Grega Repovž

11. 2. 2022  |  Mladina 6  |  Uvodnik

Sumljiva Pahorjeva poteza

Ta teden je na police slovenskih knjigarn prišla knjiga Sramota, ki opisuje slabi dve leti delovanja anonimne skupine Non grupa, ki je s svojimi plakati, grafiti in različnimi akcijami s preprostimi potezami (velikokrat kar čopiča) razkrivala naravo oblasti v tej državi. Zagotovo si bomo najbolj zapomnili prav talni grafit Sramota, ki se je vsakič pojavil tam, kjer je lomastila Janševa oblast. A noben pločnik v Sloveniji si v vsem tem času ni bolj zaslužil napisa Sramota kot pločnik na Erjavčevi ulici v Ljubljani, kjer je vhod v prostore predsednika republike Boruta Pahorja. Morda bi ta napis lahko vgraviral v tla kot trajen opomin kar njegov naslednik oziroma naslednica – kot opomin, da je to pomembna funkcija, ki sicer nima veliko pooblastil, kljub temu pa se da zlorabiti, predvsem pa potacati.

Kdo je direktor policije Anton Olaj, ki je Slovenijo vrnil v čas verbalnega delikta?

Še ne šestdesetletni (okroglo obletnico ima konec oktobra) nesojeni upokojenec Anton Olaj je polnokrvni domačin dežele cvička, doma je iz neposredne okolice Novega mesta. V njegove rodbinske povezave se nismo vtikali, prav tako smo pri miru pustili najnežnejša formativna leta, ko je bil današnji strahospoštovanje vzbujajoči varuh oblasti le ena izmed možnosti, ki so se premetavale v nemirnih udih podgurskega fantiča tam nekje v poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Tako tudi ne vemo, kaj neki ga je gnalo, da se je odločil za poklic miličnika – je bila to davna otroška želja, porojena iz ur igranja ravbarjev in žandarjev z vrstniki, ali pa je vzklila iz nedolžnega malikovanja kakšnega Columba ali Kojaka in ostalih legendarnih likov iz ameriških krimi serij tistega časa; mu je poklicno pot kategorično določil kateri od roditeljev ali pa se je mladi Tone v adolescenčni zagnanosti sam odločil, da hoče pridodati svoje življenjske napore k zmagi dobrega nad zlom, poštenja nad lopovščino, reda nad anarhijo – tega ne moremo vedeti. Vemo pa, da je v policijske, tedaj še miličniške vrste vstopil v svinčenih časih socializma po tedaj edini možni poti, torej s študijem v kadetnici v Tacnu pri Ljubljani. Tam je bila miličniška šola.

Kaj je sklad York in kako je prišel v Slovenijo

Sodeč po odločbah slovenske agencije za varstvo konkurence (AVK) je sklad York »globalno alternativno investicijsko podjetje, katerega glavna dejavnost je iskanje investicijskih priložnosti, ki se pojavljajo oziroma jih sprožijo določeni dogodki. Podjetje York se zlasti osredotoča na podjetja, ki so v slabšem finančnem stanju, oziroma na investicije, ki so posledica določenih okoliščin, vse na globalnih kreditnih trgih in trgih dolžniških instrumentov«. Sklad je ameriški, deluje po vsem svetu, upravlja več kot 20 milijard premoženja, vendar pa sam investicijskih odločitev ne sprejema. V lokalnih okoljih se zanaša na domače svetovalce.

Kdo res lahko govori v imenu policistov?

Generalni direktor policije Anton Olaj policijskima sindikatoma, sploh njunima predsednikoma Roku Cvetku in Kristjanu Mlekušu, očita, da krnita ugled policije in povzročata neenotnost v policijskih vrstah. Olaj, ki je na čelu represivnega organa, ima seveda po zakonu pristojnost, da govori v njegovem imenu. A kot vsako organizacijo, vsak državni organ, tudi policijo predstavljajo ljudje, policistke in policisti. Brez njih, brez ljudi, je vsaka združba, tudi vsak državni organ le prazna lupina. Tako je tudi s policijo. Policija so policistke in policisti in po mnenju velike večine teh generalni direktor ne more govoriti v njihovem imenu, saj se mnenja sedanjega vodstva policije in zaposlenih v njej o vseh pomembnih vprašanjih bistveno razlikujejo.

»Aktualna prodaja Savinih turističnih zmogljivosti na najboljših lokacijah se mi zdi napaka«

Mojmir Mrak (1954) je doktor ekonomije ter raziskovalec in redni profesor za področje mednarodnih financ in ekonomskih politik EU na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani. Kot gostujoči profesor predava na podiplomskem študiju financ na Wirtschaftsuniversität na Dunaju in na Burgundy School of Business v francoskem Dijonu. V zadnjih dveh desetletjih je bil član številnih vladnih strokovnih skupin, med drugim je v letih 2000–2002 sodeloval pri pogajanjih ob pridruževanju EU in je soavtor slovenske pristopne strategije. Večkrat so ga prepričevali, naj prevzame funkcijo finančnega ministra, a ga niso nikoli prepričali.

Vprašalnik SDS, ki straši pred skupnostjo LGBT+

Stranka SDS je, podobno kot pred zadnjimi volitvami leta 2018 in nazadnje leta 2020, po številnih gospodinjstvih ponovno razposlala nadvse prijazno pismo. Z vprašalnikom, tako imenovanim posvetom z volivci, ki so ga prejeli državljani, v stranki kakopak nimajo resnih namenov merjenja javnega mnenja. Gre zgolj za promocijo domnevno največjih dosežkov vlade v zadnjih dveh letih, hkrati pa v stranki niso zamudili niti priložnosti za obračun s skupnostjo LGBT+.

Volilni prevaranti

Trump, Orbán, Janša – so politiki iz istega, populističnega tabora. Ena njihovih značilnosti je, da se požvižgajo na temeljna pravila demokratične igre. Z demokracijo smo dobili pravico do protestov. V SDS znajo proteste pripraviti sami, s prividom spontanosti. Z demokracijo smo dobili neodvisne medije, v SDS so ustanovili svoje, ki ustvarjajo privid medijev. Dobili smo neodvisno univerzo, v SDS ustanavljajo svoj, vzporedni šolski sistem. V socializmu javnomnenjske ankete niso bile zaželene. V demokraciji smo jih dobili, zato v SDS zdaj pripravljajo svoje. In seveda smo z demokracijo dobili tudi svobodne volitve. Vemo, kaj je z njimi storil Trump – izida, ki mu ni šel v prid, na koncu ni priznal in je celo naščuval ljudi k državnemu udaru. Tudi Orbán iz te druščine se na to demokratično svetinjo požvižga. Ravno tako Janez Janša.

Grožnje vrhovnemu vodji Čezvesoljske zombi cerkve blaženega zvonjenja

Čezvesoljska zombi cerkev blaženega zvonjenja (ČZCBZ) verbalno nasilje, tudi fizične napade in grožnje s smrtjo pozna že od nastanka verske skupnosti, to je od leta 2013. Grožnje so se nanašale najprej na dejavnosti cerkve, zadnje leto in pol pa predvsem na to, kakšno mnenje ta izraža o sedanji vladi. Petega februarja je cerkev na profilu na Twitterju, kjer je zelo dejavna, objavila poziv vsem, »da prijavijo grožnje in napade, ki so jih prejeli s strani janšistov, fašistov in nacistov«. Objavo je opremila s slikovnim gradivom, v katerem je zbirka žaljivih komentarjev in osebnih napadov na vodjo cerkve Roka Grosa in njegovo družino.

Zakaj so zdravniki nezadovoljni?

Zdravstveni sistem je večplasten, tesno prepleten, predvsem pa zelo občutljiv sistem. Sprememba v enem delu sproži vrsto sprememb v vseh drugih. Še najlažje to soodvisnost predstavimo na modelu bolnišnične organiziranosti. Ta je zaradi narave dela hierarhična, a v bolnišnici delo poteka v timih, glavni namen vsakega tima pa je zagotavljanje organizirane pomoči bolnikom. Slog medosebnega komuniciranja in način reševanja konfliktnih situacij v timih večidel določa in je zanj odgovoren zdravnik. To pa ni edina dinamika, ki določa delovanje zdravstvenega tima. Ne nazadnje je tu množica bolnikov (in njihovih svojcev), ki bolni ali le takega počutja iščejo pomoč zase in vsak dan vstopajo v ta sistem. Vsak seveda s svojimi predstavami, pričakovanji, pa tudi z zahtevami, za katerimi se skrivajo najrazličnejši strahovi, negotovost, skrbi in hkrati žalost, nestrpnost, nezaupanje in jeza. Tako ni en sam dan v tednu, tako je iz dneva v dan, iz tedna v teden, iz meseca v mesec, za večino zaposlenih ves čas delovne dobe. Ne le za zdravnike, za vse zdravstveno osebje in še zlasti za tiste z manj razumevanja in podpore v domačem okolju je to veliko čustveno breme. Toliko bolj, ker morajo za reševanje tujih stisk odmisliti in vsaj začasno na stran potisniti lastne socialne in čustvene potrebe in morebitne nerešene osebne težave.

Proti nakupom orožja

Državni zbor je prejšnji teden potrdil ratifikacijo sporazuma z Organizacijo za sodelovanje pri skupnem oboroževanju (Occar). Čeprav se sliši kot sila pomembna mednarodna pogodba, gre vsebinsko za predpogodbo s prodajalcem orožja Occar (naj vas njegovo dolgo in zveneče ime ne zavede) o nakupu 45 oklepnikov tipa Boxer. Kolikšna bo dejanska cena oklepnikov, uradno še ni znano – na obrambnem ministrstvu glede tega ostajajo skrivnostni, saj da se o ceni še vedno pogajajo –, vendar je že jasno, da bi bili lahko kmalu priča največjemu orožarskemu poslu v zgodovini države.

Ne gremo z Metelkove!

Ministrstvo za kulturo še kar napada nevladne organizacije, ki domujejo na Metelkovi 6 v Ljubljani. Osemnajst uspešnih in mednarodno priznanih organizacij poteze ministrstva označuje za grob poskus spodkopavanja neodvisnega, avtonomnega in svobodnega ustvarjanja in posledico želje sedanje oblasti, da škoduje vsemu, nad čimer nima neposrednega nadzora.

Je štiridnevni delovni teden realna možnost?

Sredi januarja so v 30 britanskih podjetjih začeli šestmesečni pilotni projekt, v katerem zaposleni dobijo možnost dela le štiri dni na teden, ne da bi zaslužili manj. Njihov konec tedna tako traja tri dni, to pa jim prinaša številne prednosti: več časa za počitek in duševno regeneracijo pred vrnitvijo na delo, več časa za konjičke, družino in prijatelje, manj stresa ... Štiridnevni delovni teden bi imel pozitiven učinek tudi na okolje: en dan v službi manj bi pomenil manj vožnje, s tem pa bi po podatkih okoljske organizacije Platform London in podjetja 4 Week Global, ki stoji za pilotnim projektom, sčasoma lahko zmanjšali ogljični odtis Velike Britanije za kar 127 milijonov ton.

Slovenski kupci Save uradno zavrnjeni

ltimativni odgovor zagovornikov privatizacije in razprodaje državnega premoženja na tuje je v zadnjih letih bil: Potem pa sami kupite, če mislite resno! Večinoma je bil to tudi zmagovalni argument, kajti v Sloveniji dolgo časa ni bilo nikogar, ki bi imel na voljo dovolj kapitala za velike nakupe. Mnogi so sicer kljub temu poskusili. Zaposleni so poskušali prevzeti Fructal, Muro, Novoles, MTom, Armal, Sveo, Večer in Adrio Tehniko, a se nikomur, razen pri MTomu ni izšlo – večinoma zato, ker se njihovi načrti niso ujemali s prevladujočim načinom sklepanja finančnih poslov. V primeru Adria Tehnike so sicer zaposleni prišli še najdlje, zbrali so denar, a so jih leta 2015 v Slovenskem državnem holdingu (SDH) zavrnili, češ da njihov kapital ni kvaliteten – bil naj bi preveč dolžniški. Kot da je bilo pri vseh skladih, ki so vmes že odšli iz NKBM, Heliosa, Mercatorja …, kaj drugače.

Državno in zasebno financiranje obnove cerkve 

Podjetje Reitenburg v lasti poslovneža, lastnika in graditelja »premium« nepremičnin Jožeta Anderliča je konec minulega leta od ministrstva za kulturo prejelo 196 tisoč evrov. Podjetje je sredstva pridobilo na lanskem javnem razpisu, s katerim je ministrstvo finančno podprlo 168 sanacij nepremičnih kulturnih spomenikov v letih 2021 in 2022 (vlog je bilo 313). Subvencija je znašala največ 200 tisoč evrov, z njo naj bi pokrili do 50-odstotkov stroška posamezne sanacije, ministrstvo pa je skupaj razdelilo 8,2 milijona proračunskih evrov.