Pravo ime
»Preden dam besedo naprej. Najprej moram ugotoviti, da v tem parlamentu ni skrajne desnice in v tem parlamentu ni skrajne levice. … (aplavz, op. p.) V tem parlamentu tudi ni skrajne levice. Skrajna levica je vedno izven parlamenta. Tako da prosim, da se s temi obkladanji preneha in se govori na kakršnekoli druge načine, še zlasti zaradi tega, ker se kdo čuti potem užaljen. Ker je to lahko hate speech in jaz želim, da je ta razprava kulturna. Lahko govorimo o različnih odtenkih konservativizma, ampak skrajne desnice pa res ne vidim. Vidim jo pa drugje po Evropi.«
—Predsednik državnega zbora Milan Brglez, SMC, 29. januarja 2015
Ko je vodja Sirize in predsednik nove grške vlade Aleksis Cipras takoj po volitvah položil šopek vrtnic k spomeniku padlim v boju zoper naciste, so vsi po vrsti to razumeli kot provociranje Nemčije. A ni šlo za to – in tako smo videli to dejanje malodane vsi, ker premalo vemo, da bi razumeli gesto. Če se Grčija ne bi znašla v središču zaradi krize, bi o njej pač vedeli le turistične in zgodovinske »resnice«. Polaganje vrtnic k spomeniku je bilo namreč sporočilo nacistom v Grčiji. In morda imajo člani Sirize tudi v tem prav: da nekatere stvari poimenujejo z jasnim imenom. Zlata zarja, to niso neonacisti, to so nacisti, pravi finančni minister Janis Varufakis.
Seveda ima predsednik državnega zbora prav, ko nasprotuje »obkladanju« med političnimi strankami – osnov bontona žal slovenski državni zbor res ne obvlada. A reči, da v parlamentu ne sedi nobena skrajna stranka, v resnici pomeni več kot reševanje vprašanja bontona. V slovenskem državnem zboru pač ima mesto skrajna stranka – in to je stranka SDS pod vodstvom Janeza Janše. Pač, kot pravi Varufakis: »Pri nas je stranka Zlata zarja postala tretja največja sila v parlamentu. To niso neonacisti, to so nacisti. Bojevati se moramo proti njim, vedno in povsod.« Ne trdimo, da je SDS nacistična stranka, a da je skrajna, o tem vendar ni dvoma. Kako si v resnici drzne predsednik parlamenta podeliti tak odpustek stranki, katere predsednik ves čas širi nestrpnosti, zmerja ljudi na nacionalni podlagi, katerega vlada je odvzela del pokojnine tistim, ki so delali v nekdanji skupni državi za federalne organe, ki je dolga leta na vse načine širila nestrpnost zoper izbrisane in preprečevala ureditev tega vprašanja, ki je dovolila in spodbujala pohod na romsko družino, ki jo je preprečil šele pokojni predsednik Drnovšek, ki zmerja politične nasprotnike, drugače misleče, novinarje s teroristi, opankarji, komunisti in udbaši? Kaj pa je torej potem sploh skrajno – dovolj skrajno, da se poimenuje s tem imenom? In mar ni del skrajnosti tudi to, da ima ta stranka predsednika, ki je bil obsojen zaradi korupcije in bi moral biti v zaporu, če mu ne bi naklonjeno ustavno sodišče izreklo, da ima kot politik poseben položaj oziroma da so vsi državljani enakopravni, le Janez Janša je nadenakopraven? Še več: še NSi si upa imeti bolj jasno stališče do SDS kot pa predsednik državnega zbora.
Negovanje privida normalnosti – le tako bi lahko imenovali ravnanje predsednika Brgleza. In to v resnici v Sloveniji počnemo že dolga leta. Zakaj se tako izogibamo poimenovanju stvari s pravimi besedami? Oziroma drugače: zakaj agresivnim in nestrpnim ne povemo, da to so? Vedno znova namreč agresivni zmagujejo. Celoten sistem je narejen tako. Ker agresivni so tudi bolj atraktivni, kajne? Kdo bo poslušal nastop nekoga, ki se drži vsebine in bontona, ko pa je vedno na voljo nastop kakšnega agresivnega in nestrpnega z atraktivno izjavo? Pogledati je treba le povzetke razprave v državnem zboru, vedno znova bomo priča kakšni populistični izjavi, ki jo praviloma izreče poslanec SDS – ker je to pač atraktivno. A kdo nam je sploh zapovedal, da mora vse skupaj postati le še resničnostni šov?
Poskus, da bi z negovanjem privida normalnosti prišel do normalnosti, se je ponesrečil že preveč politikom v Sloveniji in tujini, da bi ga bilo treba ponavljati tudi Brglezu. Ne nazadnje ima na najvišji funkciji v državi človeka, ki je znan po tem trudu, namreč predsednika republike. Mar ni vsega tega počel že Borut Pahor na vseh svojih funkcijah? Pa je zato, ker stvarem ni odmeril pravega mesta in jih poimenoval s pravim imenom, država kaj bolj normalna? Ne, le skrajno je dobilo legitimno domovinsko pravico. In celotna država se je premaknila v skrajnejšo lego – ker so s tem postala dopustna dejanja, ki bi morala veljati za zavržena in nedovoljena.
In če je tako – če morajo dejanja in poteze dobiti pravo ime – kako se je v nekem drugem času reklo tistim, ki so trdili, da naj upravljanje Slovenije prepustimo tujcem, ker da sami tega nismo zmožni? Tuj kapital ima tukaj svoje zagovornike in tiste, ki zanj vodijo te procese. Je beseda premočna? Koliko let je potrebovala Grčija, da je dogajanje v svoji državi poimenovala s pravim imenom?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.