Grega Repovž

Grega Repovž

 |  Mladina 13  |  Uvodnik

Moralna stiska

A. Z. je mlada vojakinja Slovenske vojske. Ta teden je bila cepljena zoper covid, ker je vlada pripadnike Slovenske vojske uvrstila na prednostni seznam za cepljenje. Je bila vesela? Je to zanjo pomenilo olajšanje? Ne, sploh ne. Njeni starši so stari okoli 60 let, oba, oče in mati, sta še v službi, oba delata v zaprtih prostorih, oče v proizvodnji, mama pa ima sicer dobro nadzorovano sladkorno bolezen. A. Z. se je počutila, kot da jemlje cepivo lastnima materi in očetu, ki sta v neprimerno večji nevarnosti pred angleškim sevom kot ona. A. Z. ne odhaja na nobeno misijo v tujino. Njeno delovno mesto je slovenska vojašnica.

M. D. je asistent na eni izmed ljubljanskih fakultet. Tudi on je bil ta teden cepljen, čeprav je star 33 let. Odločil se je, da se ne bo cepil, saj na fakulteti sploh ne dela, celotno visoko šolstvo razen vaj v laboratorijih poteka prek zooma, tako naj bi bilo do konca leta, do oktobra bo torej njegovo delovno mesto domača dnevna soba in včasih spalnica. No, M. D. se je nemudoma odločil, da se te norosti ne gre, da je to nemoralno, da bo cepljen, ko pa toliko starejših in tudi kronično bolnih še ni cepljenih. »Počutim se kot najhujši korumpiranec.« Nazadnje se je v sredo vseeno cepil, ker je njegova mama, ko je izvedela, o čem razmišlja, popolnoma izgubila živce: naj ga vendar ne lomi, naj vendar vzame cepivo, če pa potrebuje argument za to, je dovolj dober ta, da bo tako manj možnosti, da bi okužil njo. No, seveda si vsaka mama želi, da bi bil njen otrok cepljen. A M. D. je od takrat zelo jezen, ker je na tako pomembni točki, torej pri solidarnosti s šibkejšimi, izdal svoja načela.

Toda naj vas dilemi A. Z. in M. D. ne zavedeta. Da sta se znašla v položaju, kjer ju to, da sta prejela cepivo, čeprav medicinskih razlogov za to ni, frustrira, ni njuna krivda. V tem sta se znašla zaradi sistema, ki ga je vzpostavila vlada. Epidemiologi so jasno povedali, da se najprej cepi zdravstveno osebje, nato pa najstarejši in kronično bolni. Vse druge skupine je dodala na seznam vlada. Zato je nedopustno sploh razmišljati, ali je zdaj njuna odgovornost (ali krivda), da zaradi njiju dve starejši ali bolni osebi morda nista dobili cepiva in sta se nemara znašli v življenjski stiski.

Zakaj se je vlada odločila za takšen sistem? Da cepijo vse zaposlene po ministrstvih in v vladnih službah, da torej cepijo sebe in svoje, pri tem pa še nekaj drugih skupin, na primer vojake, diplomate, poslance državnega zbora in vse zaposlene tam, univerzitetne profesorje in druge uslužbence fakultet? Zelo preprosto je: očitno je bila naloga Jelka Kacina zasnovati cepljenje tako, da bodo cepivo hitro dobili sami, hkrati pa so skupino ljudi, ki bo cepljena prednostno, določili tako široko, da je sama oblastna kasta le manjši del teh »privilegirancev«. Ravno toliko so razširili ta seznam prednostno obravnavanih, da jim je težko očitati, da so poskrbeli le zase. To se ne dogaja nikjer drugje v Evropski uniji. Povsod politiki in v javni upravi zaposleni člani političnih strank čakajo, da pridejo na vrsto glede na starost in morebitno bolezensko stanje.

Morda se jim je res zdelo, da se o tem ne bo govorilo. Da je tudi krog ravno dovolj široko zastavljen, da bo nastala nekakšna tiha zaveza. A s tem so dejansko ustvarili razred privilegiranih, ki so mu zdaj dali tudi druge bonitete – s tem pa so razkrili svoje namene. Cepljeni lahko potujejo. Cepljenim se ni niti v najtršem lockdownu treba držati omejitev glede prehajanja regijskih in državnih meja. Zato ima M. D. prav, ko govori o korupciji, le da gre pri tem za sistemsko korupcijo, ko se z vladnim odlokom ali zakonom skupini prebivalstva, ožji ali širši, podeli privilegij, ki ga ni mogoče družbeno utemeljiti.

Kako premočrtno je vse skupaj, pokažejo tudi določila pravkar uveljavljenega lockdowna. Prostodušno govorjenje ministra za notranje zadeve, da gredo lahko tisti, ki plačajo kazen (seveda so v državi ljudje, ki ne bodo pomišljali plačati 400 evrov, da bodo lahko odšli na počitnice), mirno čez mejo, nam pove vse. Je to družba, ki je solidarna v epidemiji? Drugi pa ne smejo čez mejo, čeprav so od tega res življenjsko odvisni? Na prvi pogled v teh ukrepih ni nobene logike – a če jih pogledamo z vidika elite, je zanjo poskrbljeno. Njeni člani lahko gredo tudi na vikend na Hrvaško.

Hkrati ti ljudje nimajo niti najmanjšega sočutja do ranljivih – mar ni odpoved cepivu proizvajalca Pfizerja, ker bomo raje kupili več cenejšega cepiva proizvajalca AstraZenece, odločitev, ki jo je sprejel premier Janša osebno, nekaj, kar je popolnoma zunaj logike solidarnosti do ranljivih? Morda bi še razumeli, ko bi šlo za vlado, ki bi res na vsakem koraku varčevala – a ta teden je vlada na primer tik pred glasovanjem o razrešitvi Igorja Zorčiča madžarski skupnosti preračunljivo podelila znesek, malodane enak ceni, ki bi jo vlada plačala za 240 tisoč odmerkov Pfizerjevega cepiva, ki se mu je odrekla. Pa ne odrekamo pomoči gospodarskim subjektom v lasti slovenskih Madžarov – le cepljenje je danes pač prioriteta. Toda v resnici ni. Tako kot ni prioriteta te vlade, da bi se ljudje manj okuževali. Drugače bi finančno podprla ustavitev proizvodnje. Pa tega ni storila.

Nobenega razloga ni, da bi bila A. Z. in M. D. v moralni dilemi, ker sta se cepila. Edino, kar si lahko rečeta, je, da imata neprimerno več sočutja kot oblastniki, ki sprejemajo take odločitve.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.