Kukavičja jajca

V popularni kulturi je dobro poznan koncept kukavičjega jajca, drobcev vsebine, ki jo avtorica ali avtor skrije v svoj izdelek, četudi z njim nima zveze. Risarji zgodnjih Disneyjevih risank so v slednje radi vtaknili kakšno sličico s falusnim simbolom ali golim ženskim telesom, razvpiti metalski bendi so med svoje rife nasneli sublimna satanistična sporočila, programerji Amazonove elektronske asistentke Alexa naj bi robotove odzive obogatili z vrsto legendarnih dovtipov iz priljubljenih serij in filmov (»Alexa, koga boš poklicala? Izganjalce duhov!«). Z enako lahkotnostjo, kakor da bi šlo za neškodljive risanke ali popevke, ki naj bi življenje slehernika naredile malce znosnejše, nas pri sprejemanju izjemno pomembnih predpisov zavaja vlada Janeza Janše. S to razliko, da so velikonočna jajca, ki jih skriva med zapletene paragrafe, tako zelo pokvarjena, da lahko dodobra usmradijo celotno slovensko družbo.

»Janša je zahteval mojo zamenjavo. In Zdravko Počivalšek mu jo je tudi obljubil.«

Janja Sluga (1974) je doma iz Celja. Med letoma 2004 in 2014 je tam delala v kulturnih ustanovah. Bila je poslovna sekretarka na Zavodu za kulturne prireditve in potem v Slovenskem ljudskem gledališču. V času finančne in politične krize je postala jezna zaradi politike. Kot številne druge jo je navdušil njen profesor Miro Cerar, zaradi katerega se je priključila SMC in bila dvakrat izvoljena v parlament; drugič je postala tudi vodja njihove poslanske skupine. Ta njena pot se je prejšnji teden končala. Z Igorjem Zorčičem in Branislavom Rajićem je izstopila iz poslanske skupine SMC in skupaj z Jurijem Lepom, nekdanjim poslancem stranke DeSUS, ustanovila poslansko skupino nepovezanih, ki jo sedaj vodi. S stranko SMC se je torej dokončno razšla, tako pa je tudi nastopil trenutek za odkritejši pogovor o motivih, zaradi katerih so se v njeni bivši stranki sploh pridružili koaliciji SDS.

Grega Repovž

2. 4. 2021  |  Mladina 13  |  Uvodnik

Moralna stiska

A. Z. je mlada vojakinja Slovenske vojske. Ta teden je bila cepljena zoper covid, ker je vlada pripadnike Slovenske vojske uvrstila na prednostni seznam za cepljenje. Je bila vesela? Je to zanjo pomenilo olajšanje? Ne, sploh ne. Njeni starši so stari okoli 60 let, oba, oče in mati, sta še v službi, oba delata v zaprtih prostorih, oče v proizvodnji, mama pa ima sicer dobro nadzorovano sladkorno bolezen. A. Z. se je počutila, kot da jemlje cepivo lastnima materi in očetu, ki sta v neprimerno večji nevarnosti pred angleškim sevom kot ona. A. Z. ne odhaja na nobeno misijo v tujino. Njeno delovno mesto je slovenska vojašnica.

Incident v Bruslju

Janša je imel v petek, 26. marca, res slab dan. V slovenskem parlamentu je njegova vlada izgubila še štiri poslanske glasove, epidemiologi so ga opozarjali, da bo treba v državi uvesti strožje ukrepe, za nameček pa se ni mogel izogniti vabilu iz Bruslja – na pogovor ga je povabila skupina evropskega parlamenta za spremljanje in spoštovanje demokracije. Enkrat se je pogovoru že izognil, vdrugo je nastop pred evropskimi poslanci ali »preplačanimi birokrati«, kot jih imenuje sam, zlovoljno potrdil.

»Ko je bilo na vrsti postavljanje vprašanj, je Janša pobegnil s sestanka«

Vse skupaj je bilo bizarno. Naša skupina se navadno sestaja brez navzočnosti javnosti, izmenjujemo mnenja s predstavniki vlad in civilne družbe, poskušamo ugotoviti, kakšno je stanje pravne države v različnih državah članicah. Doslej smo se pogovarjali z več predsedniki vlad in ministri, a nobeden ni zahteval, da se zasedanje prenaša prek spleta. Janša je to zahteval in s to njegovo željo nismo imeli težav. Se je pa kasneje izkazalo, da njegov namen ni bila izmenjava mnenj, ampak je želel širiti svojo propagando. In ko je bilo na vrsti postavljanje vprašanj, je pobegnil s sestanka.

Takoj se najde sto odvetnikov, ki zastopajo pokvarjene politike

Minister Zdravko Počivalšek je pred dnevi našteval krivce za to, da epidemiološke razmere v Sloveniji niso boljše. Med njimi ni oblasti, saj ta dela vse prav, so pa številni drugi, ki spodkopavajo njena prizadevanja. Med drugim je dejal: »Takoj se bo našlo sto odvetnikov, ki bodo nudili brezplačno pravno pomoč vsem, ki ukrepe kršijo.«

Pravica do opozicije

Med ljudmi, novinarji, analitiki, politiki, zaskrbljenimi občani na družbenih omrežjih, se je razširilo mnenje, da sta vlaganje interpelacij in sklicevanje referendumov nekaj nesmiselnega, nedržavotvornega, potrata časa in denarja, da so vse to nemočni poskusi rušilne opozicijske strani, ki so že vnaprej obsojeni na neuspeh.

Hitro, učinkovito in neuporabno

Kar nekaj predlaganih birokratskih poenostavitev v zakonu o debirokratizaciji ni vrednih tega naziva, ena od idej pa ima vsaj potencial. Vsaj na prvi pogled se zdi, da je domislica revolucionarna. Gre za predlagan nov način vročanja pošiljk v upravnih in pravdnih postopkih. Sodeč po predlogu bi država uradno pošto lahko preusmerila tudi na elektronske naslove državljanov. Register stalnega prebivalstva bi tako poleg fizičnega naslova državljana vseboval še elektronski naslov, ki bi tako rekoč nadomestil hišno številko. Poleg elektronske pošte pa bi država uradno razpolagala še z mobilnimi številkami državljanov. Elektronski naslovi naj bi bili namenjeni vročanju, številka mobilnega telefona pa pošiljanju obvestil v zvezi z vročanjem.

Poklicani na zagovor

Državni zavod za ribištvo je 8. marca letos ministrstvu za okolje in prostor, kjer teče postopek za izdajo gradbenega dovoljenja za projekt Hidroelektrarne (HE) Mokrice, poslal negativno mnenje, ker je projekt ocenil kot škodljiv za ribji habitat. A enajst dni kasneje, 19. marca, je zavod ministrstvu poslal novo, spremenjeno in tokrat pozitivno mnenje. Vmes je bilo vodstvo zavoda klicano na pogovor na ministrstvo za kmetijstvo. V javnost zdaj prihajajo informacije o hudih pritiskih. »Nočemo, da zamenjajo direktorja. Ker je podporen do stroke in strokovnih sodelavcev, in razumemo, v kaj je potisnjen. To je nedopustno,« opisuje nastale razmere eden od sogovornikov, ki želi ostati anonimen.

Ne razumejo, nočejo razumeti ali so pač drobni nacionalisti?

»V Avstriji so v zadnjem dnevu potrdili 3001 novo okužbo z novim koronavirusom.« »V Italiji so včeraj potrdili kar 12.800 novih okužb.« »Največji porast v tretjem valu pa beležijo v Bosni in Hercegovini, kjer so samo včeraj potrdili 2800 primerov pozitivnih testov.« »Na Hrvaškem je rast okužb spet visoka, včeraj so potrdili 1400 novih okužb.« Seveda so to zanimivi podatki o stanju okužb v sosednjih državah. A brez podatka o številu prebivalcev v posamezni državi, takole navrženi, nimajo nobenega pomena. Lahko se nam zdi, da je neka številka dramatično visoka, druga pa majhna. Ves svet že preračunava okužbe na 100 tisoč prebivalcev ali pa na milijon, le RTV Slovenija ne.

Študentski domovi, ne zapori!

V Študentskih domovih Ljubljana so med epidemijo dežurne študente nadomestili z varnostno službo. Zaradi slabih izkušenj z varnostniki si študenti želijo, da bi po epidemiji spet sami prevzeli dežurstvo. A uprava trdi, da je varnostna služba finančno vzdržnejša. Hkrati pri postavkah za povečanje nadzora ne skopari. Trideset tisoč evrov bo letos namenila za namestitev dodatnih kamer, še enkrat toliko pa za nov kartični sistem, s katerim naj bi se študenti, kot so povedali na tiskovni konferenci, »morali identificirati pred varnostnikom«. Še deset tisoč evrov naj bi bilo namenjenih za »strokovni nadzor za zagotavljanje varnosti stanovalcev«. Na tiskovni konferenci smo sicer slišali, da študenti varnostnikom ne zaupajo, saj se sprašujejo, »kako naj zaupamo varnostnikom, ki uporabljajo sovražni govor, so potetovirani z neonacistično simboliko, na pritožbe glede spolnega nadlegovanja pa ne odreagirajo«.

Kaznovani »južnjaki«

Protest zasavskih staršev, ki so ob koncu januarja protestirali proti vnovičnemu zaprtju šol, je potekal brez opazne prisotnosti policije. Ta se je odločila, da ubere drugačno taktiko: starše otrok je kasneje obiskala na domu. A da ta način ne bi bil dovolj nenavaden že sam po sebi, je za dodatno nelagodje poskrbelo še eno spoznanje. Tega je v državnem zboru predstavila Almedina Suljkanović, predstavnica zasavskih staršev: »Mene je zelo sram tole izreči, predvsem na glas – skupni imenovalec je namreč naša narodnost. V prevodu, če kdo ne razume: smo ’južnjaki’.«