Grega Repovž

14. 4. 2017  |  Mladina 15  |  Uvodnik

Na videz nevtralno

Nobena družbena bolezen se ne loti razkrajanja družbe tako kot tisto, kar je na videz nevtralno, neideološko, celo nepolitično. Mar nismo tudi kapitalizma na evropskem vzhodu vpeljevali v nekem splošnem javnem prepričanju, da gre za nekaj, kar je – končno! – razbremenjeno političnega, ideološkega? Seveda smo. In čeprav smo vedeli, da se (takratni) pretežni evropski in anglosaški kapitalizem zelo razlikujeta, da je ameriška družba na primer veliko bolj razslojena itd., smo prav ameriški neoliberalizem uvajali z enako predpostavko domnevne odsotnosti ideologije – ravno zato, ker je ideološko neobremenjen, naj bi bil dober, to naj bi bilo tisto dobro v njem.

Od bedaka do junaka

Ko so Slovenci te dni obtičali v neskončnih kolonah na slovensko-hrvaški meji, so ponoreli. Kaj takega! Nezaslišano! Grozno! Strašno! Že tri ure čakamo! Že pet ur čakamo! Zakaj se to dogaja! Javkali so, stokali, penili. Šokirani smo! To je nečloveško! Nekateri so šli celo tako daleč, da so se primerjali z begunci. Še več: zdelo se jim je, da so begunci na boljšem, ker lahko mejo prečkajo brez nadzora in čakanja. Ko Slovenci v dragih avtomobilih – in z vikendom v Dalmaciji ali Kvarnerju – svoje trpljenje primerjajo s trpljenjem sirskih beguncev, to ni le nečloveško, temveč že kar komično.

Dr. Igor Saksida, literarni zgodovinar

Profesor Igor Saksida je ugleden raziskovalec mladinske književnosti srednje generacije, ki v svojih delih nova dognanja in spoznanja predhodnikov združuje s sodobnimi teoretskimi izhodišči. Za diplomsko delo iz književnosti je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani prejel študentsko Prešernovo nagrado in se kot mladi raziskovalec posvetil preučevanju različnih literarnih zvrsti. V magistrski nalogi se je ukvarjal s poezijo (Komunikacijski modeli v slovenski mladinski poeziji, 1992), v doktorski disertaciji pa je obravnaval dramska dela (Umeščenost mladinske dramatike v slovensko književnost, 1996). Ne ukvarja pa se le z zgodovino in teorijo mladinske književnosti, ampak tudi z didaktiko književnosti. Je avtor številnih del o literaturi in poučevanju (med njimi so Mladinska književnost med literarno vedo in književno didaktiko, Slovenska mladinska dramatika in Bralni izzivi mladinske književnosti). Je dolgoletni predavatelj na Pedagoški fakulteti v Ljubljani in Kopru.

N'toko

14. 4. 2017  |  Mladina 15  |  Žive meje

Vsi smo Tina

Biografije športnikov so vedno dolgočasne. Pravzaprav je težko upravičiti obstoj žanra, znotraj katerega že vnaprej poznamo uvod, zaplet in zaključek vseh zgodb. Videli smo pomembne tekme naših športnih junakov, njihov preboj na svetovni vrh smo spremljali v živo, njihove zmagovite zaključke so nam ponovili iz vseh zornih kotov. Bilo je napeto in navdihujoče. Toda še preden ugasnejo luči nad igriščem, se pod žarometi začnejo zbirati drugorazredni komentatorji, avtorji in režiserji, ki kričijo: »Kdaj se bodo vsi Slovenci naučili razmišljati kot zmagovalci?!« S stadiona nas presedejo v šolsko klop in nam pridigajo o duhovnih krepostih, potrebnih za uspeh v družbi. »Vidiš, tako zgleda duh šampiona! Uči se od njega, pa boš morda kam prišel!« Naše junake spremenijo v poštirkane poslovneže, ki nam z naslovnic in ekranov podajajo generične nasvete o tem, kako naj živimo. Če so športni spektakli, v katerih se merijo vrhunski atleti, eden večjih užitkov, ki nam jih ponuja zabavna industrija, so filmi, knjige in članki o teh istih junakih ena sama dolgočasna vaja v propagandi. Športna biografija je žanr, ki ne bi smel obstajati.

Kako, da Kenda še ni razrešen?

Težko je biti direktor. Še posebej v teh časih in še zlasti v zdravstvu. Funkcijo strokovnega direktorja novo zgrajene Pediatrične klinike sem prevzel poleti leta 2009, dolgih 16 let je poteklo od osnutkov do trenutka, ko so slavnostno prerezali trak. In kot da bi s tem rezom spustili tudi dušo iz države, začelo se je težkih sedem let suhih krav, vse je drvelo po klancu navzdol, trojka je bila pred vrati, ZUJF je brutalno zarezal v javni sektor. Pa vendar, Pediatrična klinika je rasla, se razvijala, postajala vsak dan boljša, bolj strokovna, bolj mednarodno uveljavljena. Dokazovali smo, da je naša izguba posledica neustreznega vrednotenja našega dela in dejstva, da vsako leto sprejmemo približno 12.500 otrok, plačajo pa samo prvih 10.000. Kot da bi plačali deset hrenovk in dobili dvanajst dunajskih zrezkov. In so moji kolegi še vedno zdravili tako, kot so menili, da je strokovno upravičeno. In sem to stališče branil povsod in ves čas, kljub temu da so nam za zgled dajali direktorje, ki poslujejo uravnoteženo. Na kakšnem nivoju uravnoteženo, pa se je pokazalo, ko se je dvignil zastor v UKC Maribor.

Tožilstvo nad tožilko

Razvpitih kazenskih postopkov zoper državne tožilce, ki sicer sami v kazenskih postopkih preganjajo druge, v sodobni zgodovini Slovenije ni bilo ravno veliko. Morda je še najodmevnejši primer sedanji pregon zoper višjo državno tožilko Dragico Kotnik, ki je pred leti javnosti postala znana po tem, da je v zadevi Bulmastif (kjer so psi do smrti pogrizli svojega lastnika, zdravnika Sašo Baričeviča) iskala zaroto tranzicijske levice in zlorabo policije.

Holokavst ni problem

V Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU) so februarja, na mednarodni dan spomina na holokavst, na policijo vložili ovadbo zoper slovenskega uporabnika Twitterja (@ staroverec), ki je namesto o holokavstu pisal o »holohoaxu« in trdil, da so »vsi glavni elementi holokavsta popolni nateg«, da so plinske celice »laž« in da »plinskih celic, 6M (milijonov pobitih Judov – op. a.) in nazi politike masovnega pobijanja ni bilo … tifus je pa bil«. V 297. členu kazenskega zakonika namreč piše, da se z dveletno zaporno kaznijo kaznuje tisti, ki »… zanika, zmanjšuje pomen, odobrava, omalovažuje, smeši ali zagovarja genocid, holokavst…«.

Vrste za cepljenje

Kdor se je v soboto dopoldne sprehodil mimo mariborskega zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca, je naletel na dolgo vrsto ljudi, ki so potrpežljivo čakali na svoj odmerek cepiva proti klopnemu meningoencefalitisu, hudemu virusnemu vnetju možganske ovojnice, ki je lahko tudi smrtna. Razlog: akcijska cena cepljenja. Namesto običajnih 32 evrov je odmerek stal le 20 evrov. Glede na to, da so za najboljšo možno zaščito potrebni trije odmerki, se je lahko štiričlanska družina na ta dan zaščitila za približno 150 evrov ceneje kot sicer.

Za dom spremni?

Hrvaška je dežela absurdov. Ne verjamete? Vzemite za primer Marka Perkovića Thompsona, to prav posebno hardrockersko pojavo, ki je na Hrvaškem na začetku devetdesetih let vzniknila iz pastirskega rocka, za katerega je zaslužna skupina Bijelo dugme.

Grega Repovž

7. 4. 2017  |  Mladina 14  |  Uvodnik

Sodobna kolaboracija

V tokratni Mladini objavljamo izredno nenavadno pismo, dejansko gre za grožnjo državi oziroma vladi. Pismo je oktobra lani poslal guverner Boštjan Jazbec na finančno ministrstvo, v njem pa grozi finančnemu ministrstvu z novo dokapitalizacijo NLB, če država ne bo prodala te banke: »Če NLB ne bo prodana, vas prosimo za odgovor na vprašanje, na kakšen način bi država zagotovila dodatno vplačilo v delniški kapital NLB, če bi se za to izkazala potreba.« Potreba po dokapitalizaciji je izmišljena, lažna. NLB ne potrebuje dokapitalizacije, kapitala ima celo preveč.

Ničelna toleranca

Ni naključje, da je na blogu Kavarne Hayek, slovenskem spletnem portalu, kjer se zavzemajo za ekonomsko svobodo in svobodo posameznika (za absolutni liberalizem, pravzaprav), objavljen članek, ki brani napovedani nastop hrvaškega pevca Marka Perkovića - Thompsona v Mariboru. »Ne gre za to, da bi Thompsonove pesmi opevale hrvaško domoljubje. Ne, težava je domoljubna pesem kot taka. Levičarji sovražijo vse, kar diši po patriotizmu, sovražijo vse pesmi, ki opevajo žrtvovanje in boj za svojo državo ali narod,« so zapisali (in pozabili na celoten opus partizanskih pesmi). Nato so nadaljevali, da je nasprotovanje ustaškemu pozdravu »Za dom spremni« povsem enako nasprotovanju historičnemu grbu dežele Kranjske, modremu orlu s krono na glavi, ki so ga med drugo svetovno vojno domobranci uporabljali kot svoj znak. »Globalistični levičarji iz Slovenije se bojijo Slovencev, ki bi tako kot Thompson razmišljali o domoljubju, svobodi, narodu.«

Banksterji

Evropska protikorupcijska organizacija Transparency International je prejšnji teden objavila poročilo o vse večji vlogi nedemokratičnih, neformalnih organizacij, ki v EU sprejemajo ključne razvojne odločitve. Pod drobnogled so vzeli delovanje Evropske centralne banke (ECB). ECB, so zapisali, postaja »dominantna sila evropskega ekonomskega upravljanja«, ki sprejema vse pomembnejše politične odločitve, čeprav zanje nima mandata.

Drago Šketa, novi generalni državni tožilec

Od dosedanjih generalnih državnih tožilcev je Drago Šketa v mnogočem drugačen. Je precej mlajši. Je precej manj politično profiliran od svojih predhodnic in predhodnikov, ki so bili včasih celo vidni predstavniki političnih strank. In zdi se, da bo tožilstvo pod njegovim vodstvom tudi bolj odprto javnosti, kot je bilo doslej. Za petletni mandat, ki ga bo prevzel v začetku prihodnjega meseca, si je poleg večne prioritete uspešnejšega pregona gospodarskega in bančnega kriminala ter korupcije zastavil tudi nekatere skorajda pozabljene ideale, recimo pravice delavcev. Kot osnovno zavezo pa si je kljub vsemu postavil dvig ugleda pravosodja kot celote, ki je, tega se zaveda, žal najbolj odvisen od obsodilnih sodb v najodmevnejših primerih.