nas mora skrbeti, »ker Evropa ni več usmerjena v življenje«. Je tudi reden pisec na portalu Domovina.je. Skrbnik tega portala je Zavod Iskreni, zato ni čudno, da so članki, objavljeni na njem, naravnani »katoliško-novoslovensko«.

Previdni sodniki in odločni obtoženec

Odhajajoči predsednik vlade Janez Janša je bil v torek, 24. maja, drugič v življenju pravnomočno obsojen pred kazenskim sodiščem. Čeprav pravnomočna sodba praviloma pomeni konec kazenskega postopka, izkušnje iz preteklosti učijo, da zgodba zanj še ni končana. Ko je bil Janša prvič pravnomočno obsojen v zadevi Patria in je sodbo potrdilo vrhovno sodišče, jo je pozneje razveljavilo ustavno sodišče, primer pa je nazadnje zastaral, saj časa za ponovno sojenje ni bilo več.

Štiridnevni delovni teden

Predstavljajte si: v četrtek se pozno popoldne vrnete iz službe. Izklopite računalnik, saj vas delodajalec po zakonu ne sme nadlegovati zunaj delovnega časa, in začnete pakirati. Konec tedna se je začel in preživeli ga boste na morju, v šotoru v hribih ali pa ne boste šli nikamor in boste naslednje dni samo ležali na kavču, malo pospravili po stanovanju, prebrali dobro knjigo, se odpravili na sprehod. Bistveno je, da boste imeli za to na voljo kar tri dni. Štiri dni delate, tri dni počivate. Kako se vam zdi?

Janševi vladi očitno ni uspelo razdeliti lani naročenih 80 tisoč medalj

Iz vladnega urada za komuniciranje (Ukom) jim je pred dnevi po desetih dnevih vendarle uspelo odgovoriti, kdo je dobavljal plakete in spominske medalje, ki so jih množično podeljevali ob 30-letnici samostojne in neodvisne države. Pred slabim mesecem so o prejetju plakete in medalje poročale nekatere osnovne šole. A očitno je pri razdeljevanju nekaj zmede, saj so z Ukoma vprašanje, ali so plakete in medalje podelili vsem osnovnim in srednjim šolam, preusmerili na ministrstvo za izobraževanje, od tam pa so klicali, da o plaketah in medaljah ne vedo nič.

Spor med Milanom Zverom in Ljudmilo Novak

Na srečanju Evropske ljudske stranke v Bruslju je tekla kri, v besedni dvoboj sta se zapletla evropska poslanca Milan Zver in Ljudmila Novak.

Strpnosti do tistih, ki so nestrpni, ne sme biti.

Eno od najzanimivejših zaslišanj kandidatov za ministre nove vlade Roberta Goloba ni bilo tisto, na katerem se je pred poslanci zagovarjal finančni minister Klemen Boštjančič ali zdravstveni minister Danijel Bešič Loredan. Ne, to je bilo zaslišanje kandidatke za ministrico za kmetijstvo Irene Šinko. Za poslušalce, vajene politikantskih parlamentarnih razprav, je bila prva seja odbora za kmetijstvo osvežitev. Bila je vsebinska, predvsem pa vljudna. »Spoštovana kandidatka, izvolite,« je Šinkovo nagovarjala predsednica odbora Vida Čadonič Špelič, poslanka opozicijske NSi, ki je na koncu skupaj s koalicijskimi poslanci Šinkovo podprla s svojim glasom. Še bolj nepričakovana pa je bila njena zadnja gesta: po zaslišanju je kandidatko povabila k sebi, ji podala roko in ji zaželela vse najboljše. Osupli smo bili priča nekemu novemu tipu politike.

(Težko) pričakovana svoboda

Igor Bavčar je bil v času slovenske osamosvojitve notranji minister, kasneje je politiko zamenjal za gospodarstvo, potem pa je leta 2017 moral v zapor. Skupaj z nekdanjim predsednikom uprave Pivovarne Laško Boškom Šrotom sta bila med prvimi »tajkuni«, ki so dejansko morali plačevati za svoje grehe. Šrot, ki je bil obsojen na sedemletno kazen, to še vedno prestaja, Bavčar pa je bil v ponedeljek predčasno izpuščen na prostost.

Pussy Riot: »Svobode ni, če se zanjo ne boriš«

Prejšnji četrtek se je vrsta ljudi pred nočnim klubom Gala hala oblikovala že popoldne, a to niso bili običajni obiskovalci: na Metelkovi smo se tako zgodaj zbrali predvsem novinarji, snemalci in fotografi, ki smo nestrpno pričakovali prihod razvpite ruske skupine Pussy Riot, slovitega feministično-aktivistično-protiputinovskega kolektiva, ki je v klubu nekaj ur pred nastopom pripravil tiskovno konferenco. Pravzaprav sploh nismo točno vedeli, koga zares čakamo, saj se postava zasedbe nenehno spreminja. Pussy Riot je uveljavljen bolj kot nekakšna blagovna znamka, pod katero te dni deluje predvsem ustanovna članica Marija Maša Aljohina. Njen prihod v Gala halo je bil, blago rečeno, pompozen. V spremstvu trenutnih članic kolektiva se je lagodno sprehodila po Metelkovi, družbo pa ji je delal – eden in edini – Slavoj Žižek, s katerim so si članice zasedbe pred desetimi leti dopisovale med prestajanjem zaporne kazni. Pred našimi oči se je zgostila crème de la crème radikalne levice. Okoli druščine so se kot krvoločni paparaci postavile kakšne štiri snemalne ekipe, vsaj dvakrat toliko fotografov in vsaj trikrat toliko mimoidočih, ki so veličastni dogodek manično dokumentirali s prenosnimi telefoni. To je bil metelkovski ustreznik slovite zvezdniške prireditve Met Gala. Recimo temu kar Met Gala hala.