• Zaskrbljenost Dobrice Ćosića

    Ozadje za velike besede ne bi moglo biti lepše. Oblast je po 2. svetovni vojni vedela, kaj podariti ameriškemu zavezniku (takrat je bil še pravi zaveznik). Vila na Dedinju, elegantna, arhitekturno domišljena, s čudovitim vrtom in seveda z bazenom. Vila ameriškega veleposlanika, darilo jugoslovanske vlade.

  • Trk civilizacij šele prihaja

    Evropske volitve so z nenavadno zgodovinsko povezanostjo potekale hkrati z ukrajinskimi. V obeh primerih volitve niso prinesle politične odrešitve, temveč se pravi problemi šele začenjajo. Gladka zmaga oligarha Porošenka ni presenečenje, toda z njim se ukrajinska političnoekonomska drama zgolj poglablja. Težava je v tem, da se njegovo volilno geslo »Živeti po novem« očitno spreminja v epilog, kako umreti po starem. Predčasne volitve niso prinesle miru, temveč državljansko vojno, rusko-ukrajinski konflikt se povečuje, Ukrajina postaja nevarna grožnja globalnega miru.

  • N'toko

    N'toko

    30. 5. 2014  |  Mladina 22  |  Žive meje

    Mi smo 76 %

    Kdo je pravzaprav zmagal na evrovolitvah? Vsi mediji trdijo, da je bila to stranka SDS, ki je zbrala okoli sto tisoč glasov. A če pogledamo statistiko pobližje, bomo hitro ugotovili, da je SDS doživela hud poraz. Največji kos statistične torte, kar 76 odstotkov, je pripadel skupini, ki ji javnomnenjske raziskave pravijo »Ne Bi Volil«. Kako je torej mogoče, da v evropski parlament pošiljamo stranke, ki v resnici predstavljajo le manjšino? Mnogi opozarjajo, da imamo opraviti z veliko novo silo na političnem prizorišču in da je treba končno upoštevati glas teh 76 odstotkov. Več kot očitno so povedali, da se ne strinjajo s sedanjo politiko in da zahtevajo radikalne spremembe. Konec je dni, ko lahko nevolivce ignoriramo ali zmerjamo z idioti. Oglejmo si torej pobližje, kdo sestavlja skupino »Ne Bi Volil« in kaj zahtevajo pravi zmagovalci volitev.

  • Janko Lorenci

    Janko Lorenci

    30. 5. 2014  |  Mladina 22  |  Kolumna

    Levica po pretresu

    Levica jo je na evrovolitvah krepko dobila po betici oziroma svojih številnih beticah. Hkrati se naglo bližajo predčasne državne volitve. Desnici ponovitev uspeha ni zagotovljena, a tudi nemogoča ni. To je najbolj odvisno od levice.

  • Bernard Nežmah

    Bernard Nežmah

    30. 5. 2014  |  Mladina 22  |  Pamflet

    Rekonstrukcije strank kot vložek v volilno kampanjo

    Nad rezultati evropskih volitev so najbolj šokirane posamezne stranke in njihovi voditelji. En za drugim so tako odstopili s predsedniških položajev Gregor Virant, Pavle Gantar in Igor Lukšič. A pri tem nismo doživeli bolj radikalne poteze, kot je razpustitev strank Zares in Državljanske liste, ki sta dosegli tako nizko število podpornikov, da ju še odstotki komajda zaznavajo. Optimizem njihovih članov je očitno tako brezmejen, da jih takšna nepomembnost, kot je podpora volivcev, sploh več ne zmede. Odstopljeni Virant se je namreč poslovil z besedami, da je ustvaril stranko z daleč najboljšim programom.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    30. 5. 2014  |  Mladina 22  |  Dva leva

    KUKU koalicija?

    Takšnih osebnih napadov, kot jih je Šoltes, verjetno pred volitvami ni doživel še noben kandidat. Zagotovo pa ne noben novi igralec. Ne le norci in plačanci po raznih forumih, tudi novinarji so mu neobrzdano zastavljali vprašanja o domnevni družinski nagnjenosti k genocidnosti, kleptomanstvu in celo k suicidalnosti. Očitno je ob javnomnenjski detekciji dobrih obetov nastala med konkurenti huda panika.

  • Grega Repovž

    Grega Repovž

    30. 5. 2014  |  Mladina 22  |  Uvodnik

    Židan

    Morda se v tednu, ko so politiko zaposlovali vtisi, ki so jih povzročili izidi evropskih volitev, še ni jasno zaznalo, a politični prostor je ta teden doživel izjemno spremembo, ki bo vplivala na celoten prostor. Ta sprememba ima ime, Dejan Židan. Za Socialne demokrate je to velika sprememba, najprej zato, ker se je vodenju stranke odrekel njen dolgoletni politični in ideološki arhitekt, kljub razhodu leta 2011 teoretski oče Boruta Pahorja, Igor Lukšič. In kakorkoli obračamo: oba, Pahor in Lukšič, kot se je izkazalo po njegovem prevzemu predsedniškega položaja, sta bila ječarja te stranke. Najprej je bila ujetnica nenavadnega Pahorjevega narcisizma, in ko se je zdelo, da se ga je znebila, je njen predsednik postal Lukšič, za katerega se je šele nato izkazalo, da ima s Pahorjem začuda prav te skupne lastnosti, neverjetno zagledanost vase in nečimrnost.