Janko Lorenci

Janko Lorenci

 |  Mladina 13  |  Kolumna

Komentar / Grimsoidi

Resne in narejene skrbi za slovenstvo

SDS je interpelacijo proti vladi utemeljila tudi s tem, da je Golobova vlada ukinila urad za demografijo in tako škodila naši rodnosti. A eden večjih škodljivcev v tem pogledu je prav janšizem.

Res pa naša demografska slika ni bleščeča. Naravni prirast prebivalstva je že nekaj let negativen in ta čas se rojeva za tretjino manj otrok kot pred 50 leti. Takrat je imela po dva otroka vsaka tretja družina, zdaj le vsaka četrta. Ženske rojevajo danes kasneje, v povprečju pri 30 letih.

S temi podatki smo v glavnem tam, kjer sta Evropa in ves Zahod. Razloga za preplah torej vsaj v tej primerjavi ni, za nebrižnost pa tudi ne. Globalna demografska slika je v grobem taka: na svetovnem severu prebivalstvo stagnira ali upada, na svetovnem jugu, zlasti v Afriki, pa še narašča, a čedalje počasneje. Planetarno se rodnost postopoma zmanjšuje in Zemljanov najbrž ne bo nikoli več kot kakih deset milijard (zdaj nas je osem).

Z ekološkega vidika je to upočasnjevanje dobro, starajočim se družbam zlasti na Zahodu (a tudi Kitajski) pa prinaša vrsto težav. Med drugim jim primanjkuje delovne sile, zaradi čedalje slabšega razmerja med delovno aktivno in upokojeno populacijo pa vedno teže vzdržujejo pokojninski sistem, zdravstvo, šolstvo, socialno skrbstvo. To slabo vpliva na občutek varnosti velikih delov prebivalstva, rodnosti pa seveda tudi ni v prid. Zmanjševanje rodnosti je poleg tega svojevrsten psihološko-sociološki problem; ker je prebivalstvo v preteklosti praviloma nenehno raslo (izjema so bila obdobja vojn in epidemij), se na njegovo stagnacijo ali krčenje rado gleda kot na družbeno bolezen, anomalijo. Na ta budna ali dremajoča občutja prebivalstva velikih in majhnih držav igrajo ksenofobi in manipulanti vseh vrst, seveda tudi mnogi politiki.

Občutek varnosti poleg tega načenja povsod uveljavljeni neoliberalizem – družbo drobi, jo dela konfliktno, zlasti pa neenako. To najbolj prizadeva starejšo in mlado populacijo – in slednja je tista, ki naj bi najbolj skrbela za nova rojstva. Če jo muči visoka prekarnost, socialna zacementiranost, nedostopnost stanovanj …, rojstva odlaga, ima manj otrok, se bolj izseljuje. Skratka, rodnost je tudi izrazita družbena kategorija, izraz večje ali manjše socialnosti posamične družbe. Socialna država, pri nas zapisana v ustavo, je temelj psihološke in realne varnosti povprečnega državljana, s tem pa pomembno vpliva na število rojstev. A postopoma postaja dejavnik natalitete tudi strah pred podnebno in drugimi krizami okolja.

Na demografska gibanja čedalje bolj vplivajo migracije, ki praviloma tečejo iz manj razvitih delov sveta v bolj razvite. V Sloveniji bi se, podobno kot marsikje na Zahodu, prebivalstvo brez priseljevanja že krčilo in brez tuje delovne sile bi težko shajali tudi veliki deli gospodarstva. Toda odnos do priseljevanja ostaja na splošno odklonilen; to se je po osamosvojitvi drastično izrazilo z izbrisanimi, zdaj se kaže na primer v ravnanju s tujimi delavci, ki jim na različne načine preprečujejo, da bi imeli tu svoje družine. Golobova vlada v tem posnema Janševo, čeprav leva sredina ni tako dosledno ksenofobna kot SDS. Ta se predstavlja za branik slovenstva, a prav jaha na strahu pred tujci, ustvarja ozračje nenehne kriznosti, je v osnovi asocialna (kar skuša, kadar je na oblasti, zakriti z bombončki). Vse to rodnost znižuje.

Razmere Slovenijo prav silijo, da uvede razumno migracijsko politiko, saj postaja priseljevanje zaradi naglega staranja družbe nuja. Seveda ne more biti neomejeno, sicer bi, kot kažejo tudi tuji zgledi, sprožilo v družbi močan odpor in koristilo zgolj našim grimsoidom. Scela pa brez »tuje krvi« ne moremo, z njo smo tudi vitalnejša družba. Z enkrat priseljenimi gre ravnati civilizirano in tako, da se v obojestransko korist postopoma integrirajo. Da smo za to sposobni brez hudih pretresov, kaže že bilanca priseljevanja iz Jugoslavije. Brez tega dotoka nekdanjih sodržavljanov bi nas bilo manj in v marsičem bi bili siromašnejši in dolgočasnejši.

Čudežno sredstvo za odpravljanje prebivalstvenih težav pa priseljevanje ni – je zgolj pomembno dopolnilo resne demografske politike.

Janševa ustanovitev zdaj ukinjenega demografskega urada je bila značilen blef; na všečnost naravnano dejanje brez vsakega haska. Delni ukrepi pri kompleksnih problematikah so neizbežno strel v prazno, če za njimi ni trdne strategije, čim širšega konsenza in politike, ki je kolikor toliko sposobna in zbuja osnovno zaupanje. To zdaj čuti na primer Macron v Franciji in to je tudi težava Golobovih napovedanih reform, ki naj bi na mah odpravile neravnotežje in anomalije v treh desetletjih nakopičenih težav. V osnovi le nekaj področij odločilno vpliva na stanje države in družbe – demografija, ekologija, gospodarstvo, javne službe. Če eno področje grdo šepa, nujno trpi celota in potem je slabo tudi družbeno ozračje. Pri nas je v bolj ali manj slabem stanju vsa ta peterica in ni videti, da bi jo kadarkoli doslej urejala in usklajevala širša politična pamet.

Tudi demografske problematike ni mogoče reševati parcialno, še manj pa na hitro. Pomaga lahko le mreža usklajenih, premišljenih potez – klasično spodbujanje rodnosti (npr. z otroškimi dodatki), stanovanjska politika zlasti za mlade, skrbno odmerjeno podaljševanje delovne dobe, razumno uravnavano priseljevanje, zlasti pa tako delovanje države, da imajo navadni ljudje občutek varnosti. Skratka, rodnost lahko zviša le vrsta javnih politik, ki se trudijo za bolj solidarno, manj razslojeno, humanejšo družbo. To seveda predpostavlja politiko, ki vidi celoto, ki zna usklajevati prej omenjeno peterico, gleda vsaj malo naprej in ni politika za bogate.

Zato s tolikšno negotovostjo opazujemo sedanjo oblast.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.