Trk civilizacij šele prihaja

dr. Bogomir Kovač

30. 5. 2014  |  Mladina 22  |  Ekonomija

Evropske volitve so z nenavadno zgodovinsko povezanostjo potekale hkrati z ukrajinskimi. V obeh primerih volitve niso prinesle politične odrešitve, temveč se pravi problemi šele začenjajo. Gladka zmaga oligarha Porošenka ni presenečenje, toda z njim se ukrajinska političnoekonomska drama zgolj poglablja. Težava je v tem, da se njegovo volilno geslo »Živeti po novem« očitno spreminja v epilog, kako umreti po starem. Predčasne volitve niso prinesle miru, temveč državljansko vojno, rusko-ukrajinski konflikt se povečuje, Ukrajina postaja nevarna grožnja globalnega miru.

Predčasne ukrajinske predsedniške volitve so imele trojni namen. V najkrajšem času so želele stabilizirati na pol vojne razmere v državi, dati prevratnikom z Majdana in novim oblastem potrebno politično legitimnost in rešiti državo pred ekonomskim in socialnim zlomom. Toda demokracija lahko v tako dramatičnih razmerah živi samo kot svoja karikatura, lažni obliž je še slabši kot odprta rana. Nedeljske volitve so na hitro porazdelile karte. Porošenko je postal dokaz, kako »revolucionarno« vrenje na Majdanu, podobno kot pred leti »oranžna revolucija«, pomeni zgolj menjavo proruskega Janukoviča s proameriškim naslednikom. Evropski adut in boksarski as Kličkov se je začasno zadovoljil z županstvom Kijeva, nepredvidljivo plinsko baroneso Timošenkovo so volitve dokončno odpihnile.

Nova oblast je hitro potrdila volilne obljube, ukrajinska vojska se po novem odziva hitro in ostro. Dan po volitvah Ukrajina stopa v državljansko vojno. Takšne scenarije smo že videli. Zahodna poročila govorijo o skrbno načrtovani ruski provokaciji, na drugi strani Moskva poudarja ameriško »afganistanizacijo« Ukrajine, mnogi pleteničijo o ukrajinski »samoodgovornosti«. Nihče pa ne ve, kako ustaviti nasilje in zajeziti vojno, ki jo poganjata dva prikrita vzvoda.

Prvega označuje nejasno opredeljena »nacionalna identiteta« kot nova entiteta tranzicijskih držav po razpadu komunističnih federacij (SZ, Jugoslavija …). Ukrajina je dober primer prepleta različnih etničnih skupnosti, ekonomskih in političnih interesov, nejasne identitetne mreže lokalnih in globalnih podob. Zato je nekakšna »ukrajinskost« Ukrajine ideološka zanka, ki tvori jedro političnih nesoglasij. Ta po dvajsetih letih vodi do razpada družbe v ukrajinski državi. Tu se lomi identitetna dvojnost Ukrajine, proevropske v Galiciji in proruske v Donecku, še bolj se zatika nacionalistična mešanica »ukrajinstva« v »oranžni revoluciji« in na Majdanu. Gre za razkrivanje, kaj je državnost Ukrajine, kako dokazati njeno avtohtono »ukrajinskost«, kako priti do »ukrajinizacije« Ukrajine. Sveti gral je torej iskanje brezčasne in neuničljive vezi med državo in družbo.

Politično legitimnost gradijo na oblikovanju na novo izmišljene avtohtonosti in nacionalnih preferencah. Država ponovno postaja temelj modernizacije družbe. Paradoks je v tem, da so to počeli komunisti v socializmu. Sovjetski in jugoslovanski nacionalizem so identitetne mreže stlačile v ideološki okvir socialistične države kot nadnacionalne skupnosti in propadle. Podobno se tudi EU definira onkraj starih nacionalnih suverenosti in tone v močvirjih postmoderne evropske družbe. Problem Ukrajine je, da država skuša opredeliti družbo. Toda to vodi do notranjepolitičnega izključevanja, zunanji svet pa postane ekonomska grožnja. Oboje je neznosno in nevzdržno.

Krim morda niso Sudeti, podobno kot Ukrajina ni Gruzija, toda Rusija in Kitajska tu povsem jasno izzivata Evropo in ZDA.

Druga skrivnost reševanja konfliktov z vojaškimi spopadi, teh novih vojnih iger, tiči v vlogi plačanih najemnikov in profesionalnih hujskačev. Novi borci za svobodo in nacionalne identitete vseh barv postajajo mednarodni plačanci, globalni »neznanci« v znanih uniformah lokalnih milic. Tu ni razlik v pristopih. Zasebna vojaška podjetja cvetijo od začetka devetdesetih. ZDA obe iraški vojni in zadnjo v Afganistanu bojujejo z zasebnimi najemniki. Podobno velja za Krim in sedanje boje na vzhodu Ukrajine, kjer prevladujejo ruski »pogodbeniki«. Neoliberalizem je očitno privatiziral tudi vojne. Zasebni interes pospešuje konflikte in vojne razmere, slabši položaj javne varnosti je zasebna poslovna priložnost, vojna držav postaja zasebni biznis. Mir ni v interesu nikogar, lokalno prebivalstvo je zgolj kolateralna škoda.

Ukrajina je dejansko geostrateški popek Evrope, ena najbogatejših držav z naravnimi viri, središče energetskih poti ruskega plina. Ukrajina je zato želeni prostor za zahodne energetske, živilske in finančne korporacije, podobno menijo tudi Rusi. Ves kvas konfliktov izhaja iz prizadevanj, kako Ukrajino v postsocialistični tranziciji pripeljati izpod okrilja Rusije pod zahodni dežnik EU, ZDA in NATO. Celotna tranzicija je ostala v tem vmesnem prostoru, poslovna tajkunizacija in politične krize menjav oblasti so povzročile velik razvojni zaostanek in globoka makro-

ekonomska neravnotežja. Poljska in Ukrajina sta imeli skupno izhodišče, danes je zahodna soseda skoraj trikrat bolj razvita. MDS je prevzel vodenje pomoči (skupaj z EU 17 milijard USD). Ponuja standardne metode prestrukturiranja (varčevanje, privatizacijo, liberalizacijo) in zahteva politično stabilizacijo, kot da Ukrajina ni sredi vojne.

Putin očitno bolje od drugih razume, da je plin najpomembnejši energent 21. stoletja. Zato postaja osrednje ekonomsko orožje Rusije, s katerim spreminja geopolitično podobo sveta. Nov plinski dogovor med Kitajsko in Rusijo je lekcija za EU, hkrati pa ZDA še bolj postajajo glavni sponzor ukrajinske vojne. Ta bolj koristi ZDA kot Moskvi, pomeni pa največjo nevarnost za EU. Kdor je spregledal simbolno moč požiga v Odesi, ni razumel sporočila druge svetovne vojne. Kdor podcenjuje ekonomske nevarnosti ukrajinske krize, tlakuje pot političnemu konfliktu velikih sil. Krim morda niso Sudeti, podobno kot Ukrajina ni Gruzija, toda Rusija in Kitajska tu povsem jasno izzivata Evropo in ZDA. Trk civilizacij šele prihaja.