Grega Repovž

6. 12. 2019  |  Mladina 49  |  Uvodnik

Nato je seveda mrtev!

Prav neverjetno je, kakšnega zgražanja je še vedno deležen predsednik francoske republike Emmanuel Macron zaradi izjave, da je Nato možgansko mrtev. Pustimo zdaj za trenutek ob strani, kaj si dejansko mislimo o Natu in tudi o tem, da je Slovenija članica te vojaške zveze. Kaj je sploh rekel Macron? Najbolj je seveda zabolela naslednja obrazložitev: da tako misli zato, ker je Turčija, po številu prebivalcev druga največja članica Nata, oktobra napadla sirske Kurde, zaveznike Natovih držav v boju proti Islamski državi. Ob čemer je jasno, da Turčija tega koraka ni naredila sama, saj je bil napad zelo očitno – kljub uradnemu čudenju ameriške administracije – usklajen z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom. Prvi korak je bil pač umik ameriških čet, nato je sledil turški blitzkrieg, Amerika pa se je nato blagohotno priključila mednarodnemu ogorčenju in od turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdogana zahtevala, naj prekine napade – seveda dejansko šele po tem, ko je slednji svoje cilje že dosegel. In Macron je po tem zaigranem disputu med Trumpom in Erdoganom rekel, da je to zavezništvo dejansko možgansko mrtvo.

Vlada ne da »karantanskega« panterja

Nedavno smo v Mladini pisali o zablodah glede povezav med slovansko kneževino Karantanijo in sodobno slovensko državo. Med temi zablodami je najbolj za lase privlečeno prepričanje, da so stari Karantanci uporabljali simbol panterja – ta je danes razpoznavni znak skrajnih nacionalistov, ki se štejejo za dediče namišljenih karantanskih vitezov. Črnega panterja častijo janšisti, protibegunske vaške straže, neonacisti in nogometni ultrasi, v zadnjem letu pa se je pojavil tudi na našitkih paravojaških odredov, kot sta Štajerska varda in Kranjska vahta.

Slovenska politika mora živali zaščititi pred nepotrebnim trpljenjem

Leta 2011 je skupina raziskovalcev z univerze v švedski Uppsali pod vodstvom slovenske profesorice Manje Zupan izvedla prelomen poskus. Vanj je bilo vključenih 90 dvomesečnih pujskov, razdeljenih v skupine po štiri. Vsaka skupina je za 30 minut na dan dobila preprosto zavozlano vrv, s katero so se lahko igrali, raziskovalci pa so jih pri tem snemali in kasneje podrobno analizirali posnetke. Zupanova se spominja, da je šest mesecev »od jutra do večera pregledovala material. Že kmalu se mi je začelo dozdevati, da se nekaj dogaja in da prepoznavam vzorce v njihovem vedenju.« Ko so posnetke obdelali še z natančnimi statističnimi metodami, so rezultati presenetili vse. Iz dinamike igre je bilo jasno vidno, da pujski izkazujejo različne osebnostne poteze – tako so eni bili iniciatorji, ki so bili venomer prvi pri klobčiču, spet drugi so bili sledilci, tretji nekaj vmes. Predvsem pa se je izkazalo, da se živali mnogo raje igrajo z drugimi kakor pa same zase. »Dva sta se igrala, tretji ju je v kotu nekaj časa opazoval, nato pa nenadoma skočil in še sam začel tekati po boksu. To je bilo mnogo več kot le hipni, instinktivni odziv; pomenilo je, da se žival zaveda ne le same sebe, temveč tudi drugih in nato svoja občutja in vedenje prilagaja njim. Kar so temeljne odlike empatije.«

Sibylle Berg: »O kakšnem napredku govorimo, če imamo še vedno ljudi, ki verjamejo, da je zemlja ploščata?«

Nemško-švicarska pisateljica Sibylle Berg (1962) slovi kot avtorica, ki zna zaobjeti duha časa. Prvič ji je to uspelo leta 1997 s knjigo Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha, ki smo jo zdaj dobili tudi v slovenskem prevodu. Zaradi njenega posebnega sloga knjige založniki sprva niso hoteli izdati, nazadnje pa je postala uspešnica. Označena je bila za glas nove, razočarane generacije. Po letu 1997 je Bergova napisala še 13 romanov in 25 dram, postala je profesorica dramaturgije, je redna kolumnistka pri nemškem tedniku Spiegel in začetnica različnih pobud. Njen zadnji roman nosi naslov GRM – Brainfuck. Spet je aktualen in spet na vrhu najrazličnejših lestvic. Ne po naključju. V njem opisuje svet, v katerem so bogati sloji skorajda zmagali v vojni proti revnim. V knjigi, ki jo je napisala po letih raziskovanja in intervjujev z izvedenci z različnih področij, opisuje brezupno, a povsem mogočo usodo angleškega mesta Rochdale, kjer ima oblast popoln nadzor nad ljudstvom. Rochdale bi bil lahko naša prihodnost, svari Bergova.

Zdravilni učinki brez zadetosti

Je vaš imunski sistem oslabljen in ste dovzetni za obolenja? Trpite zaradi različnih vnetij? Ste živčni, vedno pričakujete slabe novice, premlevate slabe scenarije? Si želite boljše koncentracije in pripravljenosti na stres? Imate povečano tveganje bolezni srca in ožilja? Vas mučijo pogoste slabosti, različne alergije ali srbeča koža? Ste utrujeni? Ponoči ne morete zaspati, čez dan pa ste brez energije? Imate težave zaradi bakterijskih okužb? Zaznavate boleče krče v mišicah, ki se pojavljajo tudi med spanjem?

Politikov mladi ne zanimajo

Gledališka predstava Pravica biti človek, ki je bila letos junija premierno uprizorjena na odru Lutkovnega gledališča Ljubljana (LGL), je na marsikaterega gledalca naredila močan vtis, saj v njej nastopa 19 mladih, starih od 12 do 17 let, ki so skupaj z režiserjem Maretom Bulcem in dramaturginjo Ano Duša soustvarili predstavo, v kateri ponujajo svoje poglede na svet. Tudi ko so sebični ali drugačni, se brez zadržkov razgaljajo na odru.

Jože Kozina, vrhovni državni tožilec: »Mučiti je mogoče le živa in čuteča bitja«

Jože Kozina je javnosti najbolj znan kot tožilec, ki je prvi v zapor spravil tajkune, in kot tožilec, ki mu je pred sodišči uspelo dokazati, da so menedžerski prevzemi sprevržena in kazniva dejanja, ne pa občudovanja vredni finančni posli, ki jih varuje svobodna gospodarska pobuda. Je pa tudi velik ljubitelj živali – ne zgolj na načelni ravni, kot smo seveda vsi, pač pa se v vprašanja pravic živali in odnosa med človekom in živaljo tudi strokovno poglablja.

Sami si krojimo podobo jutrišnjega sveta

Rdeča nit petih pogovorov z uglednimi slovenskimi sociologi in filozofi, ki jih je Kooperativa THD – vanjo so se pred nekaj leti povezale vodilne slovenske humanistične založbe – pripravila med Slovenskim knjižnim sejmom, ta je prejšnji teden potekal v Cankarjevem domu, je bil premislek o družbenoekonomski ureditvi, v kateri živimo. Govorniki so spregovorili o njenih preobrazbah, pa tudi o moči in nemoči emancipacijskih gibanj kot tistih sil v družbi, ki bi morda ob razpadu zdajšnje ureditve pripomogle k udejanjanju bolj egalitarnega in pravičnejšega sveta. A s poudarkom na zmotnosti misli, »da bi nam bilo s koncem kapitalizma le z rožicami postlano. O emancipaciji je treba premišljevati vnaprej. Treba si jo je izboriti,« je med sredinim uvodnim pogovorom, naslovljenim Konec koncev, poudarila filozofinja Alenka Župančič.

Globalna subkultura z epicentrom v Dolenjskih Toplicah

Trash Gang ni tolpa smetarjev, kot bi lahko sklepali iz dobesednega prevoda. Je »novodobni cyber kolektiv«, ki deluje na polju vizualne umetnosti, glasbe in mode. Jedro delovanja te skupnosti so množično obiskane spletne platforme, namenjene promociji podzemne trap glasbe. Dejavni člani cyber kolektiva po obskurnih kotičkih interneta iščejo neodkrite izvajalce, njihovo glasbo pa nato podkrepijo z vizualno vsebino, ki jo ustvarjajo sami: od kolažiranja odlomkov iz animejev do avtorske animacije in produkcije glasbenih videov po načelu DIY. Baza sledilcev Trash Ganga je množična, številni njegovi pripadniki pa so internetni tolpi tako zvesti, da spletna skupnost naglo prerašča v pravo subkulturo. Že zgolj na kanalu na YouTubu ima več naročnikov, kot je prebivalcev Slovenije: 2,17 milijona. Je Trash Gang torej subkultura ali zgolj spletna skupnost? Kje je pravzaprav meja? »Ta dva svetova ločujejo predvsem starejši. Za Gang generacijo je to ista stvar,« izpod kapuce pravi 22-letni dolgolasec, ustanovitelj spletne tolpe, ki želi ostati neimenovan, a zaupa, da je med člani Trash Ganga znan kot Garbage. Njegov pajdaš Maus, ki ni izdal niti pravega imena niti starosti, v pogovoru za Mladino poudarja, da je »resničnost tisto, kar živiš. Če večino časa preživiš v virtualnem svetu, ta postane tvoja resničnost. Meje se popolnoma zabrišejo.«