Grega Repovž

Grega Repovž

 |  Mladina 23  |  Uvodnik

Zavoženo cepljenje

Radio Slovenija je v sredo v oddaji Dogodki in odmevi objavil natančen in zelo nazoren prispevek Lidije Cokan o cepljenju v podravski regiji. Ta regija z dobrimi 22 odstotki cepljenih zaostaja za 1,5 odstotne točke za slovenskim povprečjem, vendar so razlike med regijami dejansko premajhne, da bi Podravje lahko izpostavljali. Slovenija v celoti je slabo precepljena, kampanja in sistem cepljenja sta slaba, zgrešila sta bistvo, iz tedna v teden pa vse bolj zaostaja za svojimi cilji in tudi za preostalo Evropo. A vrnimo se k prispevku Lidije Cokan, ki je že na začetku navedla bistveno izjavo direktorja mariborskega zdravstvenega doma Tadeja Završnika: »V tem tednu bomo našo listo čakajočih na cepljenje izpraznili. In v prihodnjem tednu bomo cepili še vse tiste, ki čakajo na drugi odmerek.« Ja, ni več kandidatov za cepljenje, mi pa nismo niti pri 40 odstotkih.

Podobne so razmere po vsej Sloveniji: nekaj je še »izgubljenih« seznamov, predvideva se, da gre za sezname, ki jih osebni zdravniki preprosto še niso obdelali in posredovali cepilnim centrom, a na splošno po vsej Sloveniji zmanjkuje interesentov za cepljenje. To se ne dogaja v nobeni drugi državi v Evropi, sploh pa se to ne dogaja pri tako nizkih številkah precepljenosti, kot jo ima Slovenija.

Vlada je torej že padla na ključnem testu. Obljubljali so, da bomo imeli do začetka junija 70-odstotno precepljenost – to je bilo seveda pretiravanje, hoteli so animirati javnost, a tako slabega rezultata ni pričakoval nihče. Pri čemer so vladi ob strani stali vsi mediji (res vsi), celoten politični razred, javne osebnosti, estradniki, vsi po vrsti so pozivali javnost, naj se udeleži cepljenja. Kaj je torej šlo tako zelo narobe?

Glavni problem vlade pri promociji cepljenja je popoln amaterizem. Zdaj je že jasno, da so zasnovali preprosto, dejansko neumno kampanjo javne promocije cepljenja, niso pa naredili analize po posameznih skupinah, socialnih in starostnih, zato javnost nagovarjajo, kot da je ena sama, nagovarjajo pa jo v medijih. V Nemčiji so na primer že septembra 2020 predstavili analizo, ugotovili, da morajo posebno paziti na ljudi iz nižjega srednjega razreda in revnejše, pa mlajše in urbane, pa socialno izločene v odročnejših krajih, ki dejansko ne spremljajo novic in nacionalnih medijev, temveč živijo v svojih socialnih mehurčkih. Slovenska vlada pa nacijo obravnava kot enovito, v njenih očeh ima vsak doma vsaj en računalnik in pametni telefon, vsi znajo uporabljati različne aplikacije, vsi so očitno stari med 25 in 35 let, agilni ljudje, po vladnem mnenju celotna Slovenija živi zgolj za dopust na Hrvaškem (zato ves čas grozi, da brez cepljenja ne bo dopusta na Hrvaškem). In to, čeprav na dopust kamorkoli iz države hodi manj kot milijon prebivalcev. Po vladnem prepričanju tudi vsi poslušajo vladne tiskovne konference in spremljajo medije. A to je preprosto neumnost. Takšnih ljudi, ki izpolnjujejo vsaj dva izmed teh pogojev, je le kakšna četrtina prebivalstva – in tolikšen je tudi domet vladne kampanje.

A ne kažemo le na Janšo in njegovega purša Urbanijo, ki vtikata svoje prste v kampanjo, niti na nabavnika cepiv Jelka Kacina, ampak na ministra za zdravje Janeza Poklukarja. Imel je eno samo prednostno nalogo in za to na voljo ogromna sredstva – in ni naredil nič oziroma skoraj nič. Kot ne bi bilo primera Kočevje, kjer se je jasno pokazalo, da je treba organizirati klicne centre v vseh občinah, ki bi ljudi tako ali drugače zvabili na cepljenje. Zadeva še zdaleč ni zapletena, seveda pa bi moral Poklukar pripraviti zakon, v njem določiti sistem delovanja klicnih centrov, predvideti sredstva, organizirati začasne zaposlitve in izobraževanje, da bi bil vsak Slovenec vsaj enkrat osebno po telefonu povabljen na cepljenje. Tako to poteka po vsej Evropi. Ne pa v Sloveniji.

Mar se Janša, Kacin in Poklukar še nikoli niso vozili po Sloveniji? Mar res ne vedo, da obstajajo ljudje, ki se težko pripeljejo do svojega zdravstvenega doma? In mar ne razumejo, da si nekateri tega, da jim preprosto sporočijo uro in dan cepljenja na njihov telefon, ne morejo privoščiti, ker nimajo te svobode kot delojemalci? Da si vsi ne morejo vzeti časa prav tisti dan in uro – ker ne živijo v tem idealnem svetu višjega srednjega razreda, ki ga živijo politiki? Mar tega res ne vedo?

Zakaj do danes poleg klicnih centrov niso organizirali patronažnih sester in zdravnikov, ki bi cepili v podjetjih, pa po posameznih krajih in celo od hiše do hiše v različnih odročnih in manj razvitih regijah ter socialnih skupinah, na primer romskih naseljih? Mar res ne razumejo, da imamo v Sloveniji različne socialne, starostne in druge kategorije – in da ni glavni problem fiaska cepljenja v tem, da so na delu anticepilci in zlobni mediji, ampak da ta vlada preprosto ni opravila svojega dela?

Zato imamo tako malo cepljenih. In zato je zdaj tako težko motivirati ljudi, ko zaradi poletja upada število okuženih, kar daje lažen občutek varnosti. A ni kriv le Poklukar. Kriva je na primer tudi Bojana Beović, še ena oseba, ki je držala roko nad tem projektom, čeprav o komunikaciji ne ve nič, ker pač to ni njena stroka, a ob tem ne razume, da ne gre za to, da lepo poveš, ampak da ima sporočanje svoje zakonitosti, zato tisti, ki to poznajo in razumejo, pri tem uspejo, drugi pa ne. Ali kot je dejal eden najboljših slovenskih komunikologov, ki seveda ob teh zamerljivcih na oblasti želi ostati anonimen: »To je tako slovensko: vsak, ki ima moč, se vtika v vse, od frankiranja pošte do plinske napeljave po stavbi. Krivdo za vse pa vedno iščejo v ljudeh, ki jih vidijo kot neumne in zavedene in ki ne želijo ubogati.«

Ne velja le za cepljenje, dodamo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.