Bo zamenjal ljudstvo?

Vlado Miheljak

3. 8. 2012  |  Mladina 31  |  Dva leva

»Po vstaji 17. julija je dal sekretar zveze pisateljev na Stalinovi aleji deliti letake. Na njih je pisalo, da je ljudstvo zapravilo zaupanje oblasti in da si ga lahko spet pridobi le z dvojnim trudom. Mar ne bi bilo enostavneje, če bi oblast razpustila ljudstvo in izbrala drugo?«
— Predlog Bertolta Brechta po (vzhodno)berlinski ljudski vstaji 17. junija 1953

»Letos sem že dvakrat doživel prepoved nastopanja. Februarja, ko naj bi v srednji Italiji govoril o fojbah, so mi nastop preprečili neofašisti, zdaj pa še naši.«
— Akademik dr. Pirjevec ima nenehno težave z neofašisti

Še en zaplet ob slovesnosti. Tokrat o govorcu na slovesnosti pri Ruski kapelici. Nič novega, boste porekli. Res je, a to ne pomeni, da je vredno in dovoljeno zgolj zamahniti z roko. Če to ni nič novega, je toliko bolj strašljivo. Kajti Majer se več ne brzda, se ne obvlada in se več niti ne trudi delati vtisa. Ko neki oblastnik doseže takšno stopnjo arogance, preostane le vprašanje, ali ga odplakniti ali pa bo on odplaknil nas. Pomenljivo je, da tokrat niti najbolj zvesti režimski novinarji niso skušali za vsako ceno opravičiti Majerjeve oblastne arogance.

Slovesnost naj bi potekala po ustaljenem protokolu, ki ga že leta definira društvo slovensko-ruskega prijateljstva kot organizator. In zato je seveda kar najbolj normalno, da navzoče nagovori kdo v imenu društva. Sklicevanje na nekakšen državni protokol, ki daje prostor le dvema govorcema, je invaliden. Če je kaj štrlelo iz protokola, če je kaj bilo posiljeno, je bil predsedniški kandidat Zver ob boku premiera. A zanimivo, Pirjevec bi po vladni interpretaciji kot govorec štrlel iz protokola prireditve (ki je ne organizira država!), na državni slovesnosti ob dnevu državnosti pa nastop Kuntnerja za predsednikom države ni bil zloraba protokola. A škoda je odvečnih besed. Majer ne le pleni, ampak tudi sistematično zlorablja in posiljuje državo. O tem ni nobenega dvoma. Odprto ostaja le vprašanje, ali so motivi politični ali klinični. Slej ko prej kombinacija obojega.

In v taki situaciji je zelo pomembno, da preostali stebri države delujejo čim bolj stabilno in učinkovito. Tako parlament kot morda še bolj institut predsednika republike. Zato ni samo oduren, ampak tudi nevaren populizem, ki ga zganja večina predsedniških kandidatov. Najprej neka kandidatka, katere imena si za zdaj še nisem zapomnil, protikandidatom retorično zastavi vprašanje: »Ali imajo izkušnje v gospodarstvu? So si kdaj zaslužili kruh sami?«, in napove, da bo ukinila kup privilegijev, ki pripadajo predsedniški funkciji. Hja, za začetek bi lahko prebrala ustavo, če težko bere, pa vsaj 107. člen, da bi dobila približno predstavo o tem, kaj (naj) dela predsednik države. No, ja. Morda pa bo ona pol-predsednica. Obljublja namreč, da bo storitve opravljala za pol cene oz. plače. In menda ji grozijo s smrtjo. Nerodna reč, ampak kandidatura gotovo ni razlog, kajti takšne konkurentke si želi vsak predsedniški kandidat.

Majer pošilja v spopad dva tekmovalca. A prvi kosec je Pahor, za Zvera za zdaj kaže, da je zgolj pridna in poslušna žanjica. Vsekakor pa bo predsedniška tekma zreducirana na spopad Pahorja in Zvera proti sedanjemu predsedniku. Namreč, oba stavita na združevalno oz. povezovalno funkcijo predsednika, kar Pahorju vsekakor bolje pristaja kot Majerjevemu pribočniku. A skupen jima je odziv na ukor gospe protikandidatke. Namreč, oba bi rada naredila šnelkurz v realnem gospodarstvu. Še zlasti Pahor, ki je od rojstva funkcionar, je v zadnjih dneh nadoknadil manko izkušenj, saj se je (skupaj z Zverom) spopadel s košnjo, sam pa je tudi pakiral štumfe, asfaltiral ceste in čistil pesjake. Morda sem kakšno dejavnost tudi izpustil, a to ne kaže samo na sicer prostaški, čeprav benigni populizem Pahorja, ki smo ga tudi sicer vajeni, ampak je zadeva vse prej kot nedolžna. Namreč, slog kampanje, ki ga je ubral Pahor, se odlično dopolnjuje z Majerjevim antiintelektualizmom. Kot da iščemo najboljšega fizikalca ali obrtnika, ki svojo dejavnost opravlja po najbolj konkurenčni ceni, in ne osebnosti, ki bi znala dostojno predstavljati državo navzven in navznoter. Zanimivo, kult fizičnega dela je bil skozi zgodovino skupna populistična promotivna gesta političnih kvalifikacij trdih komunistov in trdih fašistov. (Franco Juri je pred dnevi izbrskal preverjeno metodo italijanskega fašizma:

huI_AaP3Vkg

Seveda lahko pritrdimo ocenam, da je bedak tisti kandidat, ki je za zmago iz svoje pojave pripravljen delati karikaturo. A če ga izvolimo, smo bedaki prav vsi. Ljudem je zato treba (do)povedati, da na Martinovo nedeljo na voliščih ne bomo izbirali ne vinske kraljice, ne najboljšega kosca, ne žanjice, ne pasjega skrbnika, ampak predsednika republike.

Za stanje demokracije v Sloveniji bi bilo sila pomembno, če bi izvolili predsednika že v prvem krogu. Poudarjam: Predsednika.