Grega Repovž

Grega Repovž

 |  Mladina 7  |  Uvodnik

Strateg? Ne, res ne.

Velja se spomniti, kako smo leta 2008, tik pred volitvami, prišli do enotnega sistema plač v javnem sektorju. Tako kot danes je tudi takrat vlado vodil Janez Janša, Gregor Virant pa je bil minister za javno upravo. Enotni plačni sistem je bil sicer Virantova dolgoletna želja in zamisel, a Janši mu jo je uspelo prodati kot predvolilni met: pač celotnemu javnemu sektorju se zvišajo plače, nekaterim še malce odstopajoče, preračunljivo – na primer RTV Slovenija –, vlada bo požela val navdušenja zaradi svoje dobrote in Janša bo na volitvah gladko zmagal.

Janša je verjel Virantu. Saj se res sliši kot dobitek na lotu. No, ni bil. Zdravniki, učitelji, profesorji, asistenti, medicinske sestre, državni uradniki, birokrati, diplomati, vzgojiteljice itd. so v novem plačnem sistemu videli predvsem nove krivice. Primerjali so se med sabo in vsaka interesna skupina posebej je videla zlasti, da so se drugim, glede na njihovo odgovornost in obveznosti, plače zvišale za več. Oziroma za premalo. Saj se je plača zvišala skoraj vsem, a vsi skupaj so se počutili – vsak po svoje – nasamarjeni. V resnici so tudi bili: ker tako ni mogoče urejati plač. Le nove krivice narediš. Vsi, ki so na to vnaprej opozarjali, so bili seveda razglašeni za bedake.

A ta reforma plačnega sistema je bila predvsem ena največjih neumnosti za samo delovanje javnega sektorja: namesto da bi končno dali vodstvom zavodov, institucij, uradov, bolnišnic itd. pristojnost odločanja in pogajanj z zaposlenimi ter s tem tudi moč za uvajanje sprememb, so jim s tem vzeli še zadnjo trohico avtonomije. Plače so za dolga leta zabetonirali in direktorjem odvzeli vsakršno samostojnost pri nagrajevanju in stimuliranju, s tem pa tudi pri preoblikovanju in izboljševanju delovanja ustanov.

Toda vrnimo se na začetek: zakaj je Janša to naredil takrat? Ker je mislil, da bo s tem dobil volitve. Ni šlo za noben razmislek, strategijo urejanja javnega sektorja, nič od tega. Le za lakoto po volilnih glasovih. Točno to je Janša – pa če gre za čestitko Trumpu ali za sistem plač ali za Slovenko leta. Nobenih dolgoročnih ali vsaj kratkoročnih misli. Zgolj čustvovanje in preračunavanje, kaj naj bi mu koristilo. Zadnji dve leti sta nazoren prikaz tega, od turističnih bonov do popolnoma neumnega sistema pomoči zaradi podražitev energije. Nikjer ni šlo za razmislek, kdo je pomoči potreben, ampak kaj je tisto, kar bodo ljudje vrnili s hvaležnostjo na volitvah. Pri čemer pa ljudje niso tako poceni in neumni – a tudi tega se do danes še ni naučil.

Janša je torej leta 2008 volitve hotel dobiti s tem, da je delal enotni plačni sistem, v tem mandatu pa je šel v drugo smer: ne deli več vsem, ampak ciljano. Kar je samo dokaz – ne le da se iz napak nič ne nauči, ampak da tudi ne razume, kako ljudje razmišljajo. Poglejmo zvišanje zdravniških plač. Kaj je problem zdravniških plač? Da so zdravniki na začetku poklicne poti slabo plačani. A saj to velja za vse poklice, mar ne? No, razlika je v tem, da pri zdravnikih to obdobje traja resnično dolgo. Seveda ni res, da zato odhajajo v tujino – to je neumnost, jih pa vseeno to frustrira, in to upravičeno. Tako je že leta. In se kaj spremeni? Ne. Prav ti mlajši zdravniki vedno znova prevzemajo vlogo tistega, ki hodi po kostanj v žerjavico za druge. Zdaj so to spet ponovili – kot že tolikokrat doslej. Poglejmo, kaj so dosegli: najbolje plačanim zdravnikom bi se plače zvišale v povprečju za eno celo plačo mlajšega zdravnika, njim za nekaj sto evrov, besen, kaj besen, razjarjen pa je celoten zdravstveni sektor. In to upravičeno.

A vrnimo se k Janši. Verjetno zdaj že ve, da je ciljana strategija kupovanja volivcev še bolj bedna od tiste prejšnje. Morda deluje, ko gre za poslance, temu ureditev parcelice, temu telovadnico v volilni enoti, temu denar za manjšino. Toda kaj je Janša storil s tem, ko je zvišal plače zdravnikov? Res je razkuril vse druge, ne le drugih delavcev v zdravstvu. V sredo je že stavkalo 50 tisoč uslužbencev bolnišnic, zdravstvenih domov, lekarn, domov upokojencev. A prihajajo šolniki. Pa drugi uslužbenci v javnem sektorju. Ti so dejansko bistveno in neprimerno slabše – tudi upoštevaje izobraževanje in odgovornost zdravnikov – plačani od zdravnikov.

Pač, plačni sistem je nekaj, kar komaj stoji skupaj, toliko je anomalij v njem. In ko v tej hišici iz kart premakneš eno samo karto, se sesuje. Sesuje se v prah. Tega ne sestavi več še tako dober strateg. Dejansko je urediti plače doslej – in to dvakrat – uspelo samo enemu: dvakratnemu finančnemu ministru dr. Dušanu Mramorju. Enkrat v Ropovi vladi, drugič v Cerarjevi. To pa zato, ker je res vedel, kaj dela, in je natančno poznal podatke.

Tu smo seveda pri bistvenem. Janša je enotni plačni sistem uvedel leta 2008, in to z nesorazmernim povečanjem plačne mase. Zaradi volitev. A že ko so podpisovali sporazum, se je ameriška finančna industrija rušila. Janše to seveda ni zanimalo. In prav plačni sistem je bil eden od dveh razlogov, da je Slovenija tako globoko pristala v finančni krizi. No, zdaj se zgodba ponavlja, tudi zdaj je samo vprašanje, kdaj bo počilo.

In kaj je najhujše? Vsi vedo, kaj se dogaja. Tudi sindikati. Vsi vedo, da tega zvišanja plač ne moremo preživeti brez zloma. Vsi pa tudi vedo, da so volitve. In da je Janša naredil napako z zdravniki. In da bo to zdaj poskušal popraviti ne glede na ceno. To ni več mogoče. Karkoli naredi, nihče ne bo zadovoljen.

Strateg? Ne, res ne. Dela popolnoma iste napake kot leta 2008. Le z druge strani se je lotil bombonjere.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.