3. 8. 2012 | Mladina 31 | Uvodnik
Veliko platno, male misli
Ta teden je v Franciji začel veljati davek na finančne transakcije: odslej je treba plačati 0,1-odstotni davek na najpogostejše finančne transakcije in ob zamenjavi tveganja obveznih evropskih držav, 0,2-odstotni davek pa ob nakupu delnic stotnije najmočnejših podjetij. Evropa in še manj svet tega davka nista bila zmožna in pripravljena uvesti.
Kakopak kritiki že hitijo kričati, da to ni pravi davek na finančne transakcije, da je preveč omejen, da ne preprečuje finančnih špekulacij. Seveda je tudi to res. A Francija ni naredila le tega. Začela je dodatno obremenjevati podjetja. Prejšnji predsednik Sarkozy je podjetja oprostil plačevanja davkov in prispevkov na nadure, socialdemokratska oblast je te davke in prispevke vrnila.
Kako noro zveni to francosko ravnanje v Sloveniji, kjer se še vedno govori le o razbremenjevanju podjetij in kjer vlada ves čas ponavlja, da bo iz krize Slovenija izšla le, če bodo podjetja manj obremenjena. A Francozi so bili jasni: zaradi tega se nihče ne bo umaknil, zaradi tega ne bo nihče nehal poslovati, ker se poslovanje vsem še vedno splača.
EBRD je v napovedi za tekoče in prihodnje leto za Slovenijo kot glavnega krivca za krčenje gospodarstva (in nadaljnje upadanje BDP-ja) poudaril premajhno ponudbo posojil slovenskih bank podjetjem. Seveda so politiki takoj hiteli kazati s prstom na banke. A vodstva bank, ki so vezana na državo, so že ves čas krize ohromljena: preprosto zato, ker so bile iz političnih razlogov vse dokapitalizacije prepozne in ker politika bankam nikoli (iz populističnih razlogov) ni dala jasnega navodila: rešujte podjetja, ukvarjajte se z njimi, rešujte industrijo, to je vaša primarna naloga. Opozicija (zdaj na oblasti) je skupaj z oblastjo kričala, da ni naloga države, da rešuje banke, da rešuje podjetja, ne da bi obe razumeli, da to pomeni reševanje države. Evropa je ravnokar začela veliki program reševanja gradbene industrije. V Sloveniji gradbene industrije ni več. Žrtvovana je bila v imenu boja proti tajkunom. Gradbeništva ni več, tajkunom pa se ni zgodilo nič.
A vrnimo se k EBRD-ju. V njegovi napovedi je zapisan tudi drugi razlog za upadanje BDP-ja, žal v slovenskih medijih pretežno spregledan. EBRD je jasen: varčevalni program vlade je tisti, ki zmanjšuje domače povpraševanje. Ekonomist John Weeks iz londonskega Soasa (Londonska univerza) je iluzijo o varčevanju kot rešitvi (na primeru Grčije in Španije) poimenoval znoj in solze brez končne zmage.
A v Sloveniji je varčevanje še vedno velika rešilna bilka, kaj bilka, cel hlod. Vlada tako že snuje drugi varčevalni sveženj, čeprav so učinki prvega porazni, saj je država malodane obstala. Ne glede na to v teh dneh na primer po javnih institucijah sestavljajo sezname ljudi, ki jih bodo predčasno upokojili, čeprav znajo že osnovnošolci izračunati, da se bo teh 900 ljudi le preneslo na pokojninski zavod, katerega primanjkljaj pač krije država. A zdaj je pomembno zgolj, da bodo lahko govorili, kako so racionalizirali državno upravo, saj so zmanjšali število zaposlenih.
Kaj želimo torej reči? Razlika med prejšnjo in sedanjo francosko oblastjo je v vezanosti na podjetnike in korporacije. Z leti se je razkrilo, da je bil prejšnji francoski predsednik Sarkozy lobist francoske veleindustrije, tudi finančne, gost na njenih jahtah in otočkih, Hollande pa svojih predsedniških nalog ne vidi tako. A ne želimo reči, da je v Sloveniji sedanja oblast prav tako kot prejšnja v Franciji ujeta v zlato kletko velekapitala. Ne, stvari so hujše. Pri nas vladna ekonomska teorija izhaja iz malega podjetništva.
Pa ne pravimo, da je z malimi podjetniki kaj narobe. Nikakor, vsega spoštovanja so vredni. Toda ekonomska politika države se ne oblikuje na podlagi njihovih mnenj. Njihovi interesi pač niso interesi države. Enako velja za kmetijstvo: kmetijsko politiko smo v Sloveniji oblikovali na podlagi mnenj politično aktivnih lastnikov velikih kmetij, s čimer smo uničili majhne kmetije in zamajali veliko kmetijsko in s tem tudi prehransko industrijo. Toliko govorjenja o kmetijstvu, danes pa smo država, ki je po samooskrbi ena zadnjih v Evropi.
Seveda lahko rečemo, da imajo Slovenijo v pesti lobiji. Res jo imajo. Vendar to niso industrijski lobiji, ampak mali lobiji, lobiji podjetnikov in kmetov – a to so v resnici lobiji osebnih družb, interesov posameznika. In tako imamo absurden položaj, da je normalno, da imajo mali podjetniki velike vile, direktorji velikih podjetij pa se jih morajo sramovati.
To je značilnost sedanje oblasti. To je njena logika. In to v resnici ni neoliberalizem, kot ga razumemo v svetovnem smislu, ampak slovenski neoliberalizem, kjer se vloga države sploh ne razume, kjer je država tista, ki ti jemlje, ne pa daje. Kjer so na velikem platnu male misli.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.