Toženi v imenu države

Državno odvetništvo je pristojno za vlaganje tožb v imenu države, torej v najširšem pomenu v imenu vseh nas. Notranji minister Aleš Hojs in njegov nekdanji državni sekretar, sedaj generalni direktor policije Anton Olaj, od državnega odvetništva zahtevata, da (v imenu države) vloži tožbe zoper domnevne organizatorje petkovih protivladnih protestov in protestov proti pogoju PCT. In da s tožbami od njih izterja okoli milijon evrov stroškov, ki naj bi jih policija imela z varovanjem teh shodov.

Metla že pometa

Minuli teden so družbena omrežja preplavili očitki o cenzuri. Zgodila naj bi se bila na TV Slovenija, bila naj bi prvi dokaz, kako bo poslovala in urednikovala nova ekipa, trojček, ki ga sestavljajo generalni direktor RTV Slovenija Andrej Grah Whatmough, v. d. direktorja Televizije Slovenija Valentin Areh in v. d. odgovorne urednice informativnega programa Jadranka Rebernik.

Operacija naskok

Januarja se članom programskega sveta RTV Slovenija, tistim, ki jih predlagajo politične stranke, izteče mandat. Mandatno-volilna komisija državnega zbora, predlog mora biti dokončno potrjen še na plenarni seji, je izbrala pet ljudi, ki so jih predlagali vladne stranke in njihovi podporniki. To je storila, čeprav vlada v parlamentu nima večine in zakon določa, da mora pet članov, ki jih državni zbor imenuje na predlog političnih strank, »v največji možni meri upoštevati zastopanost strank v državnem zboru«. Izvoljeni so bili le kandidati strank NSi, SMC, SDS, SNC in stranke DeSUS, katere predsednik Ljubo Jasnič je ostro in nemočno protestiral proti ravnanju svojih poslancev.

Janši ni mar za rudarje

Slovenija je ena redkih evropskih držav – poleg denimo Poljske –, ki še vedno niso določile, katerega leta bodo opustile rabo premoga. Z odlašanjem ni akutno ogroženo zgolj črpanje evropskega denarja iz sklada za pravični prehod, v katerem je za Slovenijo predvidenih 235 milijonov evrov, pač pa vlada resno ogroža tudi kakovostno in celostno pripravo potrebnih programov, od socialno-delovnih do gospodarskih, v šaleški premogovni regiji.

Sabotaža organov pregona

»Ti mali koraki nekaj pomenijo. Danes zmanjšajo proračun pravosodnim organom, jutri ne imenujejo tožilcev, dan zatem spremenijo zakonodajo in na koncu neodvisnost pravosodja izgine, z njo pa tudi učinkovitost pri preiskovanju kaznivih dejanj. Če ne želite imeti neodvisnega tožilstva, kako lahko trdite, da se iskreno borite proti korupciji in proti prevaram s sredstvi EU?« je ob obisku Slovenije dejala evropska glavna tožilka Laura Kövesi. In govorila je o Sloveniji.

Osebne diskvalifikacije sodnikov so sestavni del političnega podrejanja sodstva

Na začetku meseca je Nova24TV, medij v lasti funkcionarjev SDS in madžarskih tajkunov, ki so blizu premieru Viktorju Orbánu, začela namigovati, da vrhovni sodnik in nekdanji predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša nima diplome. Mediji in spletni portali, združeni pod pokroviteljstvom SDS, odtlej iščejo njegovo diplomo, ugotavljajo, ali je ponarejena, namigujejo, da 69-letni sodnik nima niti pravosodnega izpita, ki je pogoj za opravljanje sodniške funkcije …

Kriminalisti pri kriptopodjetnikih

Metoda, ki se uporablja pri PCR-testih, deluje kot ojačevalec. Virusno biološko snov po tej metodi pred testiranjem v več ciklih razmnožijo, zaradi česar je z njo teoretično mogoče zaznati že en sam virus, ki povzroča covid-19, in zaradi česar morajo v laboratorijih občutljivost testov omejevati. Hitri testi pa, nasprotno, delujejo na podlagi kemične reakcije z delci virusa, zaradi česar so učinkoviti le, če je v preiskovani snovi virusa dovolj.

Kako po volitvah?

V iztekajočem se letu se je lepo pokazalo, kako pomemben je glas civilne družbe. Temu je skozi balast, ki ga producira sedanja oblast, uspelo pronicati ob pomoči gibanj in organizacij, kakršna je tudi Inštitut 8. marec. Ta je pripravil kampanjo za redefinicijo kaznivega dejanja posilstva in spolnega nasilja po modelu »ja pomeni ja«, sodeloval pri referendumu o noveli zakona o vodah, lobiral za zakonsko spremembo, s katero bo zaščitena pitna voda v Anhovem …

»Dovolj je krvavih mejnih prehodov«

V četrtek, 9. decembra, se je v reki Dragonji utopila desetletna turška deklica, ki je kot veliko drugih z družino želela prečkati našo mejo. Njeno 47-letno mater so policisti iz vode rešili že v četrtek zvečer, tik za tem, ko je desetletna hči padla z njenih ramen, reka pa jo je odnesla po strugi navzdol. Dva dni kasneje so jo ob 12.35 približno dva metra pod vodo po potrditvah Policijske uprave Koper našli potapljači. Deklica naj bi bila gluhonema, zaradi česar nase ob nesreči ni mogla opozoriti. Iz Turčije so z njima pripotovali še trije otroci, dvema od teh se je uspelo uspešno prebiti na slovensko stran Dragonje, tretji je še čakal na hrvaški strani. Po rešitvi so mater odpeljali v puljsko bolnišnico, otroke pa po hitrem postopku nazaj na hrvaško stran meje.

»Naj bo to opomin stroki«

Dobra dva meseca sta minila, odkar je zaradi posledic cepljenja s cepivom družbe Janssen umrla 20-letna Katja Jagodic. Te dni se je njena mati Tatjana pogumno odločila, da spregovori v intervjuju za časnik Svet24. Kdor je kdaj občutil stisko in bolečino ob nepričakovani izgubi bližnjega, posebej otroka, ve, kako hromeča čustva so to – česa podobnega si ne želijo predstavljati nobeni starši. Upravičeno je, da se pojavijo občutki besa in nemoči, da mati ali oče išče krivca za to, kar se je zgodilo otroku.

Česa bi se vlada lahko naučila od ekipe Sledilnika covid-19

Med pandemijo smo se med drugim naučili, kako pomembna je javna dostopnost podatkov. Na podlagi takšnih podatkov lahko danes učinkovito spremljamo potek pandemije vsi, znanstveniki in laična javnost. Da je želja javnosti po obveščenosti o pandemiji velika, priča Googlova lestvica najbolj iskanih spletnih gesel v zadnjem letu. Na njenem vrhu se je v Sloveniji – in to pred imeni vseh olimpijskih športnikov, pa tudi pred iskalnim ključem »vreme« – pojavil Sledilnik covid-19.

Magnifico pokaže Urošu Slaku pot v boljšo družbo

Magnifico je napisal eno najbolj ljubkih zgodb v sodobni Sloveniji, zanjo bi moral dobiti vsaj Rožančevo nagrado (seveda pretiravamo). Tako gre ta njegova pripoved: »Halo, gospodična, sem reku, a motim? A mate malo ognja, lepo vas prosim. Je rekla, da ga nima in da ne kadi, ampak a nisi ti un, k je skoz na televiziji? Ma ne, ne, ne, to se vam zdi, ampak potem sva bila dokaj hitro na ti. Začele so padat razne pijače, opojne substance in čudne debate. Saj ni, da je ne bi, bla je mačka in pol, človk bi jo odpelu kar čez vikend domov, ampak ne morem, ne smem. Hvala za kavo, doma mam ženo, otroke, brata, fotra pa mamo. Razumem, razumem, je rekla, že prov, ampak najbrž je vidla, da sem se mal usrov. Potem sem slišu, čez neki dni, baje, da se u mestu govori, kao, Magnifico je peder!« Seveda je šlo tudi za fin način opozarjanja na homofobijo, ampak verjetno bo kar res, kar pravi Magnifico, da to ni bil njegov namen – pač zgodilo se mu je, povedal je zgodbo, ki je najprej zgodba o odnosih, moških, ženskah, družbi. In točno to je Magnifico: pač en občutljiv človek, ki polno živi življenje, ki izjemno dobro čuti družbo, ker je pač njen del, bere naše današnje in jutrišnje misli – a si niti malo ne domišlja, da je zato kaj več, še vedno je tisti fant iz Kosez, ne pripisuje si zaslug, se ne treplja po ramenu – in tak je že vse svoje življenje. Če ga ne bi imeli, bi bila ta dežela slabša. Magnifico je pomemben del nacionalne identitete.

Kekec se je vrnil domov

Kekec – filmska pripovedka o dečku, ki se zavihti v osrčje pojočih gora, od koder prežene pošastnega Bedanca in reši slovensko občestvo (Mojco, Kosobrina itd.) – je prišel leta 1951, ko so v Federativni ljudski republiki Jugoslaviji snemali izključno filme o formiranju partizanske vojske, patriotskem žrtvovanju, ilegalcih, ki se uprejo okupatorju, nemških ofenzivah, junaškem boju jugoslovanskih narodov in vsesplošnem ljudskem odporu. Tudi Kekca, slovenskega Andyja Hardyja (ali pa slovenskega Huckleberryja Finna ali Toma Sawyerja, če hočete), bi si bilo mogoče predstavljati v času II. svetovne vojne: bil bi mali skojevec, mali idealist, ki se – tako kot njegov »sodobnik«, tedaj skoraj pregovorni srbski Deček Mita (1951) – pridruži narodnoosvobodilnemu boju. Jasno, na koncu bi se domov, v svojo idilično vasico, vrnil kot brigada, kot kolektiv, ki v en glas poje partizansko koračnico. Vsi bi mu mahali. Vsi bi ga slavili. Vsi bi vzklikali njegovo ime.

Čas, ko se je preoblikovala slovenska umetnost

V začetku 20. stoletja je Zagreb postajal očarljivo mesto, kjer sta se srečevala in drug ob drugega trkala Evropa in Balkan. Po prvi svetovni vojni, ko je Beograd postal prestolnica novonastale države Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS), je Zagreb postajal regionalno gospodarsko središče, hkrati pa je dobil značaj srednjeevropske kulturne metropole. Takrat je življenje v mestih že vibriralo v pestrem kulturnem in družabnem dogajanju, Zagreb je imel okoli 30 kavarn, najbolj priljubljeni sta bili kavarni Royal in Medulić, kamor je mladina zahajala brat časopise in poslušat gramofonske plošče. Ja, to je bil čas prvih gramofonov, jazza, filma, fotografije, začetkov oblikovanja, predvsem pa boja za žensko enakopravnost. Ta se je v zagrebški meščanski glamuroznosti kazala v podobi ženske v kratki resasti charleston obleki z »bubikopf« frizuro in dolgim »cigaretšipcem«, ki se ob najnovejšem gramofonu pozibava v ritmu charlestona ali ragtima in jazza. To je bil čas, ko je Zagreb dobil telefonsko centralo in prvo radijsko postajo; tisti, ki so ponočevali, so obiskovali kabaretne predstave in na novo odprti kino Evropa.

Heni Erceg

17. 12. 2021  |  Mladina 50  |  Hrvaška

Predsednik, pojdite se zdravit!

Novica je slaba, a se vsak dan ponavlja: »Z. M.-ja so spet opazili, kako bencin iz ročke razliva po delu Hrvaške in nato z vžigalico neti požar. Z. M. tega ne počne le na Hrvaškem, ampak pogosto prestopi tudi mejo z Bosno in tam še bolj nebrzdano požiga vse, kar mu pride pod roke. Njegova identiteta je dobro znana, vendar se mu policisti ne upajo približati, čeprav obstaja utemeljena bojazen, da bi utegnil v zrak pognati vso državo. Pa tudi širše območje. Očitno gre za piromana, ki mu nobeno pošteno sodišče ne bi izreklo zaporne kazni, ampak bi ga poslalo v kako psihiatrično ustanovo zaprtega tipa.« Hudič je v tem, da je ta Z. M. v resnici predsednik Republike Hrvaške, v kateri ni na voljo demokratični standard, na podlagi katerega bi narod od časa do časa lahko preveril, kakšno je duševno stanje prvega človeka v državi. Brez dvoma ne ravno dobro. Vendar pa pričakovano shizofreno, saj gre za politika, ki je prehodil dolgo pot od domnevnega levičarja do neizprosnega desničarja. Tako imamo na čelu države zdolgočasenega piromana, trdno odločenega, da bo prekosil svojega ideološkega očeta, zloveščega diktatorja Franja Tuđmana, ki je državo upravljal še, ko je bil že na smrt bolan. Čeprav v glavi ni bil nikoli čisto zdrav, posledica tega pa so bili srditi poskusi priključitve dela Bosne, nespoštovanje človekovih pravic in blag odnos do vojnih zločinov.

dr. Bogomir Kovač

17. 12. 2021  |  Mladina 50  |  Ekonomija

Davki

Davčne reforme so stalnica nestalnih slovenskih vladnih garnitur. Politiki vseh barv so globoko prepričani, da je davčni sistem neustrezen, da sprememba davkov prinaša politično zmago. Tudi Janševa vlada nekaj mesecev pred volitvami hiti s sprejemanjem svoje mini davčne reforme, z noveliranjem treh davčnih zakonov v letu 2022. Sprememb ni veliko, gre za razbremenitev dohodnine, manj bo obdavčen kapital, nekaj je tudi administrativnih poenostavitev. Dejansko pa so spodbude za resno davčno reformo na ravni EU in korporativnega sveta tudi v okviru G-20 večje kot kadarkoli. Davčne reforme tod začenjajo spreminjati neoliberalno ideologijo. Janševa vlada je te cilje zgrešila. Davčne spremembe poglabljajo fiskalna neravnotežja, nimajo ekološke razvojne poante, koristijo predvsem bogatim. Ne omogočajo niti razvojnih prebojev niti socialne pravičnosti. So torej ne tič ne miš v biotski raznovrstnosti Janševih političnih Butal.

Nova digitalna zvezda

Ministru Marku Borisu Andrijaniču nikoli ne zmanjka visokoletečih besed. Tako ni z njimi skoparil niti ob podpisu sporazuma s podjetjem Google in organizacijo Google.org, ki bosta v slovensko znanje o umetni inteligenci in v razvoj slovenskega socialnega podjetništva vložila 2,5 milijona evrov. »Gre za največjo investicijo te vrste v naši zgodovini«. To je »še en dokaz, da postaja Slovenija nova digitalna zvezda«. Ali je država z naložbo, vredno približno evro na prebivalca, res na poti v digitalni preboj, je vprašljivo.