Grega Repovž

7. 10. 2022  |  Mladina 40  |  Uvodnik

1,2 milijona ljudi

Pred enim letom, točneje v torek, 5. oktobra 2021, je Slovenija doživela najhujše nasilje države nad prebivalstvom – nasilje, ki si ga tudi tisti, ki ves čas opozarjajo pred avtoritarnostjo in nasilnostjo Janeza Janše, niso mogli predstavljati. V Ljubljani so se takrat na protestih zbrali tisti, ki so nasprotovali cepljenju zoper novi koronavirus. Na protestih je policija v množico izstrelila več kot 400 nabojev solzivca, kar je res enormna količina, poleg tega pa je proti protestnikom brez milosti uporabljala tudi vodni top, v katerega vodo je bil primešan solzivec, kar je v nasprotju z vsemi konvencijami in pravili. Pri čemer je bila policija popolnoma neizzvana, ona je začela nasilje. Da, tako je bila videti Slovenija pred enim letom.

Nasilna oblast je s tem dejanjem samo še dodatno odvrnila ljudi od cepljenja, povzročila nepotreben strah in apriorno nasprotovanje. Ljudje so še dodatno začeli cepivo enačiti z nasilno oblastjo, zaradi česar se je cepilo še manj ljudi. Tudi celotna promocija cepljenja je bila zmes arogance, nasilja in amaterizma. Odpor do cepljenja se je samo še povečal.

Slovenija pri cepljenju tako velja za poraženko: doslej je bilo osnovno cepljenih le 58 odstotkov prebivalstva.

Vse navedeno je treba upoštevati pri razumevanju tega, kako glede cepljenja ravna sedanja oblast. Jasno je, da je zelo velik del prebivalstva v svojem nasprotovanju cepljenju prišel tako daleč, da od tega svojega stališča ni več pripravljen odstopiti. Že od takrat je tudi jasno, da je med cepljenimi in necepljenimi mogoč le elementarni konsenz: da smo pripravljeni živeti eden ob drugem, se tej temi čim bolj izogibati in pač upati na najboljše, na čim manj mrtvih in bolnih.

Ni najboljši konsenz, a po vsem nasilju nad prebivalstvom in strateških napakah Janševe oblasti edini mogoč. In to je tudi nikoli izrečeni razlog, da premier Robert Golob in z njim celotna vlada o cepljenju ne govorita, ga ne promovirata, načelno je omogočeno, vlada pa hkrati naredi vse, da cepljenje ne bi postalo predmet javne debate, ki bi zahteval opredeljevanje same politike. V tem smislu je vlada celo uspešna. Pri tem ji gre na roko, da so Slovenci zaradi Janševe izjemne represije in histerizacije v času prvih valov epidemije dobesedno alergični že na samo omembo epidemije.

Vendar pa to ne pomeni, da Golobova vlada ravna prav ali da je mogoče to ravnanje sprejeti kot nekakšno nacionalno posebnost. Dejstvo namreč je, da ima Slovenija zadnji mesec v povprečju najslabšo sliko v Evropski uniji po številu okužb, teh je vse več, rast je trdna in ne nakazuje, da bi se prelomila. Vlada namiguje, da so naši podatki takšni zaradi učinkovitega testiranja. To seveda ne drži: Slovenci nismo nič boljši od drugih v testiranju, pa tudi nič slabši. Enako velja tudi glede ostalega: ohlapnih pravil se vsi pretežno ne držijo, od Dancev do Belgijcev, od Britancev do Slovencev.

V ničemer res prav nič ne odstopamo, ne v dobrem ne v slabem. Odstopajoče pa je slabo organizirano cepljenje oziroma kar odsotnost cepilne strategije. Če je vlado še mogoče razumeti, da si ne želi nakopati srda volivcev, ki so jo volili tudi zato, ker jim je posredno obljubila epidemijsko premirje, in zato ne promovira cepljenja, pa ni mogoče razumeti, zakaj vlada cepljenja dejansko ne omogoča. 1,2 milijona državljanov se je namreč osnovno precepilo, cepljenje s poživitvenimi odmerki pa v Sloveniji malodane ne obstaja – oziroma je terminov in možnosti tako malo, da tega ni mogoče označiti za resno državno akcijo cepljenja. Po vsej Evropi cepljenje s poživitvenimi odmerki poteka po v prvi fazi uveljavljenih poteh, nekje prek osebnih zdravnikov (pri nas to sami počnejo le najbolj prizadevni in samoiniciativni zdravniki, namreč vabijo k cepljenju), hkrati pa imajo malodane povsod vzpostavljene drive-in cepilne centre in točke, v več kot desetih državah se je mogoče cepiti tudi v lekarnah, pač mimogrede.

Vlada se ne more izgovarjati, da teh možnosti nima: cepilne točke so bile že vzpostavljene v času Janševe vlade, treba jih je le oživiti, lekarniška zbornica je sama pripravila sistem cepljenja v lekarnah (ki ga ministrstvo za zdravje ne želi vpeljati), tudi družinski zdravniki so ob prvem cepljenju že vzpostavili registre svojih pacientov po starostnih skupinah. Vse je torej že pripravljeno – če bi vlada zgolj zagnala te že vzpostavljene sisteme, bi cepljenje s poživitvenimi odmerki v veliki meri steklo samo.

Da se to ne zgodi, je torej odločitev vlade oziroma premiera Goloba in zdravstvenega ministra Daniela Bešiča Loredana. Aktivno cepljenje s poživitvenimi odmerki zoper covid v Sloveniji ne poteka. Imamo nekakšno pasivno obliko cepljenja, ki zahteva od prebivalcev močno aktivnost, skoraj dostopno je v velikih mestih, zelo pogojno zadovoljivo zgolj v Ljubljani.

Ne želimo ugibati, zakaj vlada tako ravna. A vendar je nekaj jasno: okužb je v Sloveniji več kot drugod. To je brez dvoma povezano z odstotkom precepljenosti. Dejstvo je tudi, da je delež precepljenih starejših, za katere je zlasti pozimi covid lahko usoden in ki so prejeli poživitveni odmerek, naravnost kriminalno nizek.

Slovenija je zelo zaprta država. Tako sploh ne vemo, kako normalno in samoumevno je postalo vmes po Evropi cepljenje zoper korono. Po celotni zahodnejši Evropi se gredo ljudje cepit. Večina, ne vsi, a večina pač. Nekateri gredo k svojemu zdravniku. Drugi preprosto na poti v službo v lekarno. Tretji z avtom v cepilni center. Normalno je to.

Ker tako bolj normalno živijo. In imajo manj okužb ter zato manj bolnih in manj mrtvih. Zelo preprosto.