Vesti brez novinarjev

Bernard Nežmah

27. 6. 2025  |  Mladina 26  |  Pamflet

Dogodek tega stoletja je bil ameriški napad na iranske jedrske programe. Na mah so bombniki B-2, ki so vzleteli v ZDA, uničili potencial atomske bombe, ki je bil desetletja topika mednarodnih konfrontacij z Iranom. A od kod je sploh prišla ta novica? So o njej prvi izvedeli in poročali svetovni mediji? Nak, ameriški predsednik Donald Trump jo je dal razglasiti prek svoje administracije in se ob tem še posebej pohvalil, da so medtem bombniki varno prileteli nazaj v svoje baze v ZDA. Vojni reporter in očividec je bil torej vladar Bele hiše. Samo učinkovanje bombnega napada je dobilo prav tako razlago Pentagona, ki je popisal tehnične sposobnosti bombe, moč eksplozivov in prodornost, ki zmore prodreti 60 metrov globoko, ter število odvrženih bomb. Fotografije, ki so potem zaokrožile, prikazujejo velike kraterje v pokrajini. Iranska vladna stran tudi ni demantirala napada, je pa pojasnila, da so iz kraja že prej umaknili obogateni uran. Teorije zarote bi tu sklenile, da je šlo za igro, za dogovor med Trumpom in iranskim voditeljem Hamenejem. Žurnalizem ravna drugače, sklicuje se na evidence, od koderkoli že pridejo. No, dejstvo je, da o največji vojaški akciji tokrat niso poročali novinarji, ampak državni voditelj.

Ampak to je v zadnjih vojnah že splošni princip. Pred dnevi so tako svetovni mediji javili, da je v ruskih napadih na Ukrajino umrlo 17 ljudi. Od kod pa so svetovne agencije to izvedele? Poročila so prenesli lokalni župani in vodja vojaške uprave. Seveda jim je verjeti, toda v vojnah so informacije akterjev vedno prežete s propagando. Ne nujno v tem, da se nekaj ni zgodilo, ampak, da se je pripetilo še marsikaj, o čemer pa ni novic. Ta informacija tako poantira, da je ruski vojaški štab poslal rakete le nad civiliste. Nič pa o vesteh s fronte ali o zadetih vojaških objektih po Ukrajini.

Podobno prihajajo tudi vesti iz Gaze, kjer poročila dnevno navajajo število mrtvih civilistov, nikoli pa ne omenijo, da je bil v izraelskih napadih ubit tudi kak borec Hamasa. Splošna slika torej pripoveduje o vojni, v kateri se izraelska vojska znaša nad palestinskimi civilisti. Britanska BBC in the Guardian sicer redno pripisujeta, da so to podatki palestinskega ministrstva za zdravje, ki ga vodi Hamas. Torej verjeti propagandi uradnega Jeruzalema?

Dolgoletni britanski vojni reporter Martin Bell je v kolumni za the Guardian pokazal pot, po kateri bi bilo moč bolj kredibilno izvedeti, kaj se dogaja v Gazi. Izvor je enostaven - izraelska administracija tujim dopisnikom ne dovoljuje poročanja iz vojnih območij. Zato se ameriški in britanski mediji sklicujejo na posnetke in fotke, ki jim jih pošiljajo prebivalci Gaze, same pa imajo tam reporterje, ki iz izraelskih planot opazujejo, kar pač zaznajo. Osrednji problem po Bellu je, da na terenu ni reporterjev, ki bi iz prve roke doživeli to, kar se dogaja. Sam je poročal iz Bosne, kjer je bil ranjen, predvsem pa iz vojn 1967 in 1973 med Izraelom in arabskimi državami. Po njegovih izkušnjah so takrat izraelske oblasti dovoljevale prisotnost tujih novinarjev v Suezu in na drugih bojnih področjih. Seveda so vršile cenzuro, ko so njegove posnetke pred vkrcanjem na letalo pregledali vojaški cenzorji, ki pa so jih potrdili in jim dali prosto pot. In Bell zaključi, da ima sedanje poročanje v velikem obsegu status propagande in to obeh strani, za ta zlom kredibilnega poročanja pa je odgovorna izraelska vlada, katero pozove, da naj pripusti mednarodne novinarske hiše v Gazo. Novinarji so vsekakor tudi nadjaz, ki omejuje obnašanje in ravnanje izraelskih enot na prvih linijah fronte.

Ta aktualni princip, ko v odsotnosti reporterjev politiki, aktivisti in vojaški predstavniki oskrbujejo medije s praktično edinimi informacijami, je bil stalnica v partijski Jugoslaviji. Po množičnih demonstracijah v Prištini 1981 je državni vrh poslal na Kosovo vojsko in uvedel izredne razmere. Kaj se je tam zgodilo, pa je pred 200 novinarji pojasnil član predsedstva CK ZKJ Stane Dolanc, ki je povedal, da se je zgodila kontrarevolucija, ki je hotela zrušiti ustavno ureditev ter naštel peščico mrtvih. In časnikarji so Dolančeve besede objavili, nihče od njih pa se ni sprehodil po mestu in si na lastne oči ogledal obseg opustošenja, kaj šele, da bi med albanskimi protestniki poiskal izpoved kakšnega izmed udeležencev. Novinarstvo je od svobode 1945 pač delovalo po načelu, da so vrhovni politiki tisti, ki povedo, kaj je dogodek in kaj se je zgodilo. To je zdaj res že oddaljena zgodovina, štirih in več desetletij nazaj, toda pred dnevi se je v časniku Delo pojavil veliki intervju z nekdanjim šefom partije in prvim slovenskim predsednikom Milanom Kučanom, ki je v stari maniri razložil, kaj se v deželi dogaja. Če si je bralec pred tem s svojimi izkušnjami ob sprejetih zakonih ter s spremljanjem medijev ustvaril sliko avtoritarne in klientelistične vlade, mu je zdaj Kučan razložil, da vlada dela dobro in da je svetlobna leta pred Janševo!

Sočasno pa je evropski parlament potrdil resolucijo o žrtvah komunizma v Sloveniji, osrednji mediji pa so poleg korektnega poročila dodajali še izjavo evroposlanca SD Matjaža Nemca, kako je SDS zlorabila evroparlament za napad na slovensko vlado. Toda tu se ta žurnalizem konča, kot da imamo politično igrico, ne pa realnost več kot deset tisoč pobitih in na moriščih, ki so še vedno po depojih, namesto da bi jih dala vlada pokopati na memorialnem kraju. Še več, medtem ko v Srebrenici že desetletja natančno identificirajo posmrtne ostanke množice pobitih, na Slovenskem vlada ni osnovala institucije, ki bi forenzično ugotovila poimensko identifikacijo pomorjenih v Kočevskem rogu. To je pod standardi Bosne in sploh civiliziranega sveta od Homerja naprej.