Napačne ceste politike

Bernard Nežmah

5. 9. 2025  |  Mladina 36  |  Pamflet

Na Slovenskem se je razmahnila fraza - biti na pravi strani zgodovine. Sliši se lepo in tako beremo, da je Inštitut 8. marec na pravi strani zgodovine, premier Robert Golob za svojo vlado pravi, da je na pravi strani zgodovine, enako njegova zunanja ministrica Tanja Fajonova, nekdanji predsednik Milan Kučan svoje ideološke zaveznike postavlja na pravo stran … Ko politik pove, da je on na pravi strani, degradira svoje nasprotnike, saj jih postavi na napačno stran. A sintagma v osrednjih medijih vztraja naprej. No, na vojaški proslavi obletnice kapitulacije Japonske v drugi svetovni vojni se je na Kitajskem zbrala serija voditeljev: od gostitelja Ši Džinpinga, ruskega prezidenta Vladimirja Putina, srbskega Aleksandra Vučića, korejskega Kim Džong Una, iranskega Masuda Pezeškiana pa do nadaljnjih dveh ducatov državnih poglavarjev. Je to svetovni diplomatski dogodek? Podpredsednica Evropske komisije Kaja Kallas jih je ocenila kot neposredno grožnjo mednarodnemu sistemu. Torej druščina, ki stoji na napačni strani zgodovine. Kaj pa pravi prvi mož večtisočletne države? Predsednik Ši je govoru izrekel, da je Kitajska na pravi strani zgodovine. Se pravi, da je evro-atlantsko zavezništvo EU in ZDA na napačni strani.

Sočasno je potekal blejski strateški forum, na katerem je slovenska predsednica Nataša Pirc Musar potožila, da potrebujemo močnega voditelja, ki bi zastopal Evropo. EU, ki je aliansa dobre dvajseterice držav, ki imajo svojo avtonomijo in delujejo skozi dogovarjanje različnih, bi se morala preoblikovati v patriarhalno hierarhično zvezo z velikim voditeljem. In tega ne izreče nemški kancler, ampak državna predsednica majhne države, ki se odreka svoje samostojnosti!?

Več uspeha kot na mednarodnih forumih ima na slovenskih cestah. Medtem ko večina njenih sodržavljanov preklinja v rekordno dolgih zastojih, ona pokliče policijski helikopter, da jo z dopusta v Istri prepelje na proslavo v Beltince. Ko del medijev in javno mnenje udari po samopašnosti, se izvije, češ, da obstaja pravilo, da predsednica na poti ne sme stati z avtom v koloni. Ljudska Nataša, ki je rada med ljudmi, noče deliti usode rojakov, kadar je na cesti. Ni prva, sovjetski in ruski predsedniki so se vozili z limuzinami v Kremelj, vse dokler ni prezident Putin sklenil, da je razmah prometa v Moskvi postal prenevaren za njegovo varnost in odtlej leti z dače v predsedniški dvor s helikopterjem. In ljudska Nataša je spet na pravi strani zgodovine.

A ta pojem je na srečanju s slovenskimi diplomati še dodelal predsednik vlade. „Če bi vse države Evrope sprejele enake ukrepe proti Izraelu, kot jih je sprejela Slovenija, bi bila danes morija ustavljena,“ je prepričan. „Naloga majhnih držav je, da odpiramo pot tam, kjer si velike ne upajo ali pa ne želijo.“ Premier Golob je svojo politiko razglasil za prihodnost evro-atlantskih držav. To, kar počnemo mi danes, si drugi še ne upajo, ampak bodo kmalu storili po našem zgledu. Na prvi pogled se zdi, da ima prav. Potem ko je Slovenija priznala Palestino kot državo, so to storile še Francija, Belgija in druge. Toda, francoska in belgijska administracija ne posnemata Golobove politike. Priznanje sta dali z odlogom - ne takoj, ampak šele tedaj, ko bo Hamas izpustil izraelske talce in ko Hamasovi teroristi ne bodo imeli več nadzora nad Gazo!

A slovenska vlada gre korak naprej, zdaj razpravlja o tem, da bi izraelskemu premieru Benjaminu Natanjahuju prepovedala vstop v državo. Še ena gesta, ki kaže, da stoji na pravi strani zgodovine. Pustimo vnemar, kaj bi gnalo predsednika izraelske vlade, da se sreča s premierom Golobom, in kakšen vpliv na tragedijo Palestincev v Gazi bi to imelo. Že novembra 2024 je namreč Mednarodno kazensko sodišče izdalo nalog za aretacijo Netanjahuja. Ker slovenska vlada razglaša, da je odločitev potrebno spoštovati in bi ga torej sama aretirala, ko bi priletel na brniško letališče, je njena gesta popolni nesmisel, le spektakel za slovensko javnost, ki je vmes pozabila, da ratobornemu voditelju po celi Evropi grozi aretacija.

Medtem ko vlada polni medije s stopnjevanjem kritik in sankcij proti Izraelu, ji razpada prometni sistem. Sploh obnovitvena dela, ki so tako ohromila celotno državo, da se je modri človek odpovedal potem po avtocestah. Je to politični fiasko ali naravno stanje stvari? Ko so zaprli vipavsko obvoznico, je zavrela kri avtoprevoznikom, podjetnikom in obrtnikom, ki so zagrozili z avtocestno blokado. Ministrica za promet Alenka Bratovšek je bila ogorčena, to je nesprejemljivo, a potem je vseeno sprejela pogovore s predstavniki protestnih skupin. Začelo se je z napadom na italijansko stran, ki da je kriva za zastoje na Fernetičih. »Mi smo se dogovorili z italijansko policijo, a oni dogovora niso izvedli.« Dokaz popolne neuspešnosti slovenske diplomacije. Pričakovali bi, da bo premier Golob zavrtel telefon in poklical premierko Melonijevo in problem bo urejen. A kaj ko je aktualna diplomacija prodorna samo v izrekanju kritik na račun drugih, medtem ko je iskanje dogovorov z drugačnimi pogledi opustila. Ko torej napad na italijanske fašiste ni ustavil protestov prevoznikov, se je nenadoma našla rešitev - Odprli so en pas vipavske hitre ceste za tovornjake v smeri Italije.

Aroganca vlade, ki dela načrte prenove avtocest, ne glede na to, kaj to pomeni za prebivalstvo, je bila za hip ustavljena. Koncept, kako ceste, ki kradejo ure in dneve sto tisočih državljanov, prenavljati kar se da hitro in ne počasi vsepovprek, pa se še ni znašel na pravi strani zgodovine.