Parada

Heni Erceg

8. 8. 2025  |  Mladina 32  |  Hrvaška

Vladimir Putin si prav gotovo ni utrgal časa za to, da bi si ogledal TV-prenos vojaške parade na Hrvaškem, s katero se je začelo praznovanje 30. obletnice vojaške akcije Nevihta, ker če bi si ga … Uf, potem bi dobro premislil, kako se bo vedel do te oborožene sile na jugu Evrope. Drugi norec, predsednik Srbije, ga je gledal, hudo se je prestrašil in sodržavljanom svetoval, naj ne potujejo na Hrvaško v prvi polovici avgusta, ko Hrvatje proslavljajo »največje etnično čiščenje« v zgodovini in bla bla bla.

Zato je Hrvate kar razganjalo od ponosa ob pogledu na to »oboroženo silo«, tistih nekaj tankov, dve ali tri vojaška letala, od katerih nekatera gasijo požare, celo pet bojnih ladij in nekaj ladjic iz pomorske patrulje, ki poleti lovijo brezobzirne jadralce. Razganjalo jih je na tribunah ob spomeniku očku domovine Franju Tuđmanu, ki je, značilno namrgoden, »opazoval« ta oboroženi drobiž, če bi bil živ, pa bi, saj je bil bivši general JLA, verjetno sanjal o tisti mogočni paradi JLA iz leta 1985, o ogromni količini orožja, ki so ga nekaj let pozneje uporabili v krvavi vojni v Jugoslaviji. Kajti čemu ti bo orožje, če ga enkrat ne misliš uporabiti proti nekomu?

V glavnem, v častni loži se je zbralo vse, kar na Hrvaškem kaj velja, je zaslužno, tudi obtoženo ali obsojeno za vojne zločine, vendar je naše, hrvaško, okronano pa je bilo še z glasbo. In kdo bi bolje intoniral glasbeno spremljavo od M. P. Thompsona, ki je – to je zdaj že splošno priznano – postal nacionalni pevski prvak. Zadonela je njegova pesem, hrvaški premier, že tako ali tako ves iz sebe od navdušenja nad vsem tem orožjem, ki se je znašlo pred njegovimi nogami, pa je radostno poskočil na verze proustaškega pevca. Kamera je v tistem trenutku ujela edinega špilferderberja, predsednika Milanovića, ki je ob prvih taktih Thompsonove skladbe zapustil tribuno. Za njim je tam ostala veličastna mešanica mafijcev iz vladajoče stranke, braniteljev, generalov in haaških obtožencev … kopajočih se v denarju in donosnem domoljubju, ki ne sprašuje za ceno, saj je država – katere državljani so zaradi inflacije, najvišje v EU, postali siromaki, hrepeneči po nedosegljivih zdravstvenih storitvah, dostojnih plačah, pokojninah – za to nepotrebno železje izpljunila ogromno denarja, prav tako za uvedbo obveznega služenja vojaškega roka, za katero je bilo treba izdatno plačati, ustvarja pa okvir tipične totalitarne države.

Militarizacija, sovraštvo do tiste peščice državljanov srbske narodnosti, revizionizem, ki ga spodbuja hadezejevska oblast, je Hrvaška, katere eksemplarično utelešenje je prav Thompson. Podžgan z uspehom nedavnega koncerta, ki mu je prinesel kar 20 milijonov evrov, grozi s tožbami domačim, pa tudi tujim medijem, v katerih se ga drznejo imenovati fašist, kajti on je le slaboumni ljubitelj ustaške države, njegovi verzi, kot pravi, o Maksovih mesarjih – sklepani na čast hudodelcu iz časov NDH Maksu Luburiću, ki je v koncentracijskem taborišču Jasenovac pobijal s kijem in nožem – pa ne izražajo sovraštva, ampak ljubezen do etnično čiste domovine. In tako naprej in še huje od tega, saj se ustaštvo to poletje nosi kot oblačilo priljubljene znamke. Zaradi tega je Thompson spet narical, tokrat v malem Sinju, na še eni paradi nacionalizma, v Splitu pa je pred prenatrpano Rivo drugi »domoljub«, ki je vojno preživel v Ameriki, poveličeval Nevihto z verzi o »čudnih ljudeh s čudnimi imeni« – kakopak so s tem mišljeni Srbi.

V glavnem, vse je v znamenju militarizma, s katerim se naravno zmanjšujejo človekove pravice in svoboščine, festival uniform v Zagrebu pa je bil predvsem grob poskus maskiranja družbene stagnacije, iluzorna predstava vojaške moči, s katero se Hrvaška popolnoma prilagaja trendom, značilnim za Evropo in njeno vojaško strategijo, za Evropo, ki ne more obstati brez populizma in šovinizma.

Zaradi tega lahko rečemo, da je Hrvaška dejansko postala nepogrešljiv del Evrope v njeni najslabši podobi, Evrope, ki je iz unije voljnih postala unija vojnih in kjer se danes upravlja strah, ne več blaginja. V imenu obrambe pred domnevnimi zunanjimi grožnjami in z rabo preizkušenega recepta širjenja strahu se narodi radi opirajo na avtoritarne voditelje, odobrijo ogromna sredstva za oboroževanje, obožujejo vojaške parade, ne da bi se zavedali, da je avtokratska ureditev zgolj izgovor za opuščanje demokratičnih standardov in krepitev nacionalizma. Vsi, ki mislijo drugače, ki nasprotujejo militarizaciji, ki bi vendarle radi slišali, da Nevihta ni bila samo osvobodilna operacija, ampak tudi pogrom nad srbskim prebivalstvom, poboj skoraj 1500 civilistov srbske narodnosti in pregon več kot 200 tisoč pripadnikov srbske manjšine iz matične države Hrvaške, so razglašeni za defetiste, izdajalce. Zato so nekaj mladih, oblečenih v majice s krvavo rdečimi madeži, ki so protestno stopili pred tanke na vojaški paradi, odstranili z grobim policijskim nasiljem in jim sodili že naslednji dan.

»Evropa ima danes priložnost, da vzpostavi pravično in mirno ureditev brez nasilja in orožja … Vstopamo v dobo večkulturnosti, okrepljenega pomena državljanstva, demokracije, človekovih pravic, miroljubnega sožitja ljudi različnih narodnosti, zato na idejo nacionalne države ne gledam kot na idealnega malika. Posebej ne v Evropi, kjer so narodi tako pomešani, da v vsaki državi obstajajo manjšine in v njih spet druge manjšine,« je pred 30 leti govoril češki predsednik Vaclav Havel. Kaj bi, če bi bil še živ, danes rekel o v desno nagnjeni militarizirani »trdnjavi Evropi«, ki je izgubila vsak smisel?